Dvorana slavnih

Ahhh, ti razgledi... Due giusti...

Potepanje po hrvaškem TETu: Pogled na morje nad Senjem Na enem izmed počivališč sem ugotovil, da nisem sam Parts hill & začetnik Oaza za počitek Prelaz Mali Alan

Danes po sihtu na Stari vrh pogledat, če se da smučat in če se dobi kakšen štrudl. Uglavnem nič od tega ni zato sem šel dol in proti Jezerskem tam sem pa dobil čokoladne štruklje namesto štrudla. ? Mislim, da je bilo vsega skupaj 130km.

Ni ga slabšega občutka, ko pritisneš sred ovinka bremzo, ker si prepričan da te z vsemi 200 pomagali nima kaj biti strah, pa tehnika zataji vem iz izkušenj, ker sem imel srečo so bile samo maline, pol metra sreče manj pa bi me lahko dali za puzzle sestavljati tam 3-5 let od takrat dalje se ne zanašam več na nič drugega kot sebe in vozim vsak motor kot da nima nobenega pomagala, pa tudi če jih ima 200... in res priporočam to tudi vsem ostalim...

očitno, ti je tećaj koristil tako je .. pri zaviranju tudi z zadnjo zavoro, se zavorna pot, občutno skrajša, saj se sile teže razporedijo na sprednje in zadnje kolo. joj kako učeno sem tole napisal

Po treh letih je kuza zamenju golfa za.. passata Seveda takoj druzinsko potovanje skoraj do Črne Gore..

Eljouuu

...black and white...

Za odgovor Prekmurja pa: Lovski dom V Lendavi. Na stenah ni lobanij mrtvih živali, hrana pa za prste polizat. Nič velehudega Michelinovega marketinga, musov, zosov, posteljic neke zelenjave, ampak domača NORO DOBRA hrana.

Evo, midva sva na cilju! Kje je kdo, da časti??

vročina naredi debele zalivke kot čigumi, plesanje pri temp pri 20C pa je bolj značilno za nekatere "trše " gume

je dosti takih cest, prvih par ovinkov iz golice jih je toliko, da lahko iščeš asfalt med zalivkami bo treba inštruktorje malo angažirat, da organizirajo kak tečaj dinamične vožnje čez zalivke

Smo že plesali čez te zalivke, v skupini, sredi največje poletne vročine, vsak z drugimi gumami.

da boste vedli kdaj šefu reč NE!!!

v primeru brez ABS mogoče, z abs je zaviranje v sili obe zavori na polno dokler ne obstojiš, brez taktiziranja katero prej ali katero močneje.

Danes dopoldne: Idrija / Zala / Bela / Zala / Bela / Zala / Bela / Idrija / prha / kosilo / / ...

Servis #Kawasaki #MarincSpeedShop

Tudi elektronika ni vsemogočna, niti trzne ne, če obe gumi hkrati v zavoju začneta drseti, če pa ena od njiju zdrsne, pa zna popravit.

Jaz imam par minut do tam, tako da če ne bo izliva vode pridem v soboto.

Zgleda, da bodo spet zaostrili, ker imamo "pametne"

to ne bi vedel, nekaj pa nam je dano in to je: life force (življenska sila, življenska energija) eni smo mopede naročal že v gipsu, brez da bi vedel a bomo sploh še kdaj hodili, drugi mopeda še pogledat nočejo. Ne vem zakaj bi se sploh kdo, ki ga je motorja strah hotel spet spravit nanj? Saj je velik drugih športov in veliko drugačne zabave. Edin kar je in kar polagam takim, ki "padejo ob takih in podobnih dogodkih" (nesreča padec) dol, lajfa ni konec, človeško telo se porihta, um dajte pa mal prisilit. Ampak v to kar vas veseli, ne si lagat. zna bit, da je bolj tehnična plat, kot duševna. Le ta je na koncu, dokler pa ne veš tehnično zakaj, se boš vedno spraševal, zakaj hudiča..kaj je bilo narobe. In na to nima terapevt odgovora.

recimo proti jadranki/na jadranki med Crikvenico in Senje in nekaj po Senju je cestišče dobesedno prekrito z njimi, in ve tem primeru pač in druge, kot požret slino, pa mal znižat in ciljat praznine. Če si pa ornk hitr, boš tut na drugo stran odletu.

Seveda grem! Samo tega še ne vem, ali bom do Delnic "makadamil", ali naložil na prikolico... V primeru dežja, mi ne diši v soboto oblačit mokrih cunj... Kdo bi še šel?

Sej to, brez obcutka furat, govort kok 100 konjev ni dost, ko je pa presenecenje so pa vprasajcki nad glavo...✌️

Od danes naprej jih bom kar sam preizkusil,se pa po prvih 100 km kar strinjam z "lasagna"

Prejšnji teden sem bil 4x gor, 7 krat ni bilo nikjer nikogar enkrat pa so samo pomahali naj peljem dalje, nobene kontrole. Na 3 različnih mejnih prehodih. Mislim, da lahko greš brez skrbi

si sploh ti prebral? Vsa pomagala so dobrodošla in absolutno pomagajo (k varnosti). Žal pa tisti, ki štartajo s pomagali nimajo filinga ,ali pa ga težje pridobijo za: TC, če on kroti zdrse, ti ni potrebno misliti in se naučiti s filingom odpirat gas, sploh sedaj ko je vse že več kot 150konjev ABS če ti poseže, ko preveč zadnjo stisneš, se ne moreš naučiti ali boš težje pridobil znanje kaj početi ko blokira zadnja, sploh pred kakim ovinkom ko posedeš vilice. Da ne govorimo o doziranju prve zavore na mokrih podlagah. Sem prevozil kr velik po mokrem in spolzkem, ter pozimi. itd itd... In še vedno govora ni bilo na splošno o pomagalih, bolj o tem ali samo SX tok fino dela s cornering abs, al se da še kak drug moped tak peljat. Moj odgovor je znan, sem ga zapisal, brez da bi kurcal druge kaj majo/nimajo pomagal, in jih pošiljal na pisto ter podobno. KTM GT se enako dobro in varno pelje kot SX, oba naloudana z vsem. V določenih pogojih, jih pa usran Z900 brez pomagal nese, preverjeno na lastni koži, ko mi je skoz ovinek avto prehiteval kamion. Težji, daljši, trši, moped s CBS zavorami, ne bi mogel tako zabiti v tla in odriniti zadnjega konca kot sem na Zju. In samo takrat sem se vprašal (potem ko sem se ohladil) kaj mi je motorizma treba. In niti enkrat več do sedaj v vsej moji moto karieri. Bi mel raje Z900 brez pomagal ali z njimi? Odgovor je absolutno z njimi. Upam, da ne boš spet prbijal, kaki smo "nekateri" vozniki superlativni al čudni al bolani al lepi al zeleni, saj sem ti samo zapisal moje iskušnje. In ni potrebe da se strinjava. Mal odnosa pa lahko imava drug do drugega mar ne.

Ja sej mors to vse delat, ce ne....you are doing it wrong!

Imeti SS125 le zase! Neprecenljivo...

Fantje, kar nekaj se vas je prijavilo na Benduro 9. Glede na vremensko napoved še vedno imate namen se udeležit dogodka? Lp

KRK, mostnina od danes ukinjena in če sem prav prebral, ponovno odprti maloobmejin prehodi s Hrvaško https://siol.net/novice/svet/hrvati-danes-ukinili-mostnino-na-krk-527817?fbclid=IwAR0j0ZZ1zotH9DyzmKlc6La8mR1yTHUcZxB6anEm0-1Wo6lT8FaAP0Ey6WI v bistvu, v tej temi ni nič potrebno. Edino kar je potrebno je: čimvečkat se drajsat po NALEPŠI NAJČUDOVITEJŠI NAJZANIMIVEJŠI NAJOČARAJOČI NAJLEPŠE ZAVITI NAJBOLJBARVITI IN ŠE 1000 IN 1 PRIDEVNIK, ki se ga trenutno ne spomnim Cesti, od Severa EU pa do faking Turčije in še naprej v Azijo

Vse te teorije zarote, pa to. Ravno v začetku korona virusa je bila ukinjena tema Prvošte si enu dobro kafe. Potem je šlo vse skupaj samo še navzdol. Nekaj je v ozadju, 100%.

20. dan San Rafael - San Jose de Jachal Zjutraj naju je pred vrati čakal zajtrk, pa tudi čuvaj. Naj ima vsaj on nekaj od turizma, je mrmral M., ko je delil hrano. Sledilo je obredno čiščenje čevljev, zapenjanje podlogice, božanje gume, nato pa odhod. V San Rafaelu in okolici so vinske kleti, tovarne za predelavo mesa in mleka. V okolici so vinogradi in sadovnjaki. Razvija se tudi turizem. Center je urejen, ob glavni cesti je drevored. Dlje od centra, dlje od vsega ... Vožnja je dolgočasno ravninska, do Mendoze je še 100 km. Razen pred policijskimi postajami se ne ustavljava, pa še to gre hitro. Na teh kontrolah nama še niti enkrat ni bilo treba pokazati dokumentov. Argentinska vozila pa vztrajno kontrolirajo. Pred Mendozo se promet zgosti, zato greva mimo centra, kjer ni zastojev. Mesto Mendoza ima približno 120.000 prebivalcev. Regija Mendoza je največje vinorodno področje v Južni Ameriki in peto na svetu. Tu pridelajo dve tretjini vsega vina v državi. Rastišča so v vznožju Andov na nadmorski višini od 600 do 1000 metrov. Najpomembnejše sorte so malbec, cabernet sauvignon, tempranillo in chardonnay. Zaradi pomanjkanja časa seveda ne bova obiskala nobene vinske kleti. Žal. V začetku marca prirejajo tudi vinski festival Fiesta Nacional de la Vendimia. In M. ve, da so zasadili poskusni vinograd tudi na višini 5000 m, ker je tam intenzivna svetloba … Poskusno! V Mendozi in v okolici so snemali znani film Sedem let v Tibetu; palačo Dalajlame so takrat zgradili kar v opuščenem skladišču česna … Pred Mendozo je barakarsko naselje iz desk in najlona, potem so skromne hiške v prahu, potem montažna naselja … potem pa višji nivo. Najbolj žalostnih prizorov nisem vključila v prikaz. V regiji so tudi nahajališča nafte in urana. Samo nujne minute na bencinski črpalki in naprej. Puščavsko je in vroče, temperatura se je dvignila na 36 stopinj. Nisva navajena vročine; zadnji teden naju je več ali manj zeblo … in prepihovalo. Postanek za kosilo je bil kratek. V takih restavracijah, ki se že rušijo same vase, je dobra in relativno poceni hrana. Fotografiranje bi bilo nevljudno. Par šoferjev in dva motorista … nič alkohola, voda in kava (instant varianta). Za prebavo je sledilo nekaj kilometrov makadama (delo na cesti), na srečo pa tudi tovornjak z vodo, ki je blagodejno ublažila sicer neznosni prah. Po temperaturah blizu 40 stopinj je drevored kot oaza sredi puščave. In še oči si oddahnejo ob zelenju. A kmalu je spet delo na cesti in prah je neizbežen. Končno se pokažejo hribi. Po puščavskem, praznem in vročem ravninskem predelu jih je zelo lepo videti. Industrijska cona in avtodrom sta delovala prazno (in vroče). Začela se je pokrajina kaktusov. M. je rekel, naj ne pretiravam, saj bom kaktusov še sita … Pristala sva v hotelu z zaprtim dvoriščem in visoko ograjo, ohladila sva se in na hitro odšla na lov za večerjo. Uspelo mi je, da sem ga zvlekla v lokalno trgovino, kjer sem uspela kupiti vse lame, kar so jih imeli in še nekaj malenkosti za darila … česa drugega motor ne bi prenesel. M. je iskal argentinske baretke, a jih niso imeli, klobuki niso bili originalni … da bi vozil pončo je pa že preveč. Čudil se je vinotoču in cerkvi, seveda zaradi različnih razlogov. In vrsti pred bankomatom … samo Slovenci so tako pametni, da uvozijo strokovnjaka za banke iz Argentine ... Potem je zmagala lakota. Pri večerji se nama je pridružil lepo vzgojen pes. In ker za muzeje ni časa, sva izbrala lokal v stilu. Lastnik se je hvalil, da ima na stenah imena vseh držav. Ko je izvedel, od kod sva, je priznal, da Slovenije nima. Pa sva ga potolažila, da sva vseeno zadovoljna, saj ima Jugoslavijo, tam sva bila rojena … 21. dan San Jose de Jachal - Santa Maria Jutranji pogled na bazen; velikost je odvisna od perspektive. Po zajtrku na prostem M. čisti čelado in istočasno študira žar tehniko. Časa je vedno premalo … Odhod. Občasni nanosi materiala čez cesto dajejo slutiti, da bo dan pester. Tudi vreme se spreminja. Nekateri odseki ceste so nadpovprečno urejeni. To je zaskrbljujoče. Le zakaj je taka omejitev hitrosti? Kaj bo čez par kilometrov?! Prelepo je, da bi trajalo. Začnejo se prvi opomini. Na srečo je blato že posušeno. Kamenje, pesek, blato, mivka … vse to je voda prinesla na cesto in čez. Moralo je biti strašljivo. Na posameznih odsekih še vedno odstranjujejo naplavljeni material. Ponekod je še voda, a zaenkrat še ni kritično. Ko je kritično, se ne fotografira, še dihati se skoraj ne sme, da ne bi šlo kaj narobe. Z vzponom se vse obarva rdeče. Punto Alto je na višini 2020 m. Škoda, da ni lepše vreme. M. bo godrnjal, da so vse fotografije motne. Krivo je ozračje, jaz nimam nič pri tem. Hribi so v oblakih. Pokrajina je prazna. Kdo ve, od kod se je vzel ta jezdec?! Izprosila sem si minuto za kaktuse. Mogoče je ustavil tudi zato, ker mu je bil prometni znak tako všeč. A lepe ovinke je z leve že spremljala nevihta. Potem ni bilo več rdečih kamnin in ovinkov. Samo še ravnina. Chilecito je bil prazen in komaj sva našla lokal v strogem centru nasproti parka. Gneče pa res ni bilo. Nasprotja so v Argentini zelo vsakdanja stvar. Presenečen si lahko v pozitivno ali v negativno stran; možnosti so izenačene. Skozi prazno mesto sva šla naprej. Občutek je nenavaden - kot bi bilo nekaj narobe. In spet po praznini … Pokazali so se hribi, v ozadju je divjala nevihta in svetloba je bila neverjetna. Čarobno! Do Santa Marie je še 187 km. Verjetno bodo mokri. Nadmorska višina je še vedno okoli 2000 m, zmrazilo se je in padlo je par kapelj dežja. M. teorija pravi, da je treba hitreje, da ubežiš nevihti. A kaj, ko na sicer prazni in lepi ovinkasti cesti, nikoli ne veš, katera žival je za ali pred ovinkom. In potem se cesta spet zravna … in potem spet ovinki … in potem še voda in blato … in kakšna koza vmes … Dva osla pa še vedno na motorju. Ko je bilo najslabše, ni nihče fotografiral … Prikaži se že enkrat Santa Maria! Po mraku sva uspela v centru mesta dobiti garažo in sobo. V hotelu je bilo pestro. Sprehod po mestu sva zaradi nevarnih okoliščin zaključila ekspresno hitro. V hotelski restavraciji sva naročila večerjo. Bilo je malce čudno, saj sva bila edina gosta, a lakote to ne briga. Potem pa ni imel kdo fotografirati. Vso noč so lajali psi. Spala sva na obroke. 22. dan Santa Maria - San Salvador Po napol prespani noči sledi jutranja rutina, zajtrk in pospravljanje. Pogled iz sobe pokaže drugo stran ulice. M. raziskuje inovativne inštalacijske rešitve in odkimava. Toliko nasprotujočih si podob, kot jih ponujajo manjša argentinska mesta, njihove ulice in hoteli, bi kje drugje težko našli. Pogled z balkona na drugi strani stopnišča se odpira na gradbišče. Predmeti v recepciji med sabo tekmujejo za pozornost. Šefica tudi. (Bilo bi neprimerno, če bi povedala, da si je sinoči v recepciji sušila lase, zjutraj pa urejala nohte …) Garaža je v drugi stavbi na koncu ulice. Ko odhajava, delavci na gradbišču delajo, M. pa komentira, da s stroji res ne pretiravajo. Večino dela morajo opraviti ročno. Jutranji makadam, pritlična šola (kot povsod), pobeljena katoliška cerkev in most čez reko Santa Maria; to so podobe vsakdanjega življenja. Na glavni cesti je spet asfalt. Samo posamezne hiše izstopajo z urejenostjo in ograjami. Za temi ograjami je verjetno bistveno drugače kot pri večini … Santa Maria je mesto na nadmorski višini 1800 m. Leži na obrežju istoimenske reke, kjer so tudi predkolumbijske ruševine. Tu je bilo eno glavnih naselij Indijancev Diaguita iz plemena Yocavils. V naselju Amaicha del Valle je Muzej Pachamama. Pachamama je njihovo božanstvo, ki pomeni zemljo ali mater. S prihodom Špancev in s spreobračanjem v krščanstvo je to božanstvo začela nadomeščati Devica Marija. Ponekod na severozahodu Argentine pa meseca avgusta še vedno izvajajo Pachamama rituale. Ni časa za oglede, ni časa za muzej … greva proti San Salvadorju. S ceste je videti koruzo, trte, tobak, kaktuse, cvetoče grme, pa tudi veliko nanosov kamenja, peska, blata. Posamezne večje in manjše vinske kleti so urejene v različnih stilih in vabijo obiskovalce. Turistov na vinski cesti žal ni videti prav veliko. Izmenjujejo se prizori reklam in revščine. Tudi vreme je kislo, rahlo prši. Ob vsem tem ne sme manjkati policijska kontrola - na obeh voznih pasovih - in po naselju Cafayate še ena, resno organizirana. Potem pa spet praznina. Quebrada de Cafayate, imenovana tudi Quebrada de las Conchas je naravni rezervat. Ta spektakularna soteska je področje slikovitih tvorb v prevladujočih rdečih barvnih tonih. Skozi sotesko teče reka Las Conchas. Turisti se lahko sprehajajo med kamninami in se vzpenjajo po stenah. Sedimentne kamnine so ponekod v plasteh tudi različnih barvnih odtenkov. Nekateri to sotesko primerjajo z Grand Canyonom in pokrajinami Utaha. Ne morem primerjati, ker tam še nisem bila. Med nenavadnimi tvorbami izstopajo t.i. Obelisk, Hudičevo grlo in Amfiteater, kjer je baje včasih možno prisostvovati obredom na čast Pachamame (verjetno bolj v turistične kot pa religiozne namene?!). Tu so odkriti številni fosilni ostanki - fosilne žabe, sledovi dinozavrov, fosilne ribe … pred približno petnajstimi milijoni let naj bi bilo tukaj morje. Tudi midva - dva živa fosila - sva se ustavila za (hiter) ogled. Potem ne veš več, kaj bi gledal. M. pravi, da je itak najlepše gledati z motorja. To je njegova perspektiva ... Začelo je deževati. Poskusila sva ubežati dežju. Še dobro, da sva mimo rdečega peska in blata. M. je presenetil s postankom za kosilo. Če bo dež, bo pač dež, vsaj lačna ne bova. (Logično.) Potem je peš naredil obvoz do vhoda. Prostor in hrana sta stvar okusa. (Sama sem ostala lačna. Če v Argentini naročiš dobro zapečeno meso, imaš dve možnosti. V boljših restavracijah ti bodo povedali, da oni tega ne delajo. V navadnih ti bodo rekli, da ni problema, seveda, dobil pa boš … recimo temu rožnato, čeprav je bilo krvavo!) Mesto Salta je po velikosti sedmo mesto v Argentini. Ima približno 620.000 prebivalcev. Leži 1150 m nad morjem, v vznožju gorovja Andi. Iz mesta na hrib San Bernardo se lahko pride tudi z žičnico. Hrib je priljubljena turistična razgledna točka. (Seveda nisva imela časa …) Tu je bila tudi etapa na progi relija Dakar; leta 2016 se je začel 2. januarja v Buenos Airesu in potekal skozi Argentino in Bolivijo. Tudi dve leti pred tem je že potekal tukaj. Salto sva videla samo od daleč. Šla sva v manjše mesto San Salvador. Dobila sva slab, a poceni hotel z dobro garažo. Nisva izbirala, ker je bila že tema. V recepciji je bila starejša gospa, ki je rekla, da ima sobe, a morava zjutraj ob 7. uri že ven, ker imajo praznik in potem ne bo čistilk. Mislila sem, da mogoče slabo razumem, pa sem prosila, če lahko ponovi in se ji opravičevala, ker znam slabo špansko. Rekla je, da ni problema, ona pa ne zna portugalsko. Mislila je, da sem iz Brazilije. Potem sva se nasmejali in se dogovorili za odhod ob 8. uri. Hitro sva šla ven, a ni bilo nič odprto, razen trgovine z motorji …in pekarne. Bolje kot nič. Pa še nov sistem sva spoznala - plačaš šefu pri blagajni, da ti listek, da si plačal, in stojiš v vrsti. M. je rekel, da bi še stal v vrsti. Prodajalka je bila zelo lepa … Pa ni bilo nevarnosti. Mudilo se je in strah ga je bilo po temi do hotela. Seveda tega ni priznal. Zaradi slabo osvetljenih ulic se nisva počutila najbolj varno. Le trgovina z motorji je bila dobro osvetljena. Jutri greva v Čile! (konec 3. dela)

str si tok, ko si razposajen, pa se nič ne sekiraš za ostale, ki živijo/in ne živijo. Jst in @maussva hudo mlada, ko pijeva kavo in pecava mlade punčke

Zadnji del poti čez Indijo,od mesta Agra,Siliguri ter do države Manipur,katera leži na severovzhodu Indije.Pot do tja,je bila bolj kot ne dolgočasna,velike razdalje,cestne povezave so bile kar v redu,bolj kot sem šel na vzhod,slabše je postajalo. Če se prav spomnim,je imel ta Francoz na njegovem BMW 52 litrski rezervoar. Plantaže čaja GH015658.MP4 Ta vzhodni del Indije,je bil kar pogosto v dežju,problem je nastal,ker so ceste bile ponekod makadam,ilovica in ko vse to namoči dež,je potem prava veselica. GH015660.MP4 So me vzeli pod streho,preden se je vlilo.Na koncu,sem se prav lepo imel,dobil večerjo,prenočišče in nekaj hrane za na pot.Z hrano v teh koncih,ni težav,ni pa neke izbire,vsak dan riž,riž,riž...dosti zelenjave,včasih tudi kaj mesa. GH015679.MP4 GH015681.MP4

Zadnjih nekaj dni,ki sem res užival vsako minuto,se je počasi izteklo..sledili so dnevi civilizacije in postajalo je monotono,čeprav ni bilo slabo,ampak,ponovil jih ne bi več☹️ GH015568.MP4 GH015569.MP4 GH015569.MP4 To je bila večerja☹️imel vedno seboj kakšno rezervno malico?za takšne primere,kot je bil ta GH015574.MP4 Tukaj sem imel težave,pa ne zaradi par cm.vodo,temveč zaradi višine,in motor ni imel prave moči,tako da sva komaj premagala ta prelaz GH015578.MP4 Dober občutek?ko imaš ledeno vodo v škornjih? GH015579.MP4 GH015587.MP4 Konec svobode,začetek civilizacije,ter hitre hrane,malo sem jo pogrešal?hrano mislim New Delhi,samo prespal sem,in zgodaj zjutraj pobegnil iz mesta-NORIŠNICA GH015606.MP4 VID_20190908_193947.mp4 GH015610.MP4 GH015613.MP4 GH015614.MP4 GH015620.MP4 Ta del avtoceste,je bil v bistvo pristajalna steza-potrebno je bilo samo umakniti te betonske pregrade GH015630.MP4 GH015625.MP4 VID_20190910_062329.mp4 GH015629.MP4 VID_20190910_064608.mp4 Vse,kar mi je ostalo v spominu od tukaj,je vročina,prazne ceste ter datum,za vstop v Myanmar,da ga ne zamudim,prvotno sem imel načrt,da grem še v Nepal,ampak se časovno ni več izšlo VID_20190910_114842.mp4 GH015628.MP4

Pa nikjer niso sekal ovinke in šli preko črte

tale video lepo pojasni zadevo o sami drži na mopedu (predvsem pa napakah, ki jih počnemo), velja tudi za SXa

Ker sem bolj šparovne sorte,sem si prilagodil nosilec navigacije in telefona malo po svoje. Upam,da bo komu v korist.

z repnikom ne boš faliu...

Js tudi, poudarek je na besedo "plužil" Je bla sicer velika želja do vrha pridet, sam ni šlo...šodr prehud, specijalka s 190 gumico, pa tut ne preveč primerna, čeprav jo moram pohvaliti, kljub 20 cm luknjam, je nisrm niti 1x dotaknil spodaj. Tako da, kapo dol Kmetu, za osvojen vrh. To je to, še dobro, da sm našu prineren ovinkec za obrnit...

Evo še mojega prispevka k 'alter enguro3 dogodovščini'. Še prej pa pa kak sestavek o El Papučarju. Moped se seveda obnese čisto ok, je pa par posebnosti. Ena je 'nelinearn' kesl za gorivo. Beri - ne znam še lih dobro oceniti, koliko goriva je not. Na progi to seveda ni problem, ker je kantica vedno blizu. V hosti pa je to vir brezveznega ugibanja in nepotrebnega stresa. Rešitev - prvo izpraznit do konca, pol pa vlivat not po 1 lite in na strani označiti, koliko je 1l, 2l... 9l. Se bo lažje dihalo, ko bo zgledalo da je bolj bogo. Pol na bencinski natočiš do vrha 5.5l in ugotoviš, da si mel še precej goriva not. O porabi rajši ne bi... cvajerji so precej žejni. Realno je doseg ~ 100km s polnim keslom ob netiščanju v res visoke obrate plus rezerva. Druga posebnost je prtljaga. Sistem 'ena torba, par elastičnih in ena navaden trak za pripenjanje' deluje super. S sabo sem lahko tovoril extra cunje, osnoven komplet orodja, liter olja za mešanco in extra baterije za navigacijo pa telefon. Edini problem je, da je tistih par dodatnih kil pripetih visoko zadaj na motorju. Motor pa ima s polnim keslom manj kot 110kg. Na začetku sem imel konstantno občutek, da je zadnja guma prazna, ker je zadnji del silil precej po svoje iz linije pri bremzanju in vožnji skoz ovinke. Z nekaj kreativne rabe zadnje zavore se je to kmal popravilo Aja, pa zadaj sem testiral Mitas EF-07. Ni lih za take vožnje (srednja trdota, pa jo je vseeno dobro poradiralo), se pa drži podlage ... ornk. Izkušnja z original vgrajeno Maxxis je, da spusti praktično brez opozorila po makadamu/kamenju. Mitaska pa da vedet, da je blizu meje. Posledično je na parih odsekih makadama letelo postran pa počez In seveda, izlet. Dvodnevno ribanje, večina offroad prvi dan. Drugi dan sva se malo zamudila v hribih okoli Kobarida, pa je velik del poti nazaj bil po cesti. Se je pa vseeno našlo nekaj dobrih makadamov. Malo se bo treba še navaditi na časovno dimenzijo offroadanja, ker izkušnje z ocenjevanjem pot/čas s ceste ne koristijo Spodaj so obvezne fotke, nekaj jih je s kamere... s posnetki pa se nisem kaj veliko ubadal. Bom kdaj drugič kaj na to temo pripel. Vsega skupaj 400 kilometrov po Sloveniji v dveh dneh, nekaj poti je bilo potrebno spustiti, nekatere pa bo potrebno še kdaj obiskati. Pa še par 'fotk' s čelade...

Čez Lepo njivo proti Smrekovcu in zavil desno proti Črni na koroškem do Najevske lipe(Tam ni blo cajta slikat pa še 2 na suzuki gsr 600 sta se ravno gor prpelala). potem pa do Črne pa čez Sleme in Zavodnje domov. Čez Lepo Njivo pa do Najevske lipe in do Črne je samo makedam.

Benduro6 par reprezentativnih videov kolege iz BIH čez vodo in v breg (drito prek 150 višinskih m) vzpon na vrh smučišča nad Kupres-om (1740 mnm) z obiskom radovednih lokalnih avtohtonih 4 nozcev: Hrvaški ovčar (črni 15-20 kg) Toranj Bosansko Hrvaški ovčar (do 80kg a hitrih nog) tu mladič, dočim je k meni priletel "fotr" od ca 70kg skratka Bosna je Meka za enduro

evo še v video formatu

Jaz sem Benduro menjal za vikend na Rabu. Kombinacija družinskega podaljšanega vikenda in nekaj offroada. Prikolca je, zakaj pa ne V petek sem švical na večji progi. Oz, bolj na mali progi, ki je takoj zraven. Pilil tehniko, čisto zarustan ko od aprila nisem sedel na EXC-ju. Kup 180 stopinjskih zavojev z lih dosti pospeševanja na dveh ravninah vmes, da imaš precej dela na zaviranju. V soboto pa na mali progi. Je bilo precej več sence na voljo. Ni pa morja za hladit poleg... Zdaj morem pa še sam v bližini Lj najti nekaj takega.