Dvorana slavnih

Včeraj zvečer sem spremenil načrt. Ne bom (spet) vozil Sella Ronde, ampak grem na manj obljudene prelaze. Start mal čez pol šesto zjutraj. Po praznih cestah do Trbiža, pa Tolmezzo, pa Villa Santina....potem pa namesto proti Cortini, na jug na passo Cibiana Od tu naprej na passo Duran in to po novem asFaltu.. Pa še malo proti JZ na passo Di Cereda Pa proti severu, mimo San Martino di Castrozza in smučišč na passo Rolle. Pa spet mal lepe ceste, pa ena kratka pavza...pa sendvič iz rukza...mislim, kufra...

Pranje, centrifuga,sušenje,splakovanje po pranju,sušenje na vetru. Opis današnje furce. Zadal sem si, da grem ob meji Slovenije. Zadnjič se mi je zaradi preobilnih padavin sfižilo etapa Posočje. Dones pa če vile padajo grem. Etapa Prekmurje. Slik malo. Vseskozi dež. Od Mengša pa do Maribora vseskozi, potem pa na obroke. Nova štifta okolica??? Šoštanj Ptujska gora Grad Štatemberg 627 km dons. Zadnji tank povprečje 4,3l/100km. Šparavček.

Včeraj s ponosom obiskal spominsko obeležje osamosvojitvene vojne na Medvedjeku v čast 29. obletnici samostojne domovine Slovenije in se poklonil vsem akterjem in žrtvam osamosvojitvene vojne.

Danes sem pa spet malo KLX-a zalaufal po vec kot enem mesecu. In sel v oblak. Pa na osrednje vadbisce slovenske vojske ocitno, ker nisem videl kam se peljem. Ni bilo zive duse nikjer, ali pa so bili zamaskirani. in nazaj v oblak od koder sem prisel. izven utrjenih in vrisanih poti se nisem vozil. lp, krucy

Na vzhod čez passo di Valles pa do mesta Allehge Fajn jim je moralo pihat par mesecev nazaj..... Pa ena klasika..passo Giau Pa skozi Cortino še čez Tri Križe...pa do jezera pri Auronzu

Pa spet Tolmezzo, Trbiž in domov. Naredil natančno 618 kilometrov. Če bi se vračal čez Avstrijo, bi jih bilo čez 700. Vtisi.....Tirolci imajo čas, pa nekaj denarja očitno tudi, zato je kar nekaj odsekov preplastenih na novo. Je kar nekaj semaforjev, ampak ni panike. Nad Cortino proti Tre Croci jim je zemeljski plaz na kar nekaj mestih odnesel in zasul cesto. v glavnem že sanirano. Karavanarjev...med nič in skoraj nič Kolesarjev......med skoraj nič in za vzorec. Avtobusov ......nič, nada, niente. Stricev z klobuki v FIAT Pandah........kar nekaj... Motoristov......nekaj skupin Nemcev, malo Avstrijcev, ena divjaška skupina Nizizemcev.....pa kakšen Italijan tu pa tam. Pa en Slovenc.... Tale ( z božjo pomočjo) Pa še "itinerar"....kilometri in časovnica ne zajemata še poti od Tolmezza do doma.

Sevniški grad..... DC 3 Super za videt... On line...

Naj strnem vtise današnjega dne ... Skok do Vikija postau lačen postau nelačen mau sladkega bi pa pasalo kar je mus ni težko rezultat še postanek OMV Postojna ... kufe in tekočina in še postanek na ridah the end

Mi pride na misel tale: vpraša sosed soseda: Kam pa letos na dopust? ... in dobi odgovor: Lansko leto nismo šli v Grčijo, letos pa smo doma sklenili, da malo zamenjamo in ne gremo v Španijo ...

Klevevški mlin...

V ponedeljek sva z @Zivnorc vtisovala dnevne vtise z dnevnih vozenj v krogih..a stekate

Današnjih 394km. Okrog 13 ure se je pokazala lisa brez dežja do LJ in se na hitro odločiva da greva. Malo po krasu do Gorice in nazaj pa na Socerb. No nazaj grede od Brnika do doma nama je pa le opralo motorje lp Aleš

Klevevž. Naravne Toplice..

Samo zame in mojo drago...

imam imam ... lan je bila Litva, letos pa Češka odpadla ... sem bil že marsikje in to tam, ker je bila večina na MS samo s prstom po zemljevidu evo .. še od včeraj .. zmatran k svina

Prenočišče super... Časti država.... 23,50€ nočitev z zajtrkom na osebo..

Slepa kura zrno najde bi lahko rekel zase, ko sem moral sredi aprila, na višku korona norije, napisati termin mojega letnega dopusta. Moja draga je bila skeptična, sam pa sem ves čas verjel, da bom tudi letos videl Sardinijo. Skratka, Italija se je odprla le kakšen teden pred začetkom dopusta, zato je bila Sardinija dobesedno prazna. Motoristov le za vzorec. Tisti, ki ste že bili tam veste, kako zgleda na Passo di Ghenna Silana. Komaj imaš kam parkirat motor. Letos pa takole... Vreme je, po izkušnjah, v tem času optimalno in tako je bilo tudi letos, čeprav sva bila tam dober teden kasneje kot ponavadi. Ob obali do 30°C, v notranjosti 20-24°C. Z izjemo plohe med Firencami in Livornom ter parih kapelj eno jutro ter pretežno oblačnega dneva ki je sledil, je bilo vseskozi leeeepoooo... Zato je bilo tudi vse v cvetju, po cesti diši po rožah, sem pa tja pa tudi po ostalih znakih življenja... Trajekti so vsako leto dražji. Letos ni bilo nobenih last minute ponudb, tudi vse linije (še) ne vozijo. Protokol je rahlo spremenjen v smeri celina Sardinija (neki dodatni obrazci in merjenje temperature ob izkrcanju, sicer pa, razen nošenja mask v skupnih prostorih, nič posebnega. Ker sva imela letos nekaj manj časa na voljo in ker nisva zanesljivo vedela, kakšne bodo razmere zaradi korone sva se odločila, da bova imela le eno bazo. Tortoli je zato izredno primeren saj je, kljub temu, da je ob morju, izhodišče za veliko smeri. Vključno z najboljšimi. Morje pa je še vedno bolj hladno kot ne, ampak kopala sva se vseeno... Za razliko od prejšnjih let sva se odločila za apartma. Za 80m2 z vsem kar potrebuješ in kar ne sva odštela 400€ za 7 nočitev. Ni najceneje, glede na udobje pa tudi ne pretirano drago. Zaradi Korone ni bilo nobenega slabega občutka. Prej nasprotno. Vse skupaj jemljejo zelo resno, v trgovinah in sanitarijah so maske obvezne, mnogi nosijo tudi rokavice. Osebje striktno nosi maske, ogromno ljudi, vključno z mladimi, imajo maske na obrazih celo na ulici. Prav tako vsi natakarji in prodajalci, ko gost zapusti mizo v restavraciji, odstranijo vse prte, mizo in stole pa razkužijo. Kot ponavadi, rute zastavim tako, da odkrivava nove smeri, v 50% pa prevoziva tisto najboljše, kar že poznava. Izkaže se, da vsakič najdeva nove hude odseke. Zadetek v polno je bilo letos tudi prečkanje Apeninov. Iz Bologne do Firenc sem našel najboljšo smer do zdaj pa jih poznam že kar nekaj. Zaključila se je v Mugelu... Po gumah je šlo letos precej bolj, kot prejšnja leta... Pa bodi dovolj nakladanja. Kar sem napisal je bolj zaradi informacij za tiste, ki kolebate, ali iti ali ne. Rajši pripenjam še par slik...

Se pravi kakor kaže, če grem na hrvaško in med tem zaprejo mejo fašem 14 dni karantene V bistvu super, na dopustu sem celi mesec...v vsej 35 letni delovni dobi si tega nisem mogel privoščit...po 14 dneh morja 14 dni počitka

Ti pa nimaš nekih idej kam se peljat skos eno taisto....

24.6.2020 diujanje ja .. po tipkounici

Turisti so sedaj zdravstveno stroko povozili Ne bodo zaprli meje in klicali nazaj, prvo bodo novce pobrali...jeseni morda spet Money talks

Še nebo je zajokalo ob današnjem državnem prazniku...

najboljše pnevmatike na svetu in bližnji okolici

Lubi me včeraj zapeljal do Louisa. pa mam usnjene perforirane rokavice in on ketn sprej ? in uspela sva ubežati dežju

Zjutraj vstanem okoli 9:00 ... ne bodi len, skočim ko zmija v kombinezon in najprej seveda na kavo. na OMV gluk gluk eno Cocto moje mladosti do žusterne mal prigiznt in to je ostalo seveda se je treba ustavit na Kalu .. sladoledek in kava potem spet OMV Postojna ... postanek na ridah se ustavim še na pijački mal spucat motorček in to je to .. današnji vtisi ... zdaj grem srat in pod tuš, pa naum sliku

znanstveno dokazano je dejstvo o vzročni povezavi med "manj kot je testiranj" bolj je "zelena država" na Covid zemljevidu

sj, pol vidjo sebe in si kazn napišejo, ker kazn mora biti, to je namen akcije daaaa

AO+ Policijski zapisnik je, to ni tezava.

fock

A ni zanimivo- manj od hrvaške testirajo samo bolgarija ukrajina moldavija in albanija,,,

Neki mi cukra dons zmanjkuje

Jebes zeleno karto. ? Vse majo skonto, je prov lustn. ?? Korona bo pa kr gratis. ?

ene par nas je še ekstrem oldskul

Spet dva enodnevna - sobota in nedelja. V soboto je zjutraj najprej deževalo. Ko sem šel v klet nekaj fretat, in me vreme ni videlo, se je pokazalo sonce in ceste so se posušile. Okrog poldneva sem krenil po bolj zahodni varianti (Celje - Zidani most - Boštanj - Trebnje - Dvor - Kočevje - Petrina - Fužine - Novi Vinodolski - Stinica. Cesta suha, vreme pretežno sončno, rahlo sveže, v Laškem gasilska vaja z razbitimi avtomobili, v Starem Logu medsosedski spor s policijo, v Kočevju velika poroka, na meji tretji, za Delnicami sem zavil proti Mrkopalju in potem desno proti Fužinam. Dokaj lepa cesta skozi gozdove, v Fužinah na jezeru turistične ladjice v stilu Amsterdama, cesta proti Kraljevici zaprta, šel sem čez Lič, del ceste zelo lep po ravnici nad Jadranom, potem pa recimo asfaltirana gozdna pot, dokaj ozka in zavita, pa vseeno lep asfalt brez lukenj in peska. Dalje pa tako milina do bridkega konca, ko sem moral parkirati in se iti kopat. Dvakrat sem bil v Zidanem mostu (en je bil v bistvu lesen) in dvakrat sem šel mimo Žrnovnice (kaj bi brez domišljija). Zvečer sem bil prepozen za izlet do lignjev (še cca uro in 15). Bencin je na Hrvaškem kar precej dražji, drugega pa nisem gledal. Jučeraj (po njihovo) zjutraj rahlo kapljično in vetrovno, malce sem poležaval na plaži, še nekaj fretal po apartmaju, potem pa le. Čez Žuto Lokvo, Josipdol, Karlovac, Brežice do doma. Ves čas je bilo pretežno suho, malce kapljic, cesta nikoli preveč mokra, pa vseeno deloma dokaj spolzka. Pred Generalskim stolom ne je ena mladenka na XJ6 izsislila in počasi zapeljala predme, med Hočami in Mariborom pa sta dva avtomobila zapeljala na moj vozni pas kot, da me ni na njem. Ko sem enemu potrobil, je čez dvesto metrov le dvignil roko in se mi opravičil (ali pa je bil le del roke - ta srednji del). Tankal v Brežicah po 332 miljah (zapeljal čez polno črto na levo) potem pa ni odprte pumpe do Podčetrtka (skoraj 40 km). Skratka, fajn. Bo treba v četrtek ponovit vajo (pa ne z razbitimi avtomobili).

Picerija Ruspante poleg izvira reke-vrelo Gacke. Vas Sinac na Hrvaškem. Vse za +5. Če vas bo kdaj pot tja vodila,jih obiščite.Delajo poldne in zvečer. Lastnik tudi motorist-Intruder. Se je pohvalil,da so bili pri njemu pred parimi dnevi motoristi iz Maribora. Mi smo bili včeraj.Gneča in gneča.Smo morali počakati na prosto mizo. Priporočljiva je rezervacija.

Ob magistrali, malo južneje

Peljala Ninjo v hribe...??

Ao+ krije škodo, če si ti kriv. Odvetnik ti običajno vzame 10% ali manj, zakaj pa ne bi dal zahtevka. Bolečine, itd, ti bo že on povedal. Zgubit nimaš kaj.

Škoda, ker gre h koncu. Pogrešala bova tole! Do naslednjega leta...

Končno malo po suhem...

Sem šel na obalo preverit kje bi lohk bone koristiu ? Pri futru pa srečal znane obraze in se mal podružil nazajgrede... P.s. Uredu dečki sam... tip na zelenm japoncu skoz nekiii pa guma prazna pa tank torbica skače pa bencina zmanjkal pa jaoooo Majstr z plavim japoncm pa s sabo celo viličaste ključe voz in šraufa. Pa men blo mal nerodn že, da sm si že hotu neki odšraufat, da nam sam zravn stal. Hvala za pjačo, hvala za sladoljettt! ?‍♂️

ni daleč od resnice

Imeti SS125 le zase! Neprecenljivo...

26. dan Copiapo - La Serena Zajtrk je do 11. ure, nikamor se ne mudi. Do La Serene je samo 340 km in M. pravi, da se ne bo splačalo ustaviti niti za eno kavo. Zjutraj zebe. Popoldan bo pa prevroče. Ampak to so malenkosti (v primerjavi z menjavo gume npr.). Mimo vulkanizerstev se bom danes delala, kot da jih ne vidim! Zakaj se človek počuti bolj varno za hotelskimi zidovi?! Odgovor je na vogalu, kjer se konča hotelski zid. Nekatere fotografije lahko ostanejo tudi brez komentarjev … Blizu mesta Copiapo je rudnik zlata in bakra San Jose. Letos bo deset let od odmevne nesreče, ki se je zgodila v njem. Takrat je 700 m globoko pod zemljo ostalo 33 rudarjev. Preživeli so 69 dni ujeti pod zemljo, preden so jih v specialni reševalni akciji potegnili na površje. Reševalno akcijo je po ocenah spremljala več kot milijarda ljudi po vsem svetu. O tem so poročali tudi slovenski časopisi in televizija. Kasneje so zaradi varnostnih razlogov in protestov zaprli 40 manjših rudnikov po državi. Vlada je napovedala novo zakonodajo, ki bo skrbela za večjo varnost rudarjev. Tudi rudnik San Jose so zaprli - skoraj 300 rudarjev je ostalo brez dela. Leto po nesreči so rešeni rudarji še vedno čakali. Nekateri na minimalno pokojnino (okrog 300 evrov), nekateri na odpravnino lastnika rudnika - podjetja San Esteban … za nesrečo pa so čez par let isto podjetje oprostili vsakršne odgovornosti. Problemi ostajajo. Tudi onesnaženje atmosfere, vode in tal zaradi aktivnih in opuščenih rudnikov je vedno večji problem ... Adios Copiapo! Prihajava v mrzlo področje. Nekdo je danes razlagal, da se ne bo ustavljal … pa se kljub temu ustavi … ne zaradi mene, zaradi camanchace - jutranje megle. Kombinacija vetra, ki ga ustvarjajo pacifiški anticikloni, visoka vlažnost oz. čudna megla … in treba je poiskati podlogico. Poletje, pa zebe. Baje so v Čilu eksperimentalno zasnovali sistem zbiranja vode v megli, da bi na tak način začeli pridobivati vodo za sušna območja. S posebnimi ploščami velikimi 3 kvadratne metre lahko zaenkrat pridobijo 15 litrov vode na dan. Pa se kmalu spet segreje in celo ustaviva se in greva na pijačo. (Zaradi obzirnosti do mene mu ne bi bilo treba naročiti kokakole, pa je naredil ravno to! Ohladila sem se z vodo.) Cesta se dviga, kmalu je že 1.000 m nad morjem. Sveže postavljena (umetniška?!) rdeča instalacija še nima napisa. Potem je spet vse v istih barvnih tonih. Dolina na levi je posejana s sončnimi paneli. Tu jih je na nekaj deset kilometrih več, kot jih ima vsa Slovenija. Potem se cesta še dviga in hitro doseže 1.300 m. Še dobrih 1.000 m višje v pogorju Andov je astronomski observatorij Observatorio Las Campanas, ki pa ga ima v upravljanju Inštitut Carnegie v Washingtonu. M. postane boljše volje. Pa ne zaradi spremembe kamnin, pač pa zaradi ceste. Za fotografiranje pa ni dobrih pogojev - ni čistega ozračja, pa povsod so ograje, stebrički in količki in seveda neprimerna hitrost … Ujeti moram tudi vetrnice, da mi M. ne bo očital, da se zanimam samo za kaktuse, tehnične zadeve pa zanemarjam. V dolini se pokažeta morje in megla. Pred La Sereno so polja zelenjave, sledi jim predmestje, ki mu sledi urejeno mesto z več kot 200.000 prebivalci. Nekje sem prebrala podatek, da je v La Sereni registriranih 992 hotelov. Pogledala sva na Booking, a nisva ničesar rezervirala. Letos ni kakšne posebne turistične sezone in še nisva imela težav z iskanjem prenočišča. Napisala sva si dva naslova izven centra. M. je po svoji pregovorni orientaciji zapeljal v samo njemu jasno smer, v hrib, stran od centra. Naslov je bil pravi, hotela pa ni bilo. Naredila sva še en krog. Soseska je bila lepa, le z ograjami in rešetkami povsod pretiravajo. Za eno od takih ograj je bil tudi iskani Apart hotel Carmona … hiša s tremi sobami s kopalnico, enim velikim apartmajem in s stanovanjem lastnice. In z dvema zaprtima skritima dvoriščema, kar je tu očitno najpomembnejše. Drugič v enem mesecu sva vzela sobo za dve noči! Prvič zaradi pingvinov, drugič pa zaradi higienskega minimuma. Motor, voznik in vsa (odvečna) prtljaga nujno potrebujejo temeljito pranje. (In sistematično presortiranje, je dodal M.) Po dolgem času sva imela čas za sprehod. Šla sva brez fotoaparata, da ne bi slučajno lovila kaktusov … Pa ti nisi normalna, je bilo slišati M., ko je videl, da imam v roki telefon. Veš, da nisem. Če bi bila, ne bi šla s tabo … na kaktuse … 27. dan La Serena Ob desetih sva bila zmenjena za zajtrk. Lastnica naju je prijetno presenetila z rožami, svežimi borovnicami in s sokom iz sveže stisnjenih pomaranč. M. je prišel tudi do jajc na čilski način in do toplih svežih žemljic. Gospa Nancy živi sama; letos ni turizma in naju je bila zelo vesela. Zajtrkovala sva na njenem dvorišču. Za dvoriščno ograjo ima parkirano tudi svojo veliko toyoto, kar se za prave Čilence tudi spodobi oziroma je skoraj obvezno. Dopoldan je bil pacifiško meglen in primeren za čistilno akcijo. Sistematično. Najprej dvakrat samostojno (ne bodo mi šarili okrog motorja!) pranje za dva žetona na črpalki v mestu. Potem pa … krpice, krpice, krpice … prestavljanje, prešraufavanje, popravljanje, pospravljanje … Segrelo se je, popoldan je megla izginila. Sliko čistilne akcije sem posredovala domov. Dobila sem vprašanje, če je z nama vse v redu. Zakaj sprašuješ? M. ima na glavi tvoje kratke hlače!!! Tu je poletje, nima klobuka ali čepice; to je pač praktična rešitev, zaščita pred soncem, že tako ima opečen nos! Doma v Hrušici pa sneži! Aha. Prišla je gospa Nancy z lubenico … zanimalo jo je, od kod sva pripotovala, pogledali smo zemljevid in pokazala sva ji par fotografij. Tudi ona rada potuje. Pred leti je bila s prijateljico v Evropi - Madrid, Benetke, Dunaj in Budimpešta - njena prijateljica ima starše, ki so prišli v Čile iz Madžarske. Ima pa tudi prijatelja, ki ima očeta iz Črne Gore. Klepetali smo in vmes je temu prijatelju že pisala, da ima dva iz bivše Jugoslavije, ki gresta večkrat v Črno Goro in poslala mu je sliko motorja. M. je rekel, da bomo za prvi maj še šli v Črno Goro, ker je tam zelo lepo (z Matejem in Vido seveda). Gospa je potovala tudi po Peruju in Mehiki. Prepričana je, da je v Mehiki najlepše in da imajo tam tudi najboljšo hrano v vsej Južni Ameriki. Vprašala naju je, kdaj bova spet prišla v Čile. M. je rekel, da bova prišla čez 5 let in bova potem mimogrede skočila še do Mehike in še kam. Ne vem, kaj mu je danes, kar nekaj obljublja … in to ob lubenici! Pod večer, ko se je čistilna akcija končala, se je shladilo. Za sprehod je bilo treba kar dolge rokave. Vendar najprej poglejmo to bleščavo! Še gospa Nancy je prosila za eno sliko, tako ji je bil svetleči se stroj všeč! Pred sprehodom sem morala obljubiti, da tokrat ne bom lovila kaktusov. Besedo sem seveda držala. (Bilo je dovolj drugega: palme, fikusi, benjamini, hibiskusi, božične zvezde, sivke, gorečke …) Utrujenega čistilca sem posedla v prvi lokal. Lahka večerja po napornem dnevu in svetlo pivo, da ne bo dehidriral. Močnejše in temno lahko jaz; kdo pa je opral vso garderobo, da krpic za čiščenje motorja niti ne omenjam … Potem sva se molče vračala. Poletni večer v La Sereni je bil barvit in cvetoč. Po klancu navzgor je imel M. isto pripombo kot sinoči. Tokrat nisem ugovarjala. 28. dan La Serena - Valparaiso Ponoči naju je zbudil potres. Zjutraj sva bila deležna razlage, da se Čilenci za vse, kar je manj kot 8 po Richterjevi lestvici sploh ne zmenijo, tako so že navajeni na pogoste tresljaje. (Midva seveda nisva domačina in nama ni bilo tako vseeno.) Tudi glede protestov nama ni bilo vseeno. Dobila sva kup nasvetov ... Zajtrk je bil pester. M. je jedel celo avokado, ki ga doma ne mara. Ampak čilski je res boljši! Gospa Nancy kupuje hrano od - kakor bi se moderno reklo - neposrednih pridelovalcev hrane. Pohvalila sva njen izbor, pa tudi njen mladostni videz in energijo. Pravi, da je to zaradi zdrave hrane, predvsem pa je treba jesti veliko zelenjave in sadja. Natural! Pred polnozrnatimi žemljicami se je M. vseeno odločil za belo … in za pomarančni sok brez ingverja. V meglenem dopoldnevu smo se poslovili. (Miro ponovno obljubi, da prideva čez pet let nazaj.) La Serena ostaja zadaj. Sledijo prazni zalivi, nekaj montažnih hiš, običajno na kolih, da so dvignjene od tal. Občasno pa se vidijo tudi posamezna luksuzna varovana naselja … In veliko kaktusov. Kjer namakajo, je tudi sadno drevje. Kjer piha, so vetrnice. Na drugi strani je hladneje, a čez nekaj časa bo spet drugače. (Zakaj bi me zeblo, če imam podlogo, se M. pogovarja sam s sabo …) Ja, zdaj se je pa spet segrelo. Ponekod so prave sipine, ponekod pa obala celo spominja na jadransko. Seveda ob Pacifiku ni mediteranske svetlobe. In kamnine niso svetle kot v Dalmaciji. In tudi rastline so drugačne. Še M. prizna, da pogreša Jadranko (cesto?!). V Čilu so tudi njive in rastlinjaki, predvsem pa je veliko novogradenj. Mesto Vina del Mar je četrto največje mesto v Čilu in ima več kot 330.000 prebivalcev. V 19. stoletju se je začelo pospešeno razvijati, saj so bile tu tovarne za predelavo sladkorja. Kot zanimivost - leta 1962 je mesto tudi eno od prizorišč svetovnega prvenstva v nogometu; tega leta je zmagala Brazilija. Leta 1973 pa je bilo tukaj tudi jedro državnega udara, v katerem sta vojska in policija strmoglavili socialističnega predsednika Allendeja. Sledilo je obdobje nemirov … Protesti v Čilu so letos pogosti. V mestu so potekali tudi prejšnji teden, v času popularnega glasbenega festivala (nekakšen južnoameriški Sanremo). O tem naju je posebej opozorila tudi gospa Nancy; skupaj smo gledali in poslušali televizijska poročila. (S poročili pa zna biti tudi problem - drugi dan v Čilu sva si skoraj uničila s poslušanjem vremenskih napovedi in z gledanjem strašnih ujm, ki so bile ravno na področju, kamor sva se tistega dne odpravljala. Tako kot slovenska TV tudi čilska pogosto rada vrti stare prizore … in posnetek, ki naju je zgrozil, je bil že star … Med zajtrkom je bilo od tega dne dalje gledanje in poslušanje poročil najstrožje prepovedano.) Če bi bila pametna, vseeno ne bi šla skozi mesto. A mesto je lepo in z obalno cesto povezano z Valparaisom. Midva skozi center, v centru demonstracije … najprej mi niti ni bilo jasno, kaj se dogaja, ko pa je M. rekel, naj spravim aparat … se je mudilo ... potem sva šla kar čez pločnik in še čez enega in po stranskih ulicah … z veliko sreče (brez pameti!) sva se uspela prebiti iz obroča in gneče, v kateri nikoli ne veš ... Z nasprotne smeri je bila večkilometrska kolona, ker so nekatere ceste zaradi demonstracij že zaprli. Po obalni cesti v smeri Valparaisa pa je bil promet še tekoč. Sijalo je sonce. Bleščalo se je morje. In po mesecu dni sva prišla ponovno v Valparaiso, le da tokrat nisva bila z avtobusom; pač pa s čistim motorjem. Znani trg je bil enak, le še bolj prazen. Kar je bilo novega, je bil oboroženi stražar pred spomenikom. Mimo grafitov sva šla v že znani hrib do vile Čira-Čara. Ko naju je Enzo zagledal, se je začel prostodušno smejati. Vidva sta bila nekje v kakšnem hotelu ob obali, ne pa na potovanju! Prečisti ste - vsi trije! Vem jaz, kakšni pridejo pravi motoristi … Da nama ne bi slučajno očital, da je cev za vodo počila zaradi naju! A si pral ulico za dobrodošlico?! In Enzo je potožil, da so že zjutraj rekli, da bodo prišli popravit, pa ni še nikogar, voda iz pretrgane cevi pa kar brizga … ampak tako je s temi službami v Čilu, je prostodušno priznal. Saj je samo voda, sva dodala. Spili smo pivo. Odpravila sva se na sprehod, Enzo je zmajeval z glavo, naj raje ne hodiva, ker so kar naprej demonstracije in je vse zaprto … če pa že greva, naj obvezno prideva pred temo nazaj. On ne bo kriv, če se nama kaj zgodi ... V naivnem pričakovanju zaključka, ki bi ga povezala z začetkom in s školjkami, ki sva jih pred mesecem dni tu jedla … sva se spustila po hribu … in se še hitreje vrnila. Vse je bilo kot opustošeno in vse je bilo zaprto - tudi tisti dve restavraciji, ki sta bili pred mesecem dni še odprti. Obujanje spominov in školjke sva tako črtala s programa. Na vogalu domače ulice sva pristala na pivu. Če bo zdaj potres ali če bodo nemiri, bova pa verjetno končala prav v tem kletnem lokalu. Kakšna ironija, je bil pameten M. (Če bi bil tako pameten prej, niti šla ne bi …) Enzo se je vidno oddahnil, ko sva prišla pred temo nazaj. Poslušal je poročila. In zaklenil dvojna dvoriščna vrata. 29. dan Valparaiso - San Antonio - Santiago de Chile Jutranja megla in mraz, a pri srcu je toplo. Še do notarja, do carinskega urada in do carinskega skladišča. Če bo vse normalno, bova jutri na letališču v Santiagu … Zadnje obuvanje škornjev, zadnje pokrivanje čelade … Motor je preživel noč na Enzovem dvorišču. Tudi njegovim mačkom je bil všeč, zato jim je M. dodatno oblazinil sedež. Poslovil se je domači pes, izza ograje sosednje vile pa je pomahal še sosedov pes. Enzo in njegov asistent in šofer obenem, sta se peljala z avtom, midva sva jima sledila. Žalostne podobe posameznih predelov Valparaisa res niso primerne za slovo, a bodimo realni. Blišč in beda sta pogosta sostanovalca. Predmestja niso reklamni oddelki. V višjih predelih se je megla že razkadila, v San Antoniu, kamor se spuščamo, še vztraja. Še zadnjih 10 km z motorjem … Med čakanjem na notarske storitve se ustavimo v istem lokalu, kot smo se pred mesecem dni. Krog se zaključuje. V carinskem skladišču M. porabi še nekaj folije … ta vedno prav pride … Ekspresno hitro se preoblečeva in še Enzo se smeje, da smo brez Poljakov zelo hitri. Na števcu je 28.436 km. Od tega se jih je po Južni Ameriki nabralo 11.306 km. M. je bil po oddaji motorja kar malo potrt. Od tu dalje sva pešca. Enzo in asistent pa naju ne pustita samih. Po opravljenih formalnostih naju zapeljeta na avtobusno postajo. Sledi slovo. In šala - Glejta, da ne bosta zgrešila avtobusa! In sva gledala. Bila sva molčeča koristnika javnega avtobusnega prevoza na relaciji San Antonio - Santiago. In po avtobusni vožnji (tako, kot pred mesecem dni) spet pešca po vročem popoldanskem Santiagu. Prepešačila sva pot od avtobusne postaje do hotela, v katerem sva prespala prvo noč, ko sva prišla v Čile, da bi še zadnjo, preden greva iz Čila. Ti dve nočitvi sta bili tudi edini rezervirani. Vse ostale so bile izbrane oziroma najdene sproti in brez rezervacije. Nasproti hotela so bile pred ministrstvom spet demonstracije. Sobo sva imela v osmem nadstropju in izza zavese sva opazovala ulico pod nama. Zaskrbelo naju je, kaj bo, a po kakšni uri so se demonstranti začuda mirno razšli. Pod večer sva šla malo ven, vzdušja pa ni bilo. Med zadnjo večerjo so se večkrat zaslišale sirene in zadnje pivo je imelo malce grenak priokus. Grenile so ga ograje, grafiti in izpraznjene mestne ulice. In po pravici povedano tudi tisti občutek, da je nečesa neizbežno konec - da je motor parkiran, midva pa lahko samo upava, da bo jutri promet normalno potekal, da bova prišla do letališča, do letala, do Rima in do Benetk in potem do doma. 30. dan Santiago (Čile) - Rim (Italija) Spala sva bolj malo, vstala sva zgodaj in z veliko časovno rezervo, če bi se karkoli zakompliciralo … Skozi prazno sobotno jutro sva šla peš do avtobusne postaje in nato z avtobusom do letališča. Letališče je bilo čudno prazno. Brez posebnosti sva šla skozi vse kontrole. Šla sva tudi mimo reklame za pisco sour. Tu bi lahko spila zadnjega … M. je preštudiral evakuacijski plan in potem sva obsedela. O čem razmišljaš? O ograjah in o fantih. A smem vprašat, katerih fantih? Dobrih. Na primer? Več jih je. Na primer?! Na primer: Peter, Andrej, Tomaž, Ivan, Miran, Boštjan … taki, ki gredo sami … skozi praznine, prašne praznine, vroče praznine, mrzle praznine, skozi veter ... A za ograje te pa ne zanima?! Ne, to pa vem! Kaj pa jaz?! Ah, ti imaš pa še dodatno breme ... Dokler ni prišla ekipa. M. si je oddahnil - ista ekipa kot pred mesecem dni! Pilot ni bivši vojaški pilot in nič zato, če stevardese niso mlade. Samo da gremo. In da ne pademo dol sredi poti. Novice o koronavirusu v Italiji in Evropi so bile že stalnica. Pred najinim odhodom so bile potrjene okužbe tudi v Južni Ameriki - v Braziliji in v Argentini. Nekateri letalski prevozniki so že odpovedovali napovedane lete. Da le prideva do Rima! Pa če ne bo letala za Benetke, nič zato, bova šla pa peš. V štirinajstih dneh bi še jaz prišel do Hrušice (Ad Pirum); pa saj so stari Rimljani tudi prišli peš do tja! Sledilo je 15 ur letečega mučenja ... 31. dan Rim - Benetke - Hrušica (nedelja, 1. marec 2020) Letališče v Rimu je bilo skoraj prazno. Polaščal se naju je nek zlovešči občutek. Tudi na letalu za Benetke je bilo zelo prazno, ni nas bilo več kot trideset. A bila je tudi dobra olajševalna okoliščina - del ekipe, ki je delala na letu iz Santiaga do Rima, je bil na tem letalu. In niti privezali se niso. Ko je M. to videl, je bil pomirjen. Če se oni ne sekirajo, se tudi nama ni treba! Privezala sva se pa vseeno. Na beneškem letališču je bila poostrena kontrola, a ljudi je bilo malo in vrsta se je hitro premikala. Na kontrolni točki so nam izmerili temperaturo. Potem sva šla naprej v vrsto za izhod, kjer smo bili tisti, ki nismo imeli povišane temperature. (Povišan pritisk smo imeli gotovo vsi, a ga nihče ni meril!) Molče smo se pomikali - izhod! Ne bo nama treba peš domov! Nina! In to s transparentom?! Pot do doma sem prespala. Padal je dež in menda so bile tudi ceste že prazne. V prvem trenutku po prihodu mi ni bilo nič jasno. Obvezno razkuževanje! Zunanje in notranje! (Šele kasneje smo ugotovili, da je Hrušica prva v Sloveniji uvedla razkuževanje! In to pred razglasitvijo epidemije!) Po obveznem razkuževanju je sledilo še vsesplošno razkuževanje. Prišli so vsi, ki so bili na januarski poslovilni zabavi - pešci, domači motoristi, notranjski motoekstremisti in hruševska specialna vsestranska ekipa. In M. se je prikazala tudi Marija (pa ne San Salvador, pač pa San Hrušica!). Takrat objemanje še ni bilo prepovedano. In ni ga Konca sveta in ne potovanja, ki bi bilo vredno več, kot je prijateljski objem! KONEC Pripis V ponedeljek zjutraj sem se skozi gozd peljala v službo in razmišljala, da sem malo raztresena … v tem trenutku sem pomislila - samo, da mi na cesto ne skoči kakšna lama! … Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve. Ne dovoli si počasnega umiranja! Tvegaj in uresniči želje še danes! … (Pablo Neruda: Živi za danes - odlomek)

20. dan San Rafael - San Jose de Jachal Zjutraj naju je pred vrati čakal zajtrk, pa tudi čuvaj. Naj ima vsaj on nekaj od turizma, je mrmral M., ko je delil hrano. Sledilo je obredno čiščenje čevljev, zapenjanje podlogice, božanje gume, nato pa odhod. V San Rafaelu in okolici so vinske kleti, tovarne za predelavo mesa in mleka. V okolici so vinogradi in sadovnjaki. Razvija se tudi turizem. Center je urejen, ob glavni cesti je drevored. Dlje od centra, dlje od vsega ... Vožnja je dolgočasno ravninska, do Mendoze je še 100 km. Razen pred policijskimi postajami se ne ustavljava, pa še to gre hitro. Na teh kontrolah nama še niti enkrat ni bilo treba pokazati dokumentov. Argentinska vozila pa vztrajno kontrolirajo. Pred Mendozo se promet zgosti, zato greva mimo centra, kjer ni zastojev. Mesto Mendoza ima približno 120.000 prebivalcev. Regija Mendoza je največje vinorodno področje v Južni Ameriki in peto na svetu. Tu pridelajo dve tretjini vsega vina v državi. Rastišča so v vznožju Andov na nadmorski višini od 600 do 1000 metrov. Najpomembnejše sorte so malbec, cabernet sauvignon, tempranillo in chardonnay. Zaradi pomanjkanja časa seveda ne bova obiskala nobene vinske kleti. Žal. V začetku marca prirejajo tudi vinski festival Fiesta Nacional de la Vendimia. In M. ve, da so zasadili poskusni vinograd tudi na višini 5000 m, ker je tam intenzivna svetloba … Poskusno! V Mendozi in v okolici so snemali znani film Sedem let v Tibetu; palačo Dalajlame so takrat zgradili kar v opuščenem skladišču česna … Pred Mendozo je barakarsko naselje iz desk in najlona, potem so skromne hiške v prahu, potem montažna naselja … potem pa višji nivo. Najbolj žalostnih prizorov nisem vključila v prikaz. V regiji so tudi nahajališča nafte in urana. Samo nujne minute na bencinski črpalki in naprej. Puščavsko je in vroče, temperatura se je dvignila na 36 stopinj. Nisva navajena vročine; zadnji teden naju je več ali manj zeblo … in prepihovalo. Postanek za kosilo je bil kratek. V takih restavracijah, ki se že rušijo same vase, je dobra in relativno poceni hrana. Fotografiranje bi bilo nevljudno. Par šoferjev in dva motorista … nič alkohola, voda in kava (instant varianta). Za prebavo je sledilo nekaj kilometrov makadama (delo na cesti), na srečo pa tudi tovornjak z vodo, ki je blagodejno ublažila sicer neznosni prah. Po temperaturah blizu 40 stopinj je drevored kot oaza sredi puščave. In še oči si oddahnejo ob zelenju. A kmalu je spet delo na cesti in prah je neizbežen. Končno se pokažejo hribi. Po puščavskem, praznem in vročem ravninskem predelu jih je zelo lepo videti. Industrijska cona in avtodrom sta delovala prazno (in vroče). Začela se je pokrajina kaktusov. M. je rekel, naj ne pretiravam, saj bom kaktusov še sita … Pristala sva v hotelu z zaprtim dvoriščem in visoko ograjo, ohladila sva se in na hitro odšla na lov za večerjo. Uspelo mi je, da sem ga zvlekla v lokalno trgovino, kjer sem uspela kupiti vse lame, kar so jih imeli in še nekaj malenkosti za darila … česa drugega motor ne bi prenesel. M. je iskal argentinske baretke, a jih niso imeli, klobuki niso bili originalni … da bi vozil pončo je pa že preveč. Čudil se je vinotoču in cerkvi, seveda zaradi različnih razlogov. In vrsti pred bankomatom … samo Slovenci so tako pametni, da uvozijo strokovnjaka za banke iz Argentine ... Potem je zmagala lakota. Pri večerji se nama je pridružil lepo vzgojen pes. In ker za muzeje ni časa, sva izbrala lokal v stilu. Lastnik se je hvalil, da ima na stenah imena vseh držav. Ko je izvedel, od kod sva, je priznal, da Slovenije nima. Pa sva ga potolažila, da sva vseeno zadovoljna, saj ima Jugoslavijo, tam sva bila rojena … 21. dan San Jose de Jachal - Santa Maria Jutranji pogled na bazen; velikost je odvisna od perspektive. Po zajtrku na prostem M. čisti čelado in istočasno študira žar tehniko. Časa je vedno premalo … Odhod. Občasni nanosi materiala čez cesto dajejo slutiti, da bo dan pester. Tudi vreme se spreminja. Nekateri odseki ceste so nadpovprečno urejeni. To je zaskrbljujoče. Le zakaj je taka omejitev hitrosti? Kaj bo čez par kilometrov?! Prelepo je, da bi trajalo. Začnejo se prvi opomini. Na srečo je blato že posušeno. Kamenje, pesek, blato, mivka … vse to je voda prinesla na cesto in čez. Moralo je biti strašljivo. Na posameznih odsekih še vedno odstranjujejo naplavljeni material. Ponekod je še voda, a zaenkrat še ni kritično. Ko je kritično, se ne fotografira, še dihati se skoraj ne sme, da ne bi šlo kaj narobe. Z vzponom se vse obarva rdeče. Punto Alto je na višini 2020 m. Škoda, da ni lepše vreme. M. bo godrnjal, da so vse fotografije motne. Krivo je ozračje, jaz nimam nič pri tem. Hribi so v oblakih. Pokrajina je prazna. Kdo ve, od kod se je vzel ta jezdec?! Izprosila sem si minuto za kaktuse. Mogoče je ustavil tudi zato, ker mu je bil prometni znak tako všeč. A lepe ovinke je z leve že spremljala nevihta. Potem ni bilo več rdečih kamnin in ovinkov. Samo še ravnina. Chilecito je bil prazen in komaj sva našla lokal v strogem centru nasproti parka. Gneče pa res ni bilo. Nasprotja so v Argentini zelo vsakdanja stvar. Presenečen si lahko v pozitivno ali v negativno stran; možnosti so izenačene. Skozi prazno mesto sva šla naprej. Občutek je nenavaden - kot bi bilo nekaj narobe. In spet po praznini … Pokazali so se hribi, v ozadju je divjala nevihta in svetloba je bila neverjetna. Čarobno! Do Santa Marie je še 187 km. Verjetno bodo mokri. Nadmorska višina je še vedno okoli 2000 m, zmrazilo se je in padlo je par kapelj dežja. M. teorija pravi, da je treba hitreje, da ubežiš nevihti. A kaj, ko na sicer prazni in lepi ovinkasti cesti, nikoli ne veš, katera žival je za ali pred ovinkom. In potem se cesta spet zravna … in potem spet ovinki … in potem še voda in blato … in kakšna koza vmes … Dva osla pa še vedno na motorju. Ko je bilo najslabše, ni nihče fotografiral … Prikaži se že enkrat Santa Maria! Po mraku sva uspela v centru mesta dobiti garažo in sobo. V hotelu je bilo pestro. Sprehod po mestu sva zaradi nevarnih okoliščin zaključila ekspresno hitro. V hotelski restavraciji sva naročila večerjo. Bilo je malce čudno, saj sva bila edina gosta, a lakote to ne briga. Potem pa ni imel kdo fotografirati. Vso noč so lajali psi. Spala sva na obroke. 22. dan Santa Maria - San Salvador Po napol prespani noči sledi jutranja rutina, zajtrk in pospravljanje. Pogled iz sobe pokaže drugo stran ulice. M. raziskuje inovativne inštalacijske rešitve in odkimava. Toliko nasprotujočih si podob, kot jih ponujajo manjša argentinska mesta, njihove ulice in hoteli, bi kje drugje težko našli. Pogled z balkona na drugi strani stopnišča se odpira na gradbišče. Predmeti v recepciji med sabo tekmujejo za pozornost. Šefica tudi. (Bilo bi neprimerno, če bi povedala, da si je sinoči v recepciji sušila lase, zjutraj pa urejala nohte …) Garaža je v drugi stavbi na koncu ulice. Ko odhajava, delavci na gradbišču delajo, M. pa komentira, da s stroji res ne pretiravajo. Večino dela morajo opraviti ročno. Jutranji makadam, pritlična šola (kot povsod), pobeljena katoliška cerkev in most čez reko Santa Maria; to so podobe vsakdanjega življenja. Na glavni cesti je spet asfalt. Samo posamezne hiše izstopajo z urejenostjo in ograjami. Za temi ograjami je verjetno bistveno drugače kot pri večini … Santa Maria je mesto na nadmorski višini 1800 m. Leži na obrežju istoimenske reke, kjer so tudi predkolumbijske ruševine. Tu je bilo eno glavnih naselij Indijancev Diaguita iz plemena Yocavils. V naselju Amaicha del Valle je Muzej Pachamama. Pachamama je njihovo božanstvo, ki pomeni zemljo ali mater. S prihodom Špancev in s spreobračanjem v krščanstvo je to božanstvo začela nadomeščati Devica Marija. Ponekod na severozahodu Argentine pa meseca avgusta še vedno izvajajo Pachamama rituale. Ni časa za oglede, ni časa za muzej … greva proti San Salvadorju. S ceste je videti koruzo, trte, tobak, kaktuse, cvetoče grme, pa tudi veliko nanosov kamenja, peska, blata. Posamezne večje in manjše vinske kleti so urejene v različnih stilih in vabijo obiskovalce. Turistov na vinski cesti žal ni videti prav veliko. Izmenjujejo se prizori reklam in revščine. Tudi vreme je kislo, rahlo prši. Ob vsem tem ne sme manjkati policijska kontrola - na obeh voznih pasovih - in po naselju Cafayate še ena, resno organizirana. Potem pa spet praznina. Quebrada de Cafayate, imenovana tudi Quebrada de las Conchas je naravni rezervat. Ta spektakularna soteska je področje slikovitih tvorb v prevladujočih rdečih barvnih tonih. Skozi sotesko teče reka Las Conchas. Turisti se lahko sprehajajo med kamninami in se vzpenjajo po stenah. Sedimentne kamnine so ponekod v plasteh tudi različnih barvnih odtenkov. Nekateri to sotesko primerjajo z Grand Canyonom in pokrajinami Utaha. Ne morem primerjati, ker tam še nisem bila. Med nenavadnimi tvorbami izstopajo t.i. Obelisk, Hudičevo grlo in Amfiteater, kjer je baje včasih možno prisostvovati obredom na čast Pachamame (verjetno bolj v turistične kot pa religiozne namene?!). Tu so odkriti številni fosilni ostanki - fosilne žabe, sledovi dinozavrov, fosilne ribe … pred približno petnajstimi milijoni let naj bi bilo tukaj morje. Tudi midva - dva živa fosila - sva se ustavila za (hiter) ogled. Potem ne veš več, kaj bi gledal. M. pravi, da je itak najlepše gledati z motorja. To je njegova perspektiva ... Začelo je deževati. Poskusila sva ubežati dežju. Še dobro, da sva mimo rdečega peska in blata. M. je presenetil s postankom za kosilo. Če bo dež, bo pač dež, vsaj lačna ne bova. (Logično.) Potem je peš naredil obvoz do vhoda. Prostor in hrana sta stvar okusa. (Sama sem ostala lačna. Če v Argentini naročiš dobro zapečeno meso, imaš dve možnosti. V boljših restavracijah ti bodo povedali, da oni tega ne delajo. V navadnih ti bodo rekli, da ni problema, seveda, dobil pa boš … recimo temu rožnato, čeprav je bilo krvavo!) Mesto Salta je po velikosti sedmo mesto v Argentini. Ima približno 620.000 prebivalcev. Leži 1150 m nad morjem, v vznožju gorovja Andi. Iz mesta na hrib San Bernardo se lahko pride tudi z žičnico. Hrib je priljubljena turistična razgledna točka. (Seveda nisva imela časa …) Tu je bila tudi etapa na progi relija Dakar; leta 2016 se je začel 2. januarja v Buenos Airesu in potekal skozi Argentino in Bolivijo. Tudi dve leti pred tem je že potekal tukaj. Salto sva videla samo od daleč. Šla sva v manjše mesto San Salvador. Dobila sva slab, a poceni hotel z dobro garažo. Nisva izbirala, ker je bila že tema. V recepciji je bila starejša gospa, ki je rekla, da ima sobe, a morava zjutraj ob 7. uri že ven, ker imajo praznik in potem ne bo čistilk. Mislila sem, da mogoče slabo razumem, pa sem prosila, če lahko ponovi in se ji opravičevala, ker znam slabo špansko. Rekla je, da ni problema, ona pa ne zna portugalsko. Mislila je, da sem iz Brazilije. Potem sva se nasmejali in se dogovorili za odhod ob 8. uri. Hitro sva šla ven, a ni bilo nič odprto, razen trgovine z motorji …in pekarne. Bolje kot nič. Pa še nov sistem sva spoznala - plačaš šefu pri blagajni, da ti listek, da si plačal, in stojiš v vrsti. M. je rekel, da bi še stal v vrsti. Prodajalka je bila zelo lepa … Pa ni bilo nevarnosti. Mudilo se je in strah ga je bilo po temi do hotela. Seveda tega ni priznal. Zaradi slabo osvetljenih ulic se nisva počutila najbolj varno. Le trgovina z motorji je bila dobro osvetljena. Jutri greva v Čile! (konec 3. dela)

Ena kratka furca še pred karanteno

Tale vreme je čist prehud za moped Bolš kulo ta teden ... Pravjo da tazadn kilometer sam lucifer z jezikom zraven laufa in ceu cajt najeda ?

Najini vtisi na Sardiniji so se končali v petek zvečer, ko sva se z nekaj ostalimi motoristi vkrcala na trajekt za Livorno. Seveda sva pred tem izkoristila dan za še nejaj odsekov cest, ki jih še nisva prevozila. Žal sva "morala" nekaj najlepših celo ponoviti . Petkova (okolo je bliže) 400km za lep zaključek otočnih voženj... Spretvostna vožnja med stožci. Zavonjaš svežo barvo, zagledaš stožce, kakšen že tudi leži seveda je črta tam razmazana... Brez oznak za delo na cesti - na otoku kar pogost "pojav". Enako velja, tudi za košnjo trave. Tole rumeno pa posebno lepo diši... Vseeno sva varno prevozila tudi zadnjo etapo cca 400km Trajekt je prispel z zamudo, kar se je preneslo tudi na odhod. Nas na dveh kolesih so vkrcali zadnje. Ledeno pivo in oreščki mmmmm paše. Takole sva v trinajstih dneh prekrižarila otok. Malo manj kot 4200 kilometrov skupaj s tranzitom do Livorna je naneslo 5377km

To je avstralska izvedba. Down under je vse malo drugače.