Dvorana slavnih

@BIF, cenim te kot soforumaša, vseeno pa moram replicirat na ene par tvojih zadnjih misli. Praviš, da ti je žal za vsak dan, ki si ga preživel v Jugi. Pa saj je Nemcem tudi žal za dneve, ki so jih morali preživeti v povojnih letih, pa Ostijem v mejah takratne DDR. Pa Američanom za čase velike depresije. Pa Špancem, Francozom, Nizozemcem, Čehom, Poljakom... Vsem nam je sedaj "bolje", kot nam je bilo prej, tako da ne vidim razlogov, zakaj bi morali za nazaj nekaj traumirat in obžalovat. Ko govoriš "nobenega srečnega otroštva ni bilo takrat", daj prosim govori v svojem lastnem imenu, in ne posplošuj kar preko celih generacij. Jaz sem imel v tistih "svinčenih" časih dinamično otroštvo. Okoli naših soci blokov se nas je vsako popoldne zbralo 10-15 vrstnikov, basket in fuzbal igrišča, bazen (letni in zimski), športni klubi, bicikli, gozd v bližini... pa čuda kreativnih idej smo imeli kakšne vse igre in norije se da početi... Današnja primerljiva generacija ima vse polno vsega materialnega, pa čepijo doma in bulijo v razne ekrane. Kdo je imel bolj srečno otroštvo? Tudi naš prvi avto je bil "usrani fičo". Pa smo bili z njim ne samo na jebeni jugo socialistični plaži. Par let zatem (ko je bil Austin 1300) smo bili na tritedenskih počitnicah pri stricu (gastarbajterju) v Nurenbergu. Je zrihtal mojemu fotru, da je v tem času (na črno seveda) delal v gradbeni firmi, v njegovi ekipi... Ja, imaš prav. Tam v Nemčiji se je res "bolje" živelo. Bolje založene trgovine, lepše obleke, boljši avti... Z bratrancem sva se igrala z njegovimi nemškimi vrstniki. Ampak ej, nič kaj bolj bogate ali zabavne niso bile njihove igre kot pa naše v takratni ožji in širši domovini. Poleg tega njihovi starši (iz primerljivega delavskega razreda) tudi niso kar masovno hodili na počitnice na Azurno obalo, grške otoke, Španijo... ampak so precej zahajali prav na naše jebene socialistične plaže v Istri in Dalmaciji. Ja, vsi mi iz te generacije se spomnimo tistih časov in "hudih" redukcij skoraj vsega, kot praviš. Je bilo fino? Ne. Bi šli še enkrat v takratni sistem? Jasno da ne. Saj zato so se pa razvila vsa civilna in intelektualna gibanja v 80ih. Saj zato pa smo v začetku 90ih z ogromno večino izglasovali samostojnost. Da nam je danes bolje. In ja, lahko si postavljamo neka razmišljanja, vprašanja... kaj je bilo včasih slabše (ali bolje) v razmerju do danes. To je pa tudi vse, kolesa zgodovine nihče ne bo obrnil za nazaj.

je reku moj fotr v tistih komi cajtih, ko smo z usranim fičotom prilezli do ankarana v usran penzion 5km stran od plaže pa zvečer mel piknik (čevapi, ražnjiči, lepinja itd itd..ni da ni ? Lej Švabe, z marcedezimi in čolni hodijo na morje, zvečer pa konzerve in str kruh natepavajo

Nikoli nisem življenja gledal skozi materijalizm, ampak skozi neko splošno zadovoljstvo ljudi. Kaj si lahko takrat kupu al pa danem me ne zanima. Tko kot je maus napisal, lačni nismo bili, pa imeli smo precej več, kot pa večino sveta v tistem času. V času jugoslavije je lahko vsak tovarniški delavec postavil hišo. Danes si niti stanovanja ne moreš kupiti. Jeebe se mi za kavbojke, kaj piše na njih, tud in Mane so lahko. Otroštvo je bilo noro lepo. Ves čas smo bili zunaj, in se družili. Dans mladina se ne zna niti pošteno stepst in potem pobotat. FB in ostalo mobitelno sranje, nepotrebno...

Bif...ne razumem tistega s pobiranjem konzerv za Turki? Jaz jih danes za čistokrvnimi in malo nanj čistokrvnimi Slovenci. V dolini Radovne, na Pokljuki, na Mezaklji...tedensko. Eh, otroštvo ..ena sama igra. Ni bilo športa, da ga ne bi igrali. Basket, fuzbal, med dvema ognjema, hokej na asfaltu. Ping pong....ene 10 okoli ene mize na izpadanje. Kakšne popoldanske aktivnosti, pa trener za to, trener za tisto, pa strokovnaki, solski svetovalni timi, psihologi.... Moje starse je skrbelo le to, a bom domov prisel z zlomljeno roko, al z prebito ustnico. Danes jih bolj skrbi, al bo mulc prišel domov zadet od trave, al je prešaltal že na kaj bolj konkretnega.

men ni nič žal .. druge izbire nisem imel ... nikoli lačen, vedno veliko prijateljev, oblečen... lahko bi se rodil v Ameriki med črnci in umrl od lakote na ulici ... če ne druzga sem biu mlad pa lep .. zdaj sem pa samo še lep

Razlika med Jugo časi in trenutnimi časi je samo ta.....takrat smo vedeli, da bo vsak naslednji dan malo boljši, zdaj pa nam je kristalno jasno, da bo vsak naslednji dan malo slabši.... In če merite Jugo čase samo po tem, kaj ste lahko kupili... verjetno tudi danes ne morete nabavit ravno vsega, kar imajo drugi. Je bilo pa zdravstvo, pa šolstvo, pa še marsikaj bolj pravično in bolj dosegljivo sleherniku, kot pa danes. Seveda, še malo pa bomo imeli Ameriko.....ko boš lahko crknil na cesti, če ne boš imel €€€€ In še nekaj....takrat je našo državo svet cenil zaradi pokončne drže....danes pa svet zavija z očmi nad nebuloznimi izpadi "velikega vodje"

Pri nas je pa danes prišel na svet nov bacek Đon pravi korenjak

Off topic, ampak moram: ? Mujo se že tretjic poroči. Žena Fata je redno hodila prat perilo v potok izza hiše. Enkrat ji na kamnu spodrsne, pade v vodo in....konec. Ker je predolgo ni, gre Mujo preverit. Ko jo najde, sam sebi pojamra...peeesda, pa ta vodni kamen....že tretji pralni stroj je šel...

Na žalost nič učinkovitega.....

. ... po ridah ulaufavam nove čeveljce ?

Se takoj vidi razlika med tabo in ga. poslanko, ki ni imela sadnih jogurtov, pa tudi tako iznajdljiva ni bila kot ti...

Jest pa svoj pralni stroj vsake tolk peljem na kak izlet, pa na kako kosilo, pa se mi še ni pokvaru

Itak da smo živeli bolj skromno, pa primanjkovalo je marsičesa, pa lahi so nam prodajali šrot, ker šrota pri nas niti ni bilo. Ma tok skregani kot smo sedaj, pa nismo bili.

Jugoslavija in Jugoslovani, so bi najvecje darilo nam, v nam poznani zgodovni. Gradi so bolnišnice, porodnjšnice, kulturne ustanove, pac delali so za ljudi in stavbe in infrastrukturo, ki jih uporabjlamo se danes. V samostoni Sloveniji pa je edino kar se gradi Trgovski centri, pa sem in tja kak most ki stane kot stolpnica v dubaju. Škoda da sem samo otroštvo preživel v Jugi.

video-38141699d2f50490f220f1b44f10fbd6-V (2).mp4 ... ekola... štala... V Ukraini se je začela evakuacija. naš Veliki Vodja je zrihtal za cel vagon pralnih strojev, likalnikov, sušilnikov....itd... Če ste tko prijazni, pa da kdo od vas vzame začasno pod streho kako punco, bi bili zelo hvaležni. ...dobite tudi nadomestilo za vzdrževanega dodatnega družinskega člana. ... jest sem vzel tri... jih bom dal kar v kabinet... samo še pograd morem skup sklamfat.... Izbeglice Ukraina.html

... če je redno vzdrževan, pa da redno vlagaš vanj... ma da dela.... sam kaj , k vsakič več hoče....

preberi tale svoj stavek ene parkrat, pa ga postavi v kontekst najprej po-osamosvojitvene Slovenije, potem pa se recimo v kontekst koronske Slovenije pod taktirko kleptomanske antidemokratične SDS-ovske vlade. Ce se gremo brezzvezno šloganje preteklosti, ti dam se jaz svoje. Nad Yugo se najvec pritožujejo oportunisti, ki jim v Yugi ni uspelo dovolj nakrasti. Ne prittozujejo se nad krajo, amapk nad tem da oni niso bili pri koritu. In tole se vleče se zdaj, senilneži tezite s tem ze 30 let. SDS-ovci mislite, da ker so "strici iz ozadja" pokradli več kot pa "osamosvojitelji", da ste upravičeni do izravnave. Pri tem pa prikladno spregledate, da kradete vsem nam. B.k. me za tvoje neizpolnjene sanje kralja na Betajnovi, ce pa misliš da bom mirno gledal ko kradete iz skupne malhe, si se zmotil.

kartico pa med ritnce, da maš obe roke frej....sploh za plavat

Brm, brm....

Jaz moram tud šparat, če hočem nabavit pralni stroj. Pa avto, pa...omaro. Tud zdaj mi ne dajo nič zastonj. Ampak ja, zdaj bo veliki vodja rešil svet, pa meni kupil novega pomivalca

Bolje je, če ti ostane pol plače ne koncu meseca, kot pa pol meseca na koncu plače.

jaz bom pa začel nazaj sexat .. da vsaj umrem ko jebać

Pa vse skupaj si zamrznu in imel še sladoled... Čeprav, tist ta sladek v žogicah je bil kar OK, pa še fuzbal smo v šoli s tistim igral...

Sej tako bo. Zdej bojo vsi pozabl da so jih 2 leti nategoval.

Ko bi ti vedel kakšno reakcijo bi tele besede sprožile v moji družini. Pa da ne boš misli, da kdaj niso A veš, da mi po po puberteti ni bilo več potrebno hoditi v cerkev in k verouku. Ja delikvent, an. Domišlije jim manjka. Al jo imajo pa preveč....

Zamujena priložnost, ki nam jo je ponudil covid Strah nas je. Zdravnike je strah. Učitelje je strah. Člane medicinskih etičnih komisij je strah. Tudi novinarje je strah. Strah je politike. Strah nas je, da bomo umrli. Zelo nas je strah. In vse bolj nas bo strah. Smo družba, ki se izogiba in ne želi razmišljati o smrti. Do potankosti smo razvili sistem življenja, vanj vključili tudi medicino, ki tok naših misli večinoma usmerja v življenje, le izjemoma v našo minljivost. Za trenutke, ko smo se prisiljeni pogovarjati o smrti, smo se celo naučili spretno izbirati besede, s katerimi si pretanjeno sporočamo, da smo neumrljivi. Na primer: »Po dolgotrajnem boju z zahrbtno boleznijo se je poslovil naš dragi oče.« Ni problem bolezen, problem je slab borec, mi preostali, dobri borci, bomo bolezen premagali in ne bomo umrli; pa tudi ko bomo znali zahrbtno bolezen prepoznati prej, ne bo več zahrbtna, premagali jo bomo z lahkoto. In podobno: »Če boste pridobili telesno težo, bomo lahko nadaljevali kemoterapijo.« Imamo odlična zdravila, brez težav bi vas ozdravili, škoda je le, da ne zmorete poskrbeti, da zaradi bolezni ne bi hujšali. Zanikanje smrti nam onemogoča pogled na življenje s prave perspektive. Dovoljuje nam le pogled na življenje z zornega kota življenja samega, onemogoča pa pogled na življenje s perspektive smrti. Poglejmo si primer jajca in kokoši. Ne, ne bomo iskali odgovora na nerešljivo vprašanje, ali je bilo prej jajce ali kokoš. S perspektive jajca je življenje napredujoč in razvijajoč se proces. Piščanček uživa v toplem zavetju jajčne lupine, ko mu lupina postane pretesna, jo razbije in se poda v življenje novih dimenzij in priložnosti s prepričanjem, da mu bo mama koklja vselej pomagala in stala ob strani. Odrasla izkušena kokoš na življenje gleda drugače. Podpira življenje, ko je potrebno in smiselno – greje jajca, poskrbi, da izvaljeni piščančki niso lačni, sprehaja jih po kmečkem dvorišču, da se okrepijo in naučijo veščin, potrebnih za življenje. Ko gospe ostarele koklje obnemorejo, se umaknejo iz jate, ne jejo in ne pijejo več, umrejo. Ste že kdaj videli na kmečkem dvorišču, da bi mlajše kokoši spodbujale obnemoglo kokoš, da bi ponovno shodila? In ji v kljun nosile koruzo in črve? Niste. Ker kokoši sprejemajo zakonitosti in končnost življenja. Ne motijo umirajoče kokoši. Le petelin se v podporo sočutno prisede k njej. Sprejetje smrti nam omogoča pogled na življenje s perspektive smrti, odpira nam vrata k dostojnemu usihanju in umiranju ter k brezskrbnemu in zato bolj kakovostnemu življenju. Covid je s smrtjo zagrozil vsej družbi in nam zato ponudil enkratno priložnost, da bi začeli spreminjati odnos do umiranja in smrti. A priložnosti nismo sprejeli. Ponovno nas je premagal strah. Testiramo in samotestiramo se, da ne bi umrli. Ne družimo se več, ker nas je strah smrti. Navdušeno kažemo mobilne telefone in verjamemo, da smo se zaradi njih živi vrnili z nakupa. Zamaskirali smo se, da nas smrt ne bi prepoznala. Da ne bi umrli, smo se odrekli tudi kulturi. Celo otrokom smo porezali krila, da bi ostali živi. Strah nas je. Nočemo umreti. In vendar umiramo. Zdravstveni delavci smo zamudili odlično priložnost, da bi družbo povabili k sproščenemu razmisleku in pogovoru o smrti, da bi ljudem ponudili objektivne informacije o umiranju, da bi končnost našega življenja normalizirali, da bi lahko smrt dojemali brez strahu, podobno kot se brez strahu prehranjujemo, učimo, zabavamo, spimo… Zamudili smo priložnost, da bi ljudi informirali, kaj medicina zmore in česa ne. Mar ne bi raje časa in prostora, ki so ga mediji v zadnjih dveh letih obilno namenili s strahom obarvanim informacijam o smrti, izkoristili za sočutno sporočanje z ljubeznijo in življenjem prežetih informacij o naši minljivosti? Mar nima prav Boris A. Novak, ki je zapisal, da smrt ni nasprotje življenja, temveč tista razsežnost, ki podeljuje našemu življenju enkratno, neponovljivo, čudežno vrednost? Namesto poti v kraljestvo življenja smo izbrali pot v kraljestvo strahu, kjer velja pravilo, da vsak obliž, ki ga zalepimo na prestrašeno dušo, le poglablja strah in zvišuje verjetnost, da bomo zboleli in hitreje umrli. Z obliži se slepimo. S strahom se moramo spoprijeti pri njegovem izvoru, če se želimo vrniti na pot življenja. Stopimo pred ogledalo. Snemimo s sebe vse, kar smo si nadeli, da bi ostali živi. Opustimo vse misli, s katerimi smo zasužnjili druge, da bi obvarovali lastno življenje. Dihajmo. Še smo živi. V ogledalu vidimo le sebe in svoje življenje. Ogledalo ne zrcali našega strahu, ker je skrit v naših možganih. Strah nam ne preprečuje, da smo, preprečuje nam, da živimo. Bomo izbrali strah ali življenje? Prav smo se odločili. Dihajmo. Še smo živi. Sprehodimo se po stanovanju. Stopimo ven. Obiščimo prijatelja in uživajmo v prijetni družbi. Še smo živi. Vonjajmo prihajajočo pomlad. Zakaj se ne bi napojili tudi s poletjem, jesenjo in zimo? Sprejmimo izziv. Trenirajmo pogum. Vas je že zamikalo, da bi se pogovarjali o smrti? KOLUMNA Matjaž Figelj

Itak, Jajo ni samo prevarant in tat,predvsem je zlobna reva, saj je že od nekdaj pošiljal druge po kostanj v žerjavico, samo poglej soočenja. Stranka pezdetov.

... matr ste pametni.... ... če sovrag vidi našega vojaškega tata-mato..... se bodo vsi od smeha valjali po tleh do smrti.... ... no in kdo je zdej tu bolj pameten?!?

Ce kdo rad bere dogodivscine na poti, Rok in Tenere700 delava en krog: https://findpenguins.com/2dscgmygmpw2c/trip/621121376f88c3-36863974

Neč bat, so že naredil nek nov sev, Omikron 2 al neki takiga. Ukrepi se rahljajo pri nas, da lohka lJublJeni vodja reče, da nam je dal nazaj svobodo in naj volijo Janeza Odrešenika. In pol bo Kacin spucal bazen na Krku in korona bo nazaj!

sam še to manjka, ja. Maligatorji povsod. Super pasma, v pravih rokah. Ommm njooom njom

Težava je v tem, ker ko vstopiš,(mislim na splošno) si narediš neke plane kdaj izstopiš, ko pa imaš lep dobiček, to mejo kar premikaš navzgor. Pri tem ti medvedjo uslugo delajo razni hajperji na YT. Treba je imet vstopno točko, in izstopni plan. In se tra držat. Glede na to, da je stanje v Ukrajini resno, in bi lahko sprožilo, kake večje svetovne dogodke, za nekaj časa kripto ni varna naložba. Ob takih dogodkih, sta gotovina in zlato carja. Še vedno sem neverjetno pozitiven na dlogi rok- obdobje 5-10 let. Ne prodajam nič, kar ne mislim imet par let. Na kratki rok-jaz bi počakal na odboj, ker se bo zgodil v neki točki, in nato odmetal vse shitcoine, al jih pa zamenjal v BTC.

za prihodnost se nam ni bat..če pa ta ne prestraši sovraga

Hehe. Zame vsi vedo kdo sem. Veliko motosvetovcev je že bilo pri meni doma. Zate pojma nimamo kdo si. Skrivaš se. Ne vem, jaz v ljudeh vidim večinoma dobo. Kar vidiš ti je ogledalo tebe. Mogoče ko si indijance vozil z letalom si rahlo pretiraval z G pospeškom.

Jaz imam od nekdaj na menjalnicah. Razporejeno na 3. Prej sem imel na ledgerju, pa me je stalno neki hecal. K sreči že zdavnaj nimam svojih sredstev, ampak samo višek. Če se zgodi nek hekerski napad, da bi nekdo ukradel veliko količno sredstev, bo itaq cena padal in zaupanje tudi. Če bo pa razpada sistema, ti pa tko nč ne pomaga, kje ga imaš. Na ledgerju, al pa na menjalnici. Sicer so pa transakcije lepo sledljive, in tista "buča", da se transakcije ne sledljive je "zavaravanje neprijatelja".

Ja, takrat smo bili mladi in je bilo vse lepo, sedaj pa že počasi propadamo. Sam nisem bil takrat ravno najbolj zadovoljen, ker je žlahta v Italiji z lahkoto kupovala dobre avtomobile, mi smo pa do Zastave težko prišli. Sem jo šel kupit v Beograd...smo se peljali slovenci nazaj in zastave crkavale. Morda sem tisti dan edini pripeljal do doma, dva sta obstala na avtocesti, ne vem, kako so takrat reševali brez telefonov...

nam pa niti tega ni blo treba, smo meli celo tiste s "sadnim deležem" iz Vipave, pa celo v JNA smo imeli sadne sokove iz Fructala - svašta, raskoš... a belo srajco za tank šofirat že ma speglano?

Jp, bo vse pojedu.

pa sadni jorgut si lahko kupiš ... včasih sm v jorgut dal domače borovnice in mal sladkorja in ekola ... sadni jorgut je biu

Po tvojem nihče ne sme imeti drugačnega mnenja, kot ga ima večina oz. od uradne verzije?

Zna tale sranje v Ukrajini res zjebat kripto ... čeprav mislim, da je kripto še vedno najbolj varna naložba .. lahko samo v gatah greš od doma in imaš denar po celem svetu ... samo dostop do računalnika potrebuješ in kripto plačilno kartico ... zlato in gotovino nosit skozi sovražnikove vrste... plavat preko reke, hodit v blatu ...

Meni pa je žal za vsak dan, ki sem ga preživel v Jugoslaviji. Smešno je govoriti o tem kako uspešna je bila Jugoslavija, kaj vse da se je zgradilo, koliko je bilo služb in podobnega....še bolj smešno pa je to primerjat z današnjim časom. Ko se naklada o ustvarjalni povojni Jugoslaviji se namenoma pozablja, da gre za obsobje po vojni. Država z porušeno infrastrukturo, industrijo, ustanovami, bivalnim delom, gospodarstvom.....kdor je premaknil opeko iz enega komca na drugi je bil ustvarjalen. Jasno da so vsi videli napredek, saj se je vendar vse gradilo na novo, ker ničesar ni bilo. Gradnja in postavljanje infrustukture je bila nuja za preživetje in generator delovnih mest in navidezne (z krrediti podprte) blaginje. In ko se je ta obnova bolj ali manj zaključila so se začeli problemi. Tudi primerjave o zadolženosti so mazanje oči s peskom. 20mlrd pred 40-imi leti in danes brez ustreznega preračuna vrednosti je fujtranje neumnih. Nobenega srečnega otroštva ni bilo takrat. Kot otrok sem hodil ob stari Šentiljski cesti v Mariboru in iz obcestnega jarka pobiral najrazličnejše barvne pločevinke, ki so jih turški gastarbajterji metali skozi okno na poti domov. Te pločevinke sem,potem opral in jih zložene na polici občudoval in pil Pingo sok iz plastificirane ovojnine, ki bo še čez 400 let spomin (opomin) na te "srečne" čase. Potem sem lahko šel stat v vrsto kamor me je foter poslal po bencinske bone, da smo natankali usranega fičota in se po makedamskih cestah peljali na jebeno socialistično plažo nekje v dalmaciji-ultimativni meki za počitek delovnega solcialističnega človeka...če smo seveda imeli srečo, da se je številka registerske tablice ujemala z parnim/neparnim dnevom, ko smo se lahko peljali. Da ne naštevam ostalih "radosti" bivše države kjer smo "uživali" v redukcijah, kantah z rižem, švercu kave in splošnem pomanjkanju osnovnih življenskih potrebščin. In na koncu se sprašujem....kako je sploh možno, da je tako opevana sanjska in blagostanja polna država nadvse srečnih in zadovoljnih ljudi, ki so imeli vse absolutne pravice in krasno življenje tako krvavo razpadla? Ste mnogi za njen razpad glasovali z figo v žepu???.... Nostalgija za "dobrimi starimi časi" je samo odraz nesposobnosti posameznika generiranja napredka in ustvarjalnosti, ter želja po udobju kolektivne odgovornosti. Sicer pa imate zdaj priložnost v živo spremljat posledice "nostalgije za dobrimi starimi časi socializma", ko ideologija in duh velike SSSR povzroča uničenje pri svojih sosedih. Še nedolgo nazaj ste se drli o vstaji fašizma....dobili ste vojno s strani zamaskiranega komunizma.

...končno sem se odločil za 1290...

sploh je blo veselo zvečer ob 22:22:22

po domače...ma ne škodi. Nekateri še tega ne nardijo, drugi gredo pa v desetinke mm. https://www.advpulse.com/adv-prepping/quick-tips-how-to-set-your-rear-sag-on-an-adventure-bike?fbclid=IwAR0GO3J7HaYyMS5yq7KHKj5SZHNNZr-K_IK_uiRGM7gKIjLvMKOte9GZrGI Rider Preference Thirty percent is a starting point, but depending on your bike, kind of terrain you are on, and rider preference, this can be adjusted. “If you would like the bike to corner quicker (less input from rider, faster initiation of the corner) you would run the back end slightly higher. If you would like to have better straight line stability through chop, aggressive off-road riding (desert type terrain) setting the rear to be slightly lower will give that handling change.Think of a Trophy Truck vs. MotoGP Bike, Trophy Trucks are front end high, rear end low for straight line stability whereas a MotoGP Bike is front low, rear end high for cornering ability,” explained Alex.