Dvorana slavnih

26. dan Copiapo - La Serena Zajtrk je do 11. ure, nikamor se ne mudi. Do La Serene je samo 340 km in M. pravi, da se ne bo splačalo ustaviti niti za eno kavo. Zjutraj zebe. Popoldan bo pa prevroče. Ampak to so malenkosti (v primerjavi z menjavo gume npr.). Mimo vulkanizerstev se bom danes delala, kot da jih ne vidim! Zakaj se človek počuti bolj varno za hotelskimi zidovi?! Odgovor je na vogalu, kjer se konča hotelski zid. Nekatere fotografije lahko ostanejo tudi brez komentarjev … Blizu mesta Copiapo je rudnik zlata in bakra San Jose. Letos bo deset let od odmevne nesreče, ki se je zgodila v njem. Takrat je 700 m globoko pod zemljo ostalo 33 rudarjev. Preživeli so 69 dni ujeti pod zemljo, preden so jih v specialni reševalni akciji potegnili na površje. Reševalno akcijo je po ocenah spremljala več kot milijarda ljudi po vsem svetu. O tem so poročali tudi slovenski časopisi in televizija. Kasneje so zaradi varnostnih razlogov in protestov zaprli 40 manjših rudnikov po državi. Vlada je napovedala novo zakonodajo, ki bo skrbela za večjo varnost rudarjev. Tudi rudnik San Jose so zaprli - skoraj 300 rudarjev je ostalo brez dela. Leto po nesreči so rešeni rudarji še vedno čakali. Nekateri na minimalno pokojnino (okrog 300 evrov), nekateri na odpravnino lastnika rudnika - podjetja San Esteban … za nesrečo pa so čez par let isto podjetje oprostili vsakršne odgovornosti. Problemi ostajajo. Tudi onesnaženje atmosfere, vode in tal zaradi aktivnih in opuščenih rudnikov je vedno večji problem ... Adios Copiapo! Prihajava v mrzlo področje. Nekdo je danes razlagal, da se ne bo ustavljal … pa se kljub temu ustavi … ne zaradi mene, zaradi camanchace - jutranje megle. Kombinacija vetra, ki ga ustvarjajo pacifiški anticikloni, visoka vlažnost oz. čudna megla … in treba je poiskati podlogico. Poletje, pa zebe. Baje so v Čilu eksperimentalno zasnovali sistem zbiranja vode v megli, da bi na tak način začeli pridobivati vodo za sušna območja. S posebnimi ploščami velikimi 3 kvadratne metre lahko zaenkrat pridobijo 15 litrov vode na dan. Pa se kmalu spet segreje in celo ustaviva se in greva na pijačo. (Zaradi obzirnosti do mene mu ne bi bilo treba naročiti kokakole, pa je naredil ravno to! Ohladila sem se z vodo.) Cesta se dviga, kmalu je že 1.000 m nad morjem. Sveže postavljena (umetniška?!) rdeča instalacija še nima napisa. Potem je spet vse v istih barvnih tonih. Dolina na levi je posejana s sončnimi paneli. Tu jih je na nekaj deset kilometrih več, kot jih ima vsa Slovenija. Potem se cesta še dviga in hitro doseže 1.300 m. Še dobrih 1.000 m višje v pogorju Andov je astronomski observatorij Observatorio Las Campanas, ki pa ga ima v upravljanju Inštitut Carnegie v Washingtonu. M. postane boljše volje. Pa ne zaradi spremembe kamnin, pač pa zaradi ceste. Za fotografiranje pa ni dobrih pogojev - ni čistega ozračja, pa povsod so ograje, stebrički in količki in seveda neprimerna hitrost … Ujeti moram tudi vetrnice, da mi M. ne bo očital, da se zanimam samo za kaktuse, tehnične zadeve pa zanemarjam. V dolini se pokažeta morje in megla. Pred La Sereno so polja zelenjave, sledi jim predmestje, ki mu sledi urejeno mesto z več kot 200.000 prebivalci. Nekje sem prebrala podatek, da je v La Sereni registriranih 992 hotelov. Pogledala sva na Booking, a nisva ničesar rezervirala. Letos ni kakšne posebne turistične sezone in še nisva imela težav z iskanjem prenočišča. Napisala sva si dva naslova izven centra. M. je po svoji pregovorni orientaciji zapeljal v samo njemu jasno smer, v hrib, stran od centra. Naslov je bil pravi, hotela pa ni bilo. Naredila sva še en krog. Soseska je bila lepa, le z ograjami in rešetkami povsod pretiravajo. Za eno od takih ograj je bil tudi iskani Apart hotel Carmona … hiša s tremi sobami s kopalnico, enim velikim apartmajem in s stanovanjem lastnice. In z dvema zaprtima skritima dvoriščema, kar je tu očitno najpomembnejše. Drugič v enem mesecu sva vzela sobo za dve noči! Prvič zaradi pingvinov, drugič pa zaradi higienskega minimuma. Motor, voznik in vsa (odvečna) prtljaga nujno potrebujejo temeljito pranje. (In sistematično presortiranje, je dodal M.) Po dolgem času sva imela čas za sprehod. Šla sva brez fotoaparata, da ne bi slučajno lovila kaktusov … Pa ti nisi normalna, je bilo slišati M., ko je videl, da imam v roki telefon. Veš, da nisem. Če bi bila, ne bi šla s tabo … na kaktuse … 27. dan La Serena Ob desetih sva bila zmenjena za zajtrk. Lastnica naju je prijetno presenetila z rožami, svežimi borovnicami in s sokom iz sveže stisnjenih pomaranč. M. je prišel tudi do jajc na čilski način in do toplih svežih žemljic. Gospa Nancy živi sama; letos ni turizma in naju je bila zelo vesela. Zajtrkovala sva na njenem dvorišču. Za dvoriščno ograjo ima parkirano tudi svojo veliko toyoto, kar se za prave Čilence tudi spodobi oziroma je skoraj obvezno. Dopoldan je bil pacifiško meglen in primeren za čistilno akcijo. Sistematično. Najprej dvakrat samostojno (ne bodo mi šarili okrog motorja!) pranje za dva žetona na črpalki v mestu. Potem pa … krpice, krpice, krpice … prestavljanje, prešraufavanje, popravljanje, pospravljanje … Segrelo se je, popoldan je megla izginila. Sliko čistilne akcije sem posredovala domov. Dobila sem vprašanje, če je z nama vse v redu. Zakaj sprašuješ? M. ima na glavi tvoje kratke hlače!!! Tu je poletje, nima klobuka ali čepice; to je pač praktična rešitev, zaščita pred soncem, že tako ima opečen nos! Doma v Hrušici pa sneži! Aha. Prišla je gospa Nancy z lubenico … zanimalo jo je, od kod sva pripotovala, pogledali smo zemljevid in pokazala sva ji par fotografij. Tudi ona rada potuje. Pred leti je bila s prijateljico v Evropi - Madrid, Benetke, Dunaj in Budimpešta - njena prijateljica ima starše, ki so prišli v Čile iz Madžarske. Ima pa tudi prijatelja, ki ima očeta iz Črne Gore. Klepetali smo in vmes je temu prijatelju že pisala, da ima dva iz bivše Jugoslavije, ki gresta večkrat v Črno Goro in poslala mu je sliko motorja. M. je rekel, da bomo za prvi maj še šli v Črno Goro, ker je tam zelo lepo (z Matejem in Vido seveda). Gospa je potovala tudi po Peruju in Mehiki. Prepričana je, da je v Mehiki najlepše in da imajo tam tudi najboljšo hrano v vsej Južni Ameriki. Vprašala naju je, kdaj bova spet prišla v Čile. M. je rekel, da bova prišla čez 5 let in bova potem mimogrede skočila še do Mehike in še kam. Ne vem, kaj mu je danes, kar nekaj obljublja … in to ob lubenici! Pod večer, ko se je čistilna akcija končala, se je shladilo. Za sprehod je bilo treba kar dolge rokave. Vendar najprej poglejmo to bleščavo! Še gospa Nancy je prosila za eno sliko, tako ji je bil svetleči se stroj všeč! Pred sprehodom sem morala obljubiti, da tokrat ne bom lovila kaktusov. Besedo sem seveda držala. (Bilo je dovolj drugega: palme, fikusi, benjamini, hibiskusi, božične zvezde, sivke, gorečke …) Utrujenega čistilca sem posedla v prvi lokal. Lahka večerja po napornem dnevu in svetlo pivo, da ne bo dehidriral. Močnejše in temno lahko jaz; kdo pa je opral vso garderobo, da krpic za čiščenje motorja niti ne omenjam … Potem sva se molče vračala. Poletni večer v La Sereni je bil barvit in cvetoč. Po klancu navzgor je imel M. isto pripombo kot sinoči. Tokrat nisem ugovarjala. 28. dan La Serena - Valparaiso Ponoči naju je zbudil potres. Zjutraj sva bila deležna razlage, da se Čilenci za vse, kar je manj kot 8 po Richterjevi lestvici sploh ne zmenijo, tako so že navajeni na pogoste tresljaje. (Midva seveda nisva domačina in nama ni bilo tako vseeno.) Tudi glede protestov nama ni bilo vseeno. Dobila sva kup nasvetov ... Zajtrk je bil pester. M. je jedel celo avokado, ki ga doma ne mara. Ampak čilski je res boljši! Gospa Nancy kupuje hrano od - kakor bi se moderno reklo - neposrednih pridelovalcev hrane. Pohvalila sva njen izbor, pa tudi njen mladostni videz in energijo. Pravi, da je to zaradi zdrave hrane, predvsem pa je treba jesti veliko zelenjave in sadja. Natural! Pred polnozrnatimi žemljicami se je M. vseeno odločil za belo … in za pomarančni sok brez ingverja. V meglenem dopoldnevu smo se poslovili. (Miro ponovno obljubi, da prideva čez pet let nazaj.) La Serena ostaja zadaj. Sledijo prazni zalivi, nekaj montažnih hiš, običajno na kolih, da so dvignjene od tal. Občasno pa se vidijo tudi posamezna luksuzna varovana naselja … In veliko kaktusov. Kjer namakajo, je tudi sadno drevje. Kjer piha, so vetrnice. Na drugi strani je hladneje, a čez nekaj časa bo spet drugače. (Zakaj bi me zeblo, če imam podlogo, se M. pogovarja sam s sabo …) Ja, zdaj se je pa spet segrelo. Ponekod so prave sipine, ponekod pa obala celo spominja na jadransko. Seveda ob Pacifiku ni mediteranske svetlobe. In kamnine niso svetle kot v Dalmaciji. In tudi rastline so drugačne. Še M. prizna, da pogreša Jadranko (cesto?!). V Čilu so tudi njive in rastlinjaki, predvsem pa je veliko novogradenj. Mesto Vina del Mar je četrto največje mesto v Čilu in ima več kot 330.000 prebivalcev. V 19. stoletju se je začelo pospešeno razvijati, saj so bile tu tovarne za predelavo sladkorja. Kot zanimivost - leta 1962 je mesto tudi eno od prizorišč svetovnega prvenstva v nogometu; tega leta je zmagala Brazilija. Leta 1973 pa je bilo tukaj tudi jedro državnega udara, v katerem sta vojska in policija strmoglavili socialističnega predsednika Allendeja. Sledilo je obdobje nemirov … Protesti v Čilu so letos pogosti. V mestu so potekali tudi prejšnji teden, v času popularnega glasbenega festivala (nekakšen južnoameriški Sanremo). O tem naju je posebej opozorila tudi gospa Nancy; skupaj smo gledali in poslušali televizijska poročila. (S poročili pa zna biti tudi problem - drugi dan v Čilu sva si skoraj uničila s poslušanjem vremenskih napovedi in z gledanjem strašnih ujm, ki so bile ravno na področju, kamor sva se tistega dne odpravljala. Tako kot slovenska TV tudi čilska pogosto rada vrti stare prizore … in posnetek, ki naju je zgrozil, je bil že star … Med zajtrkom je bilo od tega dne dalje gledanje in poslušanje poročil najstrožje prepovedano.) Če bi bila pametna, vseeno ne bi šla skozi mesto. A mesto je lepo in z obalno cesto povezano z Valparaisom. Midva skozi center, v centru demonstracije … najprej mi niti ni bilo jasno, kaj se dogaja, ko pa je M. rekel, naj spravim aparat … se je mudilo ... potem sva šla kar čez pločnik in še čez enega in po stranskih ulicah … z veliko sreče (brez pameti!) sva se uspela prebiti iz obroča in gneče, v kateri nikoli ne veš ... Z nasprotne smeri je bila večkilometrska kolona, ker so nekatere ceste zaradi demonstracij že zaprli. Po obalni cesti v smeri Valparaisa pa je bil promet še tekoč. Sijalo je sonce. Bleščalo se je morje. In po mesecu dni sva prišla ponovno v Valparaiso, le da tokrat nisva bila z avtobusom; pač pa s čistim motorjem. Znani trg je bil enak, le še bolj prazen. Kar je bilo novega, je bil oboroženi stražar pred spomenikom. Mimo grafitov sva šla v že znani hrib do vile Čira-Čara. Ko naju je Enzo zagledal, se je začel prostodušno smejati. Vidva sta bila nekje v kakšnem hotelu ob obali, ne pa na potovanju! Prečisti ste - vsi trije! Vem jaz, kakšni pridejo pravi motoristi … Da nama ne bi slučajno očital, da je cev za vodo počila zaradi naju! A si pral ulico za dobrodošlico?! In Enzo je potožil, da so že zjutraj rekli, da bodo prišli popravit, pa ni še nikogar, voda iz pretrgane cevi pa kar brizga … ampak tako je s temi službami v Čilu, je prostodušno priznal. Saj je samo voda, sva dodala. Spili smo pivo. Odpravila sva se na sprehod, Enzo je zmajeval z glavo, naj raje ne hodiva, ker so kar naprej demonstracije in je vse zaprto … če pa že greva, naj obvezno prideva pred temo nazaj. On ne bo kriv, če se nama kaj zgodi ... V naivnem pričakovanju zaključka, ki bi ga povezala z začetkom in s školjkami, ki sva jih pred mesecem dni tu jedla … sva se spustila po hribu … in se še hitreje vrnila. Vse je bilo kot opustošeno in vse je bilo zaprto - tudi tisti dve restavraciji, ki sta bili pred mesecem dni še odprti. Obujanje spominov in školjke sva tako črtala s programa. Na vogalu domače ulice sva pristala na pivu. Če bo zdaj potres ali če bodo nemiri, bova pa verjetno končala prav v tem kletnem lokalu. Kakšna ironija, je bil pameten M. (Če bi bil tako pameten prej, niti šla ne bi …) Enzo se je vidno oddahnil, ko sva prišla pred temo nazaj. Poslušal je poročila. In zaklenil dvojna dvoriščna vrata. 29. dan Valparaiso - San Antonio - Santiago de Chile Jutranja megla in mraz, a pri srcu je toplo. Še do notarja, do carinskega urada in do carinskega skladišča. Če bo vse normalno, bova jutri na letališču v Santiagu … Zadnje obuvanje škornjev, zadnje pokrivanje čelade … Motor je preživel noč na Enzovem dvorišču. Tudi njegovim mačkom je bil všeč, zato jim je M. dodatno oblazinil sedež. Poslovil se je domači pes, izza ograje sosednje vile pa je pomahal še sosedov pes. Enzo in njegov asistent in šofer obenem, sta se peljala z avtom, midva sva jima sledila. Žalostne podobe posameznih predelov Valparaisa res niso primerne za slovo, a bodimo realni. Blišč in beda sta pogosta sostanovalca. Predmestja niso reklamni oddelki. V višjih predelih se je megla že razkadila, v San Antoniu, kamor se spuščamo, še vztraja. Še zadnjih 10 km z motorjem … Med čakanjem na notarske storitve se ustavimo v istem lokalu, kot smo se pred mesecem dni. Krog se zaključuje. V carinskem skladišču M. porabi še nekaj folije … ta vedno prav pride … Ekspresno hitro se preoblečeva in še Enzo se smeje, da smo brez Poljakov zelo hitri. Na števcu je 28.436 km. Od tega se jih je po Južni Ameriki nabralo 11.306 km. M. je bil po oddaji motorja kar malo potrt. Od tu dalje sva pešca. Enzo in asistent pa naju ne pustita samih. Po opravljenih formalnostih naju zapeljeta na avtobusno postajo. Sledi slovo. In šala - Glejta, da ne bosta zgrešila avtobusa! In sva gledala. Bila sva molčeča koristnika javnega avtobusnega prevoza na relaciji San Antonio - Santiago. In po avtobusni vožnji (tako, kot pred mesecem dni) spet pešca po vročem popoldanskem Santiagu. Prepešačila sva pot od avtobusne postaje do hotela, v katerem sva prespala prvo noč, ko sva prišla v Čile, da bi še zadnjo, preden greva iz Čila. Ti dve nočitvi sta bili tudi edini rezervirani. Vse ostale so bile izbrane oziroma najdene sproti in brez rezervacije. Nasproti hotela so bile pred ministrstvom spet demonstracije. Sobo sva imela v osmem nadstropju in izza zavese sva opazovala ulico pod nama. Zaskrbelo naju je, kaj bo, a po kakšni uri so se demonstranti začuda mirno razšli. Pod večer sva šla malo ven, vzdušja pa ni bilo. Med zadnjo večerjo so se večkrat zaslišale sirene in zadnje pivo je imelo malce grenak priokus. Grenile so ga ograje, grafiti in izpraznjene mestne ulice. In po pravici povedano tudi tisti občutek, da je nečesa neizbežno konec - da je motor parkiran, midva pa lahko samo upava, da bo jutri promet normalno potekal, da bova prišla do letališča, do letala, do Rima in do Benetk in potem do doma. 30. dan Santiago (Čile) - Rim (Italija) Spala sva bolj malo, vstala sva zgodaj in z veliko časovno rezervo, če bi se karkoli zakompliciralo … Skozi prazno sobotno jutro sva šla peš do avtobusne postaje in nato z avtobusom do letališča. Letališče je bilo čudno prazno. Brez posebnosti sva šla skozi vse kontrole. Šla sva tudi mimo reklame za pisco sour. Tu bi lahko spila zadnjega … M. je preštudiral evakuacijski plan in potem sva obsedela. O čem razmišljaš? O ograjah in o fantih. A smem vprašat, katerih fantih? Dobrih. Na primer? Več jih je. Na primer?! Na primer: Peter, Andrej, Tomaž, Ivan, Miran, Boštjan … taki, ki gredo sami … skozi praznine, prašne praznine, vroče praznine, mrzle praznine, skozi veter ... A za ograje te pa ne zanima?! Ne, to pa vem! Kaj pa jaz?! Ah, ti imaš pa še dodatno breme ... Dokler ni prišla ekipa. M. si je oddahnil - ista ekipa kot pred mesecem dni! Pilot ni bivši vojaški pilot in nič zato, če stevardese niso mlade. Samo da gremo. In da ne pademo dol sredi poti. Novice o koronavirusu v Italiji in Evropi so bile že stalnica. Pred najinim odhodom so bile potrjene okužbe tudi v Južni Ameriki - v Braziliji in v Argentini. Nekateri letalski prevozniki so že odpovedovali napovedane lete. Da le prideva do Rima! Pa če ne bo letala za Benetke, nič zato, bova šla pa peš. V štirinajstih dneh bi še jaz prišel do Hrušice (Ad Pirum); pa saj so stari Rimljani tudi prišli peš do tja! Sledilo je 15 ur letečega mučenja ... 31. dan Rim - Benetke - Hrušica (nedelja, 1. marec 2020) Letališče v Rimu je bilo skoraj prazno. Polaščal se naju je nek zlovešči občutek. Tudi na letalu za Benetke je bilo zelo prazno, ni nas bilo več kot trideset. A bila je tudi dobra olajševalna okoliščina - del ekipe, ki je delala na letu iz Santiaga do Rima, je bil na tem letalu. In niti privezali se niso. Ko je M. to videl, je bil pomirjen. Če se oni ne sekirajo, se tudi nama ni treba! Privezala sva se pa vseeno. Na beneškem letališču je bila poostrena kontrola, a ljudi je bilo malo in vrsta se je hitro premikala. Na kontrolni točki so nam izmerili temperaturo. Potem sva šla naprej v vrsto za izhod, kjer smo bili tisti, ki nismo imeli povišane temperature. (Povišan pritisk smo imeli gotovo vsi, a ga nihče ni meril!) Molče smo se pomikali - izhod! Ne bo nama treba peš domov! Nina! In to s transparentom?! Pot do doma sem prespala. Padal je dež in menda so bile tudi ceste že prazne. V prvem trenutku po prihodu mi ni bilo nič jasno. Obvezno razkuževanje! Zunanje in notranje! (Šele kasneje smo ugotovili, da je Hrušica prva v Sloveniji uvedla razkuževanje! In to pred razglasitvijo epidemije!) Po obveznem razkuževanju je sledilo še vsesplošno razkuževanje. Prišli so vsi, ki so bili na januarski poslovilni zabavi - pešci, domači motoristi, notranjski motoekstremisti in hruševska specialna vsestranska ekipa. In M. se je prikazala tudi Marija (pa ne San Salvador, pač pa San Hrušica!). Takrat objemanje še ni bilo prepovedano. In ni ga Konca sveta in ne potovanja, ki bi bilo vredno več, kot je prijateljski objem! KONEC Pripis V ponedeljek zjutraj sem se skozi gozd peljala v službo in razmišljala, da sem malo raztresena … v tem trenutku sem pomislila - samo, da mi na cesto ne skoči kakšna lama! … Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve. Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! … (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek)

Spoštovane sotrpinke in sotrpini! Ob vseh zapisanih superlativih na poti in ob poti na GG, naj se še sam zahvalim Vsem sodelujočim in glavnima protagonistoma (kozloma s kozličkom), za dovoljeno mi sodelovanje onesnaževanja gorskega zraka s svojim "bmflam 'tdi'-jem." (Leta pač!) "se oča spravijo na mladenko, pa seveda ni bilo nič, in mladenka komentira: 'ja oča lela-leta, Ja kaj ne bi letal ko imaš pa tako veliko!" Skratka HVALA vsem za najlepše darilo letos, Gašperx se pa opravičujem za izostanek. Sem pač zjutraj zarana zbežal od doma in računal na manjšo kazen, če prej pridem nazaj. ? Osti jarej!

Je bilo treba izkoristit nedeljo, izgleda da bo spet dezeven teden.. zal ni bilo dosti casa za ustavljanje in slike Zaradi vremena... en hiter route 69, pa v pohorsko kavarno na tortico pa hitro domov ? Cas u nulo nastudiran, ko sem zapeljal v garazo se je vlilo ???

Hvala vsem za lepo preživet dan.Se vidimo ob priliki

Vikend vtisi ? včeraj čez Rovte v Žiri, Cerkno, Zali log, Most na Soči, Čepovan, Sveta gora, Ajdovščina, Col in domov Danes pa Kočevska reka, Osilnica, Petrina, Stari trg ob Kolpi, Kočevje,..

Skoda ga je se strinjam. Predvsem zato, ker se ze nekaj casa gleda samo se zmagovalce, ostale pa pljuva... Vcasih je bil Mamola velik car, pa ni bil nikoli prvak, naprimer. Danes je pa naprimer Dovi en luzer, ne iz testa za prvaka, pa nobenega ne briga, da je samo Marc (ki je res izjemen) pred njim, da je vso ostalo falango, vkljucno z najobljsim vseh casom nasmodil. To dandnanes ne velja NIC, ce clovek ni prvak. In ni prav. Jaz osebno pa prav uzivam ob predstavah obeh Espargarojev, dirkaca z duso in veseljem do dirkanja. Ce je moped mal slabsi, sta samo se bolj zagnana. In vsaj pri meni kotirata ZELO visoko, visje kot pa marsikateri prvak in veckratni prvaki..

Re-post ....tenks @DAMI34 za opozorilo? ...in prvega lahko brišeš če ga lahko. Mah....eden boljših vtisov (beri dirk)?? do tega peska ???. Roke pa še kar bolijo??

Da še jaz povem par besed: Odličen dnevni izlet poln lepih vtisov. Slikovnega in video materiala je kar veliko?. Jasmina ( moja sopotnica) pod vtisom dans na šihtu razladala sodelacem. P.S. anegdota izpod čelade Na odseku ceste, ko je bilo kar strmo na desno: Jaz: lej kak je visoko(globoko) Jasmina: aha Jaz: veš se mi vrti, ko pogledam dol (hec?) Jasmina: daj naprej gledaj, men tudi ?????? Lepo se mejte, varno na vseh poteh

10. Ciljna zbirna točka je bila na Lurnskem polju, pri cerkvici Sv. Magdalene. Po poti v dolini Moll smo še zadnjič natankali, nekateri na "pravi" strani V vmesnem času sem obveščal gostinca v Beljaku glede številka in ure prihoda, tako da ne bi naleteli na polne mize. @skalar36 <--- šola na daljavo http://www.hervardi.com/legenda_o_lurnskem_polju.php Tudi lani smo na Lurnskem polju sklenili izlet in tudi letos so bili udeležencu sumničavi, zakaj vozimo po kolesarski progi, čez železniško progo na polje, kjer je tabla, da gre za privatno zemljišče. Letos smo imeli srečo, cerkvica je bila odprta in lahko smo pokukali v notranjost, gospa, ki je čistila okolico pa je povedala, da ja "bajkerka" in da ima africo twin. Znala je celo nekaj slovenskih besed. Sledilo je poslavljanje od nekaterih udeležencev, ki so imeli doma toplo večerjo, ura je bila 16:45, 30,1C stopinj na 895m. Preostalih 12 udeležencev pa se je napotilo do Beljaka, kjer smo obiskali MS gostinca @gasperX , pripravil nam je 3 mize v senci, postregel, pokasiral, pijačo nam je plačal @skalar36, večina nas je jedla hamburger, je pasalo, "Gostilna" se imenuje Jagersberg, velik parking, bogata ponudba, slovenska beseda (koroški naglas že osvojen). http://www.jagersberg.at/wp/ 11. Po večerji smo se poslovili in si zaželeli srečno vožnjo do doma, štajerski del ekipe je ob 19.25 krenil proti domu. Postanek na križišču za Golico in brez da bi šoferja karkoli rekla, je padlo vprašanje sopotnice "ti bi se tu gor itak peljal?" No, nismo se, delno kriv tudi moj zatemnjen vizir, delno tudi ton vprašanja Prihod domov 21:29, 21,2C stopinj. Neobvezni grafi. Pohvala udeležencem za strpno vožnjo ter nenaporno družbo Se vidimo jeseni na Jadranki, sicer pa čez leto dni.

13.06.2020 Veliki Zvon 2020, tretja izvedba. 1. Leto je okoli in sploh ni bilo debate, da letos, ne glede na situacijo, ne bi obiskali Grossglocknerja, Veliki Klek ali kot sem letos ugotovil, da se je imenoval tudi Veliki Zvon. In sicer je takšno ime na Zemljovidu slovenskih dežel in pokrajin iz leta 1851 (1861), ki ga je izdelal Peter Kozler, med drugim ustanovitelj pivovarne Union. https://www.dolenjskimuzej.si/en/exhibition/627/ nekaj o Kozlerju Zemljevid, ki je torej nastal v času "pomladi narodov". Torej ogled Koroške oziroma Karantanije, do skrajnih meja, do koder je segla slovenska beseda. 2. Planirana sobota, 13.06.2020, vremenska napoved za soboto izjemna, na podlagi "prijav" sem računal, da bo skupina 6-7 motorjev, kar bo "vodljivo". Odhod iz Maribora po 7. uri, na črpalki poberem še @Ris s šefico in v nekem zmernem tempu do Dravograda. Tankanje na OMV (mimogrede, Petrolov app ne deluje do 15.06.), kar pomeni "stik" s prodajnim pultom, nabava avstrijske vinjete in nato v pričakovanju prečkanja meje. Na meji z Avstrijo nikogar, kot "nekoč", vožnja skozi, le pred mejo je bila tabla, da je prehod dovoljen le za SLO in AVT državljane. Doma sem vklopil navigacijo, da mi kaže približen čas prihoda na dogovorjeno mesto in že kmalu je začela jamrat, da ne more izračunat in neko čudno obvestilo. Da bi bila tako pametna zaradi korone, je nemogoče, no kmalu sem se spomnil, da je potrebno vklopiti še "severno" Evropo, ker je zemljevid postal "prazen", kar sem storil kar med vožnjo po AC. Izračunan čas prihoda 9:24, ravno prav, pridobili smo še par minut. 3. Prihod na Šelovo črpalko ob 9:20:31 je pomenil, da je še dovolj časa za tankanje in par besed do dogovorjene ure odhoda. Sam prihod na črpalko pa ... :"kaj so pa to za eni modeli, od kod toliko ljudi, pa ne da grejo vsi ti poleg" Ups to pa ni majhna skupina, zagledam znane obraze, torej vsi naši, no kul. Nekoč sem že vodil skupino 30 motorjev po Posočju, bila je ena sama muka, tankanje je trajalo 2 uri, oblačenje 15 minut itd...v glavnem "zanimivo". Cel dan smo porabili za 100km, zapirali so križišča ipd. scene, ki ne sodijo v promet. Po rokovanju (danes nekaj kašljam, hec) spoznavanje še preostalih forumskih kolegov in brez posebnega zadrževanja je sledil odhod do Šmohorja, da bi kupili vstopnice. Porast letošnje skupine je +116% iz vidika mašinerij in +166% iz vidika udeležncev, lepo da smo tokrat imeli tudi udeleženke, red že na štartu. Skupina neverjetna, noben ni silil, prehiteval, se dokazoval, ogrožal (še najbolj sem bil to jaz, ki sem jih med snemanjem prehiteval), oblečeni in pripravljeni so bili vedno pred mano, prav vsi so bili očitno že 15 prej na dogovorjenem mestu, nikoga se ni čakalo ali izgubilo. Kakšen tempo izbrati, da se kača ne razvleče in da se kdo ne "izgubi", po občutku, po radarjih, po najšibkejšem motorju, ki bo na višini 2000m padel v kategorijo A2 Vožnja do Šmohorja brez težav, skupina je brez težav sledila, v križiščih smo se malo strnili in po kakšnem prehitevanju se je počakalo, sicer pa je na repu vozil @raza ki bi polovil ovčice in ki je pot itak poznal. 4. Na "Amzs" Šmohor je nastala skupinska fotografija. Pravilno parkirano, že obrnjeno za smer vožnje itd. Pestra izbira motorjev in znamk. Na "Amzsju" pa prvo presenečenje. Trgovina ni delovala, kljub sobotnemu delavniku do 12:00 ure. Iz zagate (no ja, bi karte pač kupili na GGju dražje) nas je rešil delavec na tehničnih pregledih, ki so pa obratovali, brez težav je postregel skupini in balkancev ni odslovil gotovina, kartice, vse je sprejel. Smo pa dobili barvni ticket, za razliko od raze, ki je to opravil dan prej. 5. Lušno, gremo dalje po planu, skupin zadaj sledi brez težav, sploh jih ne zaznavaš. Kljub predlogu, da lahko mogoče grejo "rejserji" zase, so vsi lepo sledili. Tempo običajen po Avstrijskih predpisih +-. Kmalu prve serpentine in zalivke, opla, to pa Mitaska veselo pleše, nimam tečaja, bo treba pazit, verjetno pa ni Mitaska, ker je leva serpentina in sem Tutoro močno odprl, da je lepo metal olju po gumi in še na črpalku sem Risu veselo razlagal, da ni to nič, da to olje ne drsi, če pride na gumo. Ne bom modrijanil, bomo rekli raje, da je slovenska guma kriva, ker tako lima, da zalivke potegne iz asfalta oz. bomo kar tiho. Pri postanku nato v senci slišim neko debato "ali niso te avstrijske zalivke drugačne od naših?" , nakar je sledil odgovor "kaj pa imaš za ene gume?" ... Malica pri Jungfern izviru (slap), kjer smo "lovili" še ribe (WC), lokal zaprt, motorji spet vzorno parkirani, debatiranje in počitek. Opazil sem, da so porušili leseno razgledno ploščad lani je še bila. Po obedi najavim napad na GG, omenim možnost, da lahko rejserji gredo naprej oziroma da lahko vozi vsak, kakor želi, saj se ne moremo izgubiti in da se dobimo na vrhu. Celo @DAMI34 je vozil nenormalno lepo, očitno ga le slaba družba potegne v divjanje 6. Prihod do rampe za vstop na GG cesto, ms mod je peljal naprej, da je posnel skupino, jaz sem nastavil kamero (s katero imam očitno neke težave, baterija se je izpela in glavnih posnetkov ni, a materiala od drugih je itak dovolj). Skupina spet vozi homogeno, cesta, vreme bp., GG je lep, ko je sneg še okoli, sicer letos ga je bilo manj, a kljub vsemu smo imeli izjemne razglede. Vožnja na Edelweissspitze (roža planika po naše), torej plan je bil da gremo preko GGja in ga nato napademo še iz severa, tako da se malo navozimo, če že plačamo dnevno karto. Dnevna karta pomeni neomejen dnevni (v okviru odprtja) vstop na cesta in izven nje. Na vsaki karti je zapisana reg.št. vozila. Dami brez kave nekako ni funkcioniral, bil je miren, v pogovoru je mešal kraje, neke vrste trans. se ne spoznam najbolje, ampak cigaret se drugače drži, tako se drži đoli Če bi vedel, kaj ga matra, bi vzel poleg termovko. Kot zanimivost, nekje v sredini tunela Hochtor je meja med deželama Koroško in Solnograško, je tabla v predoru. Na Edelweisšpicu (ob 12:50) uživanje v razgledih, temperatura 15,3C stopinj, nakup spominkov in fotografiranje za družinske albume in evidenco. razgledi, ni da ni, majo ostali toliko fotk, da se dobi pravi vtis. Lani tega nismo videli, saj smo vozili dobesedno v oblaku, nore razmere. Se nadaljuje, oglasni blok.

smo po poti domov vse pobral, kardane od bmw, vijake od ducatijev, voznike od kawasakijev

To ja, hvala Snečer. Vela glavo sem imel v mislih... Vsekakor gremo letos s5 pogledat... Sicer nisem iz moto sveta, dodajam pa par svojih slik na to temo...

Katere skice se ne vidijo? verjetno kakšna težava z google photos in šeranjem. Takole sem si doma približno skiciral bunker Vela Glava zelo približno, v glavnem nemogoče se je izgubiti, ker gre v osnovi za dolg tunel, prostori pa so bodisi levo ali desno, na koncu tunela pa so stopnice do nadzorne sobe, kjer so spremljali radar na sredini pa je potem še stranski izhod, ki po betoniranih stopnicah pripelja na vrh hriba in do tiste "tankovske" kupole, tega dela ni na skici (papir je postal preozek zato je tunel v dveh delih to sem si narisal že doma, na podlagi enega videoposnetka in sem kar zadel, če greš sam, je bolj biti pripravljen tudi jaz bi še moral zadevo malo pogledati v živo

Drugi teden grem verjetno prvic letos z mopedom v Minhen pa bom malo po grabnih pogledal kaj vam je stran padlo. ?

7. Spust na severno stran, mimo stacionarnega radarja, v vas Fusch smo prispeli ob 13:55, obračalni manever, črpalka še ni delovala, po razgovoru s člani so še vsi imeli dovolj goriva za tankanje v Karantaniji. Vračanje na GG do naslednje pavze oziroma točke, "Cesar Franc Jožef Višina" najbrž pravilneje Vrh cesarja FrancaJožefa... Dejansko pa "McDonalds" za turiste in predvsem za svizce, ki jih tokrat nismo videli, vendar od ene izmed udeleženk izvedeli, da se potrebno le malo sprehoditi in jih bomo videli. Ko je na to padlo vprašanje "ali se da z motorjem..." se je zgodba zaključila Svizce bomo dali v plan naslednje leto, hvala za namig, očitno je "krmilnica" malo odmaknjena, sicer sem jih že videval tudi ob cesti. Vožnja do tja pretežno v skupini, vedno se je počakalo. Fotografija za pozornost, BMW tdi. Si misli obiskovalec GG, ja v gorah je svež zrak itd... Nope, UV žarčenje ( @Quest letos verjetno ok?), vonj po sklopkah, zavorah, motornem olju, gumah, hrupu @mladench ti Tirolske ne boš videl z Ducatijem, al pa bo ogled zelo drag. V glavnem, spet vožnja na drugo stran do omenjene višinske točke, fotografiranje pred tunelom. in prvič se je dalo videt frezo, ki že desetletja čisti sneg ter omogoča zgodnejši turizem Freze so v pogonu od leta 1953. https://www.grossglockner.at/gg/de/hochalpenstrasse/dieschneeraeumungamgrossglockner ogled Sizifovega početja. Cesta je bila kar zgledno urejena. 8. Prihod do "višinske točke" ob 14:49, vrh GGja je bil že v oblakih, ledenik je že močno pobralo. Na parkirišču kot že omenjeno veliko različnih znamk, pozna se, da je meja z Italijo še zaprta, tako da ni bilo takšne "monotonosti". 9. Sledil je spust, kjer se je tudi dalo še kaj videti, npr. Citroen 2CV Sahara ali kako po francosko narediti 4x4, ja en motor spredaj in en zadaj, pa malo z zajlami sinhronizirat Promet na GG iz iz njega je bil zmeren, manjkali so avtobusi, kamperji in še drugi "kralji" zastojev

Še ena klasika, vredna ogleda.

Tud za mojga ne, pa sem jo vseen nanj natknu....zdej se pa čuden pelje ...

na vrhu GG, je bil parkiran VW Karmann Ghija letnik 68-71 s Pullman hidravliko (predvidevam) po slišanem motorju je imel najmočnejšo 1,6 ccm mašinco z 60 KM

Snack bar ?

23. dan San Salvador (Argentina) - Calama (Čile) (22. februar 2020) Ob sedmih sva se začela pripravljati in pred osmo sva bila že v garaži. Gospa je prišla za nama, bila je prijazna in hotela je celo skuhati kavo, a žal nisva imela časa. Poslovila se je z lepimi željami in kljub dežju sva bila tudi midva prijetno razpoložena. (M. teorija, da ni dobro štartati, če te kdo grdo gleda, ko odhajaš, seveda ni zanemarljiva. Vzdušje je na vseh poteh še kako pomemben faktor.) Danes bova zadnjič prečkala Ande. Andi (Cordillera de los Andes) so najdaljše svetovno gorstvo, ki se vleče ob zahodni obali Južne Amerike. Dolgi so skoraj 7.000 km. Vlečejo se od Venezuele na severu, preko Kolumbije, Ekvadorja, Peruja, Bolivije, Argentine in Čila, vse do rta Horn na jugu. Njihova povprečna višina je 4.000 m. San Salvador de Jujuy je v bližini Andov na nadmorski višini 1.238 metrov. Približno 30 km iz mesta je tudi najbolj severno argentinsko letališče. Poleti je tukaj zelo vlažno; v okolici gojijo tobak, sladkorni trs, sadje in zelenjavo. Tu so tudi črpališča nafte. Danes je vlaga stoodstotna. Dež lepo pada, rastlinje je bohotno, fotoaparat je na suhem. Ob izvozu iz mesta sva tankala; kartic in tujih valut ne sprejemajo in so naju na to vnaprej opozorili. Sledila je počasna kolona. Mislila sva, da je zaradi dela na cesti ali zaradi prometne nesreče. Po zmernem prehitevanju sva čez 10 km ugotovila, da gre za navadno in v Argentini običajno policijsko zaporo in kontrolo. Sobota, ljudje gredo iz mesta in čakajo, čakajo … Midva pa mimo. Ob desetih je še vedno deževalo, a megle so se začele dvigovati (in upanje umre zadnje). Purmamarca je majhno naselje, kjer turistom lokalni prebivalci ponujajo svoje izdelke (pa tudi kitajski so vmes!). Mimo kraja in ob vznožju hribov, ki ga obkrožajo, je speljana tudi razgledna turistična pot s pogledi na rjavkaste, rdečkaste, pa tudi vijolične in zelene odtenke kamnin. V Purmamarci je tudi znamenito rožičevo drevo, ki naj bi bilo staro 650 let. Izprosila sem si minuto za ekspresni nakup lame in lamic. Po M. se temu reče same neumnosti. (Kasneje je priznal, da so lepe.) Kaktusi! Kaktusi! Kaktusi! M. ustavi in godrnja … Na tak način ne bova nikamor prišla; neumnosti, pa kaktusi … že drugič danes … A med lovljenjem kaktusov se še vreme izboljša in pozabi na godrnjanje. Slečeva dežne kombinezone, kar je sploh nekaj najlepšega. Sledi čudovit vzpon po čudovitih ovinkih s čudovitimi razgledi. Na višini 3.000 m je bilo 10 stopinj. Megle so se pravljično dvigovale. Dvigovala se je tudi nadmorska višina, ki je mimogrede presegla 4.000 m. Potem je cesta zavila levo. Alto el Morado je na višini 4.170 m. Na tej višini so še posamezne hiše in zaplate njiv in stojnice domačinov. Turisti, ki so prišli s kombijem, so v lovu za fotografijami zasedli pobočje. Nisva se ustavila; od tu do prelaza Paso de Jama je še 240 km. Pogled nazaj je bil impresiven, pogled naprej je obetal spust in drugačne kamnine, v daljavi pa se je prvič zableščala bela pokrajina. Kot bi se na tej strani prelaza odprl popolnoma drug svet. Cesta se zravna in pokažejo se soline. Salinas Grandes, eden najimpresivnejših krajev na severu Argentine. Solna površina meri 212 kvadratnih kilometrov v dveh provincah - Jujuy in Salta. Pred milijoni let naj bi tu izparevala slana voda. Danes se za kristalizacijo soli uporabljajo bazeni, ob njih so postavljene zanimive solne hiše. Področje je tudi industrijskega pomena - tu so rudniki natrija in kalija. Zaradi izkoriščanja litija pa je v regiji spor z lokalnimi skupnostmi. Gladina podzemne vode upada in to ogroža lokalno kmetovanje. Pritožili so se, da je kršena njihova pravica do uporabe in nadzora zemljišč. (LSC Lithiumu pa so dodelili 300.000 hektarjev za razvoj!) Če odmislimo težko življenje domačinov in delo v ekstremnih pogojih, pa je pokrajina sanjsko lepa. Še M. se je ustavil za par minut in celo meni je privoščil solni kaktus; seveda z opombo, da ne boš več kričala kaktus - ustavi. Bilo je neresnično lepo - svetloba, odsevi, belina … kot bi stal na zrcalu, v katerem odseva nebo. A pot je še dolga in časa je vedno premalo … Nadmorska višina je še vedno nad 3.000 m. Poseljenost je redka, bivališča za ljudi in živali so skromna, celo cerkve niso razkošne. Lame z barvnimi čopki pa razbijajo monotonost. Zadnje naselje pred mejo - Susques je na nadmorski višini 3.896 m in je v Argentini najvišje mesto, do katerega je dostop po asfaltu (Ruta Nacional 52). V Susquesu Ruta nacional 52 prečka Ruto 40, ki se z makedamom izgublja naprej proti Boliviji. (Pravijo, da je slaba cesta.) V teh krajih je prvotno živela domorodna etnična skupina iz Južne Amerike - Lican Antay, imenovana tudi Apatami (Atacamas v Argentini in Atacamenos v Čilu). Naseljevali so puščavo Atacama in vznožje gorovja Andov. V 16. stoletju so sem prišli španski konkvistadorji, ki sta jih zanimala predvsem njihov baker in zlato. Zapeljala sva v naselje, da bi našla črpalko, a je ni bilo. Bile so le posledice neurja in žalostne blatne ulice. Tudi reka Rio Pastos Chicos je bila eno samo blato. Črpalko sva našla kak kilometer naprej od naselja, ob glavni cesti. Kot nasprotje blatnemu razdejanju so bile zelene blazine trave z lamami. Žal so bile redke, več je bilo peska in blata - tudi po cesti. Počasi se bo treba posloviti od Argentine. Še trenutek za pogled nazaj in pogled naprej. Praznota. Pred mejno kontrolo ujamem zadnje argentinske živali, pesek in blato. Na meji, kjer so uradi pod prelazom, ni bilo vrste in sva relativno hitro opravila. Prtljago pa so nama temeljito pregledali - gospa na carini je bila vljudna in odločena, da bo pregledala vse. Zdelo se mi je, da jo pravzaprav bolj zanima, kako in kaj je možno voziti s sabo in kakšna sistematika je to. Ko je končala, je v torbi zagledala še Gepija. Kaj je pa to? Gepard. Nasmehnila se je in rekla, da je pa zelo zelo majhen. Tako smo končali pregled. Vzpon na prelaz je bil hiter, spominsko fotografiranje tudi, saj so se zbirali nevihtni oblaki in so začele udarjati strele. Bilo je divje, a neverjetno lepo. Cesto čez prelaz so odprli leta 1991, asfaltirana pa je bila leta 2005. Najvišjo točko doseže 57 km od meje, kjer je na čilski strani 4.831 m nad morjem. Pot je pomembna tudi zaradi tovornega prometa med severno Argentino in pristanišči severnega Čila. V zadnjem hipu sva navlekla dežne kombinezone in začela tekmo z oblaki. Med dežjem je padlo tudi nekaj snega - za vzorec, kaj vse lahko doživiš sredi poletja na tej višini. Če odmislimo dež, je bilo čudovito. In če odmislimo M. godrnjanje, da na teh višinah motor ne gre nikamor ... Taka lepa cesta, pa ga ne spraviš čez 140. Sem že 3x resno probal, pa ne gre in ne gre! Prišla sva iz nevihte v puščavo med slane planjave in jezera. Roka me je bolela od mraza in aparata, a zdelo se mi je, da verjetno nikoli več ne bom doživela česa tako lepega … kot bi človek hotel zadržati vse, kar beži mimo. Prizori se bliskovito menjajo. Če ne bi tega doživela, bi bila prepričana, da je nekdo pomešal fotografije, ki nikakor niso mogle nastati v takem zaporedju. Navigacija pokaže še 2 metra več, kot piše na zemljevidu. Sledi spust, na desni pa se pokaže vulkan Licancahur z glavo v oblaku. Licancahur, imenovan tudi Volcan de Atacama, je visok 5.920 m in velja za sveto goro. (V San Pedru so trupla še pred 1.000 leti pokopavali obrnjena v njegovo smer.) Celo M. se ustavi. Oba hkrati rečeva LEPO JE. Res je lepo, a za Tibet bova pa verjetno že prestara?! z neko resignacijo v glasu izreče M.! Ne, ne, samo čas je problem in to, da moraš s skupino oz. vodnikom … to nama ne odgovarja …(Tibet ostaja neuresničena želja mladih dni.) Tudi sama imam čuden glas. To bo verjetno zaradi višine in lepote. Stiska v grlu. Preveč lepote za en sam dan! Ko štartava, M. prizna, da Tibeta še ni povsem odpisal. (Ja, ja, samo še kakšno gumo zamenjaš, pa bova tam - zamrmram, na glas si pa ne upam.) In tudi Bolivija je čisto blizu! Par ovinkov, pa si na tromeji med Argentino, Čilom in Bolivijo … Če bi imela kakšen dan več … Nimava. Tudi oblaki so blizu in bogovi na Licancahurju in San Pedro de Atacama, kjer naj bi se danes ustavila. Strašljiv spust omogoča tudi zasilne izvoze, če komu kaj popusti … Na tej strani hribov dobesedno padeš v mesto. V praznini na desni strani sta dva konkurenta. In nevarni ponori zemlje. Med spustom se temperatura hitro dvigne. Dežni kombinezoni so se posušili in pregreli. Nujen je postanek. Postaja puščavsko vroče. San Pedro de Atacama je turistični center Atacame in dostopna točka do puščave Atacama. Mesto s približno 5.000 prebivalci je na nadmorski višini 2.408 m, po njegovih ulicah je vroče in prašno. Velja za prestolnico arheologije tega področja. (M. je dodal, da velja tudi za eno najbolj prašnih mest Južne Amerike in za kraj, kamor hodijo pretežki turisti jahat uboge lame.) Hiše starega dela so zgrajene iz domače rdeče opeke, ki pa ni preveč obstojna. Ta opeka je iz mešanice gline, peska in slame in jo posušijo na soncu. Nekatere hiše se rušijo same vase, nekatere obnavljajo, večina jih je predelanih v turistične namene. Prodaja se avtentičen (?!) način življenja. Tu sva se imela namen ustaviti in prespati. Ustavila sva se, 30 minut sem čakala v recepciji, za 2 osebi ni problem, so rekli. A ker si je brazilska zlata mladina privoščila popolno zamenjavo rezervacij, (fantje so ugotovili, da za isto ceno namesto sob v hotelski stavbi dobiš hišice … par kombijev dizajnersko urejenih in oblečenih mladeničev si je premišljalo, kdo bo s kom in na kateri številki) sem se naveličala čakanja, pa tudi veselje, da bi ostala tukaj, me je minilo. Ko je vse skupaj dojel še M., ki je sicer čakal zunaj v senci, sva se hitro odločila za odhod. Še sto kilometrov do Calame sva pa še sposobna. Po poti sem mu povedala, da žal ne bo videl Miss Čile, ki jo imajo v San Pedru. A obrnem?! Ko sem mu razložila, da je to mumija iz puščave, ki je na ogled v muzeju, nisva obračala. (V puščavi so našli tudi sporno mumijo poimenovano Ata, veliko le 6 cm, s stožčasto glavo in nezemeljskega videza. O njej se še strokovnjaki prepirajo in ni na ogled v muzeju …) Od vseh znamenitih stavb sva se ustavila le pred črpalko. Proti Calami seveda ni šlo brez obvoza po makadamu, delo na cesti pač … Vozila sva se skozi barvito pokrajino različnih kamnitih in solnih skulptur, po peščenih predelih, mimo slanih lagun in sipin, skozi slano puščavo. Področje je razglašeno za naravni rezervat. Najbolj znani sta Valle de la Luna in Valle de la Muerte; turistični ogledi so možni dopoldan in popoldan, vstopnina ni pretirana. Potrebuješ pa čas. Ena izmed posebnosti puščave Atacama, ki je puščava z največjo nadmorsko višino na svetu, je ta, da je tako sušna, da se jo še insekti izogibajo. To za motoriste ni nepomemben podatek. Vemo, kako izgleda vožnja pod večer skozi roje komarjev … Tudi s ceste se da kaj videti, M. je naprimer najbolj všeč tale prometni znak. Na začetku Calame sva se ustavila v prvem hotelu ob cesti. Neverjetno, bil je enkrat cenejši in neprimerno boljši kot tisti v San Pedru. Včasih imava več sreče kot pameti. Dan je bil dolg in prelep. Zaključek je bil pa po mojem izboru. 24. dan Calama - Antofagasta Sončno jutro, čilenski zajtrk po naročilu, nič prahu. (Pa bi skoraj ostala v San Pedru! 2x hvala gužvajočim se Brazilcem in še gospe iz San Salvadorja, ki je mislila, da sem Brazilka! Zjutraj naju je dovolj zgodaj spravila iz hotela, da sva imela dovolj dolg dan in še idealno tempirano vreme - dež, nevihto in sonce.) Hotelska restavracija je zanimiva, ureditev okolice je zanimiva, kaktusi so zanimivi. M. pa pravi, da se mi ni treba z aparatom zapičiti v vsak kaktus. Pripravljanje, pospravljanje, odhod - klasični vsakdanji program, le sonce je že bolj visoko. Calama je mesto sredi puščave Atacama v regiji Antofagasta na nadmorski višini 2.260 m. Je eno najbolj suhih mest na svetu. Povprečna letna količina padavin je 5 mm. Skozi mesto teče najdaljša čilska reka Loa. Le še kip nad krožiščem spominja bolj na Argentino, vse ostalo je drugače; infrastruktura, vozni park, stroji, bivališča. Višji standard. Mesto velja za rudarsko prestolnico Čila, saj je v bližini največji odprt rudnik bakra na svetu in drugi najgloblji rudnik na prostem z globino izkopa 1.000 m. To je rudnik Chuquicamata ali Chuqui. Deluje od leta 1910, s posodobitvami naj bi na dan predelali 140.000 ton rude; na leto pa proizvedli 366.000 ton bakra in 18.000 ton molibdena. Zame so te številke nepredstavljive. Danes bova šla samo do Antofagaste, ker je potem naprej le puščava in so razdalje take, da se zvečer ne bi imela kje ustaviti. Samo 230 km, M. pravi, da se še za kavo ne splača ustavljati. In ti kilometri so vsi en sam rudnik oziroma razrita in na novo nasipana površina. Tu še kaktusi nočejo več rasti! Leta 2007 naj bi se rudarji in njihove družine preselili iz delavskih naselij (taborišč) Chuquicamata v mesto Calama, kjer so pogodbeni delavci dobili hiše v posebej zanje zgrajenem naselju. Tisti, ki so prej živeli na tem področju, so morali že zdavnaj oditi. Več kot 200 km mrtvega prostora, na račun katerega nekateri kujejo dobičke, večina pa trdo dela. Težko je modrovati o ceni razvoja. Sredi praznine je lepo, če se pozdravimo. Prvi motor po dolgem času. Prav ironično pa sledi znak za radar. Najprej misliš, da je privid, potem ugotoviš, da je reklama. Civilizacija z vsemi prednostmi in pastmi. Dobrodošli v Antofagasti! Če boste prehitri, dobite tudi fotografijo! Osvežitev s Pacifika! Hladnejši zrak in morska gladina po 230 km sivine in praznine delujeta blagodejno na telo in duha. Vožnja po nekaterih predelih seveda ni nujno zahtevna, ubija pa bolj, kot v kakšnih ekstremnih razmerah. Zamori. Antofagasta ima približno 400.000 prebivalcev. Predmestje kot predmestje, a že malo barvitosti in poslikav prispeva k boljšemu vzdušju; da o rastlinju ne govorimo. In pogled na morje … Med novejšimi stavbami je ob pristanišču ohranjenih še nekaj zgodovinskih, pa tudi star lesen pomol pred vstopom v novo pristanišče. Mesto je povezano z rudarsko dejavnostjo (baker, nitrati, jod). Ima letališče, pristanišče in železniško povezavo z Bolivijo in Argentino. Največje zasebno rudarsko podjetje v Čilu - Escondida ima tukaj tudi svoje privatno pristanišče. Brez pretiranega razmišljanja sva se ustavila v manjšem hotelu. Imeli so varovano zaprto dvorišče, klimo in sprejemljive cene. Kaj bi komplicirala?! Po dolgem času sva verjetno prvič že popoldan v sobi, kjer bova prenočila. In kot dva civilista lahko greva čez dan malo po mestu. Poletje! Vroče je in hitro soglasno zavijeva v navaden lokal. Obsediva ob hladni pijači, postaneva lačna … znana zgodba. Čez dve uri pa loviva senco po mestnih ulicah do kopališča. Prvič v Čilu vidiva tako gnečo na plaži. Mestna plaža - Balneario je v zalivu, zavarovana pred močnimi pacifiškimi valovi. Ljudje uživajo. Zdi se nama kot v črnogorskem mestu Sutomore. Ideja, da sediš nekje v hladu, odmaknjen od te množice in v miru srkaš pijačo - ta ideja je bila tako kot v Sutomoru soglasno sprejeta tudi v Antofagasti. Kot se za elitne lokacije spodobi, sva tu plačala več za pijačo, kot v navadnem lokalu za kosilo. A lokacija (in senca) imata svojo ceno. Kavo s smetano si je naročil M.; verjetno ga je malo zmedlo dvanajst mladih natakaric, ki so se vrtele okrog … samoiniciativno jih je preštel in se ob tem čudil samemu sebi. Telo pa je zahtevalo počitek. Še dobro, da nisva pretiravala s hojo. Hotel je bil blizu. Z okna se je videl košček morja in mesto je bilo ožarjeno z zahajajočim soncem. Ampak midva sva pa bolj za divjino, ane, je rekel M., preden je zaspal. Prikimala sem. 25. dan Antofagasta - Copiapo Po zajtrku je napovedal odhod. Ko je bilo na motorju že vse razen naju, mi je postalo jasno, da bo pestro. Seveda se na gume ne spoznam, zato sem bila tiho. Pa tudi ne bi bilo lepo, da začnem z vprašanji utrujati že pred štartom. Pred hotelom sta počivala dva psa; ko sva šla s črpalke drugič mimo, sta bila še vedno na istem mestu. Utrujena. Očitno je bila noč naporna. Antofagasta je veliko mesto (sploh za nas z dežele), ki se hitro razvija. Zaradi povečanega prometa in občasnih zastojev načrtujejo ureditev železnice z enega konca mesta do drugega. Imajo stadion, dve univerzi - državno in privatno katoliško, veliko srednjih in osnovnih šol; med privatnimi je tudi ena hrvaška osnovna šola. In mesto se kar širi in širi ... Kjer se mesto konča, so že novi izkopi za novogradnje. Sledi znana, prazna puščavska pokrajina s prekopano površino in industrijskimi obrati. M. je komentiral, da toliko mehanizacije, kot jo imajo v Čilu na par kilometrih, ni videl v vsej Argentini, kar jo je prevozil. Tu je odcep za makadamsko cesto, po kateri se pride do umetniške znamenitosti - spektakularnega geoglifa, ki je dolg 3 km in širok 400 m. Napis je na odročnem kraju v puščavi Atacama, približno 60 km od Antofagaste. Čilski pesnik Raul Zurita je s pomočjo buldožerjev v sipine puščave napisal verz Ni pena ni miedo (Niti žalosti niti strahu/Ne bolečina ne strah - prevodi so različni.) Raul Zurita je bil že v sedemdesetih letih usmerjen v politično umetnost proti Pinochetovemu diktatorskemu režimu … več njegovih pesniških zbirk je prevedenih tudi v slovenščino. Kako dolgo bo njegova umetnina vidna, bo pokazal čas; zaradi vetra in raznašanja peska so jo že obnavljali, pa nima še niti 30 let. Če bi imela čas, bi se verjetno prej odločila za ogled kakšnih tisočletja starejših geoglifov. Sredi ničesar se na desni strani pojavi skulptura Mano del Desierto (Roka puščave). Spomenik oz. skulptura je visoka 11 m. Avtor je čilski kipar Mario Irarrazabal. Roka je izdelana iz armiranega betona, videti pa je, kot bi bila iz peska. Narejena je bila leta 1992. Nekateri jo označujejo kot velikanski simbol človeške žalosti ali simbol kontrastnih idej. Bila naj bi dokaz, kako majhni, nemočni in ranljivi smo ljudje.Glede simbolike so seveda možne različne interpretacije. Avtor sam je izjavil, da mu je všeč, kako različne razlage in celo zgodbe si ob njegovi skulpturi izmišljajo ljudje. Dostop je po makadamu, razen ene same oznake ni nikjer naokrog ničesar. Da ne bi slučajno kdo iskal bifeja! Tu se ustavljajo tudi motoristi, ki želijo uloviti svoj motor v objemu puščavske roke. Nekateri krožijo okrog in lovijo primerne zorne kote … Postopek niti približno ni enostaven. Zahteva sistematično pripravo; faze postopka, nerazumljive nam, navadnim pešcem … Z druge strani je drugače. Žal kljub večkratnemu čiščenju nekateri ne morejo mimo, ne da bi točno tukaj ovekovečili svoja zgodovinska spoznanja - npr. datum, ime trenutne izbranke in še obvezno krompirjasto srce … Dobila sva družbo. Mimo je prišel Čilenec z veliko večjo mašino. Dogovorili smo se za vzajemno opravljanje fotografskih storitev. M. ni mogel razumeti, da človek želi fotografijo brez svoje mašine. Kako brez, to je vendar glavno?! S težavo sem mu dopovedala, da sva midva na dopustu, človek pa je prišel mimo med službo in ne bo zbiral dokazov proti sebi. Ubogaj, z njegovim telefonom pritisni samo njega in roko! Motoristi pa včasih res nič ne razumejo … Roka in praznina sta ostali, midva sva šla naprej. M. je rekel, da mu ni jasno, zakaj sploh držim aparat, saj ni nikjer ničesar. Imela sva srečo z vremenom. Temperatura ni dosegla niti 30 stopinj; v tem času je na teh planjavah lahko čez 40; v tem primeru bi bilo verjetno bistveno manj fotografij okoli Roke puščave. Nadmorska višina je še vedno nad 1.600 metri, na cesti pa so predvsem tovornjaki. Cesta se še vzpenja in temperatura pade. Idealno za vožnjo. Na planoti so vetrne elektrarne. Sredi ničesar sta spomenik in kapelica. Ustaviva se. Tu je spomin na tiste, ki so naselili to deželo in jih danes ni več … v večnem spanju … pokriti s plaščem tišine in samote … Kapelica oz. Svetišče naše Lurške Gospe je primer, kako je vera preprostih ljudi nekaj povsem drugega, kot bi jim radi dopovedali njihovi duhovni voditelji. Votivni darovi so boleč dokaz zaobljub, prošenj in zahval ljudi, ki jim življenje ni prizaneslo. Kdor ne verjame v čudeže, bi se mogoče na tem mestu premislil. Mar ni čudež, da sredi puščave ta kapelica ob vseh predmetih, prižganih in dogorelih svečah, vžigalnikih in vžigalicah ne pogori?! Ravno odhajava, ko se ob kapelici ustavi avto. Človeka pozdravljata in ustaviva se še midva. Simpatična Čilenca se čudita, od kod sva. Gospod razlaga, da je tu vse mrtvo, da so tu naravo popolnoma uničili, ljudi pa so izselili. V njegovi pripovedi se čuti grenkoba. Vsi vemo, da je zaradi rudarjenja tukaj res tako. A ko vpraša, kako se nama zdi v Čilu, seveda pohvaliva ljudi, hrano, obalo, hribe. In standard? Kot v Evropi, ponekod še bolje. Čile je bogata država. Neprimerno bogatejša od Argentine. Lepo je potovati. Vsi se strinjamo. Gresta v San Pedro, midva pa v Copiapo in potem kmalu domov. Veseli smo, da smo se srečali. Mahamo si ... Spet je vse prazno. Ostanki nekdanjih naselij so pokriti s plaščem peska. Po kulturi, religiji in predvsem po puščavi se oglasi lakota. Decembrsko okrasje; pa saj je šele februar - jelenčki in še domači jelen pozirajo v puščavski vročini. Vrata so zaprta zaradi klime, a gostilna je odprta! Šoferska malica, brez alkohola, instant kava in naprej v praznino. Nič ne rečem, a asociacije so močne. Zjutraj je nekdo že gledal gumo … Planota se spušča. Sredi ničesar se nek motorist molče ustavi. Tišina. Vse mi je jasno, čeprav se ne spoznam na gume … Za tako lepo cesto greva nekam zmerno hitro naprej. Tišina. Vzdržim se komentarja, bo že nekako, civilizacija je blizu. V sili hudič muhe žre. Edina možna varianta je bila verjetno v vsem Čilu najslabša možna. Šef je rekel, da tega ne delajo … mladi je rekel, da bo on. Fant od 125 kg je imel dobre namene. Hotel je pomagati. Obstaja ena sama fotografija, preden je M. snel kolo. Stala sem zraven, ko se je mladi mojster lotil menjave gume s kladivom. Zaslišal se je M. - NEEE!!! v trenutku sem pozabila na aparat in na telefon, stopila vmes, med prepotena fanta in nesrečno zlato feltno in odigrala mirovno misijo … vse je v redu, samo ta človek bi sedaj sam to naredil, če mu posodite orodje, prosim, hvala, ni problema, hvala, hvala, bom vse plačala, ni problema … tudi mene je spotilo. Take brzine pri M. tehničnih opravilih nisem vajena … vsi smo samo debelo gledali. Gumo je zamenjal sam in jo scentriral po GP sistemu. Ekspresno. Ekspresno sva tudi šla. (Seveda sem plačala in preplačala; samo da smo vsi celi.) Šla sva na črpalko, pregovorila sem ga, da se malo usedeva v senco in šla sem po rogljičke in kavo. Samo tisti, ki me poznajo, bodo razumeli, kako močno sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem kaj rekla! (Npr. - A jaz da se ne spoznam na gume?! Pa vsaka budala vidi, da jo je treba zamenjat … bla bla bla …) Pila sva kavo … pa to ne moreš verjet, on bi kar po feltni tolkel … pa saj človek ni mislil slabo, verjetno še nikoli ni videl take feltne … sem mislil, da me bo kap! (Jaz tudi!) Tukaj je to normalno, saj je še Andrej Menih, ki ima bogate izkušnje, napisal, da je moral za profesionalci popravljat in je raje sam ponovno razdrl in zmontiral, da ne bi slučajno še brez gume ostal. Živemu človeku se vse zgodi … (da o motoristih ne govorimo). Zazelenjena vertikalna stena je delovala pomirjevalno. Pes je mirno počival. Briga njega za mojo feltno! je ugotovil M. Pa saj je samo feltna. Potem sva šla. Po dnevu puščave se je odprl pogled na Pacifik, zavelo je sveže, skoraj mrzlo. Pokazale so se sipine, pa vulkanski kamni, pa osameli kamni … Morje se je bleščalo, a razen v enem od zalivov nisva nikjer videla ljudi. Z morja je pihalo vlažno in mrzlo. Mislila sva se ustaviti ob morju v Calderi. Pri prvem izvozu sva šla mimo, drugi pa je bil zaradi dela na cesti zaprt. Zato sva šla naprej, bova pa še 70 km brez postanka. Po puščavi se je odprla rodovitna dolina z nasadi oljk in vinske trte. V mestu Copiapo, skozi katero teče istoimenska reka, sva se ustavila v drugem hotelu, ki sva ga videla ob cesti. Zaprto urejeno dvorišče s palmami je ustrezalo tudi enemu izmed tujih gostov, ki je lahko v miru skakal okrog motorja in v mraku čistil svojo zlato feltno. Dolil je 3 dcl vrhunskega olja Bardahl, ki ga je doma tako skrbno spravil, da ga je odkril šele pri menjavi rezervne gume. Dolivanje baje ni bilo nujno, če ga že vozi s sabo, pa naj bo raje kar v motorju. Medtem je tuja gostja čistila kopalnico, v kateri je v manjši eksploziji odprlo flašo kokakole. (Na srečo so bile ploščice položene do stropa.) To se je seveda zgodilo samo zato, ker je neprevidna ženska, ki mora varčevati s prostorom, nepremišljeno prelila kokakolo iz originalne plastenke v manjšo, v kateri je bila prej voda. Po strokovni ugotovitvi tujega gosta se to ne bi zgodilo, če bi (njegova) kokakola ostala v originalni embalaži. (Še sreča, da je ni razneslo v njegovem originalnem kufru?!) Kokakola ni zdrava!!! To sem že večkrat povedala, pa me nihče ne posluša!

Nisem uspel vseh zajet vseh v eno sliko. Smo pa lepo postrojeni. In takole urejeno, kot smo parkirali, je potem tudi urejeno potekala vožnja. Brez izpadov, nepotrebnega prehitevanja in ostalih izpadov. Prav užitek je bilo voziti, čeprav ne maram velikih skupin, je tukaj potekalo vse zelo tekoče in brez stresa. Z nekaterimi sem se že vozil z nekaterimi je bilo prvič in z vsemi z veseljem še kdaj!!

komi je kawa zlezla do vrha sestanek: kam? aja, slike ukradu @sohen u

DESANT na Veliki klek (uspel) posebne zahvale: @Snečer za odlično vodenje, predvsem pa za prepotrebno KAWO ob poti @skalar36 za "dobrosrčnost" pri plačevanju pijače @gasperXza rezerviran plac in futr Ostalim za varno in dobro vožnjo, ter družbo. Lep dan je bil. Nekaj malega akcije: končal v temi

720 jih je padlo. Luštno..več pa v letnem popotovanju Msjevcev na GG

Enduriramo, in se vedno je dobr!

Mende bo res treba nehat hodit sem dol...totalna bedarija...

Izjemna filmska klasika, ki si jo je vredno ogledati tudi večkrat.

Ja, res ga hvalim in to ne brez razloga. V soboto sem namreč na cesti iz Slovenske Bistrice prozi Brežicam v okolici Bizeljskega v zelo ostrem in nepreglednem ovinku naletel na traktor, ki je skorajda stal, tako počasi se je premikal. Vozil sem cca. 100km/h in bil v precejšnjem nagibu, ko je bilo potrebno naenkrat silovito zavreti. Motor se je odzval neverjetno nevtralno, nobenega zdrsa, nič dvigovanja motorja med zaviranjem ali siljenja iz ovinka. Cornering ABS je svoje delo opravil več kot z odliko. Prepričan sem, da bi z marsikaterim drugim motornim kolesom, ki ne premore cornering ABS, letel iz ovinka v jarek, kot na drsalkah. Po pravici povedano, sem se motorju po dogodku zahvalil in ga poljubil. Rešil me je katastrofe. In ja, ta motor bom vedno hvalil, ker je vsake hvale tudi vreden.

TEŠ6 in dimnik. V izogib drsam na roru predlagam, da kufr vedno držite z eno roko spodaj pri montaži/demontaži

ne se sekirat, js sm bil v terme "bolnica franja" iz istega časa 12 oseb v sobi, okna puščala, mrz, radiatorji iz časa Titota...brez veze sploh komentirat, wifi/NO mobilni signal samo 2G...si predstavljaš 2G??? Skret na listek ,ki si ga obrnil zasedeno, ter firnikom namesto vrat. Lani so ga posuli...tale polni penzion. Je pa vso "grozo" odtehtala dobrota delavcev, od tega, da so mi kavo zjutraj prinesli u pojslo (večino sestr sm itak poznal) do tega, da so me "rehabilitatorke" lovile okrog in ne dovolile "berglanja" ker imam kao prepoved. Aja, to je Stara gora, pajzl, kjer so starejše ljudi po kapi in raznih problemih gor spravljal, sam mene mladeniča so dol tišal Zdrž. jst zate navijam: pa zamrmraj si tisto: svaki dan u svakom pogledu sve više napredujem!!! pe še ena motivacijska:

En nasvet, če vas napotijo v Topolšico, recite da na greste. Tle se je svet ustavu pred ene petdesetimi leti, Ne moreš verjet kakšen socilizem.

premalo gor ruknjena prestava pri downshiftu (?se ful smešno sliši "gor ko šaltaš dol"?) zašaltano povedan po domače in motor ugasne pri nekih 180 km, potem sicer spet zalaufa ampak prepozno za odpeljat prvi ovinek....če bi se zgodilo sekundo prej bi se pa morda izšlo... .....u glavnem naslednji vtisi bodo spet z Jadranke

To je ključno....namreč...tudi bog dela čudeže, če le verjameš v njega....

Ja, očitno plačujemo ceno mladostniške zagnanosti. Pred časom, ko sem bil v bolnici zaradi neke druge stvari mi je starejši 80+ gospod med debato v čakalnici rekel " daj no, če je to edini problem, ki ga imaš, si lahko srečen".

V naslednji fazi se bojo fotke zatikale, pol pa še teksti...

Danes dopoldne: Idrijski grad --> Idrijska Bela --> "Zala" --> Idrijska Bela --> "Zala" --> Idrijski grad --> "častni krog okrog Evrospina" = 66,66 km + zasluženo kosilo + zaslužena kava + zaslužen popoldanski kavč

Uspel pravi napad na GG. Odlično izpeljano, prava taktika, vsi skupaj od začetka do cilja ? brez odpadnikov. Moda nista imela dela. Hvala za družbo! ?‍♂️ Nekaj sem vas uspel poškljocat, ostali prehitri ?  Sneč se trudi biti kronik, še nogo v luft dviguje, da bi znucal mitasko kaj prej. K sreči ni zalivk na gg. Razgledi pa fenomenalni Za finiš pa še v beljak pogledat mašino od Kartofl Transport Machine... A žal moped na servisu seveda, nam je pa dobre burgerje speku ??

Prideš "gor", sami domači kar veliko sem jih videl tudi na cesti. Prvo kar so me vprašali.... kako sem očistil krivine odgovor = težko sled poročilo izleta, ko ga spišem

Super izlet! Fajn družba. Odlična Hrana...pa par vtisov od celodnevnega izleta kar me je res fasciniralo: najlepši motor: Količina snega: Slovenske dežele: Neizmerna sreča, da se lahko slikajo zraven Kawasakija : Tist najjači vtis, kok pastirju sune njegov motor, pa ni slike. Se ne da slikat sploh... rečem pa lohk da RES SUNE. Hvala z vodenje in družbo.

Ta Jadranka pa ni nič posebnega, pa še nobenega nisem srečal.

današnji vtisi

Če ne slikaš, ne velja ?

Pa sva šla....na Jadranko......gume drajsat....

Takole sva danes vtisnila... Najprej do izvira Une potem do manastira Krupa nato pa tankat v Karlobag in nazaj v Seline. Prelepih 310km.

20. dan San Rafael - San Jose de Jachal Zjutraj naju je pred vrati čakal zajtrk, pa tudi čuvaj. Naj ima vsaj on nekaj od turizma, je mrmral M., ko je delil hrano. Sledilo je obredno čiščenje čevljev, zapenjanje podlogice, božanje gume, nato pa odhod. V San Rafaelu in okolici so vinske kleti, tovarne za predelavo mesa in mleka. V okolici so vinogradi in sadovnjaki. Razvija se tudi turizem. Center je urejen, ob glavni cesti je drevored. Dlje od centra, dlje od vsega ... Vožnja je dolgočasno ravninska, do Mendoze je še 100 km. Razen pred policijskimi postajami se ne ustavljava, pa še to gre hitro. Na teh kontrolah nama še niti enkrat ni bilo treba pokazati dokumentov. Argentinska vozila pa vztrajno kontrolirajo. Pred Mendozo se promet zgosti, zato greva mimo centra, kjer ni zastojev. Mesto Mendoza ima približno 120.000 prebivalcev. Regija Mendoza je največje vinorodno področje v Južni Ameriki in peto na svetu. Tu pridelajo dve tretjini vsega vina v državi. Rastišča so v vznožju Andov na nadmorski višini od 600 do 1000 metrov. Najpomembnejše sorte so malbec, cabernet sauvignon, tempranillo in chardonnay. Zaradi pomanjkanja časa seveda ne bova obiskala nobene vinske kleti. Žal. V začetku marca prirejajo tudi vinski festival Fiesta Nacional de la Vendimia. In M. ve, da so zasadili poskusni vinograd tudi na višini 5000 m, ker je tam intenzivna svetloba … Poskusno! V Mendozi in v okolici so snemali znani film Sedem let v Tibetu; palačo Dalajlame so takrat zgradili kar v opuščenem skladišču česna … Pred Mendozo je barakarsko naselje iz desk in najlona, potem so skromne hiške v prahu, potem montažna naselja … potem pa višji nivo. Najbolj žalostnih prizorov nisem vključila v prikaz. V regiji so tudi nahajališča nafte in urana. Samo nujne minute na bencinski črpalki in naprej. Puščavsko je in vroče, temperatura se je dvignila na 36 stopinj. Nisva navajena vročine; zadnji teden naju je več ali manj zeblo … in prepihovalo. Postanek za kosilo je bil kratek. V takih restavracijah, ki se že rušijo same vase, je dobra in relativno poceni hrana. Fotografiranje bi bilo nevljudno. Par šoferjev in dva motorista … nič alkohola, voda in kava (instant varianta). Za prebavo je sledilo nekaj kilometrov makadama (delo na cesti), na srečo pa tudi tovornjak z vodo, ki je blagodejno ublažila sicer neznosni prah. Po temperaturah blizu 40 stopinj je drevored kot oaza sredi puščave. In še oči si oddahnejo ob zelenju. A kmalu je spet delo na cesti in prah je neizbežen. Končno se pokažejo hribi. Po puščavskem, praznem in vročem ravninskem predelu jih je zelo lepo videti. Industrijska cona in avtodrom sta delovala prazno (in vroče). Začela se je pokrajina kaktusov. M. je rekel, naj ne pretiravam, saj bom kaktusov še sita … Pristala sva v hotelu z zaprtim dvoriščem in visoko ograjo, ohladila sva se in na hitro odšla na lov za večerjo. Uspelo mi je, da sem ga zvlekla v lokalno trgovino, kjer sem uspela kupiti vse lame, kar so jih imeli in še nekaj malenkosti za darila … česa drugega motor ne bi prenesel. M. je iskal argentinske baretke, a jih niso imeli, klobuki niso bili originalni … da bi vozil pončo je pa že preveč. Čudil se je vinotoču in cerkvi, seveda zaradi različnih razlogov. In vrsti pred bankomatom … samo Slovenci so tako pametni, da uvozijo strokovnjaka za banke iz Argentine ... Potem je zmagala lakota. Pri večerji se nama je pridružil lepo vzgojen pes. In ker za muzeje ni časa, sva izbrala lokal v stilu. Lastnik se je hvalil, da ima na stenah imena vseh držav. Ko je izvedel, od kod sva, je priznal, da Slovenije nima. Pa sva ga potolažila, da sva vseeno zadovoljna, saj ima Jugoslavijo, tam sva bila rojena … 21. dan San Jose de Jachal - Santa Maria Jutranji pogled na bazen; velikost je odvisna od perspektive. Po zajtrku na prostem M. čisti čelado in istočasno študira žar tehniko. Časa je vedno premalo … Odhod. Občasni nanosi materiala čez cesto dajejo slutiti, da bo dan pester. Tudi vreme se spreminja. Nekateri odseki ceste so nadpovprečno urejeni. To je zaskrbljujoče. Le zakaj je taka omejitev hitrosti? Kaj bo čez par kilometrov?! Prelepo je, da bi trajalo. Začnejo se prvi opomini. Na srečo je blato že posušeno. Kamenje, pesek, blato, mivka … vse to je voda prinesla na cesto in čez. Moralo je biti strašljivo. Na posameznih odsekih še vedno odstranjujejo naplavljeni material. Ponekod je še voda, a zaenkrat še ni kritično. Ko je kritično, se ne fotografira, še dihati se skoraj ne sme, da ne bi šlo kaj narobe. Z vzponom se vse obarva rdeče. Punto Alto je na višini 2020 m. Škoda, da ni lepše vreme. M. bo godrnjal, da so vse fotografije motne. Krivo je ozračje, jaz nimam nič pri tem. Hribi so v oblakih. Pokrajina je prazna. Kdo ve, od kod se je vzel ta jezdec?! Izprosila sem si minuto za kaktuse. Mogoče je ustavil tudi zato, ker mu je bil prometni znak tako všeč. A lepe ovinke je z leve že spremljala nevihta. Potem ni bilo več rdečih kamnin in ovinkov. Samo še ravnina. Chilecito je bil prazen in komaj sva našla lokal v strogem centru nasproti parka. Gneče pa res ni bilo. Nasprotja so v Argentini zelo vsakdanja stvar. Presenečen si lahko v pozitivno ali v negativno stran; možnosti so izenačene. Skozi prazno mesto sva šla naprej. Občutek je nenavaden - kot bi bilo nekaj narobe. In spet po praznini … Pokazali so se hribi, v ozadju je divjala nevihta in svetloba je bila neverjetna. Čarobno! Do Santa Marie je še 187 km. Verjetno bodo mokri. Nadmorska višina je še vedno okoli 2000 m, zmrazilo se je in padlo je par kapelj dežja. M. teorija pravi, da je treba hitreje, da ubežiš nevihti. A kaj, ko na sicer prazni in lepi ovinkasti cesti, nikoli ne veš, katera žival je za ali pred ovinkom. In potem se cesta spet zravna … in potem spet ovinki … in potem še voda in blato … in kakšna koza vmes … Dva osla pa še vedno na motorju. Ko je bilo najslabše, ni nihče fotografiral … Prikaži se že enkrat Santa Maria! Po mraku sva uspela v centru mesta dobiti garažo in sobo. V hotelu je bilo pestro. Sprehod po mestu sva zaradi nevarnih okoliščin zaključila ekspresno hitro. V hotelski restavraciji sva naročila večerjo. Bilo je malce čudno, saj sva bila edina gosta, a lakote to ne briga. Potem pa ni imel kdo fotografirati. Vso noč so lajali psi. Spala sva na obroke. 22. dan Santa Maria - San Salvador Po napol prespani noči sledi jutranja rutina, zajtrk in pospravljanje. Pogled iz sobe pokaže drugo stran ulice. M. raziskuje inovativne inštalacijske rešitve in odkimava. Toliko nasprotujočih si podob, kot jih ponujajo manjša argentinska mesta, njihove ulice in hoteli, bi kje drugje težko našli. Pogled z balkona na drugi strani stopnišča se odpira na gradbišče. Predmeti v recepciji med sabo tekmujejo za pozornost. Šefica tudi. (Bilo bi neprimerno, če bi povedala, da si je sinoči v recepciji sušila lase, zjutraj pa urejala nohte …) Garaža je v drugi stavbi na koncu ulice. Ko odhajava, delavci na gradbišču delajo, M. pa komentira, da s stroji res ne pretiravajo. Večino dela morajo opraviti ročno. Jutranji makadam, pritlična šola (kot povsod), pobeljena katoliška cerkev in most čez reko Santa Maria; to so podobe vsakdanjega življenja. Na glavni cesti je spet asfalt. Samo posamezne hiše izstopajo z urejenostjo in ograjami. Za temi ograjami je verjetno bistveno drugače kot pri večini … Santa Maria je mesto na nadmorski višini 1800 m. Leži na obrežju istoimenske reke, kjer so tudi predkolumbijske ruševine. Tu je bilo eno glavnih naselij Indijancev Diaguita iz plemena Yocavils. V naselju Amaicha del Valle je Muzej Pachamama. Pachamama je njihovo božanstvo, ki pomeni zemljo ali mater. S prihodom Špancev in s spreobračanjem v krščanstvo je to božanstvo začela nadomeščati Devica Marija. Ponekod na severozahodu Argentine pa meseca avgusta še vedno izvajajo Pachamama rituale. Ni časa za oglede, ni časa za muzej … greva proti San Salvadorju. S ceste je videti koruzo, trte, tobak, kaktuse, cvetoče grme, pa tudi veliko nanosov kamenja, peska, blata. Posamezne večje in manjše vinske kleti so urejene v različnih stilih in vabijo obiskovalce. Turistov na vinski cesti žal ni videti prav veliko. Izmenjujejo se prizori reklam in revščine. Tudi vreme je kislo, rahlo prši. Ob vsem tem ne sme manjkati policijska kontrola - na obeh voznih pasovih - in po naselju Cafayate še ena, resno organizirana. Potem pa spet praznina. Quebrada de Cafayate, imenovana tudi Quebrada de las Conchas je naravni rezervat. Ta spektakularna soteska je področje slikovitih tvorb v prevladujočih rdečih barvnih tonih. Skozi sotesko teče reka Las Conchas. Turisti se lahko sprehajajo med kamninami in se vzpenjajo po stenah. Sedimentne kamnine so ponekod v plasteh tudi različnih barvnih odtenkov. Nekateri to sotesko primerjajo z Grand Canyonom in pokrajinami Utaha. Ne morem primerjati, ker tam še nisem bila. Med nenavadnimi tvorbami izstopajo t.i. Obelisk, Hudičevo grlo in Amfiteater, kjer je baje včasih možno prisostvovati obredom na čast Pachamame (verjetno bolj v turistične kot pa religiozne namene?!). Tu so odkriti številni fosilni ostanki - fosilne žabe, sledovi dinozavrov, fosilne ribe … pred približno petnajstimi milijoni let naj bi bilo tukaj morje. Tudi midva - dva živa fosila - sva se ustavila za (hiter) ogled. Potem ne veš več, kaj bi gledal. M. pravi, da je itak najlepše gledati z motorja. To je njegova perspektiva ... Začelo je deževati. Poskusila sva ubežati dežju. Še dobro, da sva mimo rdečega peska in blata. M. je presenetil s postankom za kosilo. Če bo dež, bo pač dež, vsaj lačna ne bova. (Logično.) Potem je peš naredil obvoz do vhoda. Prostor in hrana sta stvar okusa. (Sama sem ostala lačna. Če v Argentini naročiš dobro zapečeno meso, imaš dve možnosti. V boljših restavracijah ti bodo povedali, da oni tega ne delajo. V navadnih ti bodo rekli, da ni problema, seveda, dobil pa boš … recimo temu rožnato, čeprav je bilo krvavo!) Mesto Salta je po velikosti sedmo mesto v Argentini. Ima približno 620.000 prebivalcev. Leži 1150 m nad morjem, v vznožju gorovja Andi. Iz mesta na hrib San Bernardo se lahko pride tudi z žičnico. Hrib je priljubljena turistična razgledna točka. (Seveda nisva imela časa …) Tu je bila tudi etapa na progi relija Dakar; leta 2016 se je začel 2. januarja v Buenos Airesu in potekal skozi Argentino in Bolivijo. Tudi dve leti pred tem je že potekal tukaj. Salto sva videla samo od daleč. Šla sva v manjše mesto San Salvador. Dobila sva slab, a poceni hotel z dobro garažo. Nisva izbirala, ker je bila že tema. V recepciji je bila starejša gospa, ki je rekla, da ima sobe, a morava zjutraj ob 7. uri že ven, ker imajo praznik in potem ne bo čistilk. Mislila sem, da mogoče slabo razumem, pa sem prosila, če lahko ponovi in se ji opravičevala, ker znam slabo špansko. Rekla je, da ni problema, ona pa ne zna portugalsko. Mislila je, da sem iz Brazilije. Potem sva se nasmejali in se dogovorili za odhod ob 8. uri. Hitro sva šla ven, a ni bilo nič odprto, razen trgovine z motorji …in pekarne. Bolje kot nič. Pa še nov sistem sva spoznala - plačaš šefu pri blagajni, da ti listek, da si plačal, in stojiš v vrsti. M. je rekel, da bi še stal v vrsti. Prodajalka je bila zelo lepa … Pa ni bilo nevarnosti. Mudilo se je in strah ga je bilo po temi do hotela. Seveda tega ni priznal. Zaradi slabo osvetljenih ulic se nisva počutila najbolj varno. Le trgovina z motorji je bila dobro osvetljena. Jutri greva v Čile! (konec 3. dela)