Dvorana slavnih

Po takem mrazu še noben pujs s tako izolacijo ni zmrznu , tist k pa je, so iz izolacije predelal 39 kg masti in ocvirkov...

Vojne se delajo zaradi dobička, ne zato, ker bi bilo nekomu dolgčas. 😁

Takle smo mel kakšnih pet let nazaj.

V drugi svetovni vojni so Američan poslali Sovjetski Zvezi: 400,000 jeepov in kamionov 14,000 letal 8,000 traktorjev 13,000 tankov ter več kot 1.5 milijona odej, 15 milijonov vojaških čevljev, več kot 100 ton bombaža, skoraj 3 milijone ton goriva in 4,5 milijona ton hrane. Ja, ameriška pomoč je pomembna, pa naj bo pri sesuvanju nemških ali pa ruskih nacijev.

Sem kupil obvezno opremo.

Sam vprašam. A ti misliš, da je bila napaka, ko je Amerika med WW2 lifrala velike količine orožja napadenim Evropskim državam (okupirane izpod Nacistično Fašističnim škornjem). In ja, ogromno orožja je Amerika poslala tudi Rusiji, če ti je to morebiti iz zgodovine poznano... A ti misliš, da bi bilo bolje, da takrat vse te pomoči Američani ne bi smeli pošiljati, saj bi tako lahko Naciji hitreje opravili svoje delo?

seveda ga je dovolj . V zdravstvu, gradbeništvu.... upam, da ga najdejo še kje. Pa da jih par zaprejo.

Ali je še kdo tako dober v tempiranju. Jugoslovanski potni list mi je veljal do 24.6.1991. Naslednji dan je Slovenija razglasila neodvisnost. 😂😂

Baku, samo še 3700km do DOMA....Po tem, ko smo se namestili v hotelu, v mestnem jedru Bakuja, smo tokrat, preko receptorja najeli bolj komfort taxi, tak, da smo se štirje deci lah spravili vanj, brez telovadbe in možakar nas je pridno prevažal po mestu, dobro smo si lahko ogledali vse stare in nove znamenitosti…res lepo urejeno čisto mesto, ne daje občutka nekega instant gradbeništva, ki služi predvsem za postavljanje državnega vodstva, ne pa za dobro počutje prebivalcev, turistov….Baku je res prijetno mesto, mesto z dušo.....nova arhitektura je zelo dobro povezana s staro, tako ne odstopa in daje občutek povezanosti z zgodovino, družbo, tamkajšnjim življenjem….dobro smo se počutili tam, cene hrane in storitev so v primerjavi z našimi nizke, vidi se, da ljudje živijo dobro, policija se vozi z novimi avti prestižnih znamk iz Nemčije, vemo s čim se vozijo naši fantje.....država svoja naravna bogastva v obliki fosilnih goriv dobro trži in zanimivo, nekaj imajo od tega tudi državljani, kljub temu, da jim vlada kao diktator, država pa v vojni z Armenijo, pa kljub temu se v mestu vozi tudi dirka F1, v Moskvi se ne bo, ker.....slučajno smo v starem delu mesta uleteli v oštarijo z roštiljem, kjer sta papala tudi dva huda predsednika Mesić in Putin, kar je lastnik lokala ovekovečil s slikami na zidu. Dobro, okusno, cena sitnica....Pozno popoldan smo se s črnim, diplomatskim kombijem udobno odpeljali v port, ki je oddaljen nekih 50km od Bakuja, ko smo prispeli, je trajekt ravno pristal. V dobri uri smo uredili vso papirologijo, bajke na ladji pa sami odgurtnali, ter odpeljali na kopno, da se nebi slučajno, komu od zaposlenih v portu zaluštala vožnja z motorjem na kopno, posledice pa bi lahko bile.... ob sončnem zahodu smo prispeli v Baku, pred pred spanjem smo si privoščili še hladno pivo s pogledom na lepo osvetljeno mesto, nočno življenje je tam živahno, ulice polne, ljudje so se zabavali, uživali lajf, z lahkoto bi eno njihovo ulico zamenjal za kakšno na Azurni obali. Zjutraj smo pred odhodom še pregledali motorje, jih naložili in se odpeljali po odličnih cestah, proti Gruziji, upali smo, da na meji ne bo težav, ker nam nihče ni znal povedati, ali sploh lahko po kopnem izstopimo iz države, zaradi še vedno veljavnih koronskih ukrepov, čeprav nas na celem potovanju ni nihče nikjer vprašal o cepljenju in testih. No na Azerb-Gru meji je šlo vse koretkno in relativo hitro, tako, smo bili zvečer že v glavnem mestu Gruzije, Tbilisiju, kjer smo prespali v prijetnem hotelčku na periferiji mesta. Naslednji dan pa smo nadaljevali pot do meje s Turčijo, jo, brez problemov in drame, v treh dneh tranzitirali, kar dolgčas, vozili smo relativno hitro, nad omejitvami, dvakrat naleteli na radar, vendar so na korektni policisti spustili brez kazni, težko se vozi počasi po takih odličnih cestah, omejitve hitrosti v Turčiji pa so za motorna kolesa še nižje kot za avte. V nas se je prebudilo domotožje, ki je premagovalo utrujenost od dolgega potovanja, tako, da smo vozili po cel dan, pot nas je vodila skozi centralno Turčijo, tudi preko visokih prelazov na višini našega Triglava peljejo odlične ceste.....da smo se izognili zastojem v ogromnem mestu, smo po severni strani obvozili Istambul in z nekaj čakanje, ter prerivanja med kolonami, smo prečkali mejo z Bolgarijo....tako smo se po nekaj dneh tranzita zvečer namestili v hotelu, v obmejnem igralniškem mestecu Svilengrad, kjer sem praznoval rojstni dan....za darilo šlauf z napisom, ki bo visel v moji garaži za evek.....bili smo skoraj doma, poveselili in zalili smo se kot se pri takemu anduhtu mora. Naslednji dan smo stežka, bolj pozno, spravili na noge, zajtrk nam ni pasal, kljub temu pa smo konec dneva bili že v Beogradu, kjer smo prespali in se po veliko dneh končno zvečer najedli ˇko ljudi, muškiˇ. Naslednji dan pa smo po AC tranzitirali, čez Hrvaško in bili popoldan že na mejnem prehodu Bregana, neopisljiv občutek, ko so naši umazani škornji po toliko prevoženih kilometrih spet stopili na naša slovensko tla, poiskal sem zastavo in naši fantje s prehoda so nas pofotkali. Naprej smo se ustavili še na BS in se čustveno poslovili, saj so nas poti do doma vodile v različne smeri, ne znam opisati občutkov, ki so se podili po meni, ko sem se peljal po cesti za Savo, od Hrastnika proti Zagorju, po toliko km prevoženih daleč stran, skoraj nisem mogel dojeti, da sem doma....v objemu moje družine sem se končno počutil točno tako, kot sem želel, domače. Lepo je potovati, vendar najlepše je priti domov, se objet z dragimi osebami in se zlekniti na dobro znano sedežno, ter uživati v spominih potovanja. Ta moto avantura in doživetja na tej poti so nas s kolegi združila za vse življenje........taka potovanja nas obogatijo z mnogimi spoznanji, spremenijo tudi naš pogled nas svet in ljudi, ki prebivamo na naši lepi zemljici. Vsem, ki razmišljate, sanjate o takem, pravem potovanju, pa predlagam, da udejanjite misel Mrka Twaina: Čez dvajset let boš bolj razočaran nad stvarmi, ki jih nisi naredil kot tem, kar si. Zato odveži vozle in odjadraj iz varnega pristana. Ujemi veter priložnosti v svoja jadra. To je bilo nekaj utrinkov live s poti in nekaj še dodatno Le enkrat živimo to življenje in to pre-kratko. SREČNO

Zanimivo. Slikovito in bo koristilo.

Ma daj lepo te prosim, s temi posli. Kdo pa pravi, da so bili (in so) Ameri izključno in samo brezmadežni svetniki? In kaj bi ti raje, če bi bil v življenski in eksistencialni stiski? Da dobiš nujno potrebno orodje (ali karkoli že) na kredit (ki ga morda nikoli niti ne boš odplačal). Ali da ne dobiš nič od nikogar, pa te bo pobralo? Ampak prišparal pa boš, ker se ne boš nič zapufal.

Lahko se malo pozanimaš in boš videl, da je bil tudi to samo posel. Nič ni bilo zastonj in vse so "poračunali" z obrestmi. Pa tudi pri "vzponu" nacijev niso bili ravno nedolžni (samo je potem "malo" ušlo iz pod nadzora) . lp

v skladu s trenutnim vremenom

Po en stran je slaba volja, ko čakaš ku budala, po drug stran dobra vola oz občudovanje, ko gledaš u kako lukno sprav kamijonđija šleper:

EDino v mojem primeru, sem se že brihtna rodiLA

Dobr zgleda tip.

Hja, prišel je čas dopustov (tudi za naju). Malo sva že od pomladi tuhtala kam letos... Odločitev je padla. Pa pojdiva za 3 tedne... Ampak... se je zgodilo... Imela sva še neke grehe iz peteklosti.

Preko spleta sem plačal knjigo: "Kako naplahtati ljudi" in jo čakam že tri mesece. ------- Žena me vpraša: Od kod poznaš Budilko in zakaj te kliče vsako jutro ob 6:15?

https://www.rtvslo.si/svet/evropa/v-srbiji-vlozili-kazensko-ovadbo-proti-skupini-wagner-zaradi-novacenja-srbskih-drzavljanov/654952 https://www.slobodnaevropa.org/a/grupa-wagner-zapadni-balkan-rusija-ukrajina-rat/32229141.html

DUkler sm js tuki ne bo nubenga vetRA

SUnce vam je žarko , nehite tolk hitr pisAT

še 1x, ne, najhitrej se jo konča, če Amerika Rusiji polifra orožje. Pa potem skupaj zravnajo Ukrajino z zemljo. sem sam odgovoru....

Sicer ne vem zakaj nekdo ne odpre teme: ZDA svetovne barabe ali kaj podobnega v stilu Ameriški imperializem, Svetovni policaj...in se tam razpiše o problemih in škodah, ki so jih Američani povzročili. Verjetno nobenemu ni vseeno za Vietnam, bližnji vzhod, spremembe režimov v južni ameriki itd...

Da se ve o čem blebetam.

men dela že par let. Na z900, sxu , 790 in husi. Telefon je v uporabi tako na terenu, delih TETa kot v dežju, prahu, včasih po cel teden skupaj itd. Zaenkrat bp. Nimam nobene druge navigacije samo to. Sicer pa ko smo šli preko velebita iz Dabra na Alana in si vozil moj moped je bi foun montiran in navigacija vklopljena. V glavnem že par let dela, pa ko gledam na tubi posnetke ma velik folka foun montiran tudi za terensko vožnjo. Mgoče je bil tvoj foun bolj občutljiv..neb vedu. Je pa to že tretji foun, ki ga uporabljam za navigacije, do sedaj ni noben imel problema s kamero. Je pa res, da uporabljam ip67, ali 68 standard, torej neobčutljive na udarce in vodo. Celo 1x mi je odletel z motorja nekje v Bosni. K sreči ni šel noben avto čez Še najbolj me moti stalno izklapljanje napajanja, ko hočem kako fotko narediti, zato sem dal brezžično polnjenje.

Tukaj pa Golobu plus točke. Ima kohones. Dregnil je osje gnezdo. Upam, da mu uspe speljati.

Kakšne cigote poklič pa ti bo nehal po žlebu ropotat

A Taoruženo, al na taneoružeNO

LOh, da ga bo letos trinajstga augusta 67 centi zapaDL

Ponedeljek 11.7. Hiter pogled na karto pokaže kar nekaj znamenitosti, ki jih je "nujno videti" v tem delu TR. Ok, pa pojdiva pogledat znamenito dolino - kanjon Ihlara. Do kanjona imava slabih 40km, se pravi dobrih 40minut vožnje... jutranji start... Table lepo označujejo vse znamenitosti... Skoraj prispela. Parkirišče pred vstopom v dolino (kanjon). 14 km pešpoti... Bova midva tole bolj od daleč in iz motorja pogledala. Za ogled bi potrebovala najmanj en dan. Zmaji še živijo, le slabo jih hranijo Pohlevno čakata na soncu... Edina prava vegetacija ob potoku na dnu doline... Takole iz roba bo kar dosti... Zapeljeva se še do same rečice na dnu kanjona... Skomercializirano do amena. Naprej proti najinem drugem dnevnem cilju... Vmes pogledava še Selime Chatedral. Ob pijuckanju kavice opazujeva "prometnika" pri sosednji mizi, ki na tablici nadzira promet. Dobrih 100m stran ima parkiran kombi z montiranim radarjem na strehi. Ni kaj, dobro so opremljeni... Zanimive naravne skulpture. So pa potem ljudje navrtali luknje za bivanje... Nekaj tega se da še videt... Vendar zob časa počasi razjeda mehak peščenec. Tako sedaj pa zares proti naslednjem cilju... V daljavi se že vidi tanka črta soli... Slano jezero TUZ GOLLU. Prispela. Tam pa "mravljišče". Oho, nekateri oblečeni še bolj kot mi2... Do slane površine cela procesija... Pa dajva tudi mi2 malo škornje nasolit... Sol je precej umazana zaradi številnih obiskovalcev. ... Greva mi2 protu Sereflikochisar, kjer sva rezervirala hotel... Na poti pa našla tudi zelo pomembno trgovino kjer prodajajo tudi ...

Sreda 6.7. Kar sva si imela namen ogledat v okolici jezera Van, sva si. Ta dan je dolžina dnevne ture le približno 200km, zato se nama zjutraj ne mudi preveč. Seveda so naju spet razvajali z zajtrkom. Najbrž zaradi slik na motorju. Stregle so nama prav te dve gopodične. Tudi temperatura na višini 1700mnm (točno 1640mnm) kjer leži jezero, je precej znosna, tako da se nama ni ravno mudilo... Nasvidenje Van... Očitno so se nomadski pastirji precej modernizirali. Yurte ali Geri so še, pleh pa je zamenjal čredo, ki je pravzaprav nisva niti opazila. Jezero počasi izginja iz najinega pogleda... Se pa pogosto pojavljajo tile... Takole, cesta se severovzhodu še zadnjič povsem približa jezeru. Še malo in pojavi se zadnja prložnost, da namočiva roko v jezero... Takole, spominska. Voda bolj kot ne umazana in žal tudi veliko smeti. Za škorenj namočit je čisto OK Bljak, roko je namočila... Tale dva pa celo do kolena v vodi. Zadnje slike z jezerom v ozadju... Še js... Potem pa stran od jezera in štiripasovnice... Ko se ustaviš in hočeš slikat, kobila takoj odpelje žrebička dlje od ceste. Kolikor ji dopušča povodec. Prva znamenitost, ki sva si jo ugledala ob poti... Most (resnici na ljubo, nič posebnega)... Je pa pod njim zanimiva ozka struga Yaniktar Dersi... Malo višje, reka tvori zanimive in precej obiskane slapove... Lepa in zanimiva okolica, če bi bilo kje v... khmm Evropi. Povsod veliko smeti. Kreme za sončenje ne prodajo ravno veliko. Globoko zarezana struga v ravni dolini med gorami... Mesto Čaldiran na višini 2000mnm. Utrip mesta podoben, kot v drugih vzodnih turških mestih. Nova AC po "lunarni" pokrajini ob strani razlita lava iz vulkana Tendurek. Bližava se kar visokem prelazu, od koder se potem spustiva proti mestu Dogubayazit. Sicer razen šopov trave nekega rastlinja ni, pogled na tablo razkrije zakaj... Takoj, ko zapelješ preko prevoja na drugo stran, pa ob spustu zagledava najin naslednji cilj. Vrh bi bil malo preveč. Cilj je mestece Dogubayazit, ki leži blizu gore Ararat. Od nekje takoj priteče dečko in nama zaželi "Hellouuu". Suzana mu podari majhno darilce pripravljeno za tako priliko. Lepo se zahvali in odide. Midva pa tudi... Cesta se kmalu zopet spremeni v novo štiripasovno AC. Del ceste je še v gradnji... Takole, še malo za spomin... Dodrodošla. Samo še hotel poiščeva in se razpakirava... Pred hotelom pa uzreva nekam znan motor. Modra Yamaha Tenere 700. Hm, Matin naju je prehitel... Seveda spet imamo nekaj svežih zgodbic, ki si jih izmenjamo in skoraj zamudimo zadnje žarke ki osvetlijo Ararat. Zato se pred večerjo v družbi direktorja hotela povzpnemo na teraso hotela in poslikamo Ararat v zahajajočem soncu... Takole, še en od ciljev dosežen. Sliko Ararata iz vzhodne strani v jutranjem soncu imam. Pred dvanajstimi leti takrat seveda iz Armenije... še pogled v smeri zahajajočega sonca... ga že ni več...

Tudi Google se tam ni vozil kaj veliko... Glede na ostali del...

Petek 1.7. Nič nas ni strah, če so smučarji z nami (Bela simfonija LF) Sva praktično ob morju, vendar imajo že reklame za bele strmine. Ob cesti se založiva z dnevno dozo sadja, banane... jagode... Limone, eh tega pa ne bova Ob prvi priliki v senci pospraviva vse, preden se ogreje in ne bo užitno. Še malo pa bo tudi na tem odseku nova štiripasovnica. ah, je že... Palec gor, res lepe ceste. Kaj vse se tu vali po cestah. 125 z bočno prikolico... 150ccm trikolesnik... Tale celo z nadgradnjo... ter seveda cela familija na "mopedu". Čelada???? Semafor kot božično drevo...Rdeč, in seveda zelen, težko spregledaš barvo. Očitno sva v mestu arašidov. Jurja ni, je pa blizu... Večkrat videno. Stara cesta, ki ji nič ne manjka, mogoče prometa in zraven nova AC. Najin dnevni cilj mesto Gaziantep. Sedaj sva pa že res kar globoko v Aziji. Tule bova pa težko stlačila motorje za čez noč. Sva jih spravila v podzemno garažo. Center starega mestnega jedra Pozno zvečer, ni ravno nekega nočnega življenja.

Ponedeljek 27.6. Zjutraj ob sončnem vzhodu že na mototrjih in proti TR... Sonce že kuka čez obzorje in počasi ogreva pokrajino. Tranzit po AC proti mejnem prehodu Kapitan Andreevo. Oho Tonček si naju ogleduje, ali pa kaj drugega nepregledni nasadi sončnic... TR, niti ni neke gužve. Tudi tukaj vse "u tren oka" In že sva na drugi strani, smer proti Čanakkale.. Glej glej, še vedno naju lovijo, na srečo le "plastični". Znak poleg pa napoveduje previdnost. (sva še nekaj dožna izpred štirih let). Na veselje obeh, tega na meji niso ugotovil Čaj, kaj pa drugega... Turška kava, e to je pa že malo bolj problem... Tole so zgradili v dobrih štirih letih. 2018, ko sva se peljala mimo, še ni bilo nikakršnih znakov, da bo tule most. Zares veličastno... šele ko se pelješ spodaj, dojameš, kakšnen podvig je gradnja takšnega mostu. Radarji, kontrola hitrosti pri vstopi v skoraj vsako vas ali mesto... Hop na trajekt in na drugo stran. Azija prihajava.... evo je že pripravljena, da ne bo ozstopala Realnost... Pred obiskom Troje sva v Čanakkalah srečala@sunnygirl in njenega spremljevalca, ki sta se tudi potepala po Turčiji tisti čas. Rekli 2, 3, popili pijačko in nadaljevali vsak po svoje... Če že greva mimo pa poglejva še to zgodovinsko zadevo... Hja v filmih je zgledalo precej bolj, kaj naj napišem? Nič vse je opisano na "netu"... Sence se daljšajo za ta dan je to, to. Motorja parkirana v vrtu misva pa v "studiju"... Takole je "Mica" zabeležila dokler je še delala...

Nedelja 26.6. Bankya. Mestece (predmestje) Sofije. Gledava napovedi, v nebo, ena sama kislica. Eh, ostaniva midva danes kar tule. Praktično pol Bolgarije dežuje in nama nič ne diši v "gumicote" in na spolske ceste. Nekaj se že modrina kaže ampak... v najini smeri je še vedno "črno"... Bova midva raje nekaj iz roštilja... potem pa še na eno Šumensko v APP-ju. Za jutri je napoved lepa...