Dvorana slavnih

Po takem mrazu še noben pujs s tako izolacijo ni zmrznu , tist k pa je, so iz izolacije predelal 39 kg masti in ocvirkov...

Vojne se delajo zaradi dobička, ne zato, ker bi bilo nekomu dolgčas. 😁

Takle smo mel kakšnih pet let nazaj.

V drugi svetovni vojni so Američan poslali Sovjetski Zvezi: 400,000 jeepov in kamionov 14,000 letal 8,000 traktorjev 13,000 tankov ter več kot 1.5 milijona odej, 15 milijonov vojaških čevljev, več kot 100 ton bombaža, skoraj 3 milijone ton goriva in 4,5 milijona ton hrane. Ja, ameriška pomoč je pomembna, pa naj bo pri sesuvanju nemških ali pa ruskih nacijev.

Sem kupil obvezno opremo.

Sam vprašam. A ti misliš, da je bila napaka, ko je Amerika med WW2 lifrala velike količine orožja napadenim Evropskim državam (okupirane izpod Nacistično Fašističnim škornjem). In ja, ogromno orožja je Amerika poslala tudi Rusiji, če ti je to morebiti iz zgodovine poznano... A ti misliš, da bi bilo bolje, da takrat vse te pomoči Američani ne bi smeli pošiljati, saj bi tako lahko Naciji hitreje opravili svoje delo?

seveda ga je dovolj . V zdravstvu, gradbeništvu.... upam, da ga najdejo še kje. Pa da jih par zaprejo.

Ali je še kdo tako dober v tempiranju. Jugoslovanski potni list mi je veljal do 24.6.1991. Naslednji dan je Slovenija razglasila neodvisnost. 😂😂

Baku, samo še 3700km do DOMA....Po tem, ko smo se namestili v hotelu, v mestnem jedru Bakuja, smo tokrat, preko receptorja najeli bolj komfort taxi, tak, da smo se štirje deci lah spravili vanj, brez telovadbe in možakar nas je pridno prevažal po mestu, dobro smo si lahko ogledali vse stare in nove znamenitosti…res lepo urejeno čisto mesto, ne daje občutka nekega instant gradbeništva, ki služi predvsem za postavljanje državnega vodstva, ne pa za dobro počutje prebivalcev, turistov….Baku je res prijetno mesto, mesto z dušo.....nova arhitektura je zelo dobro povezana s staro, tako ne odstopa in daje občutek povezanosti z zgodovino, družbo, tamkajšnjim življenjem….dobro smo se počutili tam, cene hrane in storitev so v primerjavi z našimi nizke, vidi se, da ljudje živijo dobro, policija se vozi z novimi avti prestižnih znamk iz Nemčije, vemo s čim se vozijo naši fantje.....država svoja naravna bogastva v obliki fosilnih goriv dobro trži in zanimivo, nekaj imajo od tega tudi državljani, kljub temu, da jim vlada kao diktator, država pa v vojni z Armenijo, pa kljub temu se v mestu vozi tudi dirka F1, v Moskvi se ne bo, ker.....slučajno smo v starem delu mesta uleteli v oštarijo z roštiljem, kjer sta papala tudi dva huda predsednika Mesić in Putin, kar je lastnik lokala ovekovečil s slikami na zidu. Dobro, okusno, cena sitnica....Pozno popoldan smo se s črnim, diplomatskim kombijem udobno odpeljali v port, ki je oddaljen nekih 50km od Bakuja, ko smo prispeli, je trajekt ravno pristal. V dobri uri smo uredili vso papirologijo, bajke na ladji pa sami odgurtnali, ter odpeljali na kopno, da se nebi slučajno, komu od zaposlenih v portu zaluštala vožnja z motorjem na kopno, posledice pa bi lahko bile.... ob sončnem zahodu smo prispeli v Baku, pred pred spanjem smo si privoščili še hladno pivo s pogledom na lepo osvetljeno mesto, nočno življenje je tam živahno, ulice polne, ljudje so se zabavali, uživali lajf, z lahkoto bi eno njihovo ulico zamenjal za kakšno na Azurni obali. Zjutraj smo pred odhodom še pregledali motorje, jih naložili in se odpeljali po odličnih cestah, proti Gruziji, upali smo, da na meji ne bo težav, ker nam nihče ni znal povedati, ali sploh lahko po kopnem izstopimo iz države, zaradi še vedno veljavnih koronskih ukrepov, čeprav nas na celem potovanju ni nihče nikjer vprašal o cepljenju in testih. No na Azerb-Gru meji je šlo vse koretkno in relativo hitro, tako, smo bili zvečer že v glavnem mestu Gruzije, Tbilisiju, kjer smo prespali v prijetnem hotelčku na periferiji mesta. Naslednji dan pa smo nadaljevali pot do meje s Turčijo, jo, brez problemov in drame, v treh dneh tranzitirali, kar dolgčas, vozili smo relativno hitro, nad omejitvami, dvakrat naleteli na radar, vendar so na korektni policisti spustili brez kazni, težko se vozi počasi po takih odličnih cestah, omejitve hitrosti v Turčiji pa so za motorna kolesa še nižje kot za avte. V nas se je prebudilo domotožje, ki je premagovalo utrujenost od dolgega potovanja, tako, da smo vozili po cel dan, pot nas je vodila skozi centralno Turčijo, tudi preko visokih prelazov na višini našega Triglava peljejo odlične ceste.....da smo se izognili zastojem v ogromnem mestu, smo po severni strani obvozili Istambul in z nekaj čakanje, ter prerivanja med kolonami, smo prečkali mejo z Bolgarijo....tako smo se po nekaj dneh tranzita zvečer namestili v hotelu, v obmejnem igralniškem mestecu Svilengrad, kjer sem praznoval rojstni dan....za darilo šlauf z napisom, ki bo visel v moji garaži za evek.....bili smo skoraj doma, poveselili in zalili smo se kot se pri takemu anduhtu mora. Naslednji dan smo stežka, bolj pozno, spravili na noge, zajtrk nam ni pasal, kljub temu pa smo konec dneva bili že v Beogradu, kjer smo prespali in se po veliko dneh končno zvečer najedli ˇko ljudi, muškiˇ. Naslednji dan pa smo po AC tranzitirali, čez Hrvaško in bili popoldan že na mejnem prehodu Bregana, neopisljiv občutek, ko so naši umazani škornji po toliko prevoženih kilometrih spet stopili na naša slovensko tla, poiskal sem zastavo in naši fantje s prehoda so nas pofotkali. Naprej smo se ustavili še na BS in se čustveno poslovili, saj so nas poti do doma vodile v različne smeri, ne znam opisati občutkov, ki so se podili po meni, ko sem se peljal po cesti za Savo, od Hrastnika proti Zagorju, po toliko km prevoženih daleč stran, skoraj nisem mogel dojeti, da sem doma....v objemu moje družine sem se končno počutil točno tako, kot sem želel, domače. Lepo je potovati, vendar najlepše je priti domov, se objet z dragimi osebami in se zlekniti na dobro znano sedežno, ter uživati v spominih potovanja. Ta moto avantura in doživetja na tej poti so nas s kolegi združila za vse življenje........taka potovanja nas obogatijo z mnogimi spoznanji, spremenijo tudi naš pogled nas svet in ljudi, ki prebivamo na naši lepi zemljici. Vsem, ki razmišljate, sanjate o takem, pravem potovanju, pa predlagam, da udejanjite misel Mrka Twaina: Čez dvajset let boš bolj razočaran nad stvarmi, ki jih nisi naredil kot tem, kar si. Zato odveži vozle in odjadraj iz varnega pristana. Ujemi veter priložnosti v svoja jadra. To je bilo nekaj utrinkov live s poti in nekaj še dodatno Le enkrat živimo to življenje in to pre-kratko. SREČNO

Zanimivo. Slikovito in bo koristilo.

Ma daj lepo te prosim, s temi posli. Kdo pa pravi, da so bili (in so) Ameri izključno in samo brezmadežni svetniki? In kaj bi ti raje, če bi bil v življenski in eksistencialni stiski? Da dobiš nujno potrebno orodje (ali karkoli že) na kredit (ki ga morda nikoli niti ne boš odplačal). Ali da ne dobiš nič od nikogar, pa te bo pobralo? Ampak prišparal pa boš, ker se ne boš nič zapufal.

Lahko se malo pozanimaš in boš videl, da je bil tudi to samo posel. Nič ni bilo zastonj in vse so "poračunali" z obrestmi. Pa tudi pri "vzponu" nacijev niso bili ravno nedolžni (samo je potem "malo" ušlo iz pod nadzora) . lp

v skladu s trenutnim vremenom

Po en stran je slaba volja, ko čakaš ku budala, po drug stran dobra vola oz občudovanje, ko gledaš u kako lukno sprav kamijonđija šleper:

EDino v mojem primeru, sem se že brihtna rodiLA

Dobr zgleda tip.

to pa ne... jaz sem si še majco na kateri piše parkside na veliko kupil... samo na mamue je ne bom vzel jo imam za ta lepe priložnosti

https://en.wikipedia.org/wiki/Lend-Lease In total, the U.S. deliveries to the USSR through Lend-Lease amounted to $11 billion in materials: over 400,000 jeeps and trucks; 12,000 armored vehicles (including 7,000 tanks, about 1,386[57] of which were M3 Lees and 4,102 M4 Shermans);[58] 11,400 aircraft (of which 4,719 were Bell P-39 Airacobras, 3,414 were Douglas A-20 Havocs and 2,397 were Bell P-63 Kingcobras)[59] and 1.75 million tons of food.[60] Roughly 17.5 million tons of military equipment, vehicles, industrial supplies, and food were shipped from the Western Hemisphere to the USSR, 94% coming from the US. For comparison, a total of 22 million tons landed in Europe to supply American forces from January 1942 to May 1945. It has been estimated that American deliveries to the USSR through the Persian Corridor alone were sufficient, by US Army standards, to maintain sixty combat divisions in the line.[61][62] The United States delivered to the Soviet Union from October 1, 1941, to May 31, 1945, the following: 427,284 trucks, 13,303 combat vehicles, 35,170 motorcycles, 2,328 ordnance service vehicles, 2,670,371 tons of petroleum products (gasoline and oil) or 57.8 percent of the aviation fuel including nearly 90 percent of high-octane fuel used,[35] 4,478,116 tons of foodstuffs (canned meats, sugar, flour, salt, etc.), 1,911 steam locomotives, 66 diesel locomotives, 9,920 flat cars, 1,000 dump cars, 120 tank cars, and 35 heavy machinery cars. Provided ordnance goods (ammunition, artillery shells, mines, assorted explosives) amounted to 53 percent of total domestic consumption.[35] One item typical of many was a tire plant that was lifted bodily from the Ford Company's River Rouge Plant and transferred to the USSR. The 1947 money value of the supplies and services amounted to about $11 billion.[65]

https://www.rtvslo.si/svet/evropa/v-srbiji-vlozili-kazensko-ovadbo-proti-skupini-wagner-zaradi-novacenja-srbskih-drzavljanov/654952 https://www.slobodnaevropa.org/a/grupa-wagner-zapadni-balkan-rusija-ukrajina-rat/32229141.html

Ko leti moški, je on Superman, ko leti ženska, pa je čarovnica

V Lidlu imajo na zalogi nepogrešljivo opremo vsakega mamuta!

Tole se kar zivi?? 😳

Hehe. Mi2 sva bila zacetk sezone, okrog velike noci, in ocitno se niso bili tako napaljeni. Na celi poti sem enkrat zasteigel z usesi in videl samo en zdrobljen motor. Ob taki masi folka na ridah ali crnem kalu pa nocem vedet. Se par fotk s podalsanga vikenda, 15-18. 4. 2022. San Gimignano, Siena, nekje na ss65, Mugello, opatija San Galgano, vaška betula.

LOh, da ga bo letos trinajstga augusta 67 centi zapaDL

@treborbodo letos kej stave padale? Kdo pride in kdo gre na shuttle?

Mato zihr ne sprašuje po "rabim moped za po tleh metat" ker potem naj se ogne 200kg krav in pogleda za vsaj 150kg skimi

Ker me je dragi razjezil, sem pred pralni stroj zlila vrč vode... 3 ure že šraufa in tuhta kje je napaka... 😇🤪

Sobota 16.7. GPS kaže do doma 800km. Glede na to, da je večino AC, bova doma v dobrih 9 urah... Še zadnjič na poti pakiranje in priprava na odhod. Popoldan se nama je pridružil še en motorist. Zapuščina nekih drugih časov... Beograd... oho, sva že blizu a še vedno tako daleč... Meja SRB-HR malo po levi še več pa po desni... Prebijeva se na začetek, opraviva kontrolo in že sva v HR... V SLO vsopiva v Rigoncah, tam sva bila pa edina na mejnem prehodu. Nasmeh pove vse... Hitra osvežitev, nato pa zadnjih 8km do Celja. Na cesti pa... luknje razpoke.... Res se pozna suša, Savinja je zelo nizka... Okrog ovinka pa CELJE.

Četrtek 14.7. Po zajtrku se odpraviva naprej proti zahodu. Od Gallipolija voziva po pokrajini, kjer so nepregledne njive sončnic. Še zadnjič v turčiji se povzpneva na vrtoglavih 350 mnm... Po njihovi široki in prazni AC proti... Kar kmalu ugledava prvo tablo za Yunanistan, tja sva tudi namenjena. Tako, meja. No sedaj bova videla kolikokrat so naju uspeli ujet na radar. Malo sva se pogužvala mimo kolone in po dobrih 20 minutah opravila mejno kontrolo BP. Tako sedaj pa proti najinemu cilju Kavala. Preden se prijaviva v hotel, hlajenje. Lepo uradno za mizo v malem bifejčku. Začneva pri prvi črki (Alfa)... Ptem dobrih 100 m do hotela, kjer parkirava zraven (ibermašine), nato pa... malo morskega uživanja... Prav pasalo je...

Torek 12.7. Zapustiva mesto Sereflikochisar in se podava proti zahodu. Zadnji pogled na najin hotel.. Ovce na požetih njivh. Tokrat opaziva celo pastirja na konju. Nekaj zelenja ob cesti, drugače pa vse rjavo, pridelki že pospravljeni... občasno preverim, če mi še sledi... Sončnice... Olja ne bo primanjkovalo. Šestpasovnica. AC Ankara Izmir. Tudi tukaj je precej šotorskih naselbin. Značilne omejitve za Turčijo... Gašenje bencinske žeje... Mesto Kutahya Značilno po porcelanu. Tukaj srečava in se podruživa z Ercanom in njegovo ženo. Sta iz Izmirja. Dopust izkoristita za potovanje z motorjem. Nekam znano... Takole bosta počakala do jutri...

Ponedeljek 11.7. Hiter pogled na karto pokaže kar nekaj znamenitosti, ki jih je "nujno videti" v tem delu TR. Ok, pa pojdiva pogledat znamenito dolino - kanjon Ihlara. Do kanjona imava slabih 40km, se pravi dobrih 40minut vožnje... jutranji start... Table lepo označujejo vse znamenitosti... Skoraj prispela. Parkirišče pred vstopom v dolino (kanjon). 14 km pešpoti... Bova midva tole bolj od daleč in iz motorja pogledala. Za ogled bi potrebovala najmanj en dan. Zmaji še živijo, le slabo jih hranijo Pohlevno čakata na soncu... Edina prava vegetacija ob potoku na dnu doline... Takole iz roba bo kar dosti... Zapeljeva se še do same rečice na dnu kanjona... Skomercializirano do amena. Naprej proti najinem drugem dnevnem cilju... Vmes pogledava še Selime Chatedral. Ob pijuckanju kavice opazujeva "prometnika" pri sosednji mizi, ki na tablici nadzira promet. Dobrih 100m stran ima parkiran kombi z montiranim radarjem na strehi. Ni kaj, dobro so opremljeni... Zanimive naravne skulpture. So pa potem ljudje navrtali luknje za bivanje... Nekaj tega se da še videt... Vendar zob časa počasi razjeda mehak peščenec. Tako sedaj pa zares proti naslednjem cilju... V daljavi se že vidi tanka črta soli... Slano jezero TUZ GOLLU. Prispela. Tam pa "mravljišče". Oho, nekateri oblečeni še bolj kot mi2... Do slane površine cela procesija... Pa dajva tudi mi2 malo škornje nasolit... Sol je precej umazana zaradi številnih obiskovalcev. ... Greva mi2 protu Sereflikochisar, kjer sva rezervirala hotel... Na poti pa našla tudi zelo pomembno trgovino kjer prodajajo tudi ...

Sreda 6.7. Kar sva si imela namen ogledat v okolici jezera Van, sva si. Ta dan je dolžina dnevne ture le približno 200km, zato se nama zjutraj ne mudi preveč. Seveda so naju spet razvajali z zajtrkom. Najbrž zaradi slik na motorju. Stregle so nama prav te dve gopodične. Tudi temperatura na višini 1700mnm (točno 1640mnm) kjer leži jezero, je precej znosna, tako da se nama ni ravno mudilo... Nasvidenje Van... Očitno so se nomadski pastirji precej modernizirali. Yurte ali Geri so še, pleh pa je zamenjal čredo, ki je pravzaprav nisva niti opazila. Jezero počasi izginja iz najinega pogleda... Se pa pogosto pojavljajo tile... Takole, cesta se severovzhodu še zadnjič povsem približa jezeru. Še malo in pojavi se zadnja prložnost, da namočiva roko v jezero... Takole, spominska. Voda bolj kot ne umazana in žal tudi veliko smeti. Za škorenj namočit je čisto OK Bljak, roko je namočila... Tale dva pa celo do kolena v vodi. Zadnje slike z jezerom v ozadju... Še js... Potem pa stran od jezera in štiripasovnice... Ko se ustaviš in hočeš slikat, kobila takoj odpelje žrebička dlje od ceste. Kolikor ji dopušča povodec. Prva znamenitost, ki sva si jo ugledala ob poti... Most (resnici na ljubo, nič posebnega)... Je pa pod njim zanimiva ozka struga Yaniktar Dersi... Malo višje, reka tvori zanimive in precej obiskane slapove... Lepa in zanimiva okolica, če bi bilo kje v... khmm Evropi. Povsod veliko smeti. Kreme za sončenje ne prodajo ravno veliko. Globoko zarezana struga v ravni dolini med gorami... Mesto Čaldiran na višini 2000mnm. Utrip mesta podoben, kot v drugih vzodnih turških mestih. Nova AC po "lunarni" pokrajini ob strani razlita lava iz vulkana Tendurek. Bližava se kar visokem prelazu, od koder se potem spustiva proti mestu Dogubayazit. Sicer razen šopov trave nekega rastlinja ni, pogled na tablo razkrije zakaj... Takoj, ko zapelješ preko prevoja na drugo stran, pa ob spustu zagledava najin naslednji cilj. Vrh bi bil malo preveč. Cilj je mestece Dogubayazit, ki leži blizu gore Ararat. Od nekje takoj priteče dečko in nama zaželi "Hellouuu". Suzana mu podari majhno darilce pripravljeno za tako priliko. Lepo se zahvali in odide. Midva pa tudi... Cesta se kmalu zopet spremeni v novo štiripasovno AC. Del ceste je še v gradnji... Takole, še malo za spomin... Dodrodošla. Samo še hotel poiščeva in se razpakirava... Pred hotelom pa uzreva nekam znan motor. Modra Yamaha Tenere 700. Hm, Matin naju je prehitel... Seveda spet imamo nekaj svežih zgodbic, ki si jih izmenjamo in skoraj zamudimo zadnje žarke ki osvetlijo Ararat. Zato se pred večerjo v družbi direktorja hotela povzpnemo na teraso hotela in poslikamo Ararat v zahajajočem soncu... Takole, še en od ciljev dosežen. Sliko Ararata iz vzhodne strani v jutranjem soncu imam. Pred dvanajstimi leti takrat seveda iz Armenije... še pogled v smeri zahajajočega sonca... ga že ni več...

Torek 5.7. Ker velikih mest nimava posebej rada in se jih z motorji ponavadi izogibava, se odločiva, da ta dan pogledava kratersko jezero v kraterju ugaslega ognjenika Nemrut Krater. Od najine nastavitve v eno stran približno 150km. Po zares obilnem zajtrku... obveznem slikanju Na motorju odpeketava... Jezero na desni Presenetilo me je, da je površina jezera popolnoma prazna. Nobenih plovil. počasi napredujeva... Tatvan, sva že blizu. Pred vzponom na sam krater še tankanje. 520km 14,1l zares šparovček tale Honda. Na cesti proti vrhu čisto sama... Tudi v ogledalu samo eden... Še malo pa bova na cilju... Še zadnji kilometer skozi bujno zelenje... In sva že tu... Voda mokra in mrzla... Prazno. Turistov vsega skupaj trije avtomobili... Nazaj proti robu kraterja... Julija še nekaj zaplat snega... Veličastno delo narave... Nazaj proti mestu Tatvan... Pri vračanju se zapeljeva preko prelaza visokega 2234mnm Kot drugod tudi tukaj vojaška kontrola. Povabijo naju na pokužino domačega sira in seveda čaj. Možakar na levi poleg služenja vojske prideluje odličen ovčji sir. Kljub budnemu očesu varnostnikov in vojske sva uspela slikat tablo pa tudi njih na motorjih Tile niso nasprotovali slikanju tudi če se vidi kak njihov objekt... Nazaj proti domu... Tako motorja parkirana Mi2 pa na PIR. Ja edinkrat v celi turčiji postreženo za mizo, kot se spodobi.

Nedelja 3.7. Za nama je približno tretjina poti po kilometrih in času. Zjutraj kreneva za njihove razmere zgodaj, da izkoristiva del dneva, ki je bolj prijazen za vožnjo. Zajtrk bo nekje ob poti... Jutranja rutina, vse pripeti na motor in hija... Prijetna temperatura in prazna cesta. Čeprav jo mahava na vzhod sonce v hrbet a ne za dolgo. V prvi vasici pod goro Nemrut si privoščiva zajtrk. Sveže pečen pide in sok na koncu pa še obvezen čaj... Njami... Lastnik pekarne in trgovine nama je lastnoročno pripravil omenjeno. Sonce v obraz. Ja res jo mahava proti vzhodu. Most čez rokav jezera na reki Eufrat. Povsem prazna cesta proti mestu Diyarbakir. Tu se začne veselica, ki jo je @ftp opisal na svoji poti po Iranu. GPS-a in tudi telefona "izgubita satelite". Vendar imajo oznake postavljene dobro in se ni problem znajti... Predmestje Diyarbakir-ja. Ne vem kje v tej asfaltno betonski "đungli" pasejo ovce? V glavnem, midva sva se "napasla" ob cesti v hladni senci... VID_20220703_123252.mp4 Priprava lokalne dobrote Gozleme. Mesto Mardin, za oglede enostavno prevroče... Tudi tule bo v kratkem AC... V veliko mestih so v krožnih križiščih tematske skulpture... Potem pa spet na vroč stepski asfalt. Blizu 40 stopinj je pokazal termometer... Katran se kar lepi po gumi... Spet ena od pogostih cestnih kontrol... Prijazni in radovedni. Od kje? Kam? redko zahtevajo dokumente , nato pa Gule, Gule... Tako sva na cilju. Kurdsko mesto Širnak. Tu naju ujame Martin iz Belgije. Zanimive zgodbe smo si izmenjali... Takole smo parkirali na glavni ulici pred hotelom. Po zagotovilu receptorja bo vse OK in tako je tudi bilo.

Petek 1.7. Nič nas ni strah, če so smučarji z nami (Bela simfonija LF) Sva praktično ob morju, vendar imajo že reklame za bele strmine. Ob cesti se založiva z dnevno dozo sadja, banane... jagode... Limone, eh tega pa ne bova Ob prvi priliki v senci pospraviva vse, preden se ogreje in ne bo užitno. Še malo pa bo tudi na tem odseku nova štiripasovnica. ah, je že... Palec gor, res lepe ceste. Kaj vse se tu vali po cestah. 125 z bočno prikolico... 150ccm trikolesnik... Tale celo z nadgradnjo... ter seveda cela familija na "mopedu". Čelada???? Semafor kot božično drevo...Rdeč, in seveda zelen, težko spregledaš barvo. Očitno sva v mestu arašidov. Jurja ni, je pa blizu... Večkrat videno. Stara cesta, ki ji nič ne manjka, mogoče prometa in zraven nova AC. Najin dnevni cilj mesto Gaziantep. Sedaj sva pa že res kar globoko v Aziji. Tule bova pa težko stlačila motorje za čez noč. Sva jih spravila v podzemno garažo. Center starega mestnega jedra Pozno zvečer, ni ravno nekega nočnega življenja.

Četrtek 30.6. Šesti dan najinega potepanja. Nekako je vse skupaj postalo že rutina, če ni zajtrka v namestitvi, si ga pripraviva sama, potem osedlava konjičke in kreneva naprej v neznano... Jutranji master chef. Jajc na uč, pardon krožnik Naložena pripravljena na start... Ker še ni prevroče, malo sprehoda... radovednica. Kraški pojavi, slapovi, in sprehajalne potke blizu znanega letoviškega mesta Antalya. Temperatura že raste, še dobro, da bova ves dan vozila ob obali... zelenjavni in sadni vrtovi... Turški samohranilec, se je zelo razveselil par požirkov vode in pasjega cookija. potem pa v nedogled morje na desni... nekam znano... ... ne moreva se odločit kdo bo spredaj? in potem opustijo lepo obalno cesto in zgradijo štiripasovnico... in kar kmalu sva na najini destinaciji Anamur Vozijo policaji vozijo, ubermašine... Sva šla pogledat, če bo večerja Tik preden je ugasnila luč... Najde kdo najin balkon?

Torek 28.6. Jutro obeta. Končno sva pustila za sabo oblake... Po obilnem tradicionalnem zajtrku jo ubereva naprej... 3,2,1, gremo.... ooo enega će ni več. Prokleta brzina . Ah nič takšnega. Dva motorja malo večja od 150ccm, to je potrebno preverit. Pa smo glede na to, da je govoril malo angleško takoj zašli na motorje. Vozil je službeno NC750. Kako veliki so kraki veternih elektrarn se zaveš, ko so na tleh. Ata.... Le kdo bo živel v vseh teh novih stanovanjih? Prodaja sadja ob cesti... Skoraj za vsakim ovinkom se pokrajina spremeni... Po preteku dovoljenja za v zrak, je dober tudi "za po tleh". ufff, ok ne lovijo naju... Kdaj prispeva? Na današnji cilj, mislim. Evo ga, tu smo. Prava redkost v turčiji, oštarija kjer strežejo šisto pravi PIR. Tudi osebje prav zabavo. Utopia Lodge, nič kaj turško ni delovalo vse skupaj...