Dvorana slavnih

. 😮

Marcic pa kr prva etapna zmaga, kaj pa to :)

Ravno prišel do spodbudnega podatka, da je en 28 letni Italijan pred petimi leti investiral 20 € v BTC in ima zdaj 33 let

.

. ... faaaaaak, sej sem vedu ... 😮 .. te zadnji petki letijo k zmešani 😮😮😮

pa če na hit preračunaš je še 750 eur v plusu.....

se mi je zdelo, da boš ti takoj razumel resnost tega mojega dognanja

Nemec, Francoz in Rus se pogovarjajo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja: - Jaz imam mercedesa, moja žena beemveja, v tujino pa se vozimo s prikolico - pravi Nemec. - Jaz imam pežoja, žena pa renoja. V tujino potujemo z vlakom - pravi Francoz. - Imam težko zasluženega moskviča, moja žena pa se vozi s podzemno železnico - pravi Rus. - In kako potujete v tujino? - Večinoma s tankom.

Tak lep dan, nit damija nit mausa....

https://img-9gag-fun.9cache.com/photo/a4o3QjZ_460svvp9.webm

Pravo zlo je clovek ki se neumno obnasa. V to kategorijo gotovo spadajo ljudje ki v mariboru volijo kanglerja, v radencih leljaka, vsi ki volijo grimsa in podpirajo tvojga bestića andreja. glede zokita pa...ce v mu v vsem tem casu niso mogli nic zaklamfat, pol ocitno “ni nic kriv”. Dobra je bajka okrog brisanja dokazov/prisluhov v primeru farmacevtka. Se spomnis zakaj so se doakzi brisali? Ker je ustavmo sodisve tako odlocilo, v nekem drugem primeru. Pobudo za presojo so dali Grims in klapa. “Ustavni sodniki so v tistem času na pobudo poslancev s politične desnice, ki jih je zmotilo hranjenje prisluhov Franca Kanglerja, presojali ustavnost kritičnih zakonskih določil. Iz obrazložitve sklepa ustavnega sodišča, ki je poslancem pritrdilo le v manjšem delu, je izhajalo, da lahko tožilstvo na prisluhe po dveh letih računa le, če v dveh letih z ustreznim aktom sproži kazenski pregon. jansa je z desantom na Delo/mercator najprej iz gospodarstva zbezal zokita, pol je ustvaril alenko bratusek, zdej pa se holopa. janes, hojs in mahnic so najbols reklama za Svobodo. Pa tega sploh ne dojamejo. Supr.

V tej podalpski deželici je tako, da nihče ne na desni, ne na levi ne bo nikoli sedel za zapahi, čeprav so vsi preko takih ali drugačnih rabot izpraznili državno blagajno. Levi in desni je predstava za ljudi- Čarovnik iz oza. Deli in vladaj, kruha in iger..... Tukaj se popolnoma strinjam s teboj. Že pogreb Zemljariča lepo pokaže, da partiska pripadnost še traja. Opravičilo pobčka Jankoviču, pa kdo je šef. Da se oficirček ne sme postavljat po robu Generalu. Ampak JJ ni rešitev teh težav. On je del te težave.

video-6db2e49044978e1d85044a9d61563a69-V.mp4

Več jih je.... bl letijo ..... . . . . . . leta in petki

Nimaš ti pojma. V mojih časih, tist k sem ga zadel je šu na urgenco, če sem ga falil je pa vsaj prehlad fasu. 😂

A ni Kamnk u Kamnku??

Pa oba sta wotročja 😂

“Poskus umora” Grimsa brez fizičnega kontakta; Grims pa z “atipično pljučnico zaradi okužbe ob napadu” | Dnevnik se pravi, da so ga napadli s kemično biološkimi sredstvi? brezkontaktno

evo, moram: Poslanci SDS-a: Grims je zaradi okužbe ob napadu dobil atipično pljučnico malo se krohotam, vseeno me pa malo skrbi, tole z resnim obrazom razlagajo predstavniki največje slovenske stranke. no, ja verjetno je bil Miklavž, Božiček ali pa sveti duh, ki ga je usekal, direkt v pljuča. mogoče ga naslednjič faše v tazadnjo.

Bolj moderno bi bilo, da bi imel fanta...tisto je že skoraj preživeto 😀

Kaj bi ti sprejel kot dokaz? Finci so zaprli direktorčka Jormo Vitakorpija, avstrijci so zaprli dilerja Wolfganga Riedla, in izjavili ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni. Tvoji dragi ameri so si pošiljali takele depeše While the antagonists in the ongoing Patria scandal wage their media war on whether Janša’s SDS was a bribe-taker or a victim of conspiracy, the cables make the US’ understanding of the matter quite clear. The May 2007 cable has Ambassador Robertson quoting a “clandestine source” that “PM Janez Janša’s SDS received more than EUR 2.8m ‘under the table’ from Patria.” Moreover another cable on a meeting with Janša reports that the politician’s “ignorance” about the details of the APCs tender “was a bit disingenuous, especially since we know that as Slovenia’s former defence minister he follows these issues”. The views of the ambassador, who adds in the same cable that “the entire Patria deal has smelled fishy from the get-go” ampak ker vse to ni zadost, je debata brezpredmetna. To imaš prav.

Ena od zanimivosti letošnje Dakarja so tudi poplave. Ja!!! v puščavi!!!! Vsekakor med Dakar sodi tudi to!!! https://fb.watch/hYYVuCGlM4/

Ja. Na levi.

.... ja pravijo tako.... tisti, ki so že v letih.... jaz sm še mlada , tak da čist iz prve roke ne morm potrdit.... 😉

Sej tut iz Cjela se ''pohorje vidi'', pa Alfi verjetn ni mislu tega mesta, al?

Če bi znal pravilno uporabljat pamet, ki ti jo je Bog dal, bi ti bilo takoj jasno, da desna opcija nikoli ni sama sestavila vladajoče koalicije ,ker ni imela zadostne večine v DZ. Vedno je imela v koalicijah leve priveske, ki so takoj blokirali vse poskuse raznih reform, ki so jih pripravile desne stranke. Zato je moral JJ stalno sprejemati kompromise za obstoj koalicije. Če bo kadarkoli desnica dobila tolikšno večino v DZ, kot jo ima trenutno levica, mi verjemi, da bo Slovenija polno zadihala z obema pljučnima kriloma. Dokler se to ne zgodi, se bo dušila v lastnem gnoju do bridkega konca. V preteklosti že viden tak scenarij na tem prostoru.

Če je tako očitno, zakaj se na volitvah pojavljate? Glede pokvarjenosti, bo venrjetno kar držalo. Ko pa se primerja z zneski, ki ste jih prej delili vašim za, recimo maske, je to drobiž. Sicer sem pa že pred volitvami povedal, da se voli manjše zlo. Žal, dobre opcije trenutno ni.

Kot kaže, si zelo kratek na tem področju in sploh pojma nimaš, kdo obvladuje celoten aparat v tej deželici. Hojsek, Mahnič in še kdo, so premajhne ribice, da bi lahko karkoli spremenili. Vse je v rokah stare politične nomenklature, sedaj že njihovih potomcev in ideoloških dedičev, ki obvladujejo celoten aparat. Če in ko bo folku enkrat to potegnilo, se bodo začele v Sloveniji stvari spreminjat na bolje. Dokler bo folk hodil slep, gluh in vztrajno tiščal glave v pesek, ter se pustil manipulirat raznim interesnim skupinam, bo to še v prihodnje raj za akterje, ki zadeve obvladujejo iz ozadja in v škodo države in ljudi počnejo vse mogoče kriminalne rabote.

. ... tastar, takoj se vidi, da sta v žlahti 😮 ... že po frizuri in gostoti las 😁😁😁

o naših..same pohvale!!!! Kopiram FB Za Simon Marčič Racing je že odlično odpeljana 8. etapa, kjer je dosegel 6. čas v svojem razredu ter 48. čas v skupni konkurenci motoristov. Po zaključenem prvem dirkaškem tednu zaseda 7. mesto v razredu Original by Motul ter 58. mesto v skupni konkurenci motoristov. https://static.xx.fbcdn.net/images/emoji.php/v9/t39/1/16/1f3c1.png Navijamo in mu želimo srečo v novem dirkaškem tednu! in Toni Mulec https://365.rtvslo.si/arhiv/panorama/174927546?fbclid=IwAR0Yjh7Lbr2t0SvEPTXxYLwAa79iiTd-6OxFecifsfzYg61RPbdtLxT-IIo Večerno branje #8 »V cilj sem prišel vesel, krvav in brez vizirja. A če bi bilo po moje, ne bi imeli dneva počitka, bi jutri najraje kar nadaljeval.« - Toni Mulec #53 Današnji dan je Toniju prinesel več dobrega, kot slabega. Na primer prve stopničke v kategori Rally 2. Pa prve zares dobre občutke na motorju – nastavitve gredo končno v pravo smer! Pa divje dirkanje z Mikeom Dochertyjem. In kar dobro hitrost! Ja, etapa je bila zelo hitra, tiščalo se je na polno. Po drugi strani pa je osma etapa prinesla nekaj novih bojnih ran: poškodovan nos, bolečine v prsih zaradi aktivirane zračne blazine in eno pravo salto naprej čez krmilo motorja. Toda občutek dneva je tako dober, da je zdaj dan počitka dni čisto odveč. Pa začnimo na začetku, včeraj zvečer, v maratonskem šotoru ... »To je bila milo rečeno posebna izkušnja. Če bom to doživel enkrat, dvakrat v letu, bo povsem dovolj. Ko sem se vrnil z večerje in stopil v spalni šotor, so bile v njem takšne vonjave, da jih je nemogoče opisati z besedami. In smrčanje! Toliko različnih slogov smrčanja na istem mestu! Moj neposredni sosed Pedro je celo noč tako smrčal, da sem ga slišal še čez čepe.« »Zjutraj na etapi nisem pričakoval, da bo toliko kamenja. Spet sem se poskušal malo igrati z navigacijo, pa spet ugotovil, da je bolj pametno potegniti po špurah. Ko me je ujel Mike, sem se ga prijel in sva šla skupaj naprej. Mike ima super stil in odlično bere sipine, saj živi v Dubaju. Poučno zame. Tišala sva, kolikor se je dalo, imela borbe in se eden drugemu smejala za napake.« »Že na 20. km me je prijelo na WC in tako sem se danes odločil, da bom manj pil in s tem prihranil nekaj časa. Hotel sem zdržati vse do tank cone na km 200. Vse lepo in prav, super plan, a ko sem na km 170 z visoko hitrostjo priletel v sipino, je bil udarec tako močan, da se je sprožil air bag. V istem trenutku je vrglo ven cevko za camel bag in vsa voda, ki sem jo hranil za pavzo, je stekla po meni in po motorju. Če bi bila samo voda, bi bilo še OK, a zaradi praškov v njej sva bila lepljiva jaz in motor.« »V tank coni sem v camel bag hitro nalil nekaj vode, zamenjal šipce na očalih – cel dan je namreč pršelo in bilo precej temno, nekaj sem na hitro vrgel vase, zamenjal potno knjigo in bil spet na poti. Z Mikeom sva skupaj nadaljevala etapo in če sem čisto iskren, lahko povem, da sem danes prvič zares užival na motorju. Nastavitve, ki smo jih naredili, so se dobro obnesle, tako da smo očitno na pravi poti.« »Že se je zdelo, da se bo dan zame sanjsko zaključil, ko me je v zadnjih 20 km pred ciljem presenetila dvojna sipina. Videl sem, da je mehka, a sem prepozno stopil po bremzi. Požrlo mi je sprednje kolo in me vrglo čez krmilo. Z glavo sem priletel naravnost v drugo sipino in z nosom udaril neznano kam. Kri se je ulila, zračna blazina pa se je tako napihnila, da me še zdaj boli v prsnem košu. Minuto ali dve sem porabil, da sem se sestavil, pobral po tleh dele in z nekaj sreče vžgal motor. Vesel, da mi nič ni, mi je pa žal te minute ali dveh, ki sem jih pustil na sipinah. V cilj sem prišel vesel, krvav in brez vizirja.« »Ta hip bi se najraje vrgel v pralni stroj pa ven prišel svež in regeneriran. Če bi bilo po moje, ne bi bilo dneva počitka. Nisem tako utrujen, da jutri ne bi mogel na start. Za konec pa samo še to: naj spet povem, kako hvaležen sem za vašo podporo, pa lep pozdrav v Slovenijo!«

Moj srček..vnukica Pika

Hrib kamnik posavje

Iz doline ni zgledal neč obetavno, tja kamor sem bil namejen Presedle pa naprej v Čemšenik in na Vrhe pa na Maričko in čez na vikende in na Golavo pa do Matk in čez nazaj pod Mzlico in domu.

Za dva para je bilo ravno prav.

Naša tamala spekla svoj prvi kruh

Domača mačka ali domači zajec, saj ni velike razlike...ljubljenčka poješ, to je dodaten užitek ob hrani

3. dan TET Balkans... Celo noč je lepo deževalo in proti jutru vse močneje. En tistih dni ko bi se najraje zakopal nazaj pod topel kovter, le da kovtra ni bilo ampak neka bolj konjska dekna in povšter trd kot kamen, soba pa bolj hladna...… realnost je bila manj idilična. Motor je bil celo noč na dežju.... Vsa oprema in prtljaga je bila povsem prepojena z vodo. K sreči sem zvečer iz motorja umaknil esencialne kose kot so spalka, nekaj oblačil in elektroniko… Dež ob zori poneha, po pobočjih se iz gozda dvigujejo beli oblaki, ki nakazujejo na izboljšanje vremena. Hladno jutro se je zvedrilo in ponovno sem pred sedmo uro že pozajtrkoval, oblečen v polni zaščitni opremi, motor pa kmalu zatem na delovni temperaturi… Hitro padem v ritem… TET trek vodi od Ramskega jezera preko višavja na cca 1500 nmv v smeri Blidinjskega jezera. Hitro ulovim tempo na široki pisti in po zadnjem kolesu preletavam neštete razmetane luže, ker s tem slogom voda ne šprica po škornjih, katere je dobro ohranit suhe, sploh kadar je hladno in imaš pred sabo maratonske etape do noči. Spust v dolino Blidinjskega jezera Nadaljevanje proti Čvrsnici Par ur kasneje sem bil že v Mostarju. Ker gre za večje mesto, sem izkoristil priliko in poiskal eno lokalno delavnico, avtoličarja. Vedel sem da tak mojster potrebuje pri svojem delu avtogeni varilni aparat in prav to sem potreboval, da saniram par stvari na motorju, kot je popravilo zajle sklopke in napokane stopalke za noge. Zatič sklopke sem moral dati zaliti, da preprečim ponovno okvaro zajle nekje na terenu. Pri mojem enduriranju in lastnostih tenerejke, ter tempa vožnje, vozim stoje cca 95%. Očitno je da nosilci stopalke tenerejke niso narejeni za to, saj jih vsako leto varim in tudi tokrat je blo treba popravit razpoke na nosilcih, ko sem bil že ravno pri stvari in imel pri sebi ustrezno opremo. V teh krajih znajo vse popravit in jih je mojster še malo "predelal" in ojačal, (dodal material) tako da bodo v bodoče zdržale precej več. Po dveh urah v Mostarju jo mahnem preko Pločnega (Mostar v dolini) na drugo stran do Zijemlje in nato proti planinam Morine. GPS mi pokaže neko vzporedno sled zato malo raziskujem po planini in najdem nek "back trail" mimo domorodnih ograjenih domačij in čobanov. Občutek sem imel kot da sem našel nek skriti zaklad. Griči na planini Morine so kot v risanki telebajski, vendar se med griči v zatišju skriva bogato lokalno življenje polno pastirskih hlevov in domačij, vendar je za to potrebno zapeljati na stran poti izven glavnega makadama, ki pelje preko planine. Vmes srečam še pastirja, se ustavim pri njem in rečeva eno o planinskem življenju tam gori. Kadarkoli sem naletel na domačine sem se vedno rad ustavil pozdravil in kako rekel z njimi in jim tako izrazil hvaležnost in spoštovanje do njihove zemlje. Po stranpoteh preko Morine, zaidem še do Crnega jezera. Odlični traili do tam, zanimivo za 1x pogledat in če bi bil tam ravno zvečer, bi verjetno tam tudi prespal. Iz Morin se brez zapletov spustim do Uloga po vijugastih makadamih... včasih so brzine kar malo prevelike glede na to da se vozim sam, saj ni nikogar blizu da bi pomagal v sili. Pomirjujoča je le misel da imam s sabo Spot Tracker in bi v sili lahko javil kje sem ali pa bi me vsaj lahko našli po gps koordinatah. Preden se začne asvalt do Kalinovika pot vodi še mimo kake 500 m globoke soteske, če bi šel tu čez rob bi zgrmel do dna... vendar slika nekako tega ne pokaže dovolj dobro.. Kalinovik je majhnoodročno mestece na cca 1100 m nmv, ki je včasih pozimi odrezano od sveta za več mesecev. Vzdušje tukaj je precej nenavadno, domačini pa zelo prijazni. Ustavim se v lokalni trgovinici ob cesti, da nabavim nekaj za pojest in se nato med malico zunaj zadebatiram z domačinoma, ki posedata na klopci. Sonce se je prijetno upiralo, čas je kar letel in skupaj spijemo še 2 Apatinska in se na polno zaklepetamo in smejimo. Nič se jima ni mudilo, meni pa tudi ne...frise so pokal kot to bosanci znajo, vmes pa še eno rečemo o lokalnem življenju. Komot bi spil še kak pir z njima, čez cesto je bil hotelček z bazenom, katerega sta na polno promovirala in na vsak način dopovedovala, da se moram sem še vrnit z družino in tu ostat par dni, ker imajo bazen in to... nekako sem si bolj mislil svoje, ker se mi ni zdelo smiselno razlagat, da Kalinovik sigurno ni ena izmed top destinacij če hočeš imet karkoli podobnega kopališču ali pa kak aquapark. Iz vzhoda so se začeli kazati temni oblaki, kar me je pregnalo naprej, da pobegnem nevihti. Par km iz Kalinovika se zopet nadaljuje deloma gozdni, vendar širok makadam, ki je nekoliko pomešan z zemljo. Pot je ponekje polna luž, vendar se je dalo voziti zelo hitro. Oprijem je bil boljši kot če bi bil teren suh... podlaga je bila super in se nisem ustavljal kaki 2 uri. Tako da sem zelo hitro prišel do Foče in preko meje v MNE. Takoj čez bosansko mejo gre trek levo v hrib za mostom, tako da se nekako ponesreči izognem MNE mejnemu prehodu. Se naredim neumnega in kar pičim dalje po asvaltnem vzponu od zadaj proti Durmitorskem višavju in čez kakih 5-10 km se spet začnejo makadami in kolovozi.. Vmes je en daljši travniški odsek cca 5 km z povsem nevidno potko. Tisti del je brez treka praktično nemogoče odvozit, ker je območje razgibano, ponekje strmo in precej skritih skal je povsod. Trek je tu narejen zelo natančno in prav vidi se da je to odsek TET MNE, ki sem ga sestavil s pomočjo domačih endurašev(oz so ga oni pripravili zame), ki to območje poznajo kot lastni žep. Sam tega treka ne bi našel ali sestavil nikdar. Pozneje se spet pot malo izboljša in spremeni v kolovoze in mimogrede ponuja čudovite poglede na kanjon Pive. Nevihte me že cel dan spremljajo, vendar kot naročeno TET vodi na način, da se uspešno izogibam ploham.. Tokrat me je nevihta lovila od zadaj, vse se je že zapiralo in povsem stemnilo.. ko se v nekem trenutku iz strani odpre in pokaže sonce ter celotno pokrajino obsveti z čudovitimi odtenki oranžne, rumene... hitro ustavim, skočim iz motorja in ravno uspem narediti 2 slike, ko oblaki spet prekrijejo sonce, svetloba izgine in vsega je bilo v manj kot minuti konec. Vseeno se izmažem s tole fotografijo. Sredi Durmitorja skrenem iz TET treka, ker sem dogovorjen da se srečam z skupino endurašev na Žabljaku, tako da po asvaltu krenem naprej do njih. Malo me je že lovil mrak, zebe me že 3 dni, ker je vreme nestanovitno trek pa večinoma vodi preko planin po visokih nadmorskih višinah... Preko Sedla je bilo samo 6 stopinj jaz pa v poletni kros opremi....meglica v daljavi je pravzaprav dež, ki je ravno padal. Vmes me je dobilo še par kapelj dežja in v mraku je temperatura padla na 4 stopinje. Zrak je bil po vonju čisto zimski, ne bi se čudil če bi začel padat sneg... So bili pa razgledi toliko bolj nagrajujoči. Po mraku prispem na Žabljak in se pridružim ekipi iz Bosne, Hrvaške, MNE in Srbije, s katerimi smo se družili še dolgo v noč ob enduraških debatah. Imeli smo pravi mali balkanski enduro miting. Ugotovimo, da smo se že srečevali sem in tja in da se pravzaprav več ali manj že poznamo od prej. Čudovit večer je bil to. Ko potuješ sam, je pot precej bolj organizirana, vse poteka bolj enostavno, hitreje, brez zapletov in čakanja. Dobra plat solo tripa je tudi v tem da se še toliko bolj razveseliš družbe ko na to nanese, pa čeprav ti sicer ni dolgčas na poti. Fantje so se dva dni vozili v družbi mojega starega prijatelja Janka (levo) iz Podgorice, ki je eden najjačih endurašev v MNE. Terene pozna na pamet po celi MNE, možak ima 2 metra, postava kot omara in XR-o prelaga po terenu kot na steroidih. Sploh se ne utrudi in ne rabi pavze. Lahko vozi cel dan, človek je enduro stroj Človek na mestu in v ponos mi je da sva prijatelja! Ta dan sem odvozil tko na pamet rečeno kakih 90 km asvalta, skupno pa 425 km.

Da nadaljujem.... 2. dan TET Balkans. Knin ob reki Krki...ponoči je nekaj prilomastilo, udarim po plahti in izkaže se da je maček, ki se je na smrt prestrašil na polno in glasno pobegne ...zbudim se ob zori, ki je sredi junija zelo zgodaj. Na ta trip sem se podal namenoma sredi junija, ker imam rad dolge dni. Ne rabim veliko spanja, tako lahko maksimalno zaužijem dan. V naslednjih dneh se vrstijo najdaljši dnevi v letu. To je moj čas. Sonca še nekaj časa ne bo iznad horizonta. Dvignem stransko plahto mojega bivaka, ki je dobro služil ponoči in na nasprotni strani preko reke Krke opazim obris trdnjave na hribu. Tole pa zna bit zanimivo, zato grem pogladat pobližje... V zgodnjem jutru je vladala popolna spokojnost zato lepo sproščujoče prečešem vse kotičke in uživam v pogledih na pokrajino in mesto. Zgodovine si ne zapomnim, izhaja pa iz 9 stoletja, kot je povedal Srečko, birt s katerim sva se ga napojila prejšnji večer. https://hr.wikipedia.org/wiki/Kninska_tvrđava Je blo pa lepo za pogledat. Po spustu v dolino je sledila dnevna rutina kot vedno na tovrstnih tripih. Obnovit zaloge za nadaljnih 24 ur z gorivom, vodo in hrano. Tako ni treba skrbeti ali je ta dan na poti še kaka trgovina in dan lahko končam kjerkoli, po možnosti v planini z vsemi potrebšščinami. Cilj je da se ne odmikam iz TET treka in mu vedno 100% sledim, brez da bi moral iti iz poti zaradi goriva, hrane, vode. Tudi napredek je temu primeren, če so stvari logistično poštimane. Nato preko Bosanskega Grahova po asvaltu v BIH in čez kakih 20 km že sledijo makadamske brzinske do 140 km/h po GPS-u, naj me vrag če je tule radar. Kmalu sledi odcep za Šatorsko jezero, kakih 10 km ovinkov in brzinc... na vsakih par km pa veliki kupi dreka po cesti. Kaj je to se sprašujem, saj nisem videl krav da bi se pasle. Čakaj malo tole pa ni kravji drek.... Sem se kar hitro usedel na motor in malo navil gas, da opozorim nase in pičim naprej proti vrhu, proti jezeru. Na vrhu se pripelješ mimo zapuščenega planinskega doma nato pa se odpre veličasten pogled na Šatorsko jezero. Ob zapuščeni koči pri jezeru srečam skupino, se ustavim in malo poklepetamo. Revirni gozdarji imajo malico, vprašam kaj je s temi medvedjimi dreki po cesti in dobim odgovor: Izgleda da nisu stigli do WC-ja. Malo jih gledam, oni to lepo kurijo ogenj, pečejo kobasice, čevape, režejo čebulco.... počitek v senci, nato sprehod do jezera in fotošuting... Mani to ni izgledala malica med delom ampak bolj kot kak prvomajski piknik. Po bosanski so si ga vzel... si rečem, lušno jim je bilo. Spustim se nazaj na glavno žilo TET treka, sledi kakih 60 km gozdne ceste proti Livnem...vozim na višini okoli 1400-1600 m, dolina v ozadnju je še vedno na 1000 metrov nmv. Širši del Bosne tu naokoli leži precej visoko, tudi kadar si v dolini. Lep plac, čaz za počitek in juho katero sem zakuhal na gorilniku. Želodec še vedno ni pri pravi. Juha in malo prepečenca, pa ne preveč, če ne so spet bolečine. Želodček hvaležno sprejme, telo je rabilo energijo. Kako nastane taka fotka, če pa sem sam? Po uri počitka na planini v popolni tišini sem uspel lepo absorbirat naravo okoli mene. Spet mi je sedlo malo vozit, zato se lepo spakiram. Rutinsko preverim ali je vse na mestu, preden speljem za vsak slučaj še potipam ali so vse zadrge zaprte in gasa naprej... Danes je vreme nestanovitno, okoli mene se pripravljajo nevihte, vendar je sreča na moji strani ker uspešno slalomiram med njimi. Lepo sem nagrajen z naravnimi pojavi sem in tja.. Niz za nizom se odpirajo novi pogledi na makadame v prostrani daljavi... Vmes opazim zanimivo vzpetino, zato malo skrenem iz treka in raziskujem... Včasih slučajno naletiš na kak lep razgled, neraziskan kotiček, se splača vzet čas in malo raziskovat. Nadaljevanje po treku med Glamočem in Kupresom... Malo nazaj od spodnje slike, je bilo grozno veliko min, tabla pri tabli z opozorili, napeljani opzorilni trakovi... zelo zelo srhljivo je bilo. Par ovinkov naprej pa tako lepa dolinica, čisti potoček ob strani, lep pogled, vonj borovcev.. idila. Kar težko je doumeti, da je na istem mestu pred dobrimi 20 leti prav tu potekalo vojno klanje. Ker je pred 2 dnevi deževalo, se je našlo tudi nekaj blata... Blato je bilo globoko do osovine, tako da je blo treba še mal z nogami pomagat, da sem čez prišel, spotoma pa pobral še kar se je skrivalo v blatu. Folijo je lepo navilo za zobnik. Odstranim folijo iz kolesa in ko se hočem odpeljat se spet strga zajla sklopke... Ufff tole bo spet problem. K sreči nisem izgubil zatiča nekje v blatu, ki mi ga je prejšnji dan izdelal mehanik na Hrvaškem. Spustim se na bencinsko v Kupres in malo vedrim pod streho, ker je rahlo deževalo. Ta čas izkoristim za popravilo zajle in nekako namestim nazaj sklopko, upam da bo delovala. Jasno postane da ta rešitev ni trajna in vprašanje časa je koliko časa bo še zdržala zajla. Moram najti trajno rešitev, vendar je že pozno popoldne in v Kupresu ne najdem nobenega mekaničarja, ki bi še bil v delavnici in imel voljo kaj delat. Ta čas je nehalo deževat, zato jo kar mahnem naprej preko Kupreškega smučišča proti Ramskem Jezeru. Smučišče na cca 1750 nmv s pogledom na Kupres, vzpon je bil kar dolg, trava rahlo mokra, tako da je bilo potrebno kar z občutkom, pa vseeno na moč, ker je zadnji vzpon dolg in direkt v klanec. Malo je razsuta podlaga, kje kak prikrit kamen v zadnjem trenu pokaže zobe, malo odbije in spremeni smer... zaplet, roke že pečejo, nočem odnehat. Do vrha pridem brez ustavljanja. Uhhh. Lepo je. Spust na drugo stran iz smučišča.... In nadaljevanje proti nižinskem delu, ki je kot že omenjeno še vedno nad 1000 nmv. Sneg plužijo kar z buldožerjem Prihod na Ramsko jezero. Nevihta me je spet ulovila. Ker je bila napoved zelo slaba za celo noč, sem prespal v neki gostilni, še dobro ker je celo noč močno lilo. Ta dan je bil zelo dinamičen, veliko sem prevozil če upoštevam tehnične težave s sklopko in dež ki me je parkrat prestregel. Skupno se je nabralo dobri 300 km.

@Dimen uživaj! Tukaj pa naš vzpon na Velež pri Mostarju po TET ruti.