Dvorana slavnih

Nedelja 10.7. Gospodov dan... No, midva si za cilj postaviva mesto Aksaraj. Koliko bo mogoče bova vozila po "navadnih" cestah, čeprav je razdalja do cilja malo manj kot 600km. Cel dan bova vozila bolj kot ne proti zahodu, popoldan bova imela sonce v oči. Nedeljski zajtrk bolj kot nedeljsko kosilo. Znajo razvajat tile Turki s svojimi zajtrki... Vse pripravljeno za start... Zadnji pogled nazaj na Kemaliye in kanjon v ozadju. Cesta prazna, na kar nekaj kilometrih sva srečala le 2, 3 avte... Okolica pa, ja nisva hitela, ker bi bilo škoda gledat samo na cesto. Na eni od senčnih lokacij z vodnjakom in svežo hladno vodo, srečava ruskega motorista, ki vozi v obratni smeri... Po vzponu proti prelazu, tik pred vrhom še zadnjič vrževa pogled na reko Evfrat. Tu se že pozna, da je nekje daleč naprej nizvodno napravljen jez. Le 1230mnm. Se pozna, je vse zeleno, le trava je popaljena od sonca. Le trije pasovi... Srečava redke "ptice"... Uživava v praznih cestah in razgledih, ki se nama ponujajo. Poznano? Ja, od tu naj bi izvirala pasma pastirskih psov Kangal. Tam nekje daaaleč je... V bližini je TE od tam pa daljnovodi v vse strani... Še eden somišljenik... Celo okoli 20 kilometrov makadama sva našla med polji... nisva bila edina. Motoristi iz Italije so vozili v nasprotni smeri. Ko ga ne rabiš več... Toplo hladno Rabi kdo stanovanje??? Kaj praviš? GPS od @SuNa se je odločil,da je prestar za tako pot in odpovedal sodelovanje. Čez čas je ugasnil za vedno... Pogost pogled v okolici mesta Kayseri. Za pešce je poskrbljeno... Tako parkirana naju čakata do jutra.

Sobota 9.7. Najino potepanje se počasi preveša v zadnjo tretijino. Zaenkrat sva še v vseh pogledih zmagovalca. Vreme služi, motorja delujeta, gume bodo zdržale... Ob Črnrm morju se sicer skozi nekaj kuha in tudi znanci, ki brzijo v ali iz Gruzije pišejo o dežju, ki jih dnevno pere. Na srečo je najin dnevni cilj spet v tistem bolj suhem in zaenkrat tudi vročem centralnem delu TR. Kemaliye. Zjutraj malo bolj zgodaj na pot... Tule se oskrbiva za zajtrk, ki bo nekje ob poti... Najdeva primeren prostor kar visoko in stran od morja. Med pripravo, da pojeva nakupljeno naju "preseneti" starejši možakar na skuterju Yamaha. Povedal je, da gre za en teden malo po "okolici". Cesta proti vrhu prelaza bo kmalu dobila vzporedno AC... Plug, nekje je še sneg... Očitno sva dežju dokončno ušla... Vseskozi naju spremlja modro nebo in pregret asfalt. Lepe serpentine pred nama... Spet na 2020mnm. Na drugi strani prelaza pa čajnica in najin znanec s skuterjem. VID_20220709_095410.mp4 Seveda se odzoveva povabilu in prisedeva... Ja kult osebnosti gradi tale njihov "prezident". Levo on, desno pa en lokalc. Na naslednjem visokem prelazu pa ena prava turška iz domačega lončka. 2120mnm prav paše en Barcaffe... Nekaj zelenja v ozkih dolinicah... Bom še malo v papir pogledal, skoraj na polovici današnje poti sva... Najbolj vroč del dneva, še dobro, da se premikava... Ponovi se pokrajina in barve iz vzhoda... Kolikokrat sva se dvignila na skoraj 2km sploh ne štejeva več... Tale pa trga gume. Samo ovinkov, da bi polagal pa ni... Perfect... Tule prvič prečkava Evfrat. Potem pa nekaj časa slediva toku... Dokler, čez nov prelaz, končno ne prideva do "Temnega Kanjona" Seveda, v en del, sva zagrizla tudi Mi2. Ozek usek v skalo kanjona... Cesta na polički med previsom in reko Evfrat Potem pa tunel z značilnimi okni... Prometa ravno ni... Sva bolj kot ne sama... Še ena za spomin... Prašinarka... Kemaliye.... Kemaliyeliler tasyolu Glavna ulica skozi mestece Kemaliye... ... Najin hotel malo iz samega mesta ... Hude gužve ravno ni bilo, za nekatere preveč iz centra.

Danes bolj kamniti vtisi, da bo v kontekstu prašinarjev

Mlinček

Vtiskam poletno vročino, kolone pločevine in pravi morski utrip...bljak.

Petek 8.7. Pot do Trabzona ne bo dolga le okoli 200km. Vremenska napoved pa kisla, mogoče celo nekaj dežja. Sva se že kar malo razvadila od modrega neba in suhih cest. Do ČM obale ni več veliko. Namesto skozi tunel, se podava preko prelaza Cankurtaran, le 690mnm. Že iz vrha se vidi, da prihajava v "Čajerodno" področje. Vsaka meja je poraščena z grmi čaja. vse v plantažah čajnih grmov. Dokler so na plantaži in sveži, listi nimajo niti neke posebne arome... Glavni promet poteka skozi tunel, tako da je cesta skoraj prazna... Dokler ne prideva na glavno povezavo proti Gruziji. Kolone tovornjakov v obeh smereh. Razlog, bajram vse zaprto. No potem se le zbistri, cesta. Pogled v nebo pa napoveduje dež... Na koncu pa nič od dežja . Kozarček za čaj... Francoz na RE Himalayan-u in Mitaskah se vrača iz Gruzije proti domu. Dežela čaja in jabolk. Pogled iz balkona najinega hotela. Sva v deželi lešnikov... Jp, pogledat sva šla kako kaj posluje Otel MiNa

Za starga strica z nadčloveškii napori 😁 bo kr ok za danes.

Najprej sam na ride in potem z njo na kufe.. sam

Včeraj ostali na cesti med Biskekom in Karakol jezerom, bil dop hud naliv in nekaj plazov zaprlo cesto....dobro da me vedno čakajo in smo boli pozni 😁sicer bi mas dobilo tam nekje...skoz pa nas pralo po malem, dezjake gor dol.... Čakali par ur in bila zanimiva druženja.....celo koncert glasbenikov, ki so bili v kombiju.... hrane kar si želel, dobri ljudje so tu doma....res enkratno dozivetje v smoli....ko smo izvedeli, da ceste ne bodo ocistili do jutra, smo se odpeljali do prvega BS in ta pokapmirali... danes zjutraj okrog Karakol jezera, do najbolj vzhodne točke nase ture...dobili super resort pri prijaznih gostiteljih. Jutri na Song kul lake 👍

5 najlepših…

Mostiček je biu lih fej

malo sem popravil, ker si pozabil mam tudi priče, ko je lastnik GS-a ponoči v Romuniji šel "kao" pogledat, če so motorji varni in pol smo ga skrivaj opazovali, ko je vzel iz zadnjega kovčka olje in ga dolival ... čudoviti vtisi

. ... stari, tiste z GS-si, k si jih ti videl ob cesti, so se ustavili na kavici ... vi ste se peljal pa naprej 🤣🤣🤣

Tito napisal pismo Jugoslovanom. samo posredujem Dragi moji Jugoslaveni, mrzite me čujem. I to iz dna duše. Mrzite me i sve mi po spisku psujete. Kažete da sam bio diktator, da sam gušio slobode, da sam slao u zatvor nedužne, da sam naredio ubistva mnogobrojnih. Da dok sam bio na čelu FNRJ i SFRJ zadužio i vašu djecu, vaše unuke i praunuke. Da sam bio protiv slobode ispovjedanja vjere. Da sam napravio društvo privilegiranih a da je narod bio željan svega. E pa mrzite me, nadam se da ćete me mrziti iz dana u dan sve više. Zaboraviti ćete da sam postao predsjednik države koja je još bila u feudalnom dobu, da skoro nije bilo tvornica, da je procenat nepismenosti bio izuzetno visok, da su bolesti koje su odavno bile iskorijenjene u Evropi i dalje harale po cijelom Balkanu. Zaboraviti ćete ili već jeste koliko je kilometara pruga, puteva i cesta napravljeno dok sam bio „diktator“. Koliko je bolnica izgrađeno, škola i univerziteta. Koliko smo samo tvornica napravili, kakvu smo vojnu industriju izgradili. Koliko ste samo imali radničkih odmarališta, prvenstveno na moru ali i na kopnu. Vaša su djeca imala dobre škole, vaš je pasoš bio cijenjen. Jesam, priznajem, bio sam diktator, nisam dozvolio da nam Rusi i Amerikanci seru po glavi. Tačno je, bio sam diktator, nisam htio da čujem da može biti neko gladan. Naređivao sam, i opet bih, da svaki radnik dobije stan od svoje firme. Naređivao sam i opet bih, da svaka radnička familija ima pravo na godišnji odmor na moru. Priznajem, mrzio sam zaostalost i koristio sam svoj diktatorski autroritet da svako dijete mora ići u osnovnu školu, a ko želi može i u srednju i na besplatan fakultet. Liječenje na VMA u Ljubljani, Zagrebu, Beogradu je bilo dostupno svima i svima je bilo besplatno. Mrzite me što sam hapsio i slao na Goli otok. Mrzićete me još i više kad vam kažem da bih to opet činio samo da obezbijedim miran san svakom djetetu u svojoj diktaturi. A u tome sam i uspio. Ko je radio svoj posao, nije išao na Goli otok. Ko je radio gluposti, rovario protiv tek osnovane države, kovao planove za uspostavljanje sovjetske republike, ili neke američke kvazi-demokracije, taj je imao besplatnu kartu za Goli otok. Mrzite me što sam naredio ubistva kvislinga i izdajica 1945-te. Ma šta sam trebao? Da ih amnestiram, a oni klali nedužan narod 4 godine. Kažete da sam naredio ubistva nekih sveštenika, hodža i popova? A nije vam palo na pamet da ih je ostalo u životu više od 99%, odnosno da sam naredio (i opet bih) da se smaknu samo oni koji su blagoslovljavali koljače. Zaboravili ste da nisam zabranio da se grade i crkve i džamije. Kme, kme Tito je bio diktator, on nije dozvolio razvoj demokracije! Pa majku vam vašu, sve sam vam dao! Nije se zvalo ova ili ona stranka ali ste imali SSO, SK, sindikate, radničke savjete, SUBNOR, imali ste sve mogućnosti da se ponašate demokratski i uvježbavate demokratske procese. Kao smeta vam što nije mogao napredovati ko nije bio član partije! Pa majku vam vašu, ko sad napreduje u tim vašim državama? Da nisu možda nezavisni intelektualci!? Ma znate šta, razočarali ste me i to duboko. Sve sam vam dao i šta vi onda uradite? Sve razjebete! Gdje su sad one škole i tvornice, gdje su univerziteti? Koliki je natalitet? Rastete li ili padate? Jeste li sretni ili nesretni? Ljeto je, hoćete li na more? Hoćete li svojim parama ili možda na kredit? Čije su vam banke? Čiju hranu jedete, je li uvozna ili domaća? Imate li za zimnicu? Sjećate li se mojih zimnica, svake godine, ha? Ko je kum vašeg djeteta? Je li komšija i prijatelj druge nacije ili više toga nema? Gdje su vam djeca, sa vama ili su pobjegla u inostranstvo, brisati guzice švabama? Može li se živjeti od penzije ili se svi molite bogu da umrete prije nego odete u penziju, samo da se ne patite i ne mučite svoju djecu? Budale jadne! Šta sam vam govorio – čuvajte bratstvo i jedinstvo. Mislite li da sam ja to samo onako pričao? Budale jadne! Sad vam švabe i francuzi uvaljuju priču o evropskoj uniji! A vi pušite sve što vam kažu! Pa imali ste uniju jaču od evropske sa vojskom, policijom, bankom, minimalnim uvozom, čist zrak i domaću hranu, džaba školstvo i zdravstvo. A sad ćete dobiti njihovu vojsku i policiju, njihove banke da vas pljačkaju, zaboravite na čisti zrak i vodu, ići ćete kod njih da ih služite, a domaće ćete pojesti samo govno. A to ste i zaslužili.

😇

Četrtek 7.7. Se bo kdo spraševal, zakaj nista šla pogledat Isak... pa še kakšno znamenitost, ki je ob poti. Hja, za par slik in bil sem tam, mi ni. Upam, da mi za obiske turističnih znamenitosti še ostane čas . Martina spet prehitiva. Pa še namen je imel pogledat Isak Pasha Saray. Ob pogledu na zemljevid, nama je jasno, da bo od sedaj naprej najina pot bolj kot ne nazaj proti domu... Še zadnjič mimo hotela... Vsakodnevnica tam na vzhodu... Iz mesta Dogubayazit proti Karsu, spet nova štiripasovna AC... Drobnica, vendar tu pa pastirjev nisva opazila... Tule nekje je "Mica" pokazala najbolj vzhodno točko najine tokratne poti... Še ena od mnogih cestnih kontrol - vse BP. Glede na veter so kar korajžni. Le kako ostane na kolesih? Našel svoje ovčice... Nič kaj zadovoljen ni bil videt zadaj na tovornem prostoru... Še ena tematska na krožišču. Štiripasovnica in značilna oblika križišča... Dolgočasje, ampak narava je pa slikovita... Pri domačinih se najeva marelic iz drevesa... Čeprav izgledajo še nezrele so pa zelo sladke in okusne. Sušenje na velikanskih ponjavah. Potem pa se iz oaze dvigneva proti visoki planoti... Tu nekje sva tudi najbljižje Armeniji... Evo prometa Višina pa kar nekaj čez 2000mnm V daljavi pa vse rumeno... ali vijoličasto... Zeblo jih ne bo, kurjava pripravljena... Gos ne bo za kosilo... Bo pa kavica... Še eden, ki je prišel pogledat kaj se dogaja. Nevsiljiv kuža, zelo vesel priboljška, ki ga je dobil... Jack iz Kalifornije. Srečali smo se na cesti. Skupaj popili kavico ob jezeru Çıldır Gölü , se pogovorili o mnogih stvareh, nato pa vsak po svoje... Pred slovesom še ena za spomin. Mi2 proti Ardahanu on pa v Gruzijo in naprej proti vzhodu... Od Ardahana se začneva povovno vzpenjat proti 2000mnm. To se kaže tudi na okolju. Tu zaradi vpliva Črnega morja ni vse golo ampak rastejo mogočne smreke in borovci. Univerzitetno središče precej odmaknjeno od mesta... Rumenilo oljne repice... 2470mnm, od tu se bova počasi spuščala proti Črnemu morju... Pastirska vasica, kot naša na Veliki Planini... Tako je... Voziva skozi "Črni Gozd" Hja, tudi tukaj ni šlo brez čaja... Ruševine Šavšat Kalesi. Nič, greva naprej... V ozkem kanjonu prostora le za reko in cesto... Domačin na CRF250 na svoji poti po TR... Tale most v daljavi, sem pa že videl, ampak iz druge perspektive... Jez hidroelektrarne Artvin je med tem končan in dolino je zalila voda. Jezero, ki je nastalo po izgradnji hidroelektrarne. Še zadnje serpentine proti mestu... Tako, najin tokratni cilj. Mesto Artvin. Namestitev najdeva v teh prikupnih hiškah ob reki...

treba je pokrit luknjo ... nič ni bilo zastonj ... razni boni, dodatki, nadomestila in bonitete ....

GS je že v redu. Problem smo lastniki...

Glede na to, da je bila objava, par ur preden se je "akcija" iztekla, bi lahko vsaj bil toliko prisoten, da bi odgovoril na moja preprosta vprašanja. No danes se je čas iztekel. Ampak jaz še vedno nudim podporo. Pr nas na gorenjskem sadno drevje, ki rastejo v strmini podpremo z morali, bodo morali dovolj dobra podpora? Neki tazga?

.

Ampak res... na odseku, kjer je 90, pripelješ okoli ovinka in 3 pajkičarji vštric, ker si majo velik za povedat

od kje pa teb 50.000 €

... teli pa niso čist sami 1972 Do zgraditve avtocestnega odseka Vrhnika-Postojna konec leta 1972 se je ves promet proti morju odvijal po stari cesti. Čeprav je bilo prometa precej manj, so bili zaradi ozke in tudi ovinkaste ceste, predvsem na tako imenovanih kačjih ridah med Planino in Postojno, prav tako zastoji in kolone, kar je zabeležil tudi fotoreporter Edi Šelhaus. Na fotografiji je kolona turistov, predvsem tujih, namenjenih na počitnice na morje poleti 1965 – na stari serpentinasti cesti med Planino in Postojno (»kačje ride«). Foto: Edi Šelhaus. vir: https://www.facebook.com/MuzejNZSLO

Ti si vedno rad v dobri družbi ..

Sreda 6.7. Kar sva si imela namen ogledat v okolici jezera Van, sva si. Ta dan je dolžina dnevne ture le približno 200km, zato se nama zjutraj ne mudi preveč. Seveda so naju spet razvajali z zajtrkom. Najbrž zaradi slik na motorju. Stregle so nama prav te dve gopodične. Tudi temperatura na višini 1700mnm (točno 1640mnm) kjer leži jezero, je precej znosna, tako da se nama ni ravno mudilo... Nasvidenje Van... Očitno so se nomadski pastirji precej modernizirali. Yurte ali Geri so še, pleh pa je zamenjal čredo, ki je pravzaprav nisva niti opazila. Jezero počasi izginja iz najinega pogleda... Se pa pogosto pojavljajo tile... Takole, cesta se severovzhodu še zadnjič povsem približa jezeru. Še malo in pojavi se zadnja prložnost, da namočiva roko v jezero... Takole, spominska. Voda bolj kot ne umazana in žal tudi veliko smeti. Za škorenj namočit je čisto OK Bljak, roko je namočila... Tale dva pa celo do kolena v vodi. Zadnje slike z jezerom v ozadju... Še js... Potem pa stran od jezera in štiripasovnice... Ko se ustaviš in hočeš slikat, kobila takoj odpelje žrebička dlje od ceste. Kolikor ji dopušča povodec. Prva znamenitost, ki sva si jo ugledala ob poti... Most (resnici na ljubo, nič posebnega)... Je pa pod njim zanimiva ozka struga Yaniktar Dersi... Malo višje, reka tvori zanimive in precej obiskane slapove... Lepa in zanimiva okolica, če bi bilo kje v... khmm Evropi. Povsod veliko smeti. Kreme za sončenje ne prodajo ravno veliko. Globoko zarezana struga v ravni dolini med gorami... Mesto Čaldiran na višini 2000mnm. Utrip mesta podoben, kot v drugih vzodnih turških mestih. Nova AC po "lunarni" pokrajini ob strani razlita lava iz vulkana Tendurek. Bližava se kar visokem prelazu, od koder se potem spustiva proti mestu Dogubayazit. Sicer razen šopov trave nekega rastlinja ni, pogled na tablo razkrije zakaj... Takoj, ko zapelješ preko prevoja na drugo stran, pa ob spustu zagledava najin naslednji cilj. Vrh bi bil malo preveč. Cilj je mestece Dogubayazit, ki leži blizu gore Ararat. Od nekje takoj priteče dečko in nama zaželi "Hellouuu". Suzana mu podari majhno darilce pripravljeno za tako priliko. Lepo se zahvali in odide. Midva pa tudi... Cesta se kmalu zopet spremeni v novo štiripasovno AC. Del ceste je še v gradnji... Takole, še malo za spomin... Dodrodošla. Samo še hotel poiščeva in se razpakirava... Pred hotelom pa uzreva nekam znan motor. Modra Yamaha Tenere 700. Hm, Matin naju je prehitel... Seveda spet imamo nekaj svežih zgodbic, ki si jih izmenjamo in skoraj zamudimo zadnje žarke ki osvetlijo Ararat. Zato se pred večerjo v družbi direktorja hotela povzpnemo na teraso hotela in poslikamo Ararat v zahajajočem soncu... Takole, še en od ciljev dosežen. Sliko Ararata iz vzhodne strani v jutranjem soncu imam. Pred dvanajstimi leti takrat seveda iz Armenije... še pogled v smeri zahajajočega sonca... ga že ni več...

Lahko gre za tovarniško napako v glavnem računalniku. V tem primeru tudi nadpovprečno servisiranje ne zadostuje.

Se zmenno en vikend pa v grmovje, prespimo pod milim nebom ob ogenjčku in naprej, pa vzamemo še Mausa, da mu bova motor nosila😂

stvar rednega vzdrževanja. Če ni dobr vzdrževana zna zamenjat lastnika. 😂

prije jedno 8-10 godina sam bio po noci na autoputu izmedju Splita i Zadra. Ogranicenje na 40km/h zbog kise. Kise nigdje! Nazvao sam policiju i pitao ih za zdravlje! Ponajprije mentalno zdravlje! Jedan od najsigurnijih autoputeva u EU ograniciti na 40km/h?!?!? Njihov odgovor: stvarno nam je zao. Izgleda da su klinci iz kontrole autoceste opet nesto opako zeznuli. Kod sljedeceg prolaza izbog zeljezne konstrukcije gdje je bio semafor sa ogranicenjem brzine kretanja je pisalo 100km/h.

če bi vedu, kaj si s tem mislu, bi še se bolj smejal

Pa še urat nimaš......

GS je tisti, ki nima nobene ideje in sprašuje, kateri motor bi imel p.s. večkrat na poti so razni GS latniki obstali ob cesti, jaz in ninđa pa speljali .. tudi po 30 km grdega makadama v vukojebinah ... ... mam priče

Perca/Percha južna Tirolska…🤷🏼‍♂️ @maus…pobožne želje…🤦🏻..kawa je kawa, honda je honda, yamaha je yamaha, ktm je ktm…GS je gazda…😝

če ne bi pelju 200 in bil na kolenu, bi jim jebu mater nevzgojeno, neotesano in prekrškasto tko pa še do m nisem pršu in sem bil mim nevarnosti

Moja ma v takih trenutkih navado vrata odpret, kao da niso dobr zaprta....

Ravno berem, da misija zveze Nato - Kfor (kaj spoh tam počnejo Natove oborožene sile, saj Kosovo ni članica Nato) spremlajo položaj in da so pripravljene posredovati, če bo potrebno. Predvidevam da proti srbski manjšini, ki se želi odcepiti iz Kosova, ki sploh ni priznan s strani Srbije ... Kaj če Rusi pomagajo Srbiji na meji s strani Srbije nepriznani meji ? Ta sranje se lahko hitro približa Sloveniji ..

Pravi maneken notranje lepote😉

Se en pogled na ukrajinsko vojno, malo bolj gledano iz vidika vojne taktike. https://damijan.org/2022/07/25/vojaska-analiza-vojne-v-ukrajini/?fbclid=IwAR0R7NQQWYp72JVBUFPXJiEwQJ6w3FcRZAArzGr5_83KL9Lj77M1UMwjY1Y

Danes v Biskeku čas ta servis in menjavo gum....servis najdemo v bližini H...so pa zasedeni za več dni...lastnik američan, ki tudi daje v najem bajke...dogovorimo se, da sami demontiramo kolesa oni pa le menjajo gume, sami pa se opravimo servis....v slabih 4 urah uredimo vse, zraven pa še zavarijo počen nosilec za top case pri Yam....bilo vroče na soncu pri 35 vendar....to smo hoteli 😉 Očistil se verigo... Vse poštimali in nazaj v H...pranje cot nato v center mesta na vecerjo......čisto, urejeno, polno shopong centrov....vsa večja mesta v Aziji so na nivoju, ni da ni.....samo denar in je vse, preseneča nas čistoča in nizke cene. Vzamemo taxi...4 se stlacimo v Matiza z usnjenimi sedeži in kup prevlekami povsod, smo mislili da je majhen avto 😉 Promet v mestu je kaos podobno kot v Gruziji....parkrat sem zamizal v križišču.... k gre vse na mm. Večerja....okusna vendar.... brez sladkega ne morem... Jutri okrog jezera Isik kul, začenjamo vozit tisto.....vse do sedaj je bil tranzit, ki je del poti...zanimiv.... Do sedaj cca. 8500km in 100 ur čiste vožnje v 12 dneh, poleg današnjega dne, se dva dni nismo vozilo, en dan smo se šli turiste v Rusiji, en dan smo izgubili na Ru-Gr meji ko smo naredili 20km. Iz Kaz v Kirg smo prisli exp v eni uri, kljub temu da smo morali skozi troja železna vrata in nekaj adm, uradniki povsod prijazni. Vidi se, da v Kirg ni taksen standard življenja kot v Rus ali Kaz, se pa vozijo po mestih hudi avti in sliši se ogromno EU in Am govorjenja. Svet je majhen....in net dela svoje, ljudje želijo živeti svoje življenje in jih ne zanimajo politično vojne zdrahe. Kamorkoli smo do sedaj prišli smo naleteli na prijaznost, pomoč in lepo besedo, naj bo tako tudi naprej.

Torek 5.7. Ker velikih mest nimava posebej rada in se jih z motorji ponavadi izogibava, se odločiva, da ta dan pogledava kratersko jezero v kraterju ugaslega ognjenika Nemrut Krater. Od najine nastavitve v eno stran približno 150km. Po zares obilnem zajtrku... obveznem slikanju Na motorju odpeketava... Jezero na desni Presenetilo me je, da je površina jezera popolnoma prazna. Nobenih plovil. počasi napredujeva... Tatvan, sva že blizu. Pred vzponom na sam krater še tankanje. 520km 14,1l zares šparovček tale Honda. Na cesti proti vrhu čisto sama... Tudi v ogledalu samo eden... Še malo pa bova na cilju... Še zadnji kilometer skozi bujno zelenje... In sva že tu... Voda mokra in mrzla... Prazno. Turistov vsega skupaj trije avtomobili... Nazaj proti robu kraterja... Julija še nekaj zaplat snega... Veličastno delo narave... Nazaj proti mestu Tatvan... Pri vračanju se zapeljeva preko prelaza visokega 2234mnm Kot drugod tudi tukaj vojaška kontrola. Povabijo naju na pokužino domačega sira in seveda čaj. Možakar na levi poleg služenja vojske prideluje odličen ovčji sir. Kljub budnemu očesu varnostnikov in vojske sva uspela slikat tablo pa tudi njih na motorjih Tile niso nasprotovali slikanju tudi če se vidi kak njihov objekt... Nazaj proti domu... Tako motorja parkirana Mi2 pa na PIR. Ja edinkrat v celi turčiji postreženo za mizo, kot se spodobi.

Greva mimo manastirja Dobrun in desno za Priboj. Lepa dolina, naseljena in lepo obdelana - proti Priboju. Zlatarsko jezero. Kamperisti. Osnovna šola še iz časov, ki jih mi več ne poznamo. Zlatibor, skomercializirano do amena. Še enkrat Dobrun. Ostalo je še malo časa. Greva pogledati na novo narejen spomenik, glej sliko. Opis poti - 14 kilometrov makadama, primernega za terenska vozila. Greva v kanjon Drine. Ni šlo do konca, zmanjkalo nama je par kilometrov., škoda. Pa kdaj drugič. Na makadamu sva ogladnila. No, pa tudi orng zašvicala - sušenje cot.