Dvorana slavnih

Sobota 30.3 Mèo Vac - Lung Cu - Meo Vac Ker imava namen še en dan prespati na isti lokaciji, se na današnji potep zopet odpraviva brez kovčkov. Vreme se še vedno nekaj obotavlja, k sreči dežja ni. Najin glavni cilj je Lũng Cú Flag Tower. Potem pa vrnitev v Meo Vac po okoliških poteh. Ceste so ponekod še vlažne od megle Mã Pì Lèng Panorama View Point Otroci preizkušajo srečo pri turistih. Zanimiva poslikava na zgradbi. Takšne skale so povsod na tem delu. Cesto sreče Ha Giang so začeli graditi septembra 1959, po 8 letih pa je bila dokončana. Spomenik mladim prostovoljcem, ki so sodelovali pri izgradnji ceste sreče. Projekt ima skupno dolžino približno 200 km, ki poteka skozi kamnito planoto Dong Van in vrh prelaza Ma Pi Leng do Meo Vaca. Mesto Dong Van Khe Lia razgledna točka Terase v dolini so v vseh možnih odtenkih zelene. Mogočen slavolok z dobrodošlico v Lung Cu. Stolp z zastavo se že vidi v daljavi. Še prej pa postanek z "nulto oznako" kilometrov v kraju Lung Cu. Stolp zastave je bil zgrajen v času dinastije Ly. Zgrajen je bil za označevanje najsevernejše točke Vietnama. Nekaj stopnic je pa potrebno prehoditi do vrha. Ogromna zastava velikosti 54 kvadratnih metrov, ki predstavlja 54 etničnih skupin v Vietnamu. Še ena za spomin. Stolp ima impresivno višino 33 metrov. Lepi razgledi z vrha stolpa. Pokrajina navdušuje. V ozadju Kitajski vrhovi. Pokrajina navdušuje. V ozadju Kitajski vrhovi. Ponavadi za povratek izbereva različne poti. Vmes občudujeva delo narave. In delo pridnih rok. Tu pa tam si pa dava duška kolikor se le da... Noben tovor naju skoraj ne preseneti več, tale je še posebej zanimiv... No, tale naju je pa. Nisva vedela po kateri strani je najbolje priti mimo. Namesto denarja otrokom ponavadi razdeliva kaj sladkega. Še nekaj kilometrov med hribovjem in prispeva nazaj v Meo Vac.

Po sliki izgleda lepo...za uživaški moto odklop 👍 Jah Duce gre hudooo, lepo se pelje in lepo popeglan odziv agregata, da se da vozit lepo uglajeno, pa tudi divje, odvisno kakšna je želja in kaj si nastaviš v menijih, Audi jim je prinesel tudi enostavnost upravljanja nastavitev....zame najboljše kar sem do sedaj peljal, pač za moje želje in potrebe, glas V4 mi požene kri v žilah, bolj k junfreca 🤪 (v teh letih k sem 😉) ..... vse seveda odvisno od tega, kaj si človek želi, kake potrebe ima in kaj mu je fajn za dušo, meni je V4 agregat pri srcu še iz časov, ko sva z ženo prepotovala EU z Hondo VFR800 (ja je bilo dost kubikov in tudi nekaj čez 100KM) po dolgem in počez ...uporabljam pa več, ali manj za potovanja v dvoje, z občasni solo odklop in zelo slučajno, neplanirano kakšno sesuto cesto na poti....razred teže in realne uporabe podobno k GS ADV, T EX....ko ostaneš v blatu rabiš traktor, da te potegnejo ven in če pade, ti je takoj slabo, k na hitro izračunaš koliko bo to koštalo....je predrag, kot bolj ali manj vsi....kvalitetne komponente in materiali, tudi OK sestavljen, sem zadovoljen, predvsem pa, kar je najbolj pomembno, zaenkrat še vse dela BP.....kk bo zdržal moje potrebe bom napisal....in kot sem že zapisal, RT bi zadovoljil moje-najine zakonske potrebe, mi je všeč, lep udoben, penzionerski, k sem blizu 😬 in bi bil OK, zame sicer nekoliko prenizek sedež, kar bi se dalo urediti, za potovanja v dvoje top, pa cenejši, k Duče....pa sem imel "srečo", ker je bili v Avtovalu prodajalec tako naduvan, da je tudi ženi dvignil pritisk, kar je pomenilo, da je gotof nakup BMW, pa tudi sam nisem bil povsem prepričan, ali bi ga kupil, ker mi vseeno paše še malo adrenalina...... potem je od same jeze iz "skritih nepovratnih zakonskih rezerv" odkantala še neki K€ zraven za Dučeja 🫶 jah k se poročiš prav fajmušter, v dobrem in slabem 😉

🤝🤝🤝….Duce…pa gre to kam…🚀 neki sem se vozu…slkal bolj mal…Je blo faking Kitajsko vreme….obup….🤦🏻🤌

. ... en star občan

Škoda, da ne morem vsake slike posebej lajkat! TOP!

Ata Goof z hčerama Loti in Lucy 🥰

Upravičeno sem bil zmeden. Ugotovitev na UE, da je bila napaka referenta, niso podaljšali A kategorij ob izdaji prejšnjega. Dobim novo vozniško brez dodatnih stroškov.🫡 Še slika v sistemu iz 2020 je ok. 🙃 Le kot opozorilo ostalim, če iz kakršnegakoli razloga delate novo vozniško, le omenite referentu, saj je to potrebno urediti osebno, da vam tudi podaljša vse kategorije za katere ste upravičeni do podaljšanja v izogib takšnim nevšečnostim kot sem jih imel sam - nezmožnost registracije in podobno.

eh znotraj ... verjetno slab, ker ne hodim moto žegnanja .... če bi prebral, sem napisal, da me lahko občuduješ v tišini valda, da ne dva stara občana

Čist sam sem se pelju v novem, kombinezonu, čeladi in škornjih. Vem, da sem lep, zato me lahko v tišini občudujete 30.3.2024 Foto: Urban Kogovšek

Te fotke si po kar nekaj časa mojih neobjav upam objaviti v tej zahtevni temi. Otok Lošinj, leta 2006 zvečer, kamp Čikat, večerni pogled z obale, fotografirano z mojo takratno Minolto , z večino njenih nastavitev kar z "vrtljivim stolpcem" na zgornji strani fotoaparatovega ohišja.

Naš Bil in njegova prijateljica Pika iz Logatca na Malem Lošinju leta 2006 v kamu Čikat. Oba sta že kar nekaj let pokojna.

Ena zanimiva iz Anglije. Na državnem prvenstvu je dirkaču harryju hillierhu reesu Sherco ponagajal. Zato je v drugem krogu odpeljal dirko na kove 450 rally. In zasedel 11 mesto med 50imi tekmovalci. Zanimiv motorček, z res širšim spektrom uporabe,kot bi marsikdo pričakoval. Sposoben je zmagati na rallyjih, dobro se znajde tudi na enduro dirki, lahko ne pa prijeten sopotnik za pot od Anglije do Bosne,kot je dokazal John Bell,ki se je lansko leto ustavil na čaju pri meni.

Dobr na zuni si res hudoo cool in fancy, skor kičast, za na koledar .....sam kaj se skriva znotraj 😉

Robi zdravo, še migam, se pa staram. Ta teden sem imel motor na servisu, v zadnjih dveh letih sem naredil skupno le 2000 km, tudi e-kolo lani ni imelo 10 daljših tur. Malce sem se polenil, ne prija mi vročina, zato bom letos zastavil svoje miganje že sedaj. Ja pa drugo leto jih bo 70. Počasi se aktivno življenje izteka. Bil sem v San Franciscu trikrat pri hčeri. Vsakič sem se dvakrat peljal s kolesom čez Golden Gate, kar je bil zame vedno poseben dogodek. Pravi kolesarji so bolj v hribih, višina tja do 700 m, kjer je manj prometa in bolj varno. Klanci so bolj kratki, ampak strmi, tako kot za tvojo hišo proti Razpotju. Motoristov je pa zelo malo, pa naj bo to februar ali julij, mraza ni. Ne vem zakaj ja tako. Mogoče je problem tudi varnost na cesti. Drugače pa so tereni (izhodišče smo imeli v Silicijevi dolini), sploh za ležerno kruzanje po bolj stranskih cestah. Da najameš motor tam ni poceni, zavarovanje je drago. Ko se malce ogreje se s kolesom pripeljem do Marofa in greva skupaj v Belo. Pripenjam par slik iz Kalifornije: Univerza Stanford (njihov znak, zadaj univerza), Painted Ladies (lesene hiše, Viktorianski stil, zgrajene 1892-1896, potres in požar leta 1906 jih ni uničil), požar je uničil veliko sekvoj v enem od naravnih parkov (po treh letih se ene obraščajo), Cable car (leseni tramvaj, poganja ga jeklenica pod cesto, ohranjene še tri linije od 23, sistem zgrajen 1873-1890), kolesarjenje po makadamski rekreativni cesti ob zalivu, Chase Center (dvorana ekipe Golden State Warriors), Univerza Berkeley, popotnika s prikolico, Golden Gate v meglici, kolesi na vlaku proti San Franciscu (16 $ v obe smeri, za penzionista samo pol toliko, 70 minut vožnje v eno smer).

ADV kategorija v motorizmu ni "od danes", pojmovanje pa povsem odvisno, kaj si pod to besedo, oz. "adventure motorcycles" ali "adventure trip" predstavljamo......se je pa ta segment močno razširil glede modelov v smislu uporabe, ker so tudi želje in "potrebe" nas uporabnikov različne.....če gremo na ADV turo npr. v Azijo, kjer je veliko tranzita, tam pa veliko slabega makadama in slabih cest,.... rabimo ene vrste bajk z velikim tankom, več ccm in moči, relativno težak za vso ne-potrebno prtljago, bistven faktor tudi zanesljivost in servisna mreža proizvajalca.......na taki poti je redni servis na 5k km ☹️.....če nam je avantura TET, ali preganjanje po domačih gmajnah, slabo prevoznih kolovozih in pohodniških potkah 😉 pa seveda drugačen bajk, lažji in okreten, servisni interval ni pomemben, niti velikost tanka, ali servisna mreža....

Iskanje velikonočnega zajčka

Petek 29.3. Meo Vac in okolica Še preden dobro odpreva oči, naju zbudi grmenje in bliski v daljavi, ki prihajajo vse bližje (posnetek tule). Ker nama pod toplo odejo ne manjka prav nič, se obrneva še za kakšno kitico ali dve. Žal pa cel dopoldan ne kaže na kakšno spremembo na bolje. Čas si krajšava z javljanjem domačim in obiskom tržnice. Popoldan pa naju že zasrbi desna dlan (samo dodajanje plina), ker sklopke itak nimava. Greva en krog po okolici. Kaj kmalu pa se lepa cesta spremeni v pravo blatno kopel. Glede na količino dežja, ki je padala skoraj vso noč in dopoldan, ni nič čudnega. Odločiva se, da nama tega res ni treba in se obrneva. Spremeniva smer, mogoče bo v hrib cesta lepša, saj menda voda teče navzdol. Tudi ta smer ne obrodi sadov. Gradbišče na celotnem odseku ceste. Prav čuden sistem gradnje cest imajo tu. Po razritem delovišču voziš dva tri kilometre, potem pa kar naenkrat asfalt. Si misliš sedaj pa bo, pa je po kilometru dveh še bolj razrito kot prej. Taki odseki znajo trajat tudi 100km in več. Bonus dodatek pa zopet dež. Nič, greva midva nazaj "domov" in planirat jutrijšnjo pot. A ker nama poležavanje ni ravno pisano na kožo, pozno popoldne, ko padavine zopet ponehajo zopet preizkusit srečo in se popeljeva po okolici. Tokrat uspešno, no le enkrat vmes naju je obrnila vojska. Očitno sva preveč zašla na njihovo območje. Proti večeru se pojavi celo sonce na nebu. Jutri torej vreme bo (upava samo, da po najinih željah 🌞). Ponudba na tržnici. "diši" po posušenih ribah. Tele pa še migajo... Rezanci, na kilograme ali na metre??? Hojldrija mesarija... Vakuumsko pakirani suhomesnati proizvodi... Ni, da ni le številke so bolj majhne... Vsega pomalo... Koslinica, traktor, agregat. Akumulator polnijo z namodernejšim pametnim polnilcem Kar ti srce poželi... Lahko tudi klasika iz 60-ih. Vmes se naju vreme usmili, da lahko narediva kak kilometer. Podava se proti razgledni točki... in naletiva na gužvo... Le zakaj vozijo vsi proti nama? Kaj kmalu ugotoviva, zato tudi midva obrneva. Spet na trdnih tleh. poizkusiva v drugo smer... Da si ogledava mestece Meo Vac od zgoraj. Spet čudovita pokrajina... skoraj sem zvočni zid prebil med njivani. Poti imajo betonirane, tako da je vožnja prav zabavna. Nekje proti koncu tele bova obrnila, a tega tule še nisva vedela... Zaustavil naju je vojak in nama s kretnjami pokazal, da morava obrniti. Ok sva šla preizkusit v drugo smer. Zanimivo, da so vse te potke vrisane v Osmand mapi. @SuNa v akciji. Prehud klanec, da bi prebila zvočni zid. Ena od vpadnic v mesto Meo Vac. Naenkrat skozi odprta vrata balkona zaslišiva cviljenje in kruljenje. Možakar je na mopedu pripeljal 100 kilskega pujsa. Pomoje ga je kur..la "pa kaj si to pripeljal za večerjo. A ti nisem zajca naročila" Potem, ko sta ga stehtala, je uvidela, da je storil dober posel. Očitno zato tako vesel nasmeh na njenem obrazu. Jutri pa bo. Vreme mislim

Četrtek 28.3. Ha Giang - Meo Vac Napoved za danes ni bila najbolj obetajoča. A vseeno sva se odločila za premik proti severu. Vreme je pač nepredvidljivo. Če bo dež, bo pač dež. Nima smisla še kak dan dlje ostati na istem mestu. Tako sva modrovala zvečer in zjutraj uresničila najine modre misli. Cesta je bila ponekod še delno mokra in spolzka. Občutek ni najboljši, a vsekakor sva zadovoljna, da ne dežuje. Na motorja namestim vso prttljago... in odpujsava skozi recepcijo na glavno ulico in proti današnjemu cilju. sprva lepa ovinkasta cesta postane tole. Ponekod gradbišče, ponekod plazišče. Zadeva se kmalu uredi in lepa ovinkasta cesta naju pripelje na prvi prelaz. Prva policijska kontrola. Sprva strogo, MVD je bilo dovolj, da je "organ" popustil in dovolil sliko z njegovim motorjem... evo dokaz. Obmejno gorsko okrožje Quan Ba. Mestece Tam Son. Žal nama megleno vreme kroji izgled današnjih slik. Doc Tham Ma je zelo znan prelaz z devetimi serpentinami v pokrajini Ha Giang. Posebej priljubljen tudi med obiskovalci na dveh kolesih. Who is the real Kekec Kam le pelje tale cesta? Vsako ravnino med vrhovi so spremenili v polja. Mali sopotnik maha v pozdrav... Tale sod najbrž ni poln megla noče in noče popustit... Cvet in prvi zeleni poganjki tudi tukaj naznanjajo pomlad. Vrhovi še vedno v megli. Nasmešek prosim. Tale slika ne bo prišla skupaj s položnico. Otroci so veseli sladkarij.. Veselo v dolino... Obmejno področje Vodena skupina (mo)turistov Reka Song Nho. pogled iz balkona. Napoved se je na srečo zamaknila v nočni čas...

Mali je bil Đek...v zelo lepem spominu ga mam.

kera faking birokracija je ta Zlovenija..da ne omenim, da sem moral prožgat najmočnejšo luč, nataknit očala s 3x nim povečanjem in pravilno obrnit kartico vozniškega izpita, da sem preveril veljavnost kategorij. K sreči so vse do 2064, takrat bom pa že ko uni strici 90+...v stilu, povozil ženo pri izhodu iz garaže, ter odšel po nakupih

Nimas pojma kaj zamujas… 🤣

Mah, so milo rečeno posebni, z samovšečno "naduvanostjo" v prodaji dol....če ne bi bili, bi se verjetno, na željo žene po udobni vožnji, sedaj vozil z RT ali K1600....no tako me pa V4 osrečuje 😃

Tinka .... ....ostali dve nista navdušeni glede poziranja 😁...

.

umirjeno, brez scen, tudi ostali motoristi zelo kultivirano

Sem jo ucrl kot zajec da ni bilo treba potice pa prate pripravljat Podgorje pa za makaronarji čez, k sosedom... sem naredil obvoz čez Jelovice da sem si Šavrinske bregove ogledal v križišču desno Praproče so pa čisto blizu in tam še niasem bil... pa se je spalčalo, da sem se lahko odžejal Laniše pod Kraškim robom malce zlovešče, da bi kak šlepar ograje ne prebil neomajni čuvaj v Mikci-h HUM s pokopališča ujet oldtimer čaka boljših časov, pa sploh ni slab videti Kotli so bili v prvotnem planu Waterfall pa cel kup folka to so pa ta obnovljene hiške za najem pa z glavne ceste spet po ovivnkih, eden prvih rondojev v Istri še en hiti pregled Buzetske gorske dirkalne steze pogledat Kaštel Petra Pilosa Lanišče pa klance, Oprtalj... slap Butori ob cesti potem pa kartiza polna, jaz pa v Momjan, Kučibreg, me spomnil na dom..., Belvedur, pa Črni kal, potem pa brž domov...

Sreda 27.03. Ha Giang Proti jutru naju zbudi ropotanje dežnih kapljic po okenski polici. Se pravi sprememba načrtov. Podaljšano poležavanje . Saj ni težko, samo raje bi se preganjala po okolici, kar sva sinoči načrtovala. Za nadaljevanje najine poti proti skrajnem severu Vietnama potrebujeva posebno potovalno dovoljenje. Zato sva to uredila danes dopoldan, v kar naju je delno prisililo tudi vreme. Zglasila sva se na uradu za priseljence in s potnim listom ter 240.000 VND (cca. 9€ na osebo) pridobila dovoljenja. Morda ga ne bova rabila pokazati nikoli, a se ne splača tvegati. Ob policijski kontroli naju lahko oglobijo, pospremijo nazaj v Ha Giang (za primerno ceno seveda ), ali celo zaplenijo motorno kolo . Po urejeni birokraciji se je tudi vreme malce uneslo, ceste so se osušile in zakaj sva še kar v sobi? Greva en krog. Po včerajšnjem načrtu sva imela namen prevoziti krog približno 170 km. Glede na pozen start to ni billo mogoče, en manjši giro pa sva lahko opravila. Pozno popoldan pa še sprehod po mestu in splanirat naslednji dan. Jutri kreneva dalje, ne glede na vreme. Urad za priseljence. Tu so vse državne ustanove takšne barve (tudi barva policijske uniforme). Papirologija je, sedaj pa na skrajni sever... Pred vožnjo še kontrola olja, nato pa gassssa. najprej skozi mesto... Nato pa v objem narave... cesta je ponekod še mokra in spolska... Nekaj so ali pa bodo slavili... Kdor maže ta vozi, ja verigo je potrebno tudi kdaj naoljit... dobro jo je zalil... @SuNa je medtem občudovala okolico... in spočila oči na krasni zeleni barvi Po reki se vidi da so bile padavine kar močne... Čeprav ni sonca narava čudovita... Strm spust v dolino... Na pašo, ali domov? Le kaj bo zavil v te liste? glej kak zanimiv most... seveda sva morala preizkusit. Vse na spodnji polici... Durian, nekateri ga zavohajo na kilometer, ker menda odurno smrdi, je pa sadež vsaj nama zelo okusen. Tržnica, ja tudi tukaj vse je na spodnji polici. Reka Lo in nasprotni breg... Kitajski horoskop, @SuNa je našla svoje znamenje "kralj živali". Ha Giang Provinca in mesto. Smo v Parizu? Zgradba deželne opčine. Kip "strica" Ho-ja z ljudstvom.

Ponedeljek 25.3. Fansipan - The Roof of Indochina Vremenska napoved za današnji dan je ravno prava za obisk "strehe Indokine". Pri zajtrku se z gostiteljem preko prevajalnikov na telefonih dogovoriva, da nama on priskrbi vstopnici. Zagotovi nama tudi, da ne bo težav pri parkiranju najinih motorjev na sami vstopni toèki parka. Brez dodatne prtljage gre precej lažje kot pa polno otovorjena. Jakne nama bodo na višini 3.143m še kako prav prišle. Park je zelo lepo urejen. Vse rastline so sveže, vsako korito delavci v koših znosijo po vseh stopnicah do želene lokacije. Naj govorijo slike... Takole pa izgleda pogovor v modernih časih. Js govorim svojem telefonu on pa svojem. Vseeno boljše kot na roke... Ruta OK gremo... Mimo strojev na plazu, ki je odnesel del ceste. Zanimivo, na nobenem odseku kjer se dela ni nikakršnih semaforjev. Vse deluje po sistemu "tko če prije". Vam povem deluje nobemega čakanja in prometnih zamaškom. Sva že v mestu Sa Pa. In po dobrem kilometru na vhodu parka, kjer je tudi spodnja postaja žičnice na vrh. Tako, tu se začne "Sončni svet". Danes na srečo nobene gužve. Takole nas posadijo v kabine in gremo proti vrhu... Nekje vmes... In že smo zgoraj. Na vrhu je cel kompleks templjev in kipov. Do samega vrha vodi 600 stopnic, nisva štela. Čeprav na 3000mnm še vedno vse zeleno... No tule je pa 145 stonic v komadu... Če zmore mali bova tudi mi2. Skoraj na vrhu. Pogled nazaj pove da smo res visoko. Vrh! 3143m. Žal nimava slovenske zastave. Templji pod vrhom so zares veličastni. Na drugo stran pa pogled zajame velikanski kip Bude in zgornjo postajo žičnice. Mala pagoda, da zajameš zrak in se skriješ pred močnim soncem. Malo poziranja. Takole za predstavo o velikosti kipa... Motranjost pod kipom. Še ena za spomin... in gremo nazaj v nižavje... Tu pomlad še ni ogrnila okolice v zelenje (sušno obdobje). Sprehod skozi avtohtono vas v kateri prikazujejo razna opravila. Delo narave in človeških rok... Sajenje zelja... Dišeča kadila... Tak js mam dost Prišli partijci pogledat, kaj raja počne... Nč takle se slikar... Odbrenčiva še mi2 malo po Sa Pi... Slikovit center, tu je kar precej turiston iz celega sveta. Celo malo jezero z otočkom je nekje v sredi mesta. Tole je pa "novi svet za petičneže" tik pred otvoritvijo... Mi je tole bolj všeč. Ko se zaustaviva ob cesti za par slik, naju ogovori domačinka Su Su. Govorila je celo malo angleško. Turistom prodaja spominke...

Preteklo je leto in naju je zopet začelo gristi, da bi se odpravila v kraje, ki sva jih že obiskala.... Vietnam, zakaj pa ne? Lani od severa na jug, letos pa sva dala v plan severni del ob meji z Laosom in Kitajsko. Potovalna agencija @SuNa se je potrudila in pripravila vse potrebno za pot. Aviokarte, vizume, rentala motorje... Ja, kot ste najbrž že uganili, "ljute mašine", kot lani Honda Wave 110ccm. V bistvu je plan bolj kot ne le okvirni, kilometrov bo sigurno manj, vendar pa je pokrajina dih jemajoča, in upava le, da nama bo vreme naklonjeno kot lani.

če razumem sliko: ata ima zaprta usta in je tih, ženski del pa odprta ? zelo življensko😆( hahahahahahaha)

tale pa je čist moja: nikol ne more bit tok slabo, da se jaz neb znal prilagodit

Žegnanje nima nobene veze s tem kakšen je bajker, niti ne s tem kakšen je človek.....sej to veš 😉 Ma lej nisem lih občudovalec moških....raje žensk, mlajših, če se da 🙃 no pa že teh se počasi bojim 🤪 tko, da imam konzultacije s študentkami raje po spletu 😬 bova ob kaki kavi to 😉

Dons je šansa da ženo nategnemo, pol bo en let suša 🙈

in še si živ ne morem belivat

Men je tudi bolj všeč..........saj si mislil na oni leseni objekt pod objektom za petičneže ne Zanimivo branje, uživam, hvala za izdatno fotogradivo

Torek 19. marec. Sinoči sva zaspala kot ubita. Jet lag je terjal svoj davek, čeprav sva se mu upirala. Zjutraj še enkrat prečekirava vremensko napoved. Nič kaj obetajoča ni. V Hanoiu vsaj pol dneva dež. Tehtava obe možnosti: should we stay or should we go Obvelja slednja. Greva po motorje, naloživa prtljago in gas. V enem letu sva malo pozabila, kako se menjajo brzine. Ves čas si pred prestavljanjem ponavljam, dol je gor in gor je dol. Jp, kot na dirkalnikih. Ko se nekako prebijeva čez mesto in se navadiva najinih novih žrebcev, začne deževati. Oblečeva dežjake in naprej. Vmes še natankava motorčka, pojeva malico in malo povedriva. Vseeno se nato odpraviva naprej, saj ni več daleč. Prispeva v prijetno opremljen Homestay, v kraju Tam Coc. Ostanek večera sva na internetu in delava plane za jutrijšnji dan. Napoved še ne kaže nekega izboljšanja, zato se odločiva da ostaneva tu še en dan več. Tako papirji urejeni, še slikica in gassa najprej do najinega apartmaja po prtljago... Start iz dnvne sobe No ne ravno, tu imajo ponavadi v pritličju garaže opremljene takole kot je na sliki. Tako rdečko in belček sta pripravljena mi2 pa tudi... Obvezen postanek v train street... Kmalu potem, ko sva se končno rešila mestne gneče naju je pričelo prat. Najprej rahel pršec, da se malo odmočiva nato pa kar na polno. zato sva se za nekaj časa skrila pod streho na eni od črpalk. po dobrih 100km prispeva v Tam Coc in parkirava. Seveda, zopet v dnevno sobo...

Zdravo, si se že oženil? Ne še. Kaj pa čakaš? Ne rabim, imam dve sestri, pa mi kuhata, pospravljata pa take stvari. Pa sestra ti ne more nadomestit žene, tudi, če sta dve. Saj nista moji sestri.