Dvorana slavnih

Škoda, ker gre h koncu. Pogrešala bova tole! Do naslednjega leta...

Končno malo po suhem...

Peljala Ninjo v hribe...??

"Popotovanje" po Slovenski obali

Uživa.. v torek pa na operacijo križne Čas okrevanja = 3 tedne 24/7 nadzor, nato pa se cca 9 tednov do polne obremenitve tacke V tem obdobju 2x tedensko na fizioterapijo na hidro, da hitrejse okrevanje. Oh ja.

Sem šel na obalo preverit kje bi lohk bone koristiu ? Pri futru pa srečal znane obraze in se mal podružil nazajgrede... P.s. Uredu dečki sam... tip na zelenm japoncu skoz nekiii pa guma prazna pa tank torbica skače pa bencina zmanjkal pa jaoooo Majstr z plavim japoncm pa s sabo celo viličaste ključe voz in šraufa. Pa men blo mal nerodn že, da sm si že hotu neki odšraufat, da nam sam zravn stal. Hvala za pjačo, hvala za sladoljettt! ?‍♂️

Današnji vtisi... Po kosilu skok na Roglo. Kljub temnim oblakom in ne ravno obetavni napovedi se je nabralo dobrih 150km.

Slabe fotke bodo danes. Preveč modrine... ?

Hvala bogu, nimam korone ?

Sm šu Rogliča gledat, kako po ridah dol diuja... 14.6.2020 Redkokateri "racer" bi ga dol ujel ... vsa čast "legenda"

...bjutiful štajerska

Kerga je blo treba sraufat?

@Xebec ... pa brcnu te bom

Bjutiful primorska 2

Bijutiful primorska

Dober večer. Sem so me poslali - baje, da tu zbirate take in podobne slike? Edit: samo prte pa res pogrešamo.. ?

Tudi danes nekaj malega po Visu... Prednji rob krila zavezniškega letala it WWII. smerni stabilizator B24... Prav tako ostanki iz WWII. "letališče" na Visu merilo osončenosti na HUM-u Kraško brezno , prav tako na Hum-u Nasad fig. Naša četica... Ostanki "Juge" Notranjost (izčrpno opisal @Snečer v svojem zapisu o ostankih JNA na Visu). Prihodnost...

Vtiskamo, vtiskamo..

Karte sem kupil online 2 dni pred odhodom. Pa ni panike kupiti jih kar v Livornu. V soboto ni bilo nikakršnega navala. Prejšnja leta je znalo zmanjkati kabin. Če vzameš palubo, bo za motorje vedno prostor. Kar se korone tiče, sem ravno danes govoril z agentko iz lokalne turistične pisarne in pravi, da je danes ničla. To me ne preseneča, saj so ljudje nepričakovano disciplinirani. Vstop v trgovine in ostale lokale je striktno v maskah, za gosti v restavracijah zamenjajo prte in razkužijo mizo ter stole. Se pa rahlo bojijo navala Italijanov s celine. Baje bolj, kot iz drugih držav šengna... Turistične kapacitete so trenutno zasedene manj kot 10%. Ceste so še bolj prazne, kot zadnja leta v tem času, motoristov skoraj ni. Za motoriranje še ni bilo nikoli bolje. Pa še ena današnja:

Lepo si se muvala ?

V bistvu ima MItaske na kolesu, sicer ne bi tega peljal...

Bjutiful primorska #3

Mastršef in d kičen. In šefica

Do Pokljuke ( Mrzli studenec) goljufal. Kolo v avto. Potem pa čez Kranjsko dolino, medvedove Konte, Uskovnico ( slike) dol v Studor v Bohinju. Pol pa mal do jezera. Pa proti domu, v glavnem po glavni cesti.

Prazne ceste, top vreme... Ahhh, končno!

Malo po Visu...

Za male pse se obnese tale taktika

kreeemplji škrc, škrc. Dejansko so res, fejst predolgi in zaradi tega nima pravilne postavitve šap, kar neugodno vpliva na celotno okostje. Priznam, moja obsesija. Strižem, pilim, še Dremel imam za njene kremplje in 1x tedensko jih krajšam (dejansko ji v tednu dni precej zrastejo). Kuncema strižem 1x mesečno, hrčkom sem pa občasno, za nekaj minut smirkov papir v kolo nalepila za pedikuro.

BMWja ne poznam, sem pa slišal veliko kritik glede na vstavljene komponente. T-max 500 odličen športni mestni maxiscooter, z zelo dobro ciklistiko in kar nekaj prostora pod sedežem, zelo okreten in enostaven za vožnjo, atraktiven dizajn, ampak kr precej prenapihnjena cena. Razlika med 530 in 500 je bolj dizajn in lažji zadnji jermenski prenos. Moč je malenkost višja, ampak v praksi skoraj ne občutiš. T-max 500 z malossi variatorjem brez problema nese klasičnega T-maxa 530 brez variatorja. Honda SW600, zelo vodljiv, kljub majhnim kolesom, živahen motor in lahkoten za vozit, čeprav je kr težek. Ogromno prostora pod sedežem, lepo vozen po mestu in na daljših relacijah, le ciklistika je njegova šibka stran, sploh če si navajen klasičnega motorja. Pri višjih hitrostih ( 120 km/h + ) in daljših zavojih postane zelo nemiren, problem je premehek okvir in premehko vzmetenje. Honda Integra 750 2016, odlična ciklistika, poskočen motor do nekje 120 km/h, odličen menjalnik ( sploh ko se ga navadiš ), dobra veterna zaščita in zeloo malo prostora pod sedežem in kr velika teža, čeprav jo na mestu in med vožnjo ni občutiti. Izključno za po mestu ga ne priporočam ( preveč prestavljanja in cukanja ) izven mesta je pa zakon. Nima pa praktičnosti scooterja, ker to ni. Bolj hoče izgledat kot scooter. Za neke hitre skoke po opravkih in po mestu je klasični scooter z varijatorju in veliko prostora pod sedežem zakon, za moto izkušnjo pa ala Integra in ostali z menjalnikom. Ni pa nobeden od teh kaj kritičen glede kvalitete če je primerno vzdrževan, mašine so pa tak enake kot pri klasičnih motorjih, so pa variatorski prenosi eni izmed cenejših za vzdrževanje, od burgmana 650 pa dražjimi če pride do problemov, za hondo se pa tk ve ?

Ao+ krije škodo, če si ti kriv. Odvetnik ti običajno vzame 10% ali manj, zakaj pa ne bi dal zahtevka. Bolečine, itd, ti bo že on povedal. Zgubit nimaš kaj.

Mogoce pa ga se kdo ima

Sem dobil info celo nekdo se mi je celo javil na mzz ?. Lahko grem čez Neum, kot tranzit, moraš pa imeti dokaz da si prišel iz Peljašca. Oz iz Hrvaške.. Lp

Uradno: Kaj torej v praksi pomeni, da so Srbija, Bosna in Hercegovina ter Kosovo po novem na rdeči listi? "To najbolj enostavno pomeni, da vsakdo, ki prihaja od tam - bodisi državljan Republike Slovenije, državljan teh držav, ali pa neke tretje države - je po novem odloku zavezan k 14-dnevni karanteni. V tem smislu tako ni več izjem. Kako bodo veli, da si prečil Neum in kaj si tamm počel, je pa .........

Ktm-a ker ga ni na sliki

A takole!

Kužki

Evo ga... Za pokušino, ostanki topovskih bunkerjev na Barjoški.

Eljouuu

Izjemna filmska klasika, ki si jo je vredno ogledati tudi večkrat.

26. dan Copiapo - La Serena Zajtrk je do 11. ure, nikamor se ne mudi. Do La Serene je samo 340 km in M. pravi, da se ne bo splačalo ustaviti niti za eno kavo. Zjutraj zebe. Popoldan bo pa prevroče. Ampak to so malenkosti (v primerjavi z menjavo gume npr.). Mimo vulkanizerstev se bom danes delala, kot da jih ne vidim! Zakaj se človek počuti bolj varno za hotelskimi zidovi?! Odgovor je na vogalu, kjer se konča hotelski zid. Nekatere fotografije lahko ostanejo tudi brez komentarjev … Blizu mesta Copiapo je rudnik zlata in bakra San Jose. Letos bo deset let od odmevne nesreče, ki se je zgodila v njem. Takrat je 700 m globoko pod zemljo ostalo 33 rudarjev. Preživeli so 69 dni ujeti pod zemljo, preden so jih v specialni reševalni akciji potegnili na površje. Reševalno akcijo je po ocenah spremljala več kot milijarda ljudi po vsem svetu. O tem so poročali tudi slovenski časopisi in televizija. Kasneje so zaradi varnostnih razlogov in protestov zaprli 40 manjših rudnikov po državi. Vlada je napovedala novo zakonodajo, ki bo skrbela za večjo varnost rudarjev. Tudi rudnik San Jose so zaprli - skoraj 300 rudarjev je ostalo brez dela. Leto po nesreči so rešeni rudarji še vedno čakali. Nekateri na minimalno pokojnino (okrog 300 evrov), nekateri na odpravnino lastnika rudnika - podjetja San Esteban … za nesrečo pa so čez par let isto podjetje oprostili vsakršne odgovornosti. Problemi ostajajo. Tudi onesnaženje atmosfere, vode in tal zaradi aktivnih in opuščenih rudnikov je vedno večji problem ... Adios Copiapo! Prihajava v mrzlo področje. Nekdo je danes razlagal, da se ne bo ustavljal … pa se kljub temu ustavi … ne zaradi mene, zaradi camanchace - jutranje megle. Kombinacija vetra, ki ga ustvarjajo pacifiški anticikloni, visoka vlažnost oz. čudna megla … in treba je poiskati podlogico. Poletje, pa zebe. Baje so v Čilu eksperimentalno zasnovali sistem zbiranja vode v megli, da bi na tak način začeli pridobivati vodo za sušna območja. S posebnimi ploščami velikimi 3 kvadratne metre lahko zaenkrat pridobijo 15 litrov vode na dan. Pa se kmalu spet segreje in celo ustaviva se in greva na pijačo. (Zaradi obzirnosti do mene mu ne bi bilo treba naročiti kokakole, pa je naredil ravno to! Ohladila sem se z vodo.) Cesta se dviga, kmalu je že 1.000 m nad morjem. Sveže postavljena (umetniška?!) rdeča instalacija še nima napisa. Potem je spet vse v istih barvnih tonih. Dolina na levi je posejana s sončnimi paneli. Tu jih je na nekaj deset kilometrih več, kot jih ima vsa Slovenija. Potem se cesta še dviga in hitro doseže 1.300 m. Še dobrih 1.000 m višje v pogorju Andov je astronomski observatorij Observatorio Las Campanas, ki pa ga ima v upravljanju Inštitut Carnegie v Washingtonu. M. postane boljše volje. Pa ne zaradi spremembe kamnin, pač pa zaradi ceste. Za fotografiranje pa ni dobrih pogojev - ni čistega ozračja, pa povsod so ograje, stebrički in količki in seveda neprimerna hitrost … Ujeti moram tudi vetrnice, da mi M. ne bo očital, da se zanimam samo za kaktuse, tehnične zadeve pa zanemarjam. V dolini se pokažeta morje in megla. Pred La Sereno so polja zelenjave, sledi jim predmestje, ki mu sledi urejeno mesto z več kot 200.000 prebivalci. Nekje sem prebrala podatek, da je v La Sereni registriranih 992 hotelov. Pogledala sva na Booking, a nisva ničesar rezervirala. Letos ni kakšne posebne turistične sezone in še nisva imela težav z iskanjem prenočišča. Napisala sva si dva naslova izven centra. M. je po svoji pregovorni orientaciji zapeljal v samo njemu jasno smer, v hrib, stran od centra. Naslov je bil pravi, hotela pa ni bilo. Naredila sva še en krog. Soseska je bila lepa, le z ograjami in rešetkami povsod pretiravajo. Za eno od takih ograj je bil tudi iskani Apart hotel Carmona … hiša s tremi sobami s kopalnico, enim velikim apartmajem in s stanovanjem lastnice. In z dvema zaprtima skritima dvoriščema, kar je tu očitno najpomembnejše. Drugič v enem mesecu sva vzela sobo za dve noči! Prvič zaradi pingvinov, drugič pa zaradi higienskega minimuma. Motor, voznik in vsa (odvečna) prtljaga nujno potrebujejo temeljito pranje. (In sistematično presortiranje, je dodal M.) Po dolgem času sva imela čas za sprehod. Šla sva brez fotoaparata, da ne bi slučajno lovila kaktusov … Pa ti nisi normalna, je bilo slišati M., ko je videl, da imam v roki telefon. Veš, da nisem. Če bi bila, ne bi šla s tabo … na kaktuse … 27. dan La Serena Ob desetih sva bila zmenjena za zajtrk. Lastnica naju je prijetno presenetila z rožami, svežimi borovnicami in s sokom iz sveže stisnjenih pomaranč. M. je prišel tudi do jajc na čilski način in do toplih svežih žemljic. Gospa Nancy živi sama; letos ni turizma in naju je bila zelo vesela. Zajtrkovala sva na njenem dvorišču. Za dvoriščno ograjo ima parkirano tudi svojo veliko toyoto, kar se za prave Čilence tudi spodobi oziroma je skoraj obvezno. Dopoldan je bil pacifiško meglen in primeren za čistilno akcijo. Sistematično. Najprej dvakrat samostojno (ne bodo mi šarili okrog motorja!) pranje za dva žetona na črpalki v mestu. Potem pa … krpice, krpice, krpice … prestavljanje, prešraufavanje, popravljanje, pospravljanje … Segrelo se je, popoldan je megla izginila. Sliko čistilne akcije sem posredovala domov. Dobila sem vprašanje, če je z nama vse v redu. Zakaj sprašuješ? M. ima na glavi tvoje kratke hlače!!! Tu je poletje, nima klobuka ali čepice; to je pač praktična rešitev, zaščita pred soncem, že tako ima opečen nos! Doma v Hrušici pa sneži! Aha. Prišla je gospa Nancy z lubenico … zanimalo jo je, od kod sva pripotovala, pogledali smo zemljevid in pokazala sva ji par fotografij. Tudi ona rada potuje. Pred leti je bila s prijateljico v Evropi - Madrid, Benetke, Dunaj in Budimpešta - njena prijateljica ima starše, ki so prišli v Čile iz Madžarske. Ima pa tudi prijatelja, ki ima očeta iz Črne Gore. Klepetali smo in vmes je temu prijatelju že pisala, da ima dva iz bivše Jugoslavije, ki gresta večkrat v Črno Goro in poslala mu je sliko motorja. M. je rekel, da bomo za prvi maj še šli v Črno Goro, ker je tam zelo lepo (z Matejem in Vido seveda). Gospa je potovala tudi po Peruju in Mehiki. Prepričana je, da je v Mehiki najlepše in da imajo tam tudi najboljšo hrano v vsej Južni Ameriki. Vprašala naju je, kdaj bova spet prišla v Čile. M. je rekel, da bova prišla čez 5 let in bova potem mimogrede skočila še do Mehike in še kam. Ne vem, kaj mu je danes, kar nekaj obljublja … in to ob lubenici! Pod večer, ko se je čistilna akcija končala, se je shladilo. Za sprehod je bilo treba kar dolge rokave. Vendar najprej poglejmo to bleščavo! Še gospa Nancy je prosila za eno sliko, tako ji je bil svetleči se stroj všeč! Pred sprehodom sem morala obljubiti, da tokrat ne bom lovila kaktusov. Besedo sem seveda držala. (Bilo je dovolj drugega: palme, fikusi, benjamini, hibiskusi, božične zvezde, sivke, gorečke …) Utrujenega čistilca sem posedla v prvi lokal. Lahka večerja po napornem dnevu in svetlo pivo, da ne bo dehidriral. Močnejše in temno lahko jaz; kdo pa je opral vso garderobo, da krpic za čiščenje motorja niti ne omenjam … Potem sva se molče vračala. Poletni večer v La Sereni je bil barvit in cvetoč. Po klancu navzgor je imel M. isto pripombo kot sinoči. Tokrat nisem ugovarjala. 28. dan La Serena - Valparaiso Ponoči naju je zbudil potres. Zjutraj sva bila deležna razlage, da se Čilenci za vse, kar je manj kot 8 po Richterjevi lestvici sploh ne zmenijo, tako so že navajeni na pogoste tresljaje. (Midva seveda nisva domačina in nama ni bilo tako vseeno.) Tudi glede protestov nama ni bilo vseeno. Dobila sva kup nasvetov ... Zajtrk je bil pester. M. je jedel celo avokado, ki ga doma ne mara. Ampak čilski je res boljši! Gospa Nancy kupuje hrano od - kakor bi se moderno reklo - neposrednih pridelovalcev hrane. Pohvalila sva njen izbor, pa tudi njen mladostni videz in energijo. Pravi, da je to zaradi zdrave hrane, predvsem pa je treba jesti veliko zelenjave in sadja. Natural! Pred polnozrnatimi žemljicami se je M. vseeno odločil za belo … in za pomarančni sok brez ingverja. V meglenem dopoldnevu smo se poslovili. (Miro ponovno obljubi, da prideva čez pet let nazaj.) La Serena ostaja zadaj. Sledijo prazni zalivi, nekaj montažnih hiš, običajno na kolih, da so dvignjene od tal. Občasno pa se vidijo tudi posamezna luksuzna varovana naselja … In veliko kaktusov. Kjer namakajo, je tudi sadno drevje. Kjer piha, so vetrnice. Na drugi strani je hladneje, a čez nekaj časa bo spet drugače. (Zakaj bi me zeblo, če imam podlogo, se M. pogovarja sam s sabo …) Ja, zdaj se je pa spet segrelo. Ponekod so prave sipine, ponekod pa obala celo spominja na jadransko. Seveda ob Pacifiku ni mediteranske svetlobe. In kamnine niso svetle kot v Dalmaciji. In tudi rastline so drugačne. Še M. prizna, da pogreša Jadranko (cesto?!). V Čilu so tudi njive in rastlinjaki, predvsem pa je veliko novogradenj. Mesto Vina del Mar je četrto največje mesto v Čilu in ima več kot 330.000 prebivalcev. V 19. stoletju se je začelo pospešeno razvijati, saj so bile tu tovarne za predelavo sladkorja. Kot zanimivost - leta 1962 je mesto tudi eno od prizorišč svetovnega prvenstva v nogometu; tega leta je zmagala Brazilija. Leta 1973 pa je bilo tukaj tudi jedro državnega udara, v katerem sta vojska in policija strmoglavili socialističnega predsednika Allendeja. Sledilo je obdobje nemirov … Protesti v Čilu so letos pogosti. V mestu so potekali tudi prejšnji teden, v času popularnega glasbenega festivala (nekakšen južnoameriški Sanremo). O tem naju je posebej opozorila tudi gospa Nancy; skupaj smo gledali in poslušali televizijska poročila. (S poročili pa zna biti tudi problem - drugi dan v Čilu sva si skoraj uničila s poslušanjem vremenskih napovedi in z gledanjem strašnih ujm, ki so bile ravno na področju, kamor sva se tistega dne odpravljala. Tako kot slovenska TV tudi čilska pogosto rada vrti stare prizore … in posnetek, ki naju je zgrozil, je bil že star … Med zajtrkom je bilo od tega dne dalje gledanje in poslušanje poročil najstrožje prepovedano.) Če bi bila pametna, vseeno ne bi šla skozi mesto. A mesto je lepo in z obalno cesto povezano z Valparaisom. Midva skozi center, v centru demonstracije … najprej mi niti ni bilo jasno, kaj se dogaja, ko pa je M. rekel, naj spravim aparat … se je mudilo ... potem sva šla kar čez pločnik in še čez enega in po stranskih ulicah … z veliko sreče (brez pameti!) sva se uspela prebiti iz obroča in gneče, v kateri nikoli ne veš ... Z nasprotne smeri je bila večkilometrska kolona, ker so nekatere ceste zaradi demonstracij že zaprli. Po obalni cesti v smeri Valparaisa pa je bil promet še tekoč. Sijalo je sonce. Bleščalo se je morje. In po mesecu dni sva prišla ponovno v Valparaiso, le da tokrat nisva bila z avtobusom; pač pa s čistim motorjem. Znani trg je bil enak, le še bolj prazen. Kar je bilo novega, je bil oboroženi stražar pred spomenikom. Mimo grafitov sva šla v že znani hrib do vile Čira-Čara. Ko naju je Enzo zagledal, se je začel prostodušno smejati. Vidva sta bila nekje v kakšnem hotelu ob obali, ne pa na potovanju! Prečisti ste - vsi trije! Vem jaz, kakšni pridejo pravi motoristi … Da nama ne bi slučajno očital, da je cev za vodo počila zaradi naju! A si pral ulico za dobrodošlico?! In Enzo je potožil, da so že zjutraj rekli, da bodo prišli popravit, pa ni še nikogar, voda iz pretrgane cevi pa kar brizga … ampak tako je s temi službami v Čilu, je prostodušno priznal. Saj je samo voda, sva dodala. Spili smo pivo. Odpravila sva se na sprehod, Enzo je zmajeval z glavo, naj raje ne hodiva, ker so kar naprej demonstracije in je vse zaprto … če pa že greva, naj obvezno prideva pred temo nazaj. On ne bo kriv, če se nama kaj zgodi ... V naivnem pričakovanju zaključka, ki bi ga povezala z začetkom in s školjkami, ki sva jih pred mesecem dni tu jedla … sva se spustila po hribu … in se še hitreje vrnila. Vse je bilo kot opustošeno in vse je bilo zaprto - tudi tisti dve restavraciji, ki sta bili pred mesecem dni še odprti. Obujanje spominov in školjke sva tako črtala s programa. Na vogalu domače ulice sva pristala na pivu. Če bo zdaj potres ali če bodo nemiri, bova pa verjetno končala prav v tem kletnem lokalu. Kakšna ironija, je bil pameten M. (Če bi bil tako pameten prej, niti šla ne bi …) Enzo se je vidno oddahnil, ko sva prišla pred temo nazaj. Poslušal je poročila. In zaklenil dvojna dvoriščna vrata. 29. dan Valparaiso - San Antonio - Santiago de Chile Jutranja megla in mraz, a pri srcu je toplo. Še do notarja, do carinskega urada in do carinskega skladišča. Če bo vse normalno, bova jutri na letališču v Santiagu … Zadnje obuvanje škornjev, zadnje pokrivanje čelade … Motor je preživel noč na Enzovem dvorišču. Tudi njegovim mačkom je bil všeč, zato jim je M. dodatno oblazinil sedež. Poslovil se je domači pes, izza ograje sosednje vile pa je pomahal še sosedov pes. Enzo in njegov asistent in šofer obenem, sta se peljala z avtom, midva sva jima sledila. Žalostne podobe posameznih predelov Valparaisa res niso primerne za slovo, a bodimo realni. Blišč in beda sta pogosta sostanovalca. Predmestja niso reklamni oddelki. V višjih predelih se je megla že razkadila, v San Antoniu, kamor se spuščamo, še vztraja. Še zadnjih 10 km z motorjem … Med čakanjem na notarske storitve se ustavimo v istem lokalu, kot smo se pred mesecem dni. Krog se zaključuje. V carinskem skladišču M. porabi še nekaj folije … ta vedno prav pride … Ekspresno hitro se preoblečeva in še Enzo se smeje, da smo brez Poljakov zelo hitri. Na števcu je 28.436 km. Od tega se jih je po Južni Ameriki nabralo 11.306 km. M. je bil po oddaji motorja kar malo potrt. Od tu dalje sva pešca. Enzo in asistent pa naju ne pustita samih. Po opravljenih formalnostih naju zapeljeta na avtobusno postajo. Sledi slovo. In šala - Glejta, da ne bosta zgrešila avtobusa! In sva gledala. Bila sva molčeča koristnika javnega avtobusnega prevoza na relaciji San Antonio - Santiago. In po avtobusni vožnji (tako, kot pred mesecem dni) spet pešca po vročem popoldanskem Santiagu. Prepešačila sva pot od avtobusne postaje do hotela, v katerem sva prespala prvo noč, ko sva prišla v Čile, da bi še zadnjo, preden greva iz Čila. Ti dve nočitvi sta bili tudi edini rezervirani. Vse ostale so bile izbrane oziroma najdene sproti in brez rezervacije. Nasproti hotela so bile pred ministrstvom spet demonstracije. Sobo sva imela v osmem nadstropju in izza zavese sva opazovala ulico pod nama. Zaskrbelo naju je, kaj bo, a po kakšni uri so se demonstranti začuda mirno razšli. Pod večer sva šla malo ven, vzdušja pa ni bilo. Med zadnjo večerjo so se večkrat zaslišale sirene in zadnje pivo je imelo malce grenak priokus. Grenile so ga ograje, grafiti in izpraznjene mestne ulice. In po pravici povedano tudi tisti občutek, da je nečesa neizbežno konec - da je motor parkiran, midva pa lahko samo upava, da bo jutri promet normalno potekal, da bova prišla do letališča, do letala, do Rima in do Benetk in potem do doma. 30. dan Santiago (Čile) - Rim (Italija) Spala sva bolj malo, vstala sva zgodaj in z veliko časovno rezervo, če bi se karkoli zakompliciralo … Skozi prazno sobotno jutro sva šla peš do avtobusne postaje in nato z avtobusom do letališča. Letališče je bilo čudno prazno. Brez posebnosti sva šla skozi vse kontrole. Šla sva tudi mimo reklame za pisco sour. Tu bi lahko spila zadnjega … M. je preštudiral evakuacijski plan in potem sva obsedela. O čem razmišljaš? O ograjah in o fantih. A smem vprašat, katerih fantih? Dobrih. Na primer? Več jih je. Na primer?! Na primer: Peter, Andrej, Tomaž, Ivan, Miran, Boštjan … taki, ki gredo sami … skozi praznine, prašne praznine, vroče praznine, mrzle praznine, skozi veter ... A za ograje te pa ne zanima?! Ne, to pa vem! Kaj pa jaz?! Ah, ti imaš pa še dodatno breme ... Dokler ni prišla ekipa. M. si je oddahnil - ista ekipa kot pred mesecem dni! Pilot ni bivši vojaški pilot in nič zato, če stevardese niso mlade. Samo da gremo. In da ne pademo dol sredi poti. Novice o koronavirusu v Italiji in Evropi so bile že stalnica. Pred najinim odhodom so bile potrjene okužbe tudi v Južni Ameriki - v Braziliji in v Argentini. Nekateri letalski prevozniki so že odpovedovali napovedane lete. Da le prideva do Rima! Pa če ne bo letala za Benetke, nič zato, bova šla pa peš. V štirinajstih dneh bi še jaz prišel do Hrušice (Ad Pirum); pa saj so stari Rimljani tudi prišli peš do tja! Sledilo je 15 ur letečega mučenja ... 31. dan Rim - Benetke - Hrušica (nedelja, 1. marec 2020) Letališče v Rimu je bilo skoraj prazno. Polaščal se naju je nek zlovešči občutek. Tudi na letalu za Benetke je bilo zelo prazno, ni nas bilo več kot trideset. A bila je tudi dobra olajševalna okoliščina - del ekipe, ki je delala na letu iz Santiaga do Rima, je bil na tem letalu. In niti privezali se niso. Ko je M. to videl, je bil pomirjen. Če se oni ne sekirajo, se tudi nama ni treba! Privezala sva se pa vseeno. Na beneškem letališču je bila poostrena kontrola, a ljudi je bilo malo in vrsta se je hitro premikala. Na kontrolni točki so nam izmerili temperaturo. Potem sva šla naprej v vrsto za izhod, kjer smo bili tisti, ki nismo imeli povišane temperature. (Povišan pritisk smo imeli gotovo vsi, a ga nihče ni meril!) Molče smo se pomikali - izhod! Ne bo nama treba peš domov! Nina! In to s transparentom?! Pot do doma sem prespala. Padal je dež in menda so bile tudi ceste že prazne. V prvem trenutku po prihodu mi ni bilo nič jasno. Obvezno razkuževanje! Zunanje in notranje! (Šele kasneje smo ugotovili, da je Hrušica prva v Sloveniji uvedla razkuževanje! In to pred razglasitvijo epidemije!) Po obveznem razkuževanju je sledilo še vsesplošno razkuževanje. Prišli so vsi, ki so bili na januarski poslovilni zabavi - pešci, domači motoristi, notranjski motoekstremisti in hruševska specialna vsestranska ekipa. In M. se je prikazala tudi Marija (pa ne San Salvador, pač pa San Hrušica!). Takrat objemanje še ni bilo prepovedano. In ni ga Konca sveta in ne potovanja, ki bi bilo vredno več, kot je prijateljski objem! KONEC Pripis V ponedeljek zjutraj sem se skozi gozd peljala v službo in razmišljala, da sem malo raztresena … v tem trenutku sem pomislila - samo, da mi na cesto ne skoči kakšna lama! … Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve. Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! … (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek)

Še moj prispevek...

720 jih je padlo. Luštno..več pa v letnem popotovanju Msjevcev na GG

Oči a greva? Dejmo, dejmo!!!

Raziskovanje domačih krajev?

20:05 Mož z imenom Ove, film A Man Called Ove, 2015, komedija, 111 min, Ove je čemeren upokojenec, ki nikakor ne more preboleti smrti svoje žene. Cele dneve skrbi za red v naselju vrstnih hišic in razmišlja o samomoru. Tudi poskuša ga izvesti, na razne načine, ki pa mu vedno spodletijo, tudi zato, ker se je v sosednjo hišo vselila mlada družina, ki venomer zvoni na njegova vrata. Sčasoma mu otroci prirastejo k srcu in tudi ledeni oklep okoli njegovega srca se počasi začne taliti. Izvrstna črno humorna dramedija, koherentno zrežirana, odlično odigrana, seveda s skandinavskim melanholičnim pridihom. Nominacija za tujejezičnega oskarja 2017. Leto produkcije: 2017 Država: Švedska Žanr: dramedija Režija: Hannes Holm Scenarij: Hannes Holm, Fredrik Backman Igrajo: Rolf Lassgård, Bahar Pars, Filip Berg, Ida Engvoll več Danes sem drugič gledal tale odličen film ampak je vreden tudi tretjega ,čertega, petega .....ogleda

Končno obkrožil Pokljuko. Iz Mrzlega studenca ( 1100 m/nm) , proti severu in Stari Pokljuki, višinomer prišel do 1520 m/nm. Dol na Rudno polje, pa čez Praprotnico, Zajamnike in Konjsko dolino nazaj. Tri ure.

Tale vreme je čist prehud za moped Bolš kulo ta teden ... Pravjo da tazadn kilometer sam lucifer z jezikom zraven laufa in ceu cajt najeda ?