Dvorana slavnih

Torek 5.7. Ker velikih mest nimava posebej rada in se jih z motorji ponavadi izogibava, se odločiva, da ta dan pogledava kratersko jezero v kraterju ugaslega ognjenika Nemrut Krater. Od najine nastavitve v eno stran približno 150km. Po zares obilnem zajtrku... obveznem slikanju Na motorju odpeketava... Jezero na desni Presenetilo me je, da je površina jezera popolnoma prazna. Nobenih plovil. počasi napredujeva... Tatvan, sva že blizu. Pred vzponom na sam krater še tankanje. 520km 14,1l zares šparovček tale Honda. Na cesti proti vrhu čisto sama... Tudi v ogledalu samo eden... Še malo pa bova na cilju... Še zadnji kilometer skozi bujno zelenje... In sva že tu... Voda mokra in mrzla... Prazno. Turistov vsega skupaj trije avtomobili... Nazaj proti robu kraterja... Julija še nekaj zaplat snega... Veličastno delo narave... Nazaj proti mestu Tatvan... Pri vračanju se zapeljeva preko prelaza visokega 2234mnm Kot drugod tudi tukaj vojaška kontrola. Povabijo naju na pokužino domačega sira in seveda čaj. Možakar na levi poleg služenja vojske prideluje odličen ovčji sir. Kljub budnemu očesu varnostnikov in vojske sva uspela slikat tablo pa tudi njih na motorjih Tile niso nasprotovali slikanju tudi če se vidi kak njihov objekt... Nazaj proti domu... Tako motorja parkirana Mi2 pa na PIR. Ja edinkrat v celi turčiji postreženo za mizo, kot se spodobi.

Lovčen, Njeguši in Durmitor. Pogled na Cetinje. Stara cesta, ki je ni več, je bila kar zavita in polna hopsanja. Njeguši - porcije, da te ubije. Trije suhi Madžari so me na polno presenetili - pojedli čisto vse. Še sreča da sva preživela. Po branju novic ne moreš verjeti, kaj vse so počeli na avtocesti. Le kaj skrivam tam zadaj? Greva proti Trsi in naprej za Višegrad. SE splača videti tudi večkrat. Cesta, proti meji , ki se v zadnjih letih ni nič spremenila. Hopa cupa. Na bosanski meji: vzame osebne dokumente in jih sploh ne pogleda, kako sta in pogled in nasmeh, pa odlično, samo je malo vruče, z nasmehom, lep dan vama želim. Ma, je polepšal že tako lep dan.

Tudi danes pestri vstanem in ob 9 že 35...in prazna zadnja guma na CT, ima zd 19k km pitelli tr II....pahnejo sprej in do vulk nas pripelje bajker ki se je pripeljal mimo Nima ustreznih prijema, ker guma držo se odpeljemo naprej...že čez nekaj km spusti duso...na srečo je BS blizu tako da pri 38 v senci na roke zamenjamo zadnjo gumo in tako YT amaterji zamenjamo v 10 min in nataknemo D mission ki je kao trda guma, orodje imam res profi smo pa izvajalci amaterji vendar je šlo odlično, tako da lastnik bajka ITjevec niti ni uspel kamero pripravit da bi posnel "a je to" in nas potem zafrkava cel lajf...prosil da jo damo se enkrat dol in nazaj da posname🤪 Zjutraj smo imeli cilj do Symkenta dobrih 850km....startali smo ob pol 1 in zvecer prispeli. Se pojedli pico in po lik času je sedaj skoraj 1 spat. Rezime: paljba, tankanje, tekočina, sladkor in ponavljaj do večera.....naporno....vroce blizu 40 skoz....v noge ne da je bilo vroče, k da bi jih imel v pecici....v zadnjico peklo.....ampak to ni klsik dopust.... Plan izpolnjen👍 Jutri cez mejo v Kir do Biskeka, en dan pocitka, servis menjava gum, se nekaj manjših popravil na bajkih kolegov in nato na Pamir.

... danes zjutraj iz Gusinja, pogled proti Albanskemu gorovju še v megli ... midva pa že v "službi" ... vsak svojemu teličku navijava ušesa na polno ... proti albanski meji ... ja po kaj le, je bilo treba še tja ??? 😮 jasno, SH20 je čist preblizu Gusinj, da ne bi na hitro odpeljala še to legendarno pisto 😁 ... pa sej je vseeno, če že nimava cestakov za dirkat tam gor in dol, imava pa zato veliko volje ... tako za šodr in off road, kot za mal navijanja po krivincah 😁 ... bilo je dovolj rejsanja ... greva naprej ... do Nikšića ... mimo glavne avtobusne postaje 😁 ... in potem spet v "hribe" ... na sicer že nekaj let nazaj obiskano Kapetanovo jezero ... ampak jest trdim, da kar je fajn, se splača večkrat ... pa naj bo to karkoli že 😁 ... lahko sva stestirala spet vsak svoje gume ... tokrat po ostrih skalah in šodru ... vse do današnje končne destinacije ... zares kičastega ... Kapetanovega jezera. Da bo offroad atmosfera še bolj popolna, se na vrhu pozdraviva še z dvema Mađaroma, ki sta se šla "malo bolj" resen TET ... gor sta pripeljala iz vzhodne ... baje na polno hard smeri ... ampak ... zame je katerakoli stran čist zadost na hard ... tko da ... ja, mogoče, ko odrastem, odpeljem še kakšno drugo smer 😁 ... uglavnem z mojim malim modrecem sem iz dneva v dan bolj zadovoljen ... gre v hrib, gre v šoder, gre po njivah, gre po hostah ... izredno lepo se ga pelje pa tud po čist resnih ovinkih ... tko da ... ja, danes zvečer si bom spet že samo zaradi tega lahko z razlogom privoščil "eno" zasluženo pivo 🤣

Wikipedia: Jaz vem vse! Google: Jaz poznam vse! Facebook: Jaz sem prijatelj z vsemi! Internet: Brez mene ne gre! Elektrika: Hahahahaha, vi to resno?

... danes malo bolj zgodnji zajtrk ... in kakšno urco prej kot običajno odhod iz Durmitorja. Po nočnem deževju sva odpeljeva po skoraj suhih cestah v dokaj svežih 17 stopinj. 👍🙂 Lahko bi rekel, da sva imela danes tako imenovani "tranzit" .... do Gusinj. Običajno poslušam tiste "tastare" motoriste, ko vozijo tranzit ... da ga vozijo seveda po avtocestah ... po tri štiri in več pasovnicah ga žgejo po več ur skupaj do nezavesti ... ...midva sva danes ravno tako odpeljala svoj "tranzit". Samo da je najin tranzit potekal po eni najbolj poflikani cestni povezavi med Žabljakom in Gusinjami ... flikca pri flikci, pa spet mal večja flika, pa za popestritev takoj za ovinkom še kakšna "manjša luknjica" v asfaltu ... tko da nama kljub "tranzitu" tudi danes ni bilo prav dolgčas. 😁 V Gusinjah sva se kot vedno smjestila na običajni lokaciji, pri prjatlu Semirju v "Kuli" ... sedaj pa 😮 mah, saj najbrž že veste, kaj lahko sledi od tega trenutka dalje 🤣

Mal se svalkamo po Balkanu

Izčrpen potopis kolega 😁. Lep dan je bil, znosne temperature in dva fina punkta. Sh20 z dirkanjem na Grabomske ovinke in jugijagi na Kapetanovo. Sem se pri tem spomnil matranja na z900 pred leti, da sem gor zlezel in se smejal pod čelado sedanjim užitkom šoderblatanja 😁

Ta dih..Kapetanovo jezero 1670 mnm, Črna gora

... .oni si pa lih kontra mislijo..... ..kdo pa pozna poimensko une seratorje s prepolnimi ritmi...

Vtisnu 😁

WDW za nami….zdaj pa ze naokoli…

da li je smijesna slika ili je pak za tugu i jad .....

Nadaljujemo čez Kazahstansko stepo....cca.2500km jih bo do Biskeka......ravnina, ravnina mi in kamiondzije, vsakih nekaj 10km kaka krivinca, cesta OKLAHOMA....poceni benz 20l cca.6€...novejsi BS urejeni kot pri nas, kupis kar želiš, še proizvode amerov.... tankamo 98 bajki delajo OK In kamele na cestah.... Prišli do Aralska, tur z bajki po mestu nato pa v bližnji hotel, tuš in odmor. Pa napolnit vse možne bat snemalnih orodij 🤪 Jutri naprej po stepi...baby puder koristen 😁rita trpi. Danes koristna tudi Coca cola in prepecenc....

a tko ima zenu njemu ni elektrika nije potrebna - ona zna sve!

Ta Čiwša ta Yuri..poslastčar od prištin, k je yamaha fan pa mi kaže fotke lepega mopetka od mojga kolege. Pljuc...da mu jebem 🤣 Moja grdoba pa taka

Saj krize se ustvarja zato ker je precej koristi od tega. Tudi ta v Ukarijini. A ni zanimivo kakšne težave so za izvozit žito iz Ukrajine, a nobenih težav za dostavit tanke, raketne sisteme in na splošno orožje. Kdaj boste ugotovili, da nas Ukrajinci s tem (namerno) držijo v šahu !!!

V bistvu nas ni preveč, če bi vse dobrine enakomerno porazdelili.....in če se ljudje ne bi obnašali tako neskončno neumno in potratno.

tko vsi pravijo, ampak nihče ne začne od sebe ... da pokaže primer dobre prakse kdo pa pozna poimensko reveže iz Afrike

. .... došao je i "konjujedan" 🤣🤣🤣

Sva ukradla 3 dni in se zapodila v Dolomite s takšno brzino, da sva na drugi strani še malo "ven zletela". Je pa kar prijalo par stopinj manj, kot pri nas. Pa še malo je deževalo iz sobote na nedeljo, da so bili razgledi v nedeljo še boljši. Sicer pa na cesti niti ni bilo prehude gneče, razen v nedeljo. Takrat pa je treba ubrati pravo smer in tudi ni hudega. Pa ne smeš se pretirano jeziti na "sekače" in "naokolivozeče" ubiralce ovinkov. Ti so pač v večini. Sicer pa sva že pri spustu s Selle Nevee spremenila plan, saj je proti Pontebbi popolnoma zaprlo in sva opustila misel na Mokrine in Plockenpass, ki sta tako ali tako v dosegu enodnevnih izletov. Sva pa zato prvi dan podaljšala v osrčju Dolomitov, kar pa tudi ni bilo slabo. Pravzaprav še bolje. Pa zadnji dan se nama kar ni šlo domov. In ker je bil ravno ponedeljek, sva jo ruknila še čez Predel v Trento pa čez Vršič... Namesto nakladanja pa raje še par zanimivejših slik. Namenoma izpuščam najbolj tipične dolomitske lokacije. Zoncolan Sella di Razzo Kot vse akumulacije, je tudi Lago di Fedaia pod Marmolado grdo izpraznjen. Lahko se sprehajaš po dnu... Spala sva pri 2 kratni dobitnici malega globusa... Izgleda, da obstajajo tudi beli osli... Passo Giovo Passo Pennes Jezero Redona Pa še zanimiv in na novo preplasten Passo Rest

Lahko da sem zato kaj manj vreden, ampak šele včeraj sem se prvič peljal čez Passo Rest. Zato ne vem, kako je bilo pred leti, ampak očitno so pred kratkem tja gor zvozili veliko asfalta. Kar zahtevno za voznike tovornjakov. Želim povedati to, da je preplasten v celoti, na obeh straneh. Sicer pa zanimiv a precej skrit prelaz. Sva pa srečala 3 motoriste.

Jah WiFi ni za vsakim vogalom na taki turi...sprememba plana....cesta proti Atyrau je bila zaprta zaradi vaj vojske v bližini, tudi sicer slaba in veliko rekonstrukcij, zato smo morali proti severu na prehod Ozinki dodatnih 1k km, vmes poskusili na obmejni prehod, pa ni šlo, nas posledično zaslišala oficir obveščevalne 😁bilo zanimivo, pa o tem kdaj drugic....pral mas dez al8 +35....naporno.....na prehod Ozinki prišli ob pol 8 zvecer, čez ob 1 zjutraj....v koloni pisana druščina narodov in zanimivi pogovori....danes prvi dan tranzita Kaz 760km, jutri bo potrebo se kaj več, da smo pojutrišnjem v Biskeku, kjer bo dan za počitek, servis motorjev in menjavo gum. V Kaz sem plačal dobrih 10l bencina 3,25€ sem moral se enkrat pogledat SMS banke....toliko o cenah benza na borzah in......

Danes sem izkoristil dan in se odpravil iz Kp na Sviščake nad Il. Bistrico, pod Snežnikom, lepa ovinkasta cesta, zadnji del ceste do Sviščakov je novo asfaltiran (mislim da cca 2 leti nazaj), bi rekel da je kar na kožo pisana našemu V85 TT, na Sviščakih pa prijetnih in svežih 19 stopinj sredi dneva, z Guzzo sva uživala vsak km na polno 😉

Lepo, tole sem si tud jaz zelel videt, pa takrat vreme ni sodelovalo. Vulkan Nemrut je krivec za jezero Van, nazadnje pa se mu je rahlo kolcalo leta 1692. Vidim da je lepa cesta do tja

po mojem so ze mimo lepo napredujete, ta lepo se zdaj zacenja

...jest pa mislim, da bi se tele naše ženske morale malo bolj ekološko obnašat...in ne več toliko trošit baterij. ...pa sej smo mi tu in to za ZASTONJ! ...pa temo " S kolko motosvetovci ste se dele dol" bi lahko po dolgih letih obudili....

. ... danes ... sedemstošestintrideset levih in osemstotrinajst desnih ovinkov po Durmitorju 😮 ... prekruzala sva lep del pokrajine ... 😍 obiskala nekaj jezer ... od takih, ki imajo vodo, do takih, kjer vode nisem videl niti za en štamperle 😮 Odpeljala sva t.i. "Panoramic road no. 2" ... Začela sva iz Žabljaka, vozila v družbi mnogokaterih živali ob cesti, kakor tudi po cesti, na Vražje jezero, vmes pregledala nahitro stanje sedežnice na smučišču, obiskala Kanjon Sušice, Sušičko jezero, Crvičko polje ... in vse dol do Tare ... kjer mi je pa že spet skor rit stran odpadla ... pa sploh ne zarad števila prevoženih kilometrov, kot zaradi nabijanja po tistih razjebanih asfaltkih 😮 ... ker sva imela tudi danes za prespat še vedno isto hiško na Žabljaku, sva morala pač do "doma" prevozit spet še "ene par ovinkov" nazaj ... tko da ... jih imam za danes že res prav vrh glave ... 😮 kakorkoli ... vse z vsem ... še en simpatičen dan na Durmitorju 😊

. ... avtohtoni Durmitorski sveder 😍🤣

Ponedeljek 4.7. Nov teden. Za ta dan je bil najin plan do jezera Van. Najkrajša pot bi bila okoli 340km. Midva seveda ubereva 100km daljšo v smeri vzhoda ob meji z Irakom potem pa med mestoma Hakkari in Yuksekova proti severu do jezera. Jutranji pogled iz hotelskega okna. Modrina in zaenkrat zmerna temperatura. Lepše ve more bit. Osedlava in nasvidenje Hotel Sefine. Počasi se odpraviva. Posloviva se od Martina, očitno bo odhod malo odložil... Cesta. No tu so se pa štiripasovnice nekam izgubile... Večkrat ob cesti opaziva takšne deponije premoga. Še ena. Zato najbrž tista knapovska na enem od krožišč. Prometa praktično nič. Pa še to le kak osamljen "Dulmiš". Šenoba mestece izgubljeno med hribi. Cesta poteka ob rečici Ortasu a se začne dvigovati in kmalu uzreva razlog. Pogled na jezerce, ki je nastalo. Gradijo nekaj novih tunelov. Glede na odmaknjenost cesta odlična. Kavica! Tu naju med kuhanjem "preseneti" Nacisak. Eden od mnogih, ki varujejo obmejno področje z Irakom. Pojemo par piškotov in popijemo kavico. Potem naju pa povabi v stražarnico na čaj. Ravno ko se poda v svojo "kolibo" pridrvi kontrola v blindiranem vozilu. Prižgejo sireno, nam pomahajo in oddrdrajo dalje... Nacisak naju pomiri "Sorun değil" kar bi bilo po naše "no problem". Najina turška kartica tu ni delovala, nama je pa omogočil dostop do interneta preko svojega WiFi-ja. Seveda sporazumevanje je omogočal Translate. Brez bi šlo le na roke. veselo pričakovanje čaja... evo, sveže zakuhan, vroč... Preden se posloviva, pride mino možak na svojem malem mopedu in se "nastavi" za fotografijo. Kar lep kos poti je če pred nama... Še ena od kontrol. Ja tu so kar pogoste... Pokrajina pa za... uživat v vožnji na seveda prazni cesti... Le kaj počnejo tam gori? Glej, glej teh vojaških postojank je pa malo morje... Se ustaviva za sliko in sva izvedela kaj počnejo. Ne mine par trenutkov, po sestopu iz motorjev, ko vklopijo vse mogoče sirene. Tulilo je kot na ladji, ki se potaplja. Edina slika, ki nama je na tem prelazu uspela. Table nisva slikala. Nič, zajahava in naprej. Sva raje potem slikala v vožnji. sem se bal, da nama bodo na naslednji kontroli pobrisal slike. Pa se na srečo ni zgodilo. Zelo primerno prevozno sredstvo. Kanjoni si sledijo eden za drugim... Do mesta Hakkari je bilo slikovito za vsakim ovinkom nekaj novega... .... Cesta se je počasi dvigovala in počasi sva prispela na planoto na višini cca 1800 mnm ... Prostora je dovolj in turki seveda zgradijo štiripasovnico... Ali pa kar pravo AC. Zadnji prelaz Guzeldere Gecidi je na višini kar 2730mnm Nato pa juriš v dolino... Polijejo s katranom in na debelo posujejo z gramozom. Kdo bi si šel ogledat vse te starodavne gradnje, ko je pa v sedlu tako lepo? Pozdrav mestu Van...

Nedelja 3.7. Za nama je približno tretjina poti po kilometrih in času. Zjutraj kreneva za njihove razmere zgodaj, da izkoristiva del dneva, ki je bolj prijazen za vožnjo. Zajtrk bo nekje ob poti... Jutranja rutina, vse pripeti na motor in hija... Prijetna temperatura in prazna cesta. Čeprav jo mahava na vzhod sonce v hrbet a ne za dolgo. V prvi vasici pod goro Nemrut si privoščiva zajtrk. Sveže pečen pide in sok na koncu pa še obvezen čaj... Njami... Lastnik pekarne in trgovine nama je lastnoročno pripravil omenjeno. Sonce v obraz. Ja res jo mahava proti vzhodu. Most čez rokav jezera na reki Eufrat. Povsem prazna cesta proti mestu Diyarbakir. Tu se začne veselica, ki jo je @ftp opisal na svoji poti po Iranu. GPS-a in tudi telefona "izgubita satelite". Vendar imajo oznake postavljene dobro in se ni problem znajti... Predmestje Diyarbakir-ja. Ne vem kje v tej asfaltno betonski "đungli" pasejo ovce? V glavnem, midva sva se "napasla" ob cesti v hladni senci... VID_20220703_123252.mp4 Priprava lokalne dobrote Gozleme. Mesto Mardin, za oglede enostavno prevroče... Tudi tule bo v kratkem AC... V veliko mestih so v krožnih križiščih tematske skulpture... Potem pa spet na vroč stepski asfalt. Blizu 40 stopinj je pokazal termometer... Katran se kar lepi po gumi... Spet ena od pogostih cestnih kontrol... Prijazni in radovedni. Od kje? Kam? redko zahtevajo dokumente , nato pa Gule, Gule... Tako sva na cilju. Kurdsko mesto Širnak. Tu naju ujame Martin iz Belgije. Zanimive zgodbe smo si izmenjali... Takole smo parkirali na glavni ulici pred hotelom. Po zagotovilu receptorja bo vse OK in tako je tudi bilo.

Probat sem šel en vzpon iz Tour de France. Zaenkrat še gre na lastni pogon, ne bi pa niti slučajno v enem dnevu zvozil 3 take klance, kot jih prevozijo tekmovalci. Na vrhu pa demonstracija, zakaj nedeljski motoristi nujno ne potrebujejo največjih motorjev. V 10 minutah sta bila na tleh Goldwing in tavelik KTM advenčer.

Petek 1.7. Nič nas ni strah, če so smučarji z nami (Bela simfonija LF) Sva praktično ob morju, vendar imajo že reklame za bele strmine. Ob cesti se založiva z dnevno dozo sadja, banane... jagode... Limone, eh tega pa ne bova Ob prvi priliki v senci pospraviva vse, preden se ogreje in ne bo užitno. Še malo pa bo tudi na tem odseku nova štiripasovnica. ah, je že... Palec gor, res lepe ceste. Kaj vse se tu vali po cestah. 125 z bočno prikolico... 150ccm trikolesnik... Tale celo z nadgradnjo... ter seveda cela familija na "mopedu". Čelada???? Semafor kot božično drevo...Rdeč, in seveda zelen, težko spregledaš barvo. Očitno sva v mestu arašidov. Jurja ni, je pa blizu... Večkrat videno. Stara cesta, ki ji nič ne manjka, mogoče prometa in zraven nova AC. Najin dnevni cilj mesto Gaziantep. Sedaj sva pa že res kar globoko v Aziji. Tule bova pa težko stlačila motorje za čez noč. Sva jih spravila v podzemno garažo. Center starega mestnega jedra Pozno zvečer, ni ravno nekega nočnega življenja.

Četrtek 30.6. Šesti dan najinega potepanja. Nekako je vse skupaj postalo že rutina, če ni zajtrka v namestitvi, si ga pripraviva sama, potem osedlava konjičke in kreneva naprej v neznano... Jutranji master chef. Jajc na uč, pardon krožnik Naložena pripravljena na start... Ker še ni prevroče, malo sprehoda... radovednica. Kraški pojavi, slapovi, in sprehajalne potke blizu znanega letoviškega mesta Antalya. Temperatura že raste, še dobro, da bova ves dan vozila ob obali... zelenjavni in sadni vrtovi... Turški samohranilec, se je zelo razveselil par požirkov vode in pasjega cookija. potem pa v nedogled morje na desni... nekam znano... ... ne moreva se odločit kdo bo spredaj? in potem opustijo lepo obalno cesto in zgradijo štiripasovnico... in kar kmalu sva na najini destinaciji Anamur Vozijo policaji vozijo, ubermašine... Sva šla pogledat, če bo večerja Tik preden je ugasnila luč... Najde kdo najin balkon?

Zaglavili celo dop na Tu-Gr meji....sistem kaput no elektrica .....povedu uniformiranec Sedaj čez mejo...live In papat Kacapuri

Danes po zajtrku, ki mi ni ravno srdel.. Nas je že dop rahlo pralo, cesta je bila zalo spolzka,zato smo bili previdni...čez prelaze nad 2k mnv vodijo dvopasovnice nas je spremljalo sonce super za vozit....vmes smo si privoščili odlicne sveze postrvi Odvozili 890km, s povprečno 102km/h, do Ardahama. Jutri v Gruzijo...

Ponedeljek 27.6. Zjutraj ob sončnem vzhodu že na mototrjih in proti TR... Sonce že kuka čez obzorje in počasi ogreva pokrajino. Tranzit po AC proti mejnem prehodu Kapitan Andreevo. Oho Tonček si naju ogleduje, ali pa kaj drugega nepregledni nasadi sončnic... TR, niti ni neke gužve. Tudi tukaj vse "u tren oka" In že sva na drugi strani, smer proti Čanakkale.. Glej glej, še vedno naju lovijo, na srečo le "plastični". Znak poleg pa napoveduje previdnost. (sva še nekaj dožna izpred štirih let). Na veselje obeh, tega na meji niso ugotovil Čaj, kaj pa drugega... Turška kava, e to je pa že malo bolj problem... Tole so zgradili v dobrih štirih letih. 2018, ko sva se peljala mimo, še ni bilo nikakršnih znakov, da bo tule most. Zares veličastno... šele ko se pelješ spodaj, dojameš, kakšnen podvig je gradnja takšnega mostu. Radarji, kontrola hitrosti pri vstopi v skoraj vsako vas ali mesto... Hop na trajekt in na drugo stran. Azija prihajava.... evo je že pripravljena, da ne bo ozstopala Realnost... Pred obiskom Troje sva v Čanakkalah srečala@sunnygirl in njenega spremljevalca, ki sta se tudi potepala po Turčiji tisti čas. Rekli 2, 3, popili pijačko in nadaljevali vsak po svoje... Če že greva mimo pa poglejva še to zgodovinsko zadevo... Hja v filmih je zgledalo precej bolj, kaj naj napišem? Nič vse je opisano na "netu"... Sence se daljšajo za ta dan je to, to. Motorja parkirana v vrtu misva pa v "studiju"... Takole je "Mica" zabeležila dokler je še delala...

Kkhhmmm, no pa dajmo. No takole najino tritedensko "Mi2 po Turčiji" se je v soboto srečno končalo v domači garaži. Še pred tem sva v Laškem (praznik piva in cvetja), par kilometrov pred domom, za srečno vrnitev, jezike v družbi najinih kolegov namočila s hmeljnim napitkom. V teh treh tednih sva marsikdaj skoraj ostala suhih ust. Hja čaj je bolj tako tako...Kaj češ Turčija pač. Na kratko, Turčija me vsakič ponovno pozitivno preseneti v praktično vseh pogledih. Le smeti so nadloga, ki jih bo še najbrž generacijo ali dve pestila. Pa pustimo to bodo že rešili... Da ne zaidem. Startala sva v soboto 25.6 Zjutraj iz Celja najin cilj pa okolica Sofije v BG. še nekje na hrvaškem... a bo? še kar nekaj kilometrov je pred nama... jebela, kaj je sedaj to... No po par kilometrih naletiva na zvito pločevino... Zadnji kilometri pred mejo. Odsek AC Niš Pirot in naprej proti BG. Bemti gužvo. Pa sva se potem kar na hitro pregužvala do okenca in uredila mejne zadeve "u tren oka" 900+ kilometrov spočit kot bi skočil na trojane na krofe...

Štirje djedi pa dve flaše Ja vem kriza je za v TR

Bajk je READY full loaded Planiranih rut je.....težave povzročajo omejitve kopenskega vstopa zaradi covida v nekaterih državah..... prepustili se bomo trenutku.....uživali in trpeli Jutri zarana dolg tranzit.

@DAMI34 si en čist navaden ŠPILFERDIRBER Smo že kolegi Ja, tista z vojsko je bila zelo zanimiva. Srečala sva jih cel kup. Sprva strogi in nezaupljivi. Ker imava fotoaparate okrog vratu vedno pripravljene za "strel" so bili vedno STROGI "No Camera". Po pregledu dokumentov (vedno jih niso zahtevali) pa so postali radovedni, kje le je Solovenija in zakaj sva prišla ravno v njihove kraje. Več prihodnjič, ko bo čas... Sedaj je čas za