Dvorana slavnih

Ne bi vedel. Zjutraj smo si šli ogledat slamo jezero Urmia, ki si ga včeraj nismo uspeli. Ponekod je zaradi alg roza barve. Nadaljevali smo v smeri Turčije po zanimivi dolini, lepi za videt, težki za živet. Na meji kaos, velika gužva, polno birokracije, ogromno ljudi, skratka groza. Prispeli smo v mesto Van, kjer imamo v centru rezerviran hotel. Vse lepo in prav, ampak center je skoraj popolnoma zaprt zaradi prihoda turškega predsednika. Tokrat je navigacija delala brez težav, smo ji pa mi zagrenili življenje. Skozi celo mesto je preračunavala, ko smo iskali prevozne ulice, na koncu pa nas je vseeno točno pripeljala. Zaradi obiska je gužva po mestu ogromna, tako da si ne ogledamo niti istoimenskega jezera, ampak se samo sprehodimo po mestu. Danes nas utrujenost daje, saj je za nas današnji dan dolg 25ur in pol.

Po dveh dneh muk, končno osvobojen kovčkov

Začelo se je že zjutraj. Najprej se odpravimo iz mesta, ki je na pol zaprto, nato gremo napumpat gume, ker je tlak nekoliko padel. Na črpalki nastavim na 3bar in psss… in ok, pa gremo. Takoj zasveti alarm – prazna guma. Počasi do naslednje pumpe, ki k sreči ni bila daleč in tokrat je napolnil v redu. Pot je na začetku bila super, vozili smo se okoli jezera Van, tudi temperatura je bila odlična nekje med 22 in 24 stopinjami. Z oddaljevanjem od jezera začne rasti temperatura, ki kar hitro doseže 38 stopinj. Razlika z »Iransko« enako temperaturo je v tem, da je tu v zraku več vlage in s tem občutek vročine precej večji. Počasi se približamo današnjem cilju, to je mesto Diyarbakir, kjer nam prav v vstopu v mesto preneha delovati GPS – ne najde satelitov. Zapeljemo na parkirišče bolnice, kjer je k sreči senca in klop, da poskusim z resetom naprave. Nič. Ne najde satelitov. Poskusim na telefonu poiskati našo lokacijo, da se nekako orientiramo, pa nič. Tudi na telefonu ne deluje. Izpad GPS sistema. Rezerviran imamo hotel v starem delu mesta, blizu vhoda na vzhodni strani. Na mapi izgleda enostavno, na vhodu v mesto prva levo in takoj desno – enostavno. Ko pridemo v mesto, je polno ulic in seveda prva levo je enosmerna. Ulice v starem delu so precej ozke in večina enosmerne, tako da se kar vrtimo naokoli. Počasi se spet pojavi GPS, ki sicer deluje nekoliko z zakasnitvijo, ampak vsaj vidimo v katero smer moramo. Na koncu se ustavim na taxi placu in prašam za hotel, ki je bil 30m stran v eni ozki ulici. Smo pa v starem delu, tako da naredimo lep sprehod med starimi hišami in mestnim obzidjem.

Zaenkrat je vse tako, kot že nekaj zadnjih let v tem času. 30 še nismo prebili... Ichnusa ali dve pa zvečer vseeno sedeta!

Dežela Ichnuse!

Wajduski grički

balončkanje

Danes spet pestro. Težave z navigacijo, ki se ji ne da delat, nas popelje v odročne kraje Kurdistana v bližino meje z Irakom (samo kakšen kilometer stran). Med vožno smo videvali vojašnice in utrdbe, pa nismo vedeli zakaj, šele v hotelu smo na mapi videli kje smo se vozili. Najprej nas je zapeljala preko 2200m prelaza s cesto, ki bi ji težko rekel asfaltirana. Orientacija po tablah tu ni mogoča, ker v teh krajih je vse v perzijščini. Še tisti ki so v latinici, se dosti krat drugače imenujejo, kot jih mi poznamo, na primer Urmia je na vseh tablah napisana kot Orumiyeh, seveda to sem spoznal šele ko smo prišli v mesto. Tako da smo malo po zemljevidu, malo po GPS-ju iskali večje kraje in tako prišli na cilj. Kraji so revni, sama narava pa je fantastična. Prebivalstvo večino kmečkih opravil opravlja še vedno ročno, kosijo, grabijo, okopavajo,… Tako da kljub težavam in večjim zaostankom, je bil fantastičen dan. Saj pravim, če se izgubim pa več vidim, če le ni stiske s časom. Zato smo bolj pozno prišli v zadnje Iransko mesto, v katerem bomo prespali – Urmia. Zvečer smo se malo sprehodili po mestnem bazarju, ki je spet kot labirint »tunelov«.

Dolince okrog wajdušne 🤣

...pri meni se tudi odpirajo cvetovi 😇

Ni še prava slika je pa takle...

čist sam

Zdaj pa moram Garmina vprašat, če bo znal domov😂😂😂

Hmmm. Nič ne piha. Mogoče še bo🤭

Dej zdej briket, ker sem poziral 🤣

Moto srečanje Žiri

Pr men pa vcerej prvih 260km😀

...ene vrste opuncija, verjetno Opuntia azurea... če je cvet oplojen je užiten, rdeče barve in sladkega okusa 🙂...

@Akito? Kaktus je...

Kakšen izenačen boj za všečke mamo danes 🤣😂

Stari kawsasaki na kurburatorje je zakon... 🤣 🤣 🤣 Bencin v rezervaju od predlani, stal celo leto na istem mestu, samo akumulator sem dal notri in knof pritisnu... Je takoj vžgal, NEVERJETNO.

Tokrat brez presežkov. Transfer do Sanandaj-a nekaj čez 320km, skozi žitna in riževa polja. Mesto kot mesto, nič posebnega, zato izkoristimo za malo počitka in pranje oblačil. Sicer pa je to glavno mesto pokrajine Kurdistan in doddaljeno kakšnih 100km od Iraške meje.

Jap

S tem HGS za cestnine sva imela ves cirkus. Leta 2019, ko sva šla v Iran, ni blio nobenih težav. Sem pa potem doma nekje založil tole nalepko in je nisem našel. Ko sva zadnjič prečkala mejo, sem mislil nabavit novo nalepko, ampak mi je gospod v PTT pisarni povedal, da je ne rabim, ker imajo mojo registrsko tablico v sistemu in ugotovil, da imam še nekaj malega dobroimetja gor. Potem sem samo naložil nekaj denarja zraven in to bi naj bilo to. Sistem namreč najprej ob prečkanju postaje preveri, če imaš nalepko, če pa je ne najde, pa zabeleži tablico in nato na podlagi tablice bremeni tvoj HGS račun. Ko sva želela prečkati most Canakalle, se nama rampa ni dvignila, zato sva morala vzeti listek in normalno plačati cestnino za ta del. Gospod v cestninski hišici nama je povedal, da morava vseeno imeti nalepko in da naj si jo urediva v PTT-ju (pošti). Drug dan sva šla v PTT, kjer sem preklical svojo staro nalepko, nabavil novo nalepko in prenesel dobroimetje nanjo. Vse skupaj seveda tudi plačal. HGS nalepko sem dal na vrh tank torbe, ampak mi je sistem po prečkanju cestninske postaje zopet ni spoznal. Rampa se ni dvignila, zato je prišla gospodična, ki je pritisnila nek gumb in dvignila rampo, jaz pa sem dobil listek, da sem dolžen 85 lir. Pisal sem mail na HGS, kaj je narobe, pa nisem dobil od njih nobenega koristnega odgovora. Preveril sem na spletni strani, ki jo je zgoraj poslal MiNa in sem za svojo registrsko tablico imel zabeležen en neplačan prehod cestninske postaje. Zdaj kakšen teden nisva uporabljala plačljivih cest, ker jih je v centralni in vzhodni Turčiji zelo malo. Pa tudi sicer so navadne ceste med mesti večinoma zelo dobre. V stilu naših avtocest ali pa še širše Ko sem snoči ponovno preveril svoje stanje na tisti spletni strani, mojega violationa ni bilo več na seznamu. Sklepam, da so bremenili moje dobroimetje na podlagi registrske tablice in da v bistvu ni več težave. Bomo videli v prihodnjih dneh. Obstaja sicer tudi aplikacija in možnost registrcije na spletni strani, kjer lahko spremljaš svoje dobroimetje in vse prehode cestninskih postaj, ampak za registracijo potrebuješ turški EMŠO oz. davčno številko, tako da se tujci ne moremo registrirati. na Kar se tiče spanja... midva uporabljava za rezervacijo hotelov njihovo stran otelz.com oziroma aplikacijo. Deluje podobno, kot booking.com, ki v Turčiji ne deluje. Sicer ga prek VPN lahko uporabljam, ampak sem ugotovil, da imajo isti hoteli ponavadi na bookingu višje cene, kot na otelz.com. In to občutno višje. Ponavadi spiva v hotelih v cenovnem rangu 20 - 30 EUR na noč. Razen v Kapadokiji sva dala 60 na noč. Da se tudi ceneje (seveda tudi dražje), ampak nama po celem dnevu drajsanja paše zvečer se udobno namestiti. Kar se tiče hrane... pomoje bova oba prišla 5 kg težja nazaj. Običajno plačava za kosilo okoli 120 - 150 lir, kar je trenutno okoli 8 EUR. V zelo turističnih krajih (Kapadokija, Antalya, Pamukkale) bo seveda nekaj več, ampak mislim, da več kot 20 EUR, ko sva v Antalyi jedla ribe in pila vino granatnega jabolka, nisva plačala. Streetfood v majhnih krajih je smešno poceni. Zadnjič sva jedla 2x cigkofte in 2x ajran v enem selu in plačala 25 lir... nekih 1,6 EUR.

Nam ne more biti dolgčas. Smo v mestu z 2 mio. prebivalcev in GPS nam ponovno ne najde poti. Mesto je polno prometa in enosmernih ulic, tako da je »izhod« na pamet mission impossible, pa še temperatura je nad 35 stopinj. Poskusim poiskati točko na izhodni avtocesti, da nas vsaj iz mesta zapelje in tudi je. Ko smo izven mesta, ponovno nastavim na današnji cilj in GPS samo preračunava in preračunava in nič ne vodi. Saj ko si enkrat na avtocesti ne moreš zgrešit a ne, ja seveda… Tako se vozimo po AC in pridemo do velikega krožišča, ki ima samo 2 izhoda. Eden je za v smer iz katere smo prišli (za nasprotni promet) in drugi bi moral biti naš. Ta pot nas pripelje v staro vasico s hiškami iz blata in slame, nikjer nikogar, pravzaprav sta bili 2 ženski, ampak one itak ne bi nič vedele. Na koncu vasi se še cesta konča, pa se GPS čudežno prebudi in pravi samo naprej. Tako nas vodi kakih 7 kilometrov po labirintu prašnih makadamskih cestic na glavno cesto. Počasi se vzpnemo preko prelaza na planoto na višini okoli 2400m kjer je temperatura znosnih 31 stopinj in močan bočni veter, na koncu se pa spustimo v Khorram Abad – današnji cilj, kjer je 38 stopinj. Pridemo pred edini hotel, ki smo si ga izbrali, pa je zaseden. Takoj gremo iskat naslednjega, ki je… hmm… ja za 13€ kaj bi lahko bilo. No ja, ima klimo in posteljo… V mesto pridemo pozni, ker smo že štartali pozno – zjutraj si še ogledovali Isfahan, zato smo se samo sprehodili po parkih okoli jezera. Zvečer je mesto zelo živo z ogromno ljudmi po parkih. Še ena opomba. V teh zahodnih krajih nihče ne govori ali razume angleško. Vse je samo v rokah, ali v v google prevajalniku.

Zjutraj nas naprej razveseli brat, ki pove, da sem dobil priporočeno pismo iz Italije. Seveda gre »za voščilnico« iz lanskih Dolomitov. Če plačam v 5 dnevih 140, v 60 dnevih 190, kasneje pa nekaj čez 400 eur. Danes smo šli na »walk tour« po Isfahanu, ki je polno zelenja, parkov in večina sprehajalnih poti je v senci velikih dreves. Ogledali smo si Naqsh-e Jahan, drugi največji trg na svetu, številne parke in stare mostove, ki so znamenitost tega mesta. Sem preveč utrujen od hoje, tako da naj slike več povejo. 😴

Nekaj slikic motorjev iz živahnega Portoroža in pa moja malenkost.

Niso ravno opevani, ampak nimajo konkurence, tako da na obali je švoh za menjavo gum na motorjih. pa drugače firma je AXLE... če jih kritiziraš vsaj napiši ime pravilno.

Dobro preglej, če se je z orodjem podpisal na vilico. Bi moral biti pa že ekstra neroden. Lahko so samo smeti prišle pod tesnilo in je slučajno začelo puščati. Guglaj seal mate,.. podobno orodje si lahko izdelaš iz kakšne tanke plastenke ali pa starega fotografskega filma. https://sealmate.net/?gclid=Cj0KCQjw-pCVBhCFARIsAGMxhAdi_gYrUNyniAceYbN0ZuWPyRx_s8LsJOQXyrMwqgswv2X_xe0zas8aArDyEALw_wcB

hak je qurba

Nisem, HAK pa pravi, da tudi ne smem. 🙁

Tudi danes 105 km s piciklom 👍 , toda ne v dveh delih kakor včeraj (pol pred kosilom in pol po kosilu) ampak kar vse naenkrat (dopoldne, eno za drugim), le med "drugim obratom" sem se preoblekel, ker je postalo dovolj toplo za poletno kolesarsko oblačilo. 👍 Za današnjih 105 km sem dobil tudi posebno nepričakovano darilo, in sicer obisk moje hčerke in vnukinje , ker je prišla moja hčerka zato, da je vsem nam skuhala kosilo 👍 , ker njen mož tudi danes "štema" njihovo bodoče stanovanje. Koliko kilometrov bom s piciklom prevozil ta teden ? Jutri nameravam zaključiti ta moj picikl teden še s "skromno vožnjo samo do Idrijske Bele" in potem bo seveda na vrsti "tedenski obračun" mojih prevoženih picikl kilometrov.

Guidotti nima pojma.

No pa sem se odločil. Črn je moj, imam že vin in to je to...14 dni nazaj test me je prepričal. Sicer čist drug stil kot mt10, pa vendar mi paše preprostost, univerzalnost z lahkoto po makadamu, kardan, udobnost sedeža za celodnevno vožnjo. V ponedeljek ga dobim in dam slike gor. Na začetku naslednjega meseca napadem dolomite z veseljem! Lp

sa 4 kotačima in blaziničku

Roberto...poznam te že vsaj četrt stoletja.... ...ampak se mi zdi, da postajaš čedalje bolj adrenalinski.....

Pred leti sem ti povedal Kmet2, da si tazga prjatla kot si ti, res noben sovražnik ne zasluži. Spet počneš isto in serješ s privat stvarmi po človeku, k sta bla bestiča nekoč. ...in ja, spet boš napisal, da to ni res, da kaj si pa takega privat povedal, pa napisal boš, da si še malo povedal, glede na to kako te je ta prijatelj izdal in nato mi boš še povedal, da me to vse skup en kurc briga in kaj se sploh oglašam. Potem mi boš še povedal, da jih poznaš polno, ki so močni na tipkovnici in pičke v realnem življenju in potem ti bom jaz napisal, da se te v resnici bojim, ker sem nižje rasti in bolj okrogu, ti pa si velik in močan (in lep). In pol se boš spet razpizdu in te bojo dal na hladno za dva tedna... Težko je biti ti...😊 🍿😋🍿 P.S.: Kmet2 oprosti, tokrat sem zajebu in se ti opravičujem, ker sem šel še enkrat brat in sem opazil, da je pa tokrat začel DAMI34 prvi srat po tebi. Dami, lepo se mu opraviči, ker si ga zmerjal z oportunistom, ko ti je povedal, da si pristranski v zvezi s komiji, al kaj si že🤗...

Kjer smo bili mi, definitivno ni nobeden znal angleško. Ne v hotelu, ne v "fast food-u" kjer smo jedli. Samo na roke in slike.

Nabavita si lokalno sim (turkcell), ampak nikar na meji. Je 4x drazja kot v uradnih turkcell prodajalnah.

Mimogrede, pozna kdo?

Pove vsaj v živo, ne preko Twitter-ja.

Stil mora bit.... 20220607_152648.mp4

Kurca je fantasticna,sm sou du gleznou u vodo je tok mrzla da mij se kurji uc skripnu 😡

Danes nič pretresljivega. Odločimo se za daljšo pot preko hribovja in naredimo skoraj 500km na višini od 1400 do 2600m in temperaturi od 27 do 37 stopinj. Iranci so nori na vodo in kjer je le luža in nekaj zelenja, je že avto parkiran in tepih na tleh. Če pa je potok ali reka, pa je vse polno. Ko se tako vozimo po hribih, nas prehiti avto in začne mahati da se mu približamo. Zapelje skrajno desno, jaz vozim poleg, iztegne roko z vrečko grozdja in češenj, kar tako med vožnjo. 👍 Ko primem, zatrobi, pozdravi in gre svojo pot. Se ustavimo v prvi senci, da pojemo dobljeno sadje, se takoj ustavi 5 avtomobilov in vsi bi se slikali z nami. Toliko selfijev v življenju še nisem naredil. Kasneje nas ponovno prehiti en avto in maha da se ustavimo. Pride zraven in nas povabi domov, kar zaradi časovne stiske hvaležno zavrnemo. Pred večerom pridemo v Isfahan, za katerega pravijo, da je najlepše iransko mesto. Je zelo živo, polno ljudi vsepovsod in precej bolj urejeno kot predhodni Shiraz. Zvečer se še sprehodimo do znamenitega mostu Khaju čez reko Zayanderud. 😁

Še en razburljiv dan je za nami. Po 16 dneh in skoraj 5400km pridemo v Shiraz, najbolj oddaljeno točko tokratnega potovanja, na dan enega največjih praznikov, ko je vse zaprto, samo da mi tega še ne vemo. Že prejšnji večer nam prijatelj in domačin iz Isfahana (naslednja postojanka) sporoči, da je mesto polno (zaradi že včeraj omenjenih praznikov), da ni uspel najti nobene sobe in bo poskusil naslednji dan. Dober začetek…. V teh krajih je najpomembnejša znamenitost Persepolis, starodavna prestolnica Perzijskega cesarstva, ki ga je porušil Aleksander veliki na svojem pohodu na vzhod in je oddaljen dobrih 50 km od Shiraza. Ko prispemo tam … presenečenje … ZAPRTO. Pred vhodom se je poleg nas zbrala še množica kakih 1000 Iranskih turistov željnih ogleda, ki so začeli protestirat in plezat čez ograje. Ker jih varnostniki niso več obvladali, so se odločili da Persepolis odprejo brez plačila vstopnine, ker blagajnikov pač ni bilo. Tako smo si ga na srečo lahko ogledali. Ob našem odhodu pa so blagajniki že bili na delovnem mestu. Ogledali smo si, od daleč, tudi grobnice ahemenidskih kraljev. Po prihodu v hotel, dobim sporočilo od prijatelja, da je uspel najti samo sobo v lux. hotelu »king suite« za skromnih 100€ na noč. Vprašam v našem hotelu za dan več, da prestavimo prihod v naslednjo destinacijo za en dan, pa ni na razpolago. Zvečer dobim sporočilo, da je uspel rezervirati v hostlu za 27€, Ogledamo si še grobnico Hafeza, največjega Iranskega poeta in mošejo Shah Cheragh, zelo velika mošeja z dvema trgoma. Pa pravijo da je dopust da se znebiš stresa.

Still loading.... Malo bom še električar....... Samo moram prvo še crashe dobit, da bo kam montirat 😕

Premalo, a ne vidiš da je popustil

Pozdravljeni, ker je o Stelvijih precej težko najti kaj dosti informacij iz prve roke, sem si vzel malo časa in se malce razpisal. Zanesljivost, servisi, stroški, gume, splošna izkušnja, ni da ni skratka. 10 let je mrcina pri hiši (od novega), cca 70.000 km smo spacali skupaj, veliko od tega v dvoje in na potovanjih, nekaj izkušenj se je pa le nabralo, hehe. V kolikor torej kdo razmišlja o nabavi Moto Guzzi Stelvia, ali pa samo za pofirbcat: https://bluzator.wordpress.com/2020/10/26/10-let-in-70-000-km-druzenja-z-moto-guzzi-stelvio-1200-ntx/