Dvorana slavnih

Imeti SS125 le zase! Neprecenljivo...

...black and white...

Prejšnji teden sem bil 4x gor, 7 krat ni bilo nikjer nikogar enkrat pa so samo pomahali naj peljem dalje, nobene kontrole. Na 3 različnih mejnih prehodih. Mislim, da lahko greš brez skrbi

Eljouuu

V petek sem vstopil v Avstrijo na Ljubelju in izstopil v Podkorenu in nikjer tezave.

Via Bona - 500 g

To ja, hvala Snečer. Vela glavo sem imel v mislih... Vsekakor gremo letos s5 pogledat... Sicer nisem iz moto sveta, dodajam pa par svojih slik na to temo...

zanje ne vem,vem pa zase...sm v predpisanem tempu ribou rondo pri petrolu...2x,3x,4x ukol,pa bruhnu na rondoja proti mostam,tm isto...pa spet na rondo pri petrolu,pa švignu na rondo prot leku,pol prot mengšu....prou luštn je blo....po kaki uri,uri pa pou - evo t plave,mene h kraj....slediu je pogovor....kazni ni blo...jupiiiiiiiiiiiiiiiiii.... sm biu pa opozorjen da to ni poligon in da nism sam na cesti....huh....prekrite tablce sploh ni upazu... sam zdej se ne smem tm kazat ene par dni ...

bp, saj ni skor nikogar ki bi preverjal, no zdej bodo Taljani navalili. Saj so fotke v tej temi z GGja.

Bil pred dobro uro brez vseh problemov,motoristov sploh ne ustavljajo,ponekod ji sploh ni..

Videl sem ga in ga gledal, ate pa ni videl ne mene, ne kompletne kolone, niti stroboskopskih luči od GSke, kaj šele da bi potem slišal hupo od @Quest Vozili smo (sem) 45kmh in je bilo potrebno zmanjšati na 26kmh, tako pravi telemetrija zadeva pod kontrolo, brez pomagal, ker je bil prečitan... bolj me je zmotila Mitaska na zalivkah

Ali ni bil april že pred dvema mesecema? / /

Ja, res ga hvalim in to ne brez razloga. V soboto sem namreč na cesti iz Slovenske Bistrice prozi Brežicam v okolici Bizeljskega v zelo ostrem in nepreglednem ovinku naletel na traktor, ki je skorajda stal, tako počasi se je premikal. Vozil sem cca. 100km/h in bil v precejšnjem nagibu, ko je bilo potrebno naenkrat silovito zavreti. Motor se je odzval neverjetno nevtralno, nobenega zdrsa, nič dvigovanja motorja med zaviranjem ali siljenja iz ovinka. Cornering ABS je svoje delo opravil več kot z odliko. Prepričan sem, da bi z marsikaterim drugim motornim kolesom, ki ne premore cornering ABS, letel iz ovinka v jarek, kot na drsalkah. Po pravici povedano, sem se motorju po dogodku zahvalil in ga poljubil. Rešil me je katastrofe. In ja, ta motor bom vedno hvalil, ker je vsake hvale tudi vreden.

Skoda ga je se strinjam. Predvsem zato, ker se ze nekaj casa gleda samo se zmagovalce, ostale pa pljuva... Vcasih je bil Mamola velik car, pa ni bil nikoli prvak, naprimer. Danes je pa naprimer Dovi en luzer, ne iz testa za prvaka, pa nobenega ne briga, da je samo Marc (ki je res izjemen) pred njim, da je vso ostalo falango, vkljucno z najobljsim vseh casom nasmodil. To dandnanes ne velja NIC, ce clovek ni prvak. In ni prav. Jaz osebno pa prav uzivam ob predstavah obeh Espargarojev, dirkaca z duso in veseljem do dirkanja. Ce je moped mal slabsi, sta samo se bolj zagnana. In vsaj pri meni kotirata ZELO visoko, visje kot pa marsikateri prvak in veckratni prvaki..

KRK, mostnina od danes ukinjena in če sem prav prebral, ponovno odprti maloobmejin prehodi s Hrvaško https://siol.net/novice/svet/hrvati-danes-ukinili-mostnino-na-krk-527817?fbclid=IwAR0j0ZZ1zotH9DyzmKlc6La8mR1yTHUcZxB6anEm0-1Wo6lT8FaAP0Ey6WI v bistvu, v tej temi ni nič potrebno. Edino kar je potrebno je: čimvečkat se drajsat po NALEPŠI NAJČUDOVITEJŠI NAJZANIMIVEJŠI NAJOČARAJOČI NAJLEPŠE ZAVITI NAJBOLJBARVITI IN ŠE 1000 IN 1 PRIDEVNIK, ki se ga trenutno ne spomnim Cesti, od Severa EU pa do faking Turčije in še naprej v Azijo

26. dan Copiapo - La Serena Zajtrk je do 11. ure, nikamor se ne mudi. Do La Serene je samo 340 km in M. pravi, da se ne bo splačalo ustaviti niti za eno kavo. Zjutraj zebe. Popoldan bo pa prevroče. Ampak to so malenkosti (v primerjavi z menjavo gume npr.). Mimo vulkanizerstev se bom danes delala, kot da jih ne vidim! Zakaj se človek počuti bolj varno za hotelskimi zidovi?! Odgovor je na vogalu, kjer se konča hotelski zid. Nekatere fotografije lahko ostanejo tudi brez komentarjev … Blizu mesta Copiapo je rudnik zlata in bakra San Jose. Letos bo deset let od odmevne nesreče, ki se je zgodila v njem. Takrat je 700 m globoko pod zemljo ostalo 33 rudarjev. Preživeli so 69 dni ujeti pod zemljo, preden so jih v specialni reševalni akciji potegnili na površje. Reševalno akcijo je po ocenah spremljala več kot milijarda ljudi po vsem svetu. O tem so poročali tudi slovenski časopisi in televizija. Kasneje so zaradi varnostnih razlogov in protestov zaprli 40 manjših rudnikov po državi. Vlada je napovedala novo zakonodajo, ki bo skrbela za večjo varnost rudarjev. Tudi rudnik San Jose so zaprli - skoraj 300 rudarjev je ostalo brez dela. Leto po nesreči so rešeni rudarji še vedno čakali. Nekateri na minimalno pokojnino (okrog 300 evrov), nekateri na odpravnino lastnika rudnika - podjetja San Esteban … za nesrečo pa so čez par let isto podjetje oprostili vsakršne odgovornosti. Problemi ostajajo. Tudi onesnaženje atmosfere, vode in tal zaradi aktivnih in opuščenih rudnikov je vedno večji problem ... Adios Copiapo! Prihajava v mrzlo področje. Nekdo je danes razlagal, da se ne bo ustavljal … pa se kljub temu ustavi … ne zaradi mene, zaradi camanchace - jutranje megle. Kombinacija vetra, ki ga ustvarjajo pacifiški anticikloni, visoka vlažnost oz. čudna megla … in treba je poiskati podlogico. Poletje, pa zebe. Baje so v Čilu eksperimentalno zasnovali sistem zbiranja vode v megli, da bi na tak način začeli pridobivati vodo za sušna območja. S posebnimi ploščami velikimi 3 kvadratne metre lahko zaenkrat pridobijo 15 litrov vode na dan. Pa se kmalu spet segreje in celo ustaviva se in greva na pijačo. (Zaradi obzirnosti do mene mu ne bi bilo treba naročiti kokakole, pa je naredil ravno to! Ohladila sem se z vodo.) Cesta se dviga, kmalu je že 1.000 m nad morjem. Sveže postavljena (umetniška?!) rdeča instalacija še nima napisa. Potem je spet vse v istih barvnih tonih. Dolina na levi je posejana s sončnimi paneli. Tu jih je na nekaj deset kilometrih več, kot jih ima vsa Slovenija. Potem se cesta še dviga in hitro doseže 1.300 m. Še dobrih 1.000 m višje v pogorju Andov je astronomski observatorij Observatorio Las Campanas, ki pa ga ima v upravljanju Inštitut Carnegie v Washingtonu. M. postane boljše volje. Pa ne zaradi spremembe kamnin, pač pa zaradi ceste. Za fotografiranje pa ni dobrih pogojev - ni čistega ozračja, pa povsod so ograje, stebrički in količki in seveda neprimerna hitrost … Ujeti moram tudi vetrnice, da mi M. ne bo očital, da se zanimam samo za kaktuse, tehnične zadeve pa zanemarjam. V dolini se pokažeta morje in megla. Pred La Sereno so polja zelenjave, sledi jim predmestje, ki mu sledi urejeno mesto z več kot 200.000 prebivalci. Nekje sem prebrala podatek, da je v La Sereni registriranih 992 hotelov. Pogledala sva na Booking, a nisva ničesar rezervirala. Letos ni kakšne posebne turistične sezone in še nisva imela težav z iskanjem prenočišča. Napisala sva si dva naslova izven centra. M. je po svoji pregovorni orientaciji zapeljal v samo njemu jasno smer, v hrib, stran od centra. Naslov je bil pravi, hotela pa ni bilo. Naredila sva še en krog. Soseska je bila lepa, le z ograjami in rešetkami povsod pretiravajo. Za eno od takih ograj je bil tudi iskani Apart hotel Carmona … hiša s tremi sobami s kopalnico, enim velikim apartmajem in s stanovanjem lastnice. In z dvema zaprtima skritima dvoriščema, kar je tu očitno najpomembnejše. Drugič v enem mesecu sva vzela sobo za dve noči! Prvič zaradi pingvinov, drugič pa zaradi higienskega minimuma. Motor, voznik in vsa (odvečna) prtljaga nujno potrebujejo temeljito pranje. (In sistematično presortiranje, je dodal M.) Po dolgem času sva imela čas za sprehod. Šla sva brez fotoaparata, da ne bi slučajno lovila kaktusov … Pa ti nisi normalna, je bilo slišati M., ko je videl, da imam v roki telefon. Veš, da nisem. Če bi bila, ne bi šla s tabo … na kaktuse … 27. dan La Serena Ob desetih sva bila zmenjena za zajtrk. Lastnica naju je prijetno presenetila z rožami, svežimi borovnicami in s sokom iz sveže stisnjenih pomaranč. M. je prišel tudi do jajc na čilski način in do toplih svežih žemljic. Gospa Nancy živi sama; letos ni turizma in naju je bila zelo vesela. Zajtrkovala sva na njenem dvorišču. Za dvoriščno ograjo ima parkirano tudi svojo veliko toyoto, kar se za prave Čilence tudi spodobi oziroma je skoraj obvezno. Dopoldan je bil pacifiško meglen in primeren za čistilno akcijo. Sistematično. Najprej dvakrat samostojno (ne bodo mi šarili okrog motorja!) pranje za dva žetona na črpalki v mestu. Potem pa … krpice, krpice, krpice … prestavljanje, prešraufavanje, popravljanje, pospravljanje … Segrelo se je, popoldan je megla izginila. Sliko čistilne akcije sem posredovala domov. Dobila sem vprašanje, če je z nama vse v redu. Zakaj sprašuješ? M. ima na glavi tvoje kratke hlače!!! Tu je poletje, nima klobuka ali čepice; to je pač praktična rešitev, zaščita pred soncem, že tako ima opečen nos! Doma v Hrušici pa sneži! Aha. Prišla je gospa Nancy z lubenico … zanimalo jo je, od kod sva pripotovala, pogledali smo zemljevid in pokazala sva ji par fotografij. Tudi ona rada potuje. Pred leti je bila s prijateljico v Evropi - Madrid, Benetke, Dunaj in Budimpešta - njena prijateljica ima starše, ki so prišli v Čile iz Madžarske. Ima pa tudi prijatelja, ki ima očeta iz Črne Gore. Klepetali smo in vmes je temu prijatelju že pisala, da ima dva iz bivše Jugoslavije, ki gresta večkrat v Črno Goro in poslala mu je sliko motorja. M. je rekel, da bomo za prvi maj še šli v Črno Goro, ker je tam zelo lepo (z Matejem in Vido seveda). Gospa je potovala tudi po Peruju in Mehiki. Prepričana je, da je v Mehiki najlepše in da imajo tam tudi najboljšo hrano v vsej Južni Ameriki. Vprašala naju je, kdaj bova spet prišla v Čile. M. je rekel, da bova prišla čez 5 let in bova potem mimogrede skočila še do Mehike in še kam. Ne vem, kaj mu je danes, kar nekaj obljublja … in to ob lubenici! Pod večer, ko se je čistilna akcija končala, se je shladilo. Za sprehod je bilo treba kar dolge rokave. Vendar najprej poglejmo to bleščavo! Še gospa Nancy je prosila za eno sliko, tako ji je bil svetleči se stroj všeč! Pred sprehodom sem morala obljubiti, da tokrat ne bom lovila kaktusov. Besedo sem seveda držala. (Bilo je dovolj drugega: palme, fikusi, benjamini, hibiskusi, božične zvezde, sivke, gorečke …) Utrujenega čistilca sem posedla v prvi lokal. Lahka večerja po napornem dnevu in svetlo pivo, da ne bo dehidriral. Močnejše in temno lahko jaz; kdo pa je opral vso garderobo, da krpic za čiščenje motorja niti ne omenjam … Potem sva se molče vračala. Poletni večer v La Sereni je bil barvit in cvetoč. Po klancu navzgor je imel M. isto pripombo kot sinoči. Tokrat nisem ugovarjala. 28. dan La Serena - Valparaiso Ponoči naju je zbudil potres. Zjutraj sva bila deležna razlage, da se Čilenci za vse, kar je manj kot 8 po Richterjevi lestvici sploh ne zmenijo, tako so že navajeni na pogoste tresljaje. (Midva seveda nisva domačina in nama ni bilo tako vseeno.) Tudi glede protestov nama ni bilo vseeno. Dobila sva kup nasvetov ... Zajtrk je bil pester. M. je jedel celo avokado, ki ga doma ne mara. Ampak čilski je res boljši! Gospa Nancy kupuje hrano od - kakor bi se moderno reklo - neposrednih pridelovalcev hrane. Pohvalila sva njen izbor, pa tudi njen mladostni videz in energijo. Pravi, da je to zaradi zdrave hrane, predvsem pa je treba jesti veliko zelenjave in sadja. Natural! Pred polnozrnatimi žemljicami se je M. vseeno odločil za belo … in za pomarančni sok brez ingverja. V meglenem dopoldnevu smo se poslovili. (Miro ponovno obljubi, da prideva čez pet let nazaj.) La Serena ostaja zadaj. Sledijo prazni zalivi, nekaj montažnih hiš, običajno na kolih, da so dvignjene od tal. Občasno pa se vidijo tudi posamezna luksuzna varovana naselja … In veliko kaktusov. Kjer namakajo, je tudi sadno drevje. Kjer piha, so vetrnice. Na drugi strani je hladneje, a čez nekaj časa bo spet drugače. (Zakaj bi me zeblo, če imam podlogo, se M. pogovarja sam s sabo …) Ja, zdaj se je pa spet segrelo. Ponekod so prave sipine, ponekod pa obala celo spominja na jadransko. Seveda ob Pacifiku ni mediteranske svetlobe. In kamnine niso svetle kot v Dalmaciji. In tudi rastline so drugačne. Še M. prizna, da pogreša Jadranko (cesto?!). V Čilu so tudi njive in rastlinjaki, predvsem pa je veliko novogradenj. Mesto Vina del Mar je četrto največje mesto v Čilu in ima več kot 330.000 prebivalcev. V 19. stoletju se je začelo pospešeno razvijati, saj so bile tu tovarne za predelavo sladkorja. Kot zanimivost - leta 1962 je mesto tudi eno od prizorišč svetovnega prvenstva v nogometu; tega leta je zmagala Brazilija. Leta 1973 pa je bilo tukaj tudi jedro državnega udara, v katerem sta vojska in policija strmoglavili socialističnega predsednika Allendeja. Sledilo je obdobje nemirov … Protesti v Čilu so letos pogosti. V mestu so potekali tudi prejšnji teden, v času popularnega glasbenega festivala (nekakšen južnoameriški Sanremo). O tem naju je posebej opozorila tudi gospa Nancy; skupaj smo gledali in poslušali televizijska poročila. (S poročili pa zna biti tudi problem - drugi dan v Čilu sva si skoraj uničila s poslušanjem vremenskih napovedi in z gledanjem strašnih ujm, ki so bile ravno na področju, kamor sva se tistega dne odpravljala. Tako kot slovenska TV tudi čilska pogosto rada vrti stare prizore … in posnetek, ki naju je zgrozil, je bil že star … Med zajtrkom je bilo od tega dne dalje gledanje in poslušanje poročil najstrožje prepovedano.) Če bi bila pametna, vseeno ne bi šla skozi mesto. A mesto je lepo in z obalno cesto povezano z Valparaisom. Midva skozi center, v centru demonstracije … najprej mi niti ni bilo jasno, kaj se dogaja, ko pa je M. rekel, naj spravim aparat … se je mudilo ... potem sva šla kar čez pločnik in še čez enega in po stranskih ulicah … z veliko sreče (brez pameti!) sva se uspela prebiti iz obroča in gneče, v kateri nikoli ne veš ... Z nasprotne smeri je bila večkilometrska kolona, ker so nekatere ceste zaradi demonstracij že zaprli. Po obalni cesti v smeri Valparaisa pa je bil promet še tekoč. Sijalo je sonce. Bleščalo se je morje. In po mesecu dni sva prišla ponovno v Valparaiso, le da tokrat nisva bila z avtobusom; pač pa s čistim motorjem. Znani trg je bil enak, le še bolj prazen. Kar je bilo novega, je bil oboroženi stražar pred spomenikom. Mimo grafitov sva šla v že znani hrib do vile Čira-Čara. Ko naju je Enzo zagledal, se je začel prostodušno smejati. Vidva sta bila nekje v kakšnem hotelu ob obali, ne pa na potovanju! Prečisti ste - vsi trije! Vem jaz, kakšni pridejo pravi motoristi … Da nama ne bi slučajno očital, da je cev za vodo počila zaradi naju! A si pral ulico za dobrodošlico?! In Enzo je potožil, da so že zjutraj rekli, da bodo prišli popravit, pa ni še nikogar, voda iz pretrgane cevi pa kar brizga … ampak tako je s temi službami v Čilu, je prostodušno priznal. Saj je samo voda, sva dodala. Spili smo pivo. Odpravila sva se na sprehod, Enzo je zmajeval z glavo, naj raje ne hodiva, ker so kar naprej demonstracije in je vse zaprto … če pa že greva, naj obvezno prideva pred temo nazaj. On ne bo kriv, če se nama kaj zgodi ... V naivnem pričakovanju zaključka, ki bi ga povezala z začetkom in s školjkami, ki sva jih pred mesecem dni tu jedla … sva se spustila po hribu … in se še hitreje vrnila. Vse je bilo kot opustošeno in vse je bilo zaprto - tudi tisti dve restavraciji, ki sta bili pred mesecem dni še odprti. Obujanje spominov in školjke sva tako črtala s programa. Na vogalu domače ulice sva pristala na pivu. Če bo zdaj potres ali če bodo nemiri, bova pa verjetno končala prav v tem kletnem lokalu. Kakšna ironija, je bil pameten M. (Če bi bil tako pameten prej, niti šla ne bi …) Enzo se je vidno oddahnil, ko sva prišla pred temo nazaj. Poslušal je poročila. In zaklenil dvojna dvoriščna vrata. 29. dan Valparaiso - San Antonio - Santiago de Chile Jutranja megla in mraz, a pri srcu je toplo. Še do notarja, do carinskega urada in do carinskega skladišča. Če bo vse normalno, bova jutri na letališču v Santiagu … Zadnje obuvanje škornjev, zadnje pokrivanje čelade … Motor je preživel noč na Enzovem dvorišču. Tudi njegovim mačkom je bil všeč, zato jim je M. dodatno oblazinil sedež. Poslovil se je domači pes, izza ograje sosednje vile pa je pomahal še sosedov pes. Enzo in njegov asistent in šofer obenem, sta se peljala z avtom, midva sva jima sledila. Žalostne podobe posameznih predelov Valparaisa res niso primerne za slovo, a bodimo realni. Blišč in beda sta pogosta sostanovalca. Predmestja niso reklamni oddelki. V višjih predelih se je megla že razkadila, v San Antoniu, kamor se spuščamo, še vztraja. Še zadnjih 10 km z motorjem … Med čakanjem na notarske storitve se ustavimo v istem lokalu, kot smo se pred mesecem dni. Krog se zaključuje. V carinskem skladišču M. porabi še nekaj folije … ta vedno prav pride … Ekspresno hitro se preoblečeva in še Enzo se smeje, da smo brez Poljakov zelo hitri. Na števcu je 28.436 km. Od tega se jih je po Južni Ameriki nabralo 11.306 km. M. je bil po oddaji motorja kar malo potrt. Od tu dalje sva pešca. Enzo in asistent pa naju ne pustita samih. Po opravljenih formalnostih naju zapeljeta na avtobusno postajo. Sledi slovo. In šala - Glejta, da ne bosta zgrešila avtobusa! In sva gledala. Bila sva molčeča koristnika javnega avtobusnega prevoza na relaciji San Antonio - Santiago. In po avtobusni vožnji (tako, kot pred mesecem dni) spet pešca po vročem popoldanskem Santiagu. Prepešačila sva pot od avtobusne postaje do hotela, v katerem sva prespala prvo noč, ko sva prišla v Čile, da bi še zadnjo, preden greva iz Čila. Ti dve nočitvi sta bili tudi edini rezervirani. Vse ostale so bile izbrane oziroma najdene sproti in brez rezervacije. Nasproti hotela so bile pred ministrstvom spet demonstracije. Sobo sva imela v osmem nadstropju in izza zavese sva opazovala ulico pod nama. Zaskrbelo naju je, kaj bo, a po kakšni uri so se demonstranti začuda mirno razšli. Pod večer sva šla malo ven, vzdušja pa ni bilo. Med zadnjo večerjo so se večkrat zaslišale sirene in zadnje pivo je imelo malce grenak priokus. Grenile so ga ograje, grafiti in izpraznjene mestne ulice. In po pravici povedano tudi tisti občutek, da je nečesa neizbežno konec - da je motor parkiran, midva pa lahko samo upava, da bo jutri promet normalno potekal, da bova prišla do letališča, do letala, do Rima in do Benetk in potem do doma. 30. dan Santiago (Čile) - Rim (Italija) Spala sva bolj malo, vstala sva zgodaj in z veliko časovno rezervo, če bi se karkoli zakompliciralo … Skozi prazno sobotno jutro sva šla peš do avtobusne postaje in nato z avtobusom do letališča. Letališče je bilo čudno prazno. Brez posebnosti sva šla skozi vse kontrole. Šla sva tudi mimo reklame za pisco sour. Tu bi lahko spila zadnjega … M. je preštudiral evakuacijski plan in potem sva obsedela. O čem razmišljaš? O ograjah in o fantih. A smem vprašat, katerih fantih? Dobrih. Na primer? Več jih je. Na primer?! Na primer: Peter, Andrej, Tomaž, Ivan, Miran, Boštjan … taki, ki gredo sami … skozi praznine, prašne praznine, vroče praznine, mrzle praznine, skozi veter ... A za ograje te pa ne zanima?! Ne, to pa vem! Kaj pa jaz?! Ah, ti imaš pa še dodatno breme ... Dokler ni prišla ekipa. M. si je oddahnil - ista ekipa kot pred mesecem dni! Pilot ni bivši vojaški pilot in nič zato, če stevardese niso mlade. Samo da gremo. In da ne pademo dol sredi poti. Novice o koronavirusu v Italiji in Evropi so bile že stalnica. Pred najinim odhodom so bile potrjene okužbe tudi v Južni Ameriki - v Braziliji in v Argentini. Nekateri letalski prevozniki so že odpovedovali napovedane lete. Da le prideva do Rima! Pa če ne bo letala za Benetke, nič zato, bova šla pa peš. V štirinajstih dneh bi še jaz prišel do Hrušice (Ad Pirum); pa saj so stari Rimljani tudi prišli peš do tja! Sledilo je 15 ur letečega mučenja ... 31. dan Rim - Benetke - Hrušica (nedelja, 1. marec 2020) Letališče v Rimu je bilo skoraj prazno. Polaščal se naju je nek zlovešči občutek. Tudi na letalu za Benetke je bilo zelo prazno, ni nas bilo več kot trideset. A bila je tudi dobra olajševalna okoliščina - del ekipe, ki je delala na letu iz Santiaga do Rima, je bil na tem letalu. In niti privezali se niso. Ko je M. to videl, je bil pomirjen. Če se oni ne sekirajo, se tudi nama ni treba! Privezala sva se pa vseeno. Na beneškem letališču je bila poostrena kontrola, a ljudi je bilo malo in vrsta se je hitro premikala. Na kontrolni točki so nam izmerili temperaturo. Potem sva šla naprej v vrsto za izhod, kjer smo bili tisti, ki nismo imeli povišane temperature. (Povišan pritisk smo imeli gotovo vsi, a ga nihče ni meril!) Molče smo se pomikali - izhod! Ne bo nama treba peš domov! Nina! In to s transparentom?! Pot do doma sem prespala. Padal je dež in menda so bile tudi ceste že prazne. V prvem trenutku po prihodu mi ni bilo nič jasno. Obvezno razkuževanje! Zunanje in notranje! (Šele kasneje smo ugotovili, da je Hrušica prva v Sloveniji uvedla razkuževanje! In to pred razglasitvijo epidemije!) Po obveznem razkuževanju je sledilo še vsesplošno razkuževanje. Prišli so vsi, ki so bili na januarski poslovilni zabavi - pešci, domači motoristi, notranjski motoekstremisti in hruševska specialna vsestranska ekipa. In M. se je prikazala tudi Marija (pa ne San Salvador, pač pa San Hrušica!). Takrat objemanje še ni bilo prepovedano. In ni ga Konca sveta in ne potovanja, ki bi bilo vredno več, kot je prijateljski objem! KONEC Pripis V ponedeljek zjutraj sem se skozi gozd peljala v službo in razmišljala, da sem malo raztresena … v tem trenutku sem pomislila - samo, da mi na cesto ne skoči kakšna lama! … Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve. Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! … (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek)

23. dan San Salvador (Argentina) - Calama (Čile) (22. februar 2020) Ob sedmih sva se začela pripravljati in pred osmo sva bila že v garaži. Gospa je prišla za nama, bila je prijazna in hotela je celo skuhati kavo, a žal nisva imela časa. Poslovila se je z lepimi željami in kljub dežju sva bila tudi midva prijetno razpoložena. (M. teorija, da ni dobro štartati, če te kdo grdo gleda, ko odhajaš, seveda ni zanemarljiva. Vzdušje je na vseh poteh še kako pomemben faktor.) Danes bova zadnjič prečkala Ande. Andi (Cordillera de los Andes) so najdaljše svetovno gorstvo, ki se vleče ob zahodni obali Južne Amerike. Dolgi so skoraj 7.000 km. Vlečejo se od Venezuele na severu, preko Kolumbije, Ekvadorja, Peruja, Bolivije, Argentine in Čila, vse do rta Horn na jugu. Njihova povprečna višina je 4.000 m. San Salvador de Jujuy je v bližini Andov na nadmorski višini 1.238 metrov. Približno 30 km iz mesta je tudi najbolj severno argentinsko letališče. Poleti je tukaj zelo vlažno; v okolici gojijo tobak, sladkorni trs, sadje in zelenjavo. Tu so tudi črpališča nafte. Danes je vlaga stoodstotna. Dež lepo pada, rastlinje je bohotno, fotoaparat je na suhem. Ob izvozu iz mesta sva tankala; kartic in tujih valut ne sprejemajo in so naju na to vnaprej opozorili. Sledila je počasna kolona. Mislila sva, da je zaradi dela na cesti ali zaradi prometne nesreče. Po zmernem prehitevanju sva čez 10 km ugotovila, da gre za navadno in v Argentini običajno policijsko zaporo in kontrolo. Sobota, ljudje gredo iz mesta in čakajo, čakajo … Midva pa mimo. Ob desetih je še vedno deževalo, a megle so se začele dvigovati (in upanje umre zadnje). Purmamarca je majhno naselje, kjer turistom lokalni prebivalci ponujajo svoje izdelke (pa tudi kitajski so vmes!). Mimo kraja in ob vznožju hribov, ki ga obkrožajo, je speljana tudi razgledna turistična pot s pogledi na rjavkaste, rdečkaste, pa tudi vijolične in zelene odtenke kamnin. V Purmamarci je tudi znamenito rožičevo drevo, ki naj bi bilo staro 650 let. Izprosila sem si minuto za ekspresni nakup lame in lamic. Po M. se temu reče same neumnosti. (Kasneje je priznal, da so lepe.) Kaktusi! Kaktusi! Kaktusi! M. ustavi in godrnja … Na tak način ne bova nikamor prišla; neumnosti, pa kaktusi … že drugič danes … A med lovljenjem kaktusov se še vreme izboljša in pozabi na godrnjanje. Slečeva dežne kombinezone, kar je sploh nekaj najlepšega. Sledi čudovit vzpon po čudovitih ovinkih s čudovitimi razgledi. Na višini 3.000 m je bilo 10 stopinj. Megle so se pravljično dvigovale. Dvigovala se je tudi nadmorska višina, ki je mimogrede presegla 4.000 m. Potem je cesta zavila levo. Alto el Morado je na višini 4.170 m. Na tej višini so še posamezne hiše in zaplate njiv in stojnice domačinov. Turisti, ki so prišli s kombijem, so v lovu za fotografijami zasedli pobočje. Nisva se ustavila; od tu do prelaza Paso de Jama je še 240 km. Pogled nazaj je bil impresiven, pogled naprej je obetal spust in drugačne kamnine, v daljavi pa se je prvič zableščala bela pokrajina. Kot bi se na tej strani prelaza odprl popolnoma drug svet. Cesta se zravna in pokažejo se soline. Salinas Grandes, eden najimpresivnejših krajev na severu Argentine. Solna površina meri 212 kvadratnih kilometrov v dveh provincah - Jujuy in Salta. Pred milijoni let naj bi tu izparevala slana voda. Danes se za kristalizacijo soli uporabljajo bazeni, ob njih so postavljene zanimive solne hiše. Področje je tudi industrijskega pomena - tu so rudniki natrija in kalija. Zaradi izkoriščanja litija pa je v regiji spor z lokalnimi skupnostmi. Gladina podzemne vode upada in to ogroža lokalno kmetovanje. Pritožili so se, da je kršena njihova pravica do uporabe in nadzora zemljišč. (LSC Lithiumu pa so dodelili 300.000 hektarjev za razvoj!) Če odmislimo težko življenje domačinov in delo v ekstremnih pogojih, pa je pokrajina sanjsko lepa. Še M. se je ustavil za par minut in celo meni je privoščil solni kaktus; seveda z opombo, da ne boš več kričala kaktus - ustavi. Bilo je neresnično lepo - svetloba, odsevi, belina … kot bi stal na zrcalu, v katerem odseva nebo. A pot je še dolga in časa je vedno premalo … Nadmorska višina je še vedno nad 3.000 m. Poseljenost je redka, bivališča za ljudi in živali so skromna, celo cerkve niso razkošne. Lame z barvnimi čopki pa razbijajo monotonost. Zadnje naselje pred mejo - Susques je na nadmorski višini 3.896 m in je v Argentini najvišje mesto, do katerega je dostop po asfaltu (Ruta Nacional 52). V Susquesu Ruta nacional 52 prečka Ruto 40, ki se z makedamom izgublja naprej proti Boliviji. (Pravijo, da je slaba cesta.) V teh krajih je prvotno živela domorodna etnična skupina iz Južne Amerike - Lican Antay, imenovana tudi Apatami (Atacamas v Argentini in Atacamenos v Čilu). Naseljevali so puščavo Atacama in vznožje gorovja Andov. V 16. stoletju so sem prišli španski konkvistadorji, ki sta jih zanimala predvsem njihov baker in zlato. Zapeljala sva v naselje, da bi našla črpalko, a je ni bilo. Bile so le posledice neurja in žalostne blatne ulice. Tudi reka Rio Pastos Chicos je bila eno samo blato. Črpalko sva našla kak kilometer naprej od naselja, ob glavni cesti. Kot nasprotje blatnemu razdejanju so bile zelene blazine trave z lamami. Žal so bile redke, več je bilo peska in blata - tudi po cesti. Počasi se bo treba posloviti od Argentine. Še trenutek za pogled nazaj in pogled naprej. Praznota. Pred mejno kontrolo ujamem zadnje argentinske živali, pesek in blato. Na meji, kjer so uradi pod prelazom, ni bilo vrste in sva relativno hitro opravila. Prtljago pa so nama temeljito pregledali - gospa na carini je bila vljudna in odločena, da bo pregledala vse. Zdelo se mi je, da jo pravzaprav bolj zanima, kako in kaj je možno voziti s sabo in kakšna sistematika je to. Ko je končala, je v torbi zagledala še Gepija. Kaj je pa to? Gepard. Nasmehnila se je in rekla, da je pa zelo zelo majhen. Tako smo končali pregled. Vzpon na prelaz je bil hiter, spominsko fotografiranje tudi, saj so se zbirali nevihtni oblaki in so začele udarjati strele. Bilo je divje, a neverjetno lepo. Cesto čez prelaz so odprli leta 1991, asfaltirana pa je bila leta 2005. Najvišjo točko doseže 57 km od meje, kjer je na čilski strani 4.831 m nad morjem. Pot je pomembna tudi zaradi tovornega prometa med severno Argentino in pristanišči severnega Čila. V zadnjem hipu sva navlekla dežne kombinezone in začela tekmo z oblaki. Med dežjem je padlo tudi nekaj snega - za vzorec, kaj vse lahko doživiš sredi poletja na tej višini. Če odmislimo dež, je bilo čudovito. In če odmislimo M. godrnjanje, da na teh višinah motor ne gre nikamor ... Taka lepa cesta, pa ga ne spraviš čez 140. Sem že 3x resno probal, pa ne gre in ne gre! Prišla sva iz nevihte v puščavo med slane planjave in jezera. Roka me je bolela od mraza in aparata, a zdelo se mi je, da verjetno nikoli več ne bom doživela česa tako lepega … kot bi človek hotel zadržati vse, kar beži mimo. Prizori se bliskovito menjajo. Če ne bi tega doživela, bi bila prepričana, da je nekdo pomešal fotografije, ki nikakor niso mogle nastati v takem zaporedju. Navigacija pokaže še 2 metra več, kot piše na zemljevidu. Sledi spust, na desni pa se pokaže vulkan Licancahur z glavo v oblaku. Licancahur, imenovan tudi Volcan de Atacama, je visok 5.920 m in velja za sveto goro. (V San Pedru so trupla še pred 1.000 leti pokopavali obrnjena v njegovo smer.) Celo M. se ustavi. Oba hkrati rečeva LEPO JE. Res je lepo, a za Tibet bova pa verjetno že prestara?! z neko resignacijo v glasu izreče M.! Ne, ne, samo čas je problem in to, da moraš s skupino oz. vodnikom … to nama ne odgovarja …(Tibet ostaja neuresničena želja mladih dni.) Tudi sama imam čuden glas. To bo verjetno zaradi višine in lepote. Stiska v grlu. Preveč lepote za en sam dan! Ko štartava, M. prizna, da Tibeta še ni povsem odpisal. (Ja, ja, samo še kakšno gumo zamenjaš, pa bova tam - zamrmram, na glas si pa ne upam.) In tudi Bolivija je čisto blizu! Par ovinkov, pa si na tromeji med Argentino, Čilom in Bolivijo … Če bi imela kakšen dan več … Nimava. Tudi oblaki so blizu in bogovi na Licancahurju in San Pedro de Atacama, kjer naj bi se danes ustavila. Strašljiv spust omogoča tudi zasilne izvoze, če komu kaj popusti … Na tej strani hribov dobesedno padeš v mesto. V praznini na desni strani sta dva konkurenta. In nevarni ponori zemlje. Med spustom se temperatura hitro dvigne. Dežni kombinezoni so se posušili in pregreli. Nujen je postanek. Postaja puščavsko vroče. San Pedro de Atacama je turistični center Atacame in dostopna točka do puščave Atacama. Mesto s približno 5.000 prebivalci je na nadmorski višini 2.408 m, po njegovih ulicah je vroče in prašno. Velja za prestolnico arheologije tega področja. (M. je dodal, da velja tudi za eno najbolj prašnih mest Južne Amerike in za kraj, kamor hodijo pretežki turisti jahat uboge lame.) Hiše starega dela so zgrajene iz domače rdeče opeke, ki pa ni preveč obstojna. Ta opeka je iz mešanice gline, peska in slame in jo posušijo na soncu. Nekatere hiše se rušijo same vase, nekatere obnavljajo, večina jih je predelanih v turistične namene. Prodaja se avtentičen (?!) način življenja. Tu sva se imela namen ustaviti in prespati. Ustavila sva se, 30 minut sem čakala v recepciji, za 2 osebi ni problem, so rekli. A ker si je brazilska zlata mladina privoščila popolno zamenjavo rezervacij, (fantje so ugotovili, da za isto ceno namesto sob v hotelski stavbi dobiš hišice … par kombijev dizajnersko urejenih in oblečenih mladeničev si je premišljalo, kdo bo s kom in na kateri številki) sem se naveličala čakanja, pa tudi veselje, da bi ostala tukaj, me je minilo. Ko je vse skupaj dojel še M., ki je sicer čakal zunaj v senci, sva se hitro odločila za odhod. Še sto kilometrov do Calame sva pa še sposobna. Po poti sem mu povedala, da žal ne bo videl Miss Čile, ki jo imajo v San Pedru. A obrnem?! Ko sem mu razložila, da je to mumija iz puščave, ki je na ogled v muzeju, nisva obračala. (V puščavi so našli tudi sporno mumijo poimenovano Ata, veliko le 6 cm, s stožčasto glavo in nezemeljskega videza. O njej se še strokovnjaki prepirajo in ni na ogled v muzeju …) Od vseh znamenitih stavb sva se ustavila le pred črpalko. Proti Calami seveda ni šlo brez obvoza po makadamu, delo na cesti pač … Vozila sva se skozi barvito pokrajino različnih kamnitih in solnih skulptur, po peščenih predelih, mimo slanih lagun in sipin, skozi slano puščavo. Področje je razglašeno za naravni rezervat. Najbolj znani sta Valle de la Luna in Valle de la Muerte; turistični ogledi so možni dopoldan in popoldan, vstopnina ni pretirana. Potrebuješ pa čas. Ena izmed posebnosti puščave Atacama, ki je puščava z največjo nadmorsko višino na svetu, je ta, da je tako sušna, da se jo še insekti izogibajo. To za motoriste ni nepomemben podatek. Vemo, kako izgleda vožnja pod večer skozi roje komarjev … Tudi s ceste se da kaj videti, M. je naprimer najbolj všeč tale prometni znak. Na začetku Calame sva se ustavila v prvem hotelu ob cesti. Neverjetno, bil je enkrat cenejši in neprimerno boljši kot tisti v San Pedru. Včasih imava več sreče kot pameti. Dan je bil dolg in prelep. Zaključek je bil pa po mojem izboru. 24. dan Calama - Antofagasta Sončno jutro, čilenski zajtrk po naročilu, nič prahu. (Pa bi skoraj ostala v San Pedru! 2x hvala gužvajočim se Brazilcem in še gospe iz San Salvadorja, ki je mislila, da sem Brazilka! Zjutraj naju je dovolj zgodaj spravila iz hotela, da sva imela dovolj dolg dan in še idealno tempirano vreme - dež, nevihto in sonce.) Hotelska restavracija je zanimiva, ureditev okolice je zanimiva, kaktusi so zanimivi. M. pa pravi, da se mi ni treba z aparatom zapičiti v vsak kaktus. Pripravljanje, pospravljanje, odhod - klasični vsakdanji program, le sonce je že bolj visoko. Calama je mesto sredi puščave Atacama v regiji Antofagasta na nadmorski višini 2.260 m. Je eno najbolj suhih mest na svetu. Povprečna letna količina padavin je 5 mm. Skozi mesto teče najdaljša čilska reka Loa. Le še kip nad krožiščem spominja bolj na Argentino, vse ostalo je drugače; infrastruktura, vozni park, stroji, bivališča. Višji standard. Mesto velja za rudarsko prestolnico Čila, saj je v bližini največji odprt rudnik bakra na svetu in drugi najgloblji rudnik na prostem z globino izkopa 1.000 m. To je rudnik Chuquicamata ali Chuqui. Deluje od leta 1910, s posodobitvami naj bi na dan predelali 140.000 ton rude; na leto pa proizvedli 366.000 ton bakra in 18.000 ton molibdena. Zame so te številke nepredstavljive. Danes bova šla samo do Antofagaste, ker je potem naprej le puščava in so razdalje take, da se zvečer ne bi imela kje ustaviti. Samo 230 km, M. pravi, da se še za kavo ne splača ustavljati. In ti kilometri so vsi en sam rudnik oziroma razrita in na novo nasipana površina. Tu še kaktusi nočejo več rasti! Leta 2007 naj bi se rudarji in njihove družine preselili iz delavskih naselij (taborišč) Chuquicamata v mesto Calama, kjer so pogodbeni delavci dobili hiše v posebej zanje zgrajenem naselju. Tisti, ki so prej živeli na tem področju, so morali že zdavnaj oditi. Več kot 200 km mrtvega prostora, na račun katerega nekateri kujejo dobičke, večina pa trdo dela. Težko je modrovati o ceni razvoja. Sredi praznine je lepo, če se pozdravimo. Prvi motor po dolgem času. Prav ironično pa sledi znak za radar. Najprej misliš, da je privid, potem ugotoviš, da je reklama. Civilizacija z vsemi prednostmi in pastmi. Dobrodošli v Antofagasti! Če boste prehitri, dobite tudi fotografijo! Osvežitev s Pacifika! Hladnejši zrak in morska gladina po 230 km sivine in praznine delujeta blagodejno na telo in duha. Vožnja po nekaterih predelih seveda ni nujno zahtevna, ubija pa bolj, kot v kakšnih ekstremnih razmerah. Zamori. Antofagasta ima približno 400.000 prebivalcev. Predmestje kot predmestje, a že malo barvitosti in poslikav prispeva k boljšemu vzdušju; da o rastlinju ne govorimo. In pogled na morje … Med novejšimi stavbami je ob pristanišču ohranjenih še nekaj zgodovinskih, pa tudi star lesen pomol pred vstopom v novo pristanišče. Mesto je povezano z rudarsko dejavnostjo (baker, nitrati, jod). Ima letališče, pristanišče in železniško povezavo z Bolivijo in Argentino. Največje zasebno rudarsko podjetje v Čilu - Escondida ima tukaj tudi svoje privatno pristanišče. Brez pretiranega razmišljanja sva se ustavila v manjšem hotelu. Imeli so varovano zaprto dvorišče, klimo in sprejemljive cene. Kaj bi komplicirala?! Po dolgem času sva verjetno prvič že popoldan v sobi, kjer bova prenočila. In kot dva civilista lahko greva čez dan malo po mestu. Poletje! Vroče je in hitro soglasno zavijeva v navaden lokal. Obsediva ob hladni pijači, postaneva lačna … znana zgodba. Čez dve uri pa loviva senco po mestnih ulicah do kopališča. Prvič v Čilu vidiva tako gnečo na plaži. Mestna plaža - Balneario je v zalivu, zavarovana pred močnimi pacifiškimi valovi. Ljudje uživajo. Zdi se nama kot v črnogorskem mestu Sutomore. Ideja, da sediš nekje v hladu, odmaknjen od te množice in v miru srkaš pijačo - ta ideja je bila tako kot v Sutomoru soglasno sprejeta tudi v Antofagasti. Kot se za elitne lokacije spodobi, sva tu plačala več za pijačo, kot v navadnem lokalu za kosilo. A lokacija (in senca) imata svojo ceno. Kavo s smetano si je naročil M.; verjetno ga je malo zmedlo dvanajst mladih natakaric, ki so se vrtele okrog … samoiniciativno jih je preštel in se ob tem čudil samemu sebi. Telo pa je zahtevalo počitek. Še dobro, da nisva pretiravala s hojo. Hotel je bil blizu. Z okna se je videl košček morja in mesto je bilo ožarjeno z zahajajočim soncem. Ampak midva sva pa bolj za divjino, ane, je rekel M., preden je zaspal. Prikimala sem. 25. dan Antofagasta - Copiapo Po zajtrku je napovedal odhod. Ko je bilo na motorju že vse razen naju, mi je postalo jasno, da bo pestro. Seveda se na gume ne spoznam, zato sem bila tiho. Pa tudi ne bi bilo lepo, da začnem z vprašanji utrujati že pred štartom. Pred hotelom sta počivala dva psa; ko sva šla s črpalke drugič mimo, sta bila še vedno na istem mestu. Utrujena. Očitno je bila noč naporna. Antofagasta je veliko mesto (sploh za nas z dežele), ki se hitro razvija. Zaradi povečanega prometa in občasnih zastojev načrtujejo ureditev železnice z enega konca mesta do drugega. Imajo stadion, dve univerzi - državno in privatno katoliško, veliko srednjih in osnovnih šol; med privatnimi je tudi ena hrvaška osnovna šola. In mesto se kar širi in širi ... Kjer se mesto konča, so že novi izkopi za novogradnje. Sledi znana, prazna puščavska pokrajina s prekopano površino in industrijskimi obrati. M. je komentiral, da toliko mehanizacije, kot jo imajo v Čilu na par kilometrih, ni videl v vsej Argentini, kar jo je prevozil. Tu je odcep za makadamsko cesto, po kateri se pride do umetniške znamenitosti - spektakularnega geoglifa, ki je dolg 3 km in širok 400 m. Napis je na odročnem kraju v puščavi Atacama, približno 60 km od Antofagaste. Čilski pesnik Raul Zurita je s pomočjo buldožerjev v sipine puščave napisal verz Ni pena ni miedo (Niti žalosti niti strahu/Ne bolečina ne strah - prevodi so različni.) Raul Zurita je bil že v sedemdesetih letih usmerjen v politično umetnost proti Pinochetovemu diktatorskemu režimu … več njegovih pesniških zbirk je prevedenih tudi v slovenščino. Kako dolgo bo njegova umetnina vidna, bo pokazal čas; zaradi vetra in raznašanja peska so jo že obnavljali, pa nima še niti 30 let. Če bi imela čas, bi se verjetno prej odločila za ogled kakšnih tisočletja starejših geoglifov. Sredi ničesar se na desni strani pojavi skulptura Mano del Desierto (Roka puščave). Spomenik oz. skulptura je visoka 11 m. Avtor je čilski kipar Mario Irarrazabal. Roka je izdelana iz armiranega betona, videti pa je, kot bi bila iz peska. Narejena je bila leta 1992. Nekateri jo označujejo kot velikanski simbol človeške žalosti ali simbol kontrastnih idej. Bila naj bi dokaz, kako majhni, nemočni in ranljivi smo ljudje.Glede simbolike so seveda možne različne interpretacije. Avtor sam je izjavil, da mu je všeč, kako različne razlage in celo zgodbe si ob njegovi skulpturi izmišljajo ljudje. Dostop je po makadamu, razen ene same oznake ni nikjer naokrog ničesar. Da ne bi slučajno kdo iskal bifeja! Tu se ustavljajo tudi motoristi, ki želijo uloviti svoj motor v objemu puščavske roke. Nekateri krožijo okrog in lovijo primerne zorne kote … Postopek niti približno ni enostaven. Zahteva sistematično pripravo; faze postopka, nerazumljive nam, navadnim pešcem … Z druge strani je drugače. Žal kljub večkratnemu čiščenju nekateri ne morejo mimo, ne da bi točno tukaj ovekovečili svoja zgodovinska spoznanja - npr. datum, ime trenutne izbranke in še obvezno krompirjasto srce … Dobila sva družbo. Mimo je prišel Čilenec z veliko večjo mašino. Dogovorili smo se za vzajemno opravljanje fotografskih storitev. M. ni mogel razumeti, da človek želi fotografijo brez svoje mašine. Kako brez, to je vendar glavno?! S težavo sem mu dopovedala, da sva midva na dopustu, človek pa je prišel mimo med službo in ne bo zbiral dokazov proti sebi. Ubogaj, z njegovim telefonom pritisni samo njega in roko! Motoristi pa včasih res nič ne razumejo … Roka in praznina sta ostali, midva sva šla naprej. M. je rekel, da mu ni jasno, zakaj sploh držim aparat, saj ni nikjer ničesar. Imela sva srečo z vremenom. Temperatura ni dosegla niti 30 stopinj; v tem času je na teh planjavah lahko čez 40; v tem primeru bi bilo verjetno bistveno manj fotografij okoli Roke puščave. Nadmorska višina je še vedno nad 1.600 metri, na cesti pa so predvsem tovornjaki. Cesta se še vzpenja in temperatura pade. Idealno za vožnjo. Na planoti so vetrne elektrarne. Sredi ničesar sta spomenik in kapelica. Ustaviva se. Tu je spomin na tiste, ki so naselili to deželo in jih danes ni več … v večnem spanju … pokriti s plaščem tišine in samote … Kapelica oz. Svetišče naše Lurške Gospe je primer, kako je vera preprostih ljudi nekaj povsem drugega, kot bi jim radi dopovedali njihovi duhovni voditelji. Votivni darovi so boleč dokaz zaobljub, prošenj in zahval ljudi, ki jim življenje ni prizaneslo. Kdor ne verjame v čudeže, bi se mogoče na tem mestu premislil. Mar ni čudež, da sredi puščave ta kapelica ob vseh predmetih, prižganih in dogorelih svečah, vžigalnikih in vžigalicah ne pogori?! Ravno odhajava, ko se ob kapelici ustavi avto. Človeka pozdravljata in ustaviva se še midva. Simpatična Čilenca se čudita, od kod sva. Gospod razlaga, da je tu vse mrtvo, da so tu naravo popolnoma uničili, ljudi pa so izselili. V njegovi pripovedi se čuti grenkoba. Vsi vemo, da je zaradi rudarjenja tukaj res tako. A ko vpraša, kako se nama zdi v Čilu, seveda pohvaliva ljudi, hrano, obalo, hribe. In standard? Kot v Evropi, ponekod še bolje. Čile je bogata država. Neprimerno bogatejša od Argentine. Lepo je potovati. Vsi se strinjamo. Gresta v San Pedro, midva pa v Copiapo in potem kmalu domov. Veseli smo, da smo se srečali. Mahamo si ... Spet je vse prazno. Ostanki nekdanjih naselij so pokriti s plaščem peska. Po kulturi, religiji in predvsem po puščavi se oglasi lakota. Decembrsko okrasje; pa saj je šele februar - jelenčki in še domači jelen pozirajo v puščavski vročini. Vrata so zaprta zaradi klime, a gostilna je odprta! Šoferska malica, brez alkohola, instant kava in naprej v praznino. Nič ne rečem, a asociacije so močne. Zjutraj je nekdo že gledal gumo … Planota se spušča. Sredi ničesar se nek motorist molče ustavi. Tišina. Vse mi je jasno, čeprav se ne spoznam na gume … Za tako lepo cesto greva nekam zmerno hitro naprej. Tišina. Vzdržim se komentarja, bo že nekako, civilizacija je blizu. V sili hudič muhe žre. Edina možna varianta je bila verjetno v vsem Čilu najslabša možna. Šef je rekel, da tega ne delajo … mladi je rekel, da bo on. Fant od 125 kg je imel dobre namene. Hotel je pomagati. Obstaja ena sama fotografija, preden je M. snel kolo. Stala sem zraven, ko se je mladi mojster lotil menjave gume s kladivom. Zaslišal se je M. - NEEE!!! v trenutku sem pozabila na aparat in na telefon, stopila vmes, med prepotena fanta in nesrečno zlato feltno in odigrala mirovno misijo … vse je v redu, samo ta človek bi sedaj sam to naredil, če mu posodite orodje, prosim, hvala, ni problema, hvala, hvala, bom vse plačala, ni problema … tudi mene je spotilo. Take brzine pri M. tehničnih opravilih nisem vajena … vsi smo samo debelo gledali. Gumo je zamenjal sam in jo scentriral po GP sistemu. Ekspresno. Ekspresno sva tudi šla. (Seveda sem plačala in preplačala; samo da smo vsi celi.) Šla sva na črpalko, pregovorila sem ga, da se malo usedeva v senco in šla sem po rogljičke in kavo. Samo tisti, ki me poznajo, bodo razumeli, kako močno sem se morala ugrizniti v jezik, da nisem kaj rekla! (Npr. - A jaz da se ne spoznam na gume?! Pa vsaka budala vidi, da jo je treba zamenjat … bla bla bla …) Pila sva kavo … pa to ne moreš verjet, on bi kar po feltni tolkel … pa saj človek ni mislil slabo, verjetno še nikoli ni videl take feltne … sem mislil, da me bo kap! (Jaz tudi!) Tukaj je to normalno, saj je še Andrej Menih, ki ima bogate izkušnje, napisal, da je moral za profesionalci popravljat in je raje sam ponovno razdrl in zmontiral, da ne bi slučajno še brez gume ostal. Živemu človeku se vse zgodi … (da o motoristih ne govorimo). Zazelenjena vertikalna stena je delovala pomirjevalno. Pes je mirno počival. Briga njega za mojo feltno! je ugotovil M. Pa saj je samo feltna. Potem sva šla. Po dnevu puščave se je odprl pogled na Pacifik, zavelo je sveže, skoraj mrzlo. Pokazale so se sipine, pa vulkanski kamni, pa osameli kamni … Morje se je bleščalo, a razen v enem od zalivov nisva nikjer videla ljudi. Z morja je pihalo vlažno in mrzlo. Mislila sva se ustaviti ob morju v Calderi. Pri prvem izvozu sva šla mimo, drugi pa je bil zaradi dela na cesti zaprt. Zato sva šla naprej, bova pa še 70 km brez postanka. Po puščavi se je odprla rodovitna dolina z nasadi oljk in vinske trte. V mestu Copiapo, skozi katero teče istoimenska reka, sva se ustavila v drugem hotelu, ki sva ga videla ob cesti. Zaprto urejeno dvorišče s palmami je ustrezalo tudi enemu izmed tujih gostov, ki je lahko v miru skakal okrog motorja in v mraku čistil svojo zlato feltno. Dolil je 3 dcl vrhunskega olja Bardahl, ki ga je doma tako skrbno spravil, da ga je odkril šele pri menjavi rezervne gume. Dolivanje baje ni bilo nujno, če ga že vozi s sabo, pa naj bo raje kar v motorju. Medtem je tuja gostja čistila kopalnico, v kateri je v manjši eksploziji odprlo flašo kokakole. (Na srečo so bile ploščice položene do stropa.) To se je seveda zgodilo samo zato, ker je neprevidna ženska, ki mora varčevati s prostorom, nepremišljeno prelila kokakolo iz originalne plastenke v manjšo, v kateri je bila prej voda. Po strokovni ugotovitvi tujega gosta se to ne bi zgodilo, če bi (njegova) kokakola ostala v originalni embalaži. (Še sreča, da je ni razneslo v njegovem originalnem kufru?!) Kokakola ni zdrava!!! To sem že večkrat povedala, pa me nihče ne posluša!

Ja sej mors to vse delat, ce ne....you are doing it wrong!

/

napoved spet iz dneva v dan boljša...hmmm, mhm,....

Pa jst sem doživu kulturni šok. Take sobe nisem vidu niti v kaki zabiti u Srbiji al pa Albaniji, mogoće enkrat nek na severu Indije.

za ta dnar je to pač to ?

En nasvet, če vas napotijo v Topolšico, recite da na greste. Tle se je svet ustavu pred ene petdesetimi leti, Ne moreš verjet kakšen socilizem.

Re-post ....tenks @DAMI34 za opozorilo? ...in prvega lahko brišeš če ga lahko. Mah....eden boljših vtisov (beri dirk)?? do tega peska ???. Roke pa še kar bolijo??

Katere skice se ne vidijo? verjetno kakšna težava z google photos in šeranjem. Takole sem si doma približno skiciral bunker Vela Glava zelo približno, v glavnem nemogoče se je izgubiti, ker gre v osnovi za dolg tunel, prostori pa so bodisi levo ali desno, na koncu tunela pa so stopnice do nadzorne sobe, kjer so spremljali radar na sredini pa je potem še stranski izhod, ki po betoniranih stopnicah pripelja na vrh hriba in do tiste "tankovske" kupole, tega dela ni na skici (papir je postal preozek zato je tunel v dveh delih to sem si narisal že doma, na podlagi enega videoposnetka in sem kar zadel, če greš sam, je bolj biti pripravljen tudi jaz bi še moral zadevo malo pogledati v živo

V glavnem @Snečerdobro si spesni tole zadevo. Sem pa, po pozornem prebiranju tvojega zapisa ugotovil naslednje: ne delajo tečaji divjakov!!! Kava je kriva, kava. Ni kave, ni diujanja Pa še en pristni GG svizec. Edini, ki sm ga videl. Je pa zlo domač in se ne boji motoristov.

Nisem uspel vseh zajet vseh v eno sliko. Smo pa lepo postrojeni. In takole urejeno, kot smo parkirali, je potem tudi urejeno potekala vožnja. Brez izpadov, nepotrebnega prehitevanja in ostalih izpadov. Prav užitek je bilo voziti, čeprav ne maram velikih skupin, je tukaj potekalo vse zelo tekoče in brez stresa. Z nekaterimi sem se že vozil z nekaterimi je bilo prvič in z vsemi z veseljem še kdaj!!

Lepo je videti kako deluje bokser motor

Super izlet! Fajn družba. Odlična Hrana...pa par vtisov od celodnevnega izleta kar me je res fasciniralo: najlepši motor: Količina snega: Slovenske dežele: Neizmerna sreča, da se lahko slikajo zraven Kawasakija : Tist najjači vtis, kok pastirju sune njegov motor, pa ni slike. Se ne da slikat sploh... rečem pa lohk da RES SUNE. Hvala z vodenje in družbo.

Najedl upam da ste se tudi...

Enduriramo, in se vedno je dobr!

Mende bo res treba nehat hodit sem dol...totalna bedarija...

Vsak klik, vsaka tema, mi @DAMI34 skoci ven. Sedaj smoki odpiram, upam da ne bo se tukaj ven skocil. ?

Domantika nazaj ?

moj nima problemov s sunkovitimi štarti

dovolj romantike, paliii

Vse te teorije zarote, pa to. Ravno v začetku korona virusa je bila ukinjena tema Prvošte si enu dobro kafe. Potem je šlo vse skupaj samo še navzdol. Nekaj je v ozadju, 100%.

Sem moral malo počakati, da lahko povem... Kljub temu, da sem bil do sedaj zadovoljen le z Bridgestone gumami, moram Meridian zelo pohvaliti. V suhem in v dežju je skoraj enako, ogreje se hitro, še zaviram bolje. Akcija za obe je do 30. junija in ti še nakažejo 40 EUR na račun. Glede ostalih reklamnih trditev o enakomerni obrabi in trajnosti pa bom povedal precej pozneje. Na kratko - zelo se jih izplača vzeti do konca meseca in nobenih skrbi o kvaliteti (made in France).

13. dan Ushuaia (12. februar 2020) Jutro in normalen samopostrežni zajtrk v malo boljšem hotelu. Danes naj bi šla na turistični ogled s katamaranom po Beaglovem kanalu, a zaenkrat slabo kaže. Včeraj se prek spleta ni več dalo dobiti vstopnic; tudi domača logistika je preverila, a je vse razprodano. V jedilnici sva bila seveda zadnja. Skozi okno je bil pogled v lep dan, zdelo pa se mi je kar čudno, da drevesa mirujejo. Ponavadi vidim samo bežeča drevesa. Odpravila sva se v center in do pristanišča. Na vsak način je treba poskusiti priti do pingvinov. Da si na Ognjeni zemlji, da prideš do konca ceste št. 3 in na Konec sveta, ne uspeš pa priti do pingvinov, to bi bila frustracija! Pred agencijami ni bilo posebne gneče. Upanje ostaja! Dobila sva vstopnici. Priti morava pol ure pred odhodom in plačati še zavarovanje, ki ga ob vstopu v pristanišče lahko poravnaš samo z gotovino v argentinskih pesih. Na to sva bila še posebej opozorjena. Ker bo turistično popoldne naporno, sva šla na dopoldanski počitek. Po pristaniški proceduri smo s turističnega pomola zapluli proti središču kanala Beagle. Obljubljali so nam panoramske poglede na obalo Ushuaie, galebe, kormorane, morske leve in pingvine … nepozabna doživetja ... Najprej pa smo morali izpolniti formular z osebnimi podatki - ime, priimek, državljanstvo ... Ponavadi taki obrazci zahtevajo tudi rojstni datum, tokrat so bili bolj direktni. Starost. In potem vidiš preiskujoče poglede s sosednjih sedežev … M. je seveda najprej preveril, kje je zasilni izhod in kje so rešilni jopiči. Glede na to, da je povprečna temperatura v teh krajih približno 5 stopinj, se mi je zdel zelo optimističen. Naslednji korak je taktika. Ko so vsi zunaj in se prerivajo s telefoni, kamerami in fotoaparati, smo tapametni na toplem. Ko jih zazebe in vdrejo na toplo, takrat greš ti ven in lahko narediš kakšen normalen posnetek … Vodička je bila tokrat neumorna (beri utrujajoča). Začela je z zgodovino Ognjene zemlje, nadaljevala z mejo in s problemi meje med Argentino in Čilom po kopnem in po morju, vmes so bili kaznjenci, Peron, misijonarji, iskalci zlata, svetilnik, živali, pa spet Čile in obvezni Las Islas Malvinas oz. Malvini ali Falklandski otoki …, ki z našim izletom res nimajo nobene zveze, očitno pa so argentinska boleča točka. (Kolikor je meni znano, so ozemlje Velike Britanije. Argentina jih je skušala zasesti leta 1982.) Tako smo se vozili bombardirani s političnimi in zgodovinskimi podatki, o živalih pa nismo izvedeli prav veliko. Še dobro, da smo jih končno videli. Saj ne, da človek ne bi bil toleranten, a midva sva drago plačala in bila pripravljena tudi na turistično čredo, le da bi videla živali! Za nekaj ur sva tudi sama postala turistična čreda, ki lovi posnetke in pije najdražjo in najslabšo kavo. Poskusila bom sestaviti poenostavljeno varianto, brez političnih podtonov. Ognjena zemlja je otočje na skrajnem jugu Južne Amerike. Na severu in zahodu jo od celine loči Magellanov preliv, na jugu sega do rta Horn, na vzhodu pa do otoka Isla de Los Estados. Rt Horn je skrajni jug Ognjene zemlje in Južne Amerike. Magellanov preliv ali Magellanova ožina ali Magellanov kanal je plovna pot in najpomembnejši naravni prehod med Atlantskim in Tihim oceanom. Svojo pomembnost je izgubil z izgradnjo Panamskega prekopa. Evropejci so ta del odkrili v 16. stoletju, zaradi težkih pogojev za življenje pa so ga poselili šele na začetku 19. stoletja. (Vodička ni povedala, da so staroselska ljudstva, ki so tu živela skoraj iztrebili.) Konec 19. stoletja je zlata mrzlica privabila nove priseljence. Od dejavnosti je še vedno pomemben ribolov, ovčereja oz. pridelava volne, mesa in usnja. Tu so tudi nahajališča nafte in zemeljskega plina. In seveda turizem, ki postaja vse pomembnejši. In končno pridejo na vrsto živali, zaradi katerih sva prišla, da bi jih videla v naravnem okolju. Najprej kormorani. Ko kormorani mirujejo, izgledajo kot pingvini, a niso pingvini; to se vidi, ko letijo. Potem morski levi, ki bi jih bilo težko zamenjati za kakšne druge živali. Pingvini! Pingvini so vodne, neleteče ptice, ki živijo izključno na južni polobli. Navaden, črno bel - adeliejin pingvin ima od 30 do 35 centimetrov in lahko živi do 6 let.Tisti z rumenim vratom in krajšim kljunom je cesarski pingvin in zraste do 1,3 metra, živi pa lahko 20 let. Kraljevi pingvin je podoben cesarskemu, ima pa malo več rumeno oranžne barve na prsih, daljši kljun in vitkejše telo. (Obstaja 17 vrst pingvinov ...) Pingvini so zabavni, lahko bi jih gledal in gledal, ne bi se naveličal. Tem živalim ni dolgčas! Edini posnetki s kamero, ki sva jih naredila v Južni Ameriki, so posnetki pingvinov. Čas za oglede se je iztekel in šli smo nazaj. M. sem vprašala, če ne bi vzel vodičke s sabo, da bi ji pokazal kakšno slovensko znamenitost ..., pa sem dobila odrezavi odgovor, da te pa že ne bi poslušal, saj je še hujša od mene … (Lep kompliment!) Domači pingvin se vrača v hotelsko kolonijo. Na postelji pozira pingvin, ki se je namenil v Slovenijo. 14. dan Ushuaia - Rio Galegos (Argentina - Čile - Argentina) Odpravljamo se. Turistični del je mimo. (Bilo je lepo, nikakor pa ne poceni, v Ushuai sva zapravila več kot ves teden.) Vreme se je skisalo. Škornji so čisti, motor je umazan. Dober kilometer makadama do krožišča proti centru je v tem mestu nekaj običajnega. Da bo poročanje uravnoteženo, naj dodam še nekaj novogradenj. Od obale sva zavila še v hrib, v strogi center, da bi našla pošto. Še nostalgičen pogled na zaliv in na nekaj grafitov, potem pa po že znani cesti nazaj proti Rio Galegosu. Ushuaia je bila v prvi polovici 20. stoletja kazenska kolonija za prestopnike. Izbrali so jo zato, ker od tu kaznjenci niso imeli kam pobegniti oz. niso preživeli, če so že pobegnili. Na prisilnem delu so v gozdovih sekali drevje, za spravilo pa so zgradili železnico. To je najjužnejša železnica na svetu in deluje še danes, seveda le v turistične namene. Leta 1947 je Peronova vlada ukinila zapor in na tem mestu zgradila mornariško oporišče. V sedemdesetih letih so z davčnimi olajšavami začeli privabljati priseljence iz ostalih delov Argentine. Preden sva našla pošto, sva naredila še en krog in M. je godrnjal. Edine razglednice in znamke sem kupila v centru El Calafateja. Poštnih nabiralnikov pa ni bilo nikjer. Tudi v hotelu v Ushuai zmigujejo z rameni in ne vzamejo pošte; magična beseda je Correo Argentino - Argentinska pošta. Končno sva jo odkrila. Če bi želela priti do poštnega okenca, bi bila ura čakanja premalo. V edini nabiralnik, ki so ga imeli, sem vrgla 20 razglednic z letalskimi znamkami. Kar je najbolj žalostno pri vsem tem - nobena od teh ni prišla na nobenega izmed naslovov. M. je rekel, da je od nekdanje kazenske kolonije naivno pričakovati kaj drugega. Kandidati na plakatih (poglejte te lepe keramične zobke!) pa z nasmehi obljubljajo svetlo bodočnost ... Ob odhodu iz mesta kakšnega turističnega vrveža ni bilo, cesta je bila prazna. Začelo se je jasniti, a bilo je mraz, povprečno 8 stopinj, in oblekla sva še vetrovke. Patagonija zavzema četrtino površine Argentine, vendar tu živi le tri odstotke prebivalcev. Preko praznih prostorov sva se po že znani cesti vozila nazaj proti Rio Galegosu skozi praznino, dež, veter, prah, dež in veter, prah; lahko pa bi bilo še slabše in še bolj mrzlo. To sva preživela že na dan prihoda v Ushuaio. Na desni se je prikazalo morje. Namesto toplote pa je od tam vleklo mrzlo in vlažno. Čez Rio Grande je vleklo še bolj. Na črpalki sva srečala italijanska motorista. Sonia in Matteo sta začela potovanje v Ushuai in gresta za 3 mesece do Brazilije in po Braziliji. Kaj več pa nisva uspela izvedeti, ker sta bila zatopljena vsak v svoj (pametni) telefon in jima očitno ni bilo do konverzacije z nama. Seveda sva spoštovala njuno zasebnost in sva šla sedet v drugi kot. Ob kavi sem skozi okno dokumentirala še ekspres vulkanizerstvo, ki ga je M. naročil za Tomaža - s pozdravi! In potem sva poslala še pozdrave in poljubčke Mateju za rojstni dan. Lepe misli ogrejejo in brez problemov sva šla nazaj v mraz. M. pa je rekel, da bi rad videl tadva Italijana čez par dni … Preživela sva par krajših odsekov makadama in omejitve vseh vrst. Med Argentino in Čilom je del ceste v izgradnji. Prišla sva do meje in ponavljala znano proceduro - 3 okenca, ponovi vajo in potem odpiraj kovčke in torbo … pospravljaj, pazi na dokumente, še posebej na osebne listke in na list za motor! Kmalu za mejo sva šele v Čilu prvič videla resnično pravo čredo ovc z dvema pastirjema na konjih. Pomagala sta jima še dva psa. Potem je bilo spet vse mirno, prazno in mokro. Občasno se je malo zjasnilo in je šla čez cesto kakšna vikunja. Tu pa tam je bila kakšna žival. Sicer pa prazno prazno. Trajekt sva ujela takoj, a na pristanek smo zaradi razburkanega morja čakali. Kako so ugotovili, kdaj je ugoden trenutek za pristanek, mi ni bilo jasno. Bolje, da ne gledaš; zibanje je kar dovolj. S Čila sva šla spet v Argentino in po kislem vremenu sva prišla do Rio Galegosa, kjer sva mislila, da bova dobila sobo v istem hotelu kot pred tremi dnevi. Bilo je zasedeno, a prijazni receptor naju je usmeril v bližnji hotel, ki je imel garažo in je bil celo cenejši. V hotelski restavraciji sva tudi večerjala, saj sva bila prepozna, da bi se sprehajala naokrog in iskala kaj zanimivega. Bila sva edina tujca, jedli smo vsi enako večerjo in nevljudno bi bilo fotografirati. Po televiziji so predvajali reklame in med šopki vrtnic se je bleščal napis Felis dia de los ennamorados! Šele zdaj se mi je posvetilo, da je jutri valentinovo. M. pa je (izjemoma) prostodušno priznal, da šele zdaj razume današnje Filipovo sporočilo … Tako sva zaključila romantični večer. 15. dan Rio Gallegos - Caleta Olivia Zjutraj je bila na valentinovem nebu še luna in romantiki je bilo zadoščeno. Iz zastekljene jedilnice se je videlo na ulico in elektro instalacijo. Sistematik je pospravil in odšla sva. Dan je bil sončen, motor nedotaknjen v t. i. garaži in na prvi bencinski črpalki ni bilo vrste. Za današnji dan je M. napovedal dolgočasno cesto, točno 6 manjših naselij oz. zaselkov in kakšno žival vmes. O oblačkih in rastlinicah ni rekel nič. Očitno še vedno velja prepoved fotografiranja. A zdelo se mi je prelepo, morala sem zabeležiti ... Približno 2500 km do Buenos Airesa je taka pokrajina. V vodi so stali flamingosi ali plamenci, a kako dopovedati motoristu, ki se je komaj dobro ogrel, naj malo ustavi?! A zaradi enih tičev?! Tudi zaradi štirinožnih živali se ni dal prepričati. Po 200 km ga je zatiščala čelada … in tako ga je prepihalo, da je celo ustavil. Snel je čelado, se popraskal po pametni glavi in oblekel vetrovko. V tem času sem uspela ujeti nekaj narave. Čez nekaj trenutkov … Zagledala sva prvo posestvo (estancia). In potem spet nič, z izjemo kakšne radovedne vikunje. Ura je bila več kot 14., ko sva le prispela do prve črpalke - in prvega naselja. Nadaljevanje je bilo podobno dopoldanskemu, pojavljati pa so se začeli peščeni predeli. Približno po 360 km iz Rio Gallegosa sva prišla do mesta Puerto San Julian, ki je v zalivu ob atlantski obali in ima približno 7000 prebivalcev. Časa za postanek seveda ni bilo. Šla sva mimo, saj je do Calete Olivie, kamor naj bi danes prišla, še 342 km. Do naslednje črpalke sva prišla približno ob 18. uri. Bilo je po nevihti. Svetloba se je spremenila in barve so postale izrazitejše. Tudi kamnine so bile drugačne. Vetrc se je igral z nandujevim perjem. Sprememba pokrajine in bližina mesta, ki zdaj ni več daleč, sta na razpoloženje delovali pozitivno. Po še enem dnevu praznih prostorov so zelene table prijetni znaki bližine civilizacije. Pozornost pritegne nenavaden spomenik, za katerega kasneje ugotoviva, da sploh ni star. Seveda ni časa, da bi snel čelado, a tistih, ki so dali svoje življenje za ideale in pravico … to gotovo ne moti. Na drugi strani je sod za smeti. Tudi do tja se je namenil s čelado na glavi. Ni kaj, nekateri celo berejo s čelado na glavi … Naselje Fitz Roy ima nekaj hiš, na cesti in ob njej pa je nekaj nandujev. Ko se ukvarjam s plastnicami pa je za ovinkom prevrnjen kamion, ki je končal na boku izven cestišča. Sreča v nesreči, da ni bilo kaj hujšega. Do mesta je še 30 km in morje se že vidi. Vzdolž ceste so na obeh straneh črpališča nafte. Še par ovinkov in pred nama je Caleta Olivia. Sledijo prizori, na katere nisi pripravljen. Smeti. Povsod so smeti. Česa takega še nisva videla. Veter raznaša smeti. Očitno je nekje v bližini smetišče; vsepovsod so smeti. Grozljivo. Žalostno. Dobrodošli v Caleti Olivia! Ustavila sva se v prvem hotelu, ki sva ga videla s ceste. Morje je bilo par metrov stran in šla sva na obalo. Urejeno sprehajališče je bilo prazno in tudi midva nisva imela nobenega veselja do sprehajanja. Šla sva spat. Psi pa so neumorno lajali. 16. dan Caleta Olivia - Esquel Viento, viento, viento fuerte (veter, veter, močan veter) je rekel lastnik, ki nama je zjutraj odklenil dvorišče. In je zmajeval z glavo. Res je bilo vetrovno. Ko si stopil na plano, si že imel mivko med zobmi, v laseh, v očeh. Igrišča in sprehajališča ob obali so bila še prazna, le plastične vrečke, ki jih je raznašal veter, so se zatikale v ograje. Mesto ima približno 70.000 prebivalcev. Glavne dejavnosti širšega področja so ribolov, ovčereja in črpanje nafte. V čast delavcem v naftni industriji je postavljen spomenik. (O argentinskih spomenikih ne bi razpravljali.) Cesta je do mesta Comodoro Rivadaria speljana ob obali. Tam bova zavila v notranjost proti Sarmientu in potem proti Esquelu. Do Esquela je 647 km. Ozračje je bilo koprenasto od vetra in peska. Asfalt ni bil najboljši, pa še veliko tovornega prometa je prispevalo k dodatnim sunkom. V prazni pokrajini so se začela pojavljati črpališča nafte. Ob 13. sva se prvič po Caleti Olivia ustavila na bencinski črpalki, kjer pa niso imeli bencina. Delavci iz naftne industrije so sem hodili na malico. M. je preverjal, kaj bo z vetrom. Nič novega, 4 dni bo divjal, potem bo malo ponehal. Brezupno. Ne moreva čakati štiri dni, v takem voziti pa je nevarno. Po delavski malici sva šla naprej, drugega nama ni preostalo. V zraku je bil prah, sunki vetra pa so bili nepredvidljivi. Imela sva rezervo bencina, naslednja črpalka bo, ko bo. Naslednja črpalka, kjer so na srečo imeli bencin, je bila v Sarmientu, nato pa približno 340 km do Tecke ni nobene več. Brez rezerve bi naju odpihnilo. Še dobro, da je M. pameten in je predvidel nepredvidljivo. Popoldan sva prijadrala do bifeja-muzeja Los Tamariscos, kjer sva si privezala dušo in izpraznila rezerve bencina. Z običajne porabe 5,6 l/100 km se je zaradi bočnega vetra poraba povečala na 8,8 l/100 km. M. kar ni mogel verjeti; kaj takega se mu ni še nikoli zgodilo. (Vse je enkrat prvič!) Kraj Los Tamariscos je označen na zemljevidu, a razen te hiše ni bilo ničesar. Ta pa je bila nekaj posebnega, predvsem notranja oprema ... Malo pred 17. uro sva se s težkim srcem dvignila in šla nazaj v veter. Morava priti do Esquela, preden naju ujame tema. V daljavi so se pokazali hribi in upanje, da je tam bolje, da veter manj piha. Prišla sva do naselja in do par kilometrov makadama zaradi nekega obvoza. Naselje je bilo pestro, na koncu je bila še policijska kontrola. Potem pa spet asfalt. In na koncu še črpalka! In to 80 km pred Tecko in 180 km pred Esquelom. Veter pa žal ni nehal. Pred Tecko je bila spet policijska kontrola. Voda, zelena barva in živali, človek si po dnevu praznine in sivine kar oddahne. Vozila sva se po planoti, bilo je 14 stopinj in veter je manj divjal. Sonce in oblaki so začeli večerno predstavo. Tu je nova provinca, kjer so gozdovi in smučišča. In čez par kilometrov je mesto Esquel. Na hitro sva dobila hiško oz. kar hišo (Cabanas el Rosal) in razpakirala. Moram pohvaliti M., da je vzdržal. V vsem dnevu sva srečala točno dva motorista, kolesarja pa nobenega. Pametni so ostali doma. 500 km je bilo neznosnih, zadnjih 150 pa za silo. Še zdaj se držim na levo, glavo pa kot želva iz oklepa. Vrat me boli, M. si pa sploh ne upam vprašati, kako je. Saj sva vajena ajdovske burje, vipavske burje, primorske burje, jadranske burje … kaj takega pa res NE. Tega vetra se ne da opisati. Edino ustrezno definicijo za take razmere je zapisal znani motorist avanturist Dr. Speed (citiram) “AMPAK TISTI VETER, TO PA JE JEBA” (konec citata). Čista jeba. Za regeneracijo sva poiskala prvi odprt lokal. Vhod je bil obetaven, tudi nadaljevanje je bilo dobro. Mislila sva, da sva pozna, a ko sva odhajala, so se Argentinci šele začeli dobro zbirati. Baje ponočujejo do zore. Naj si privoščijo, če bi bili z motorjem, bi gotovo morali prej v posteljo. Salud! (Na zdravje!) Pomirjena sva ugotovila, da se da tudi argentinski veter poplakniti. Konec dober, vse dobro!

Maček se bori s kobro, če ni morda anakonda