Dvorana slavnih

Torek 2.4. Cao Bằng - Loop Danes ponovno start iz mesta Cao Bang. Namen imava obiskati jamo Động Ngườm Ngao in slapove Ban Gioc. Zopet naju je pot peljala tik ob kitajski meji. Ob ogledu naravnih znamenitosti nama je dan kar prehitro minil. Danes ni dodatne prtljage, samo nahrbtnika. Zato je odhod precej olajšan. Prvi postanek opraviva pri domačih rokodelcih. V kovačnici nastajajo različni izdelki. Tudi ženske pomagajo pri ustvarjanju. V glavnem kujejo različna rezilna orodja. Vseh vrst in oblik. Idilična hiška ob vodi. Žal je povsod veliko smeti. Tu odnosa do narave še ni... Most iz bambusa. čeprav ne v najboljšem stanju me je zdržal. Vhod v jamo Động Ngườm Ngao. Jama je bila odkrita leta 1921 in odprta za turizem 1996. Jama je dolga 2769,6m in globoka 61,1m V turistične namene je odprt le del jame v dolžini 945,8m. Kapniški blok ima obliko lotosovega cveta. Ponekod se prehodi zelo zožijo. Sem moral skoraj po štirih... In se na drugem koncu razširijo v ogromne dvorane. Še ena skupna za spomin. Izhod iz jame. Precej višje, kot je bil vstop v jamo. Greva naprej, do slapov. Zaradi poroke so zaprli celo ulico. Ker nisva med povabljenimi, morava najti obvoz. Slapovi Detian ali slapovi Bản Giốc so skupno ime za dva slapova na reki Quây Sơn, ki prečkata mednarodno mejo med Kitajsko in Vietnamom. Slapovi Ban Gioc veljajo za enega največjih in najbolj očarljivih vietnamskih slapov. Pot nadaljujeva vzdolž kitajske meje. Še obvezen postanek ob mejniku. V ozadju na drugi strani je identičen, a ta je kitajski. Naravni tunel, mogoče malenkost povečan. Postanek po poti, In počasi nazaj proti "domu" Glede na precej kaotičen promet, sva do sedaj videla le eno nesrečo. Kmalu bi imela vietnamsko kozo za večerjo Pastir se ne sekira, če bi bila ena manj. Do nastanitve se zapeljeva skozi tržnico. Ni videti, saj sva pozna in je vse pospravljeno.

sreda 3.4. Cao Bamg - Ba Be Lake (jezero) Ponovno je čas za premik in odkrivanje novih lepot Vietnama. Jutro je soparno in vroče, zato se pošteno spotiva preden sploh odrineva na pot. Prav prijetno je sesti za krmilo najinih konjičev in se ohladiti. Okvirni plan je, da si poiščeva spanje nekje v okolici jezera Ba Bể. Tu bova zopet ostala dva dni in se podala v raziskovanje okolice. Jutranja rutina. Hica že pritiska... Izhod iz mesta. Tule se prične 10 (deset) pasovna cesta. Banzaiiiii! Samo kaj, ko je omejitev za motocikle le 40km/h... pa vse s kamerami pokrito. Dajva bolj na izi! Še malo preučevanja spomenikov pretekle zgodovine. A greš na avtobus? Me sprašuje @SuNa Zagleda jezerce v daljavi in seveda morava najti stezico, ki vodi tja. Parkirava pred turistično kmetijo in se razgledava naokoli. Splav iz bambusa, mu je za zaupat? Ribič poskuša srečo. Veslo je veliko kot pri nas lopatka za moko. Privoščiva si jeno kafe... Glej, glej, babe so že čisto blizu. In zaslužen Saigon po končanem prešvicanem dnevu. Kje drugje kot na balkonu sobe s pogledom na riževa polja...

Ponedeljek 1.4. Cao Bang Loop Cao Bang je mesto blizu kitajske meje. To bo najina odskočna deska za obisk par zanimivosti na tem območju. Prvi dan sva se namenila obiskati Núi Mắt Thần - Angels Eye Mountain in začetek poti Ho Chi Minh v kraju Pack Bo. Seveda pa sva pred tem morala opraviti še servis (menjavo olja) na najinih kobilicah. To sva uredila na Honda servisu v mestu. Včeraj sva se dogovorila, da se na servis oglasiva ob 7:30. Tam sva bila par minut pred dogovorjenim časom. Kar naenkrat so vsi zaposleni zapustili stavbo in se postrojili pred poslopjem. Očitno ima njihov minister za delo še bolj rigorozne ukrepe za preverjanje prisotnosti na delu, saj se pred pričetkom fotografirajo. Torej, če te ni na sliki, nisi bil v službi. Bodite pozorni na koncu posnetka, ko zadnji moment prihiti zamudnik. Zamenjava olja je bila končana tik tak in že sva se podala na najino prvo točko ogleda za ta dan Angels Eye Mountain. Zadnji del poti se zelo strmo spusti po pobočju. Slike ne prikažejo dejanskega naklona. K sreči ni bilo blata. Ker tam očitno še nikogar ne moti vožnja po travnikih in stezicah, sva si kot toliko drugih to privoščila tudi midva. A ni trajalo dolgo. Sprednja zračnica je počasi začela puščati. Potrebno se bo čimprej obrniti, da še splezam nekako po hribu nazaj in v bližnji vasi poiščeva pomoč. Ko se vračava, srečava možakarja, ki je na zadnjem delu motorja prevažal drva. Nakaževa mu s kretnjo, da je guma spustila. Pokaže, naj mu slediva do križišča. Tam pokliče soseda in mu pojasni najino težavo. Ta poišče novo zračnico in vzame v roke bankovec za 200.000 VND (cca. 7,5€) in takoj se zmenimo za posel. Vsa vas se je skoraj zbrala okrog naju. Očitno sva jih zabavala . Po montaži kreneva dalje. Naslednji postanek ni bil načrtovan, a ker sva zagledala reklamo za jezero Ho Thang Hen, se odločiva za obisk. Za 20.000 VND (0,75€) po osebi sva si ogledala dve zanimivi jami in se zapeljala del poti okrog jezera. Nato nadaljujeva pot do mesta Pác Bó. Za vožnjo z električnim avtom, ogled pagode, muzeja in jame Pac Bo sva odštela 40.000 VND (cca. 1,50€) po osebi. Visoka vlaga in vročina sta pripomogla, da sva se pošteno spotila na poti v jamo in nazaj. Ker pa se že cel čas voziva na obmejnem območju, se zapeljeva tudi do samega konca - mejnega prehoda s Kitajsko. Žal se morava tu obrniti, ker nimava pogojev za prečkanje. Pa pustimo še kaj za drugič. In odpujsala sva domov. Rdeče puščice na kupu. Servis Honda v mestu Cao Bang. "Štemplanje" na vietnamski način. Rdeča puščica v rokah mehanika. Beli puščici so spustili "kri". Ta deveta gora bo najbrž prava. Zares veličasten pogled. Žal slike zaradi meglic ne prikažejo vse lepote. Srečo imava, da je podlaga suha. Prijazen domačin. Mi2 pred očesom. Malo po tem se je pa zgodilo... Rdeča puščica je bila skoraj bosa, drugače bi se še lep čas podila po livadi. Možakar v oranžni majici naju je pripeljal do mojstra. Nato se je zbrala cela vas, da vidijo kaj se dogaja... Med opravilom je bilo precej smeha...Po opravljeni menjavi zračnice se odpraviva naprej... Vhod v park okrog jezera Thang Hen Jezero Ho Thang Hen Jama Đong Ham Huong. V sklopu parka so tri jame. Tale je najlepša. Še posebej ko najdeš elektroomarico in si prižgeš luči... Jama Đon Thanh Binh. Zanimivo, da sva bila edina obiskovalca. Kar naju ni prav nič motilo. Še malo borbe v stilu Crocodile Dundee. Sami stožci. Igra narave. Bo res treba do meje. Električna vozila prevažajo turiste od ene znamenitosti k drugi in v obratni smeri. Svetišče Ho Chi Minha v obliki pagode. V notranjosti je veličasten zlati kip Hoja, ki sedi na prestolu. Poleg svetišča je muzej... ki skozi razstave, fotografije in spominke pripoveduje zgodbo o življenju strica Hoja. Povzpeti se morava še do jame, v kateri je živel Ho Chi Minh nekaj tednov. Jama je majhna in dobro skrita. Postelja ni bila preveč udobna. Še bambusova koča malo višje nad jamo. Tudi ta ima bolj trdo podlago za spanje. Da se malo ogrejem pred spustom v dolino. Sprehajalna pot se vije ob potoku suối Lê Nin. Pac Bo je izbran za izhodišče (Km0) ceste Ho Chi Minh. Greva kar s tem nazaj? Naprej pa ne gre več. Bo treba obrniti. Za tole stavbo so pa največji prizvajalci vsega... Ura pol šestih zvečer in sonce počasi ugaša...

Jaz sem spet v Črni Gori, potres tu sploh ni tema. Na seatanku nas je vsaj 20 in gospa pobira naročila za kavo, kraču, dužu, sladju, gorču …. Pride ona s polnim pladnom in sprašuje kaj je kdo naruču in tala. Jo vprašam kako si zapomni katera kava je kakšna. Pa mi odgovori: “Sve su iste.” 😂😂😂

Nekaj vezano na temo, če bi koga utegnili tovrstni treningi, naj bere naprej: Dragi avanturisti! Kot ste nekateri najbrž že zasledili sva s Tomažem Kotarcem, ustanoviteljem MyTeam Motocross, nedavno ustanovila platformo pod imenom ADV Spirit. Na tej platformi bova za vse ljubitelje velikih endur ustvarjala vsebino vezano na ADV enduro. Testi ADV motorjev, ADV opreme, vodeni dnevni treningi na poligonih, vikend treningi z vožnjami in challenge dogodki, kratke video vsebine iz poti, koristni nasveti in še in še...želiva graditi in nadalje razvijati ADV segment v Sloveniji in širše. Vabim vas, da se na spletni strani vpišete na newsletter, ter se pridružite ADV Spirit FB in Instagram profilu. S tem nama boste izjemno pomagali razširiti glas in besedo, da se nam pridruži čim več ljudi s podobnimi interesi, ki bi jih utegnila ADV tematika zanimati v bodoče. Ob tej priložnosti vabim vse interesente, da se prijavite na naš dogodek ADV KAMP ISTRA, ki poteka že naslednji vikend, nekaj mest je še prostih. Več o tem na spletni strani. Vnaprej se zahvaljujem vsakemu, ki si je pripravljen vzeti 5 minut za prijavo na newsletter deljenje spletne strani, ter všečkanje FB in Insta profila. Spletna stran: https://www.advspirit.eu/ FB profil: https://www.facebook.com/profile.php?id=61556725967368 Instagram profil: https://www.instagram.com/advspirit.eu/

Dragi avanturisti! Kot ste nekateri najbrž že zasledili sva s Tomažem Kotarcem, ustanoviteljem MyTeam Motocross, nedavno ustanovila platformo pod imenom ADV Spirit. Na tej platformi bova za vse ljubitelje velikih endur ustvarjala vsebino vezano na ADV enduro. Testi ADV motorjev, ADV opreme, vodeni dnevni treningi na poligonih, vikend treningi z vožnjami in challenge dogodki, kratke video vsebine iz poti, koristni nasveti in še in še...želiva graditi in nadalje razvijati ADV segment v Sloveniji in širše. Vabim vas, da se na spletni strani vpišete na newsletter, ter se pridružite ADV Spirit FB in Instagram profilu. S tem nama boste izjemno pomagali razširiti glas in besedo, da se nam pridruži čim več ljudi s podobnimi interesi, ki bi jih utegnila ADV tematika zanimati v bodoče. Ob tej priložnosti vabim vse interesente, da se prijavite na naš dogodek ADV KAMP ISTRA, ki poteka že naslednji vikend, nekaj mest je še prostih. Več o tem na spletni strani. Vnaprej se zahvaljujem vsakemu, ki si je pripravljen vzeti 5 minut za prijavo na newsletter deljenje spletne strani, ter všečkanje FB in Insta profila. Spletna stran: https://www.advspirit.eu/ FB profil: https://www.facebook.com/profile.php?id=61556725967368 Instagram profil: https://www.instagram.com/advspirit.eu/

Dragi avanturisti! Kot ste nekateri najbrž že zasledili sva s Tomažem Kotarcem, ustanoviteljem MyTeam Motocross, nedavno ustanovila platformo pod imenom ADV Spirit. Na tej platformi bova za vse ljubitelje velikih endur ustvarjala vsebino vezano na ADV enduro. Testi ADV motorjev, ADV opreme, vodeni dnevni treningi na poligonih, vikend treningi z vožnjami in challenge dogodki, kratke video vsebine iz poti, koristni nasveti in še in še...želiva graditi in nadalje razvijati ADV segment v Sloveniji in širše. Vabim vas, da se na spletni strani vpišete na newsletter, ter se pridružite ADV Spirit FB in Instagram profilu. S tem nama boste izjemno pomagali razširiti glas in besedo, da se nam pridruži čim več ljudi s podobnimi interesi, ki bi jih utegnila ADV tematika zanimati v bodoče. Ob tej priložnosti vabim vse interesente, da se prijavite na naš dogodek ADV KAMP ISTRA, ki poteka že naslednji vikend, nekaj mest je še prostih. Več o tem na spletni strani. Vnaprej se zahvaljujem vsakemu, ki si je pripravljen vzeti 5 minut za prijavo na newsletter deljenje spletne strani, ter všečkanje FB in Insta profila. Spletna stran: https://www.advspirit.eu/ FB profil: https://www.facebook.com/profile.php?id=61556725967368 Instagram profil: https://www.instagram.com/advspirit.eu/

Dragi avanturisti! Kot ste nekateri najbrž že zasledili sva s Tomažem Kotarcem, ustanoviteljem MyTeam Motocross, nedavno ustanovila platformo pod imenom ADV Spirit. Na tej platformi bova za vse ljubitelje velikih endur ustvarjala vsebino vezano na ADV enduro. Testi ADV motorjev, ADV opreme, vodeni dnevni treningi na poligonih, vikend treningi z vožnjami in challenge dogodki, kratke video vsebine iz poti, koristni nasveti in še in še...želiva graditi in nadalje razvijati ADV segment v Sloveniji in širše. Vabim vas, da se na spletni strani vpišete na newsletter, ter se pridružite ADV Spirit FB in Instagram profilu. S tem nama boste izjemno pomagali razširiti glas in besedo, da se nam pridruži čim več ljudi s podobnimi interesi, ki bi jih utegnila ADV tematika zanimati v bodoče. Ob tej priložnosti vabim vse interesente, da se prijavite na naš dogodek ADV KAMP ISTRA, ki poteka že naslednji vikend, nekaj mest je še prostih. Več o tem na spletni strani. Vnaprej se zahvaljujem vsakemu, ki si je pripravljen vzeti 5 minut za prijavo na newsletter deljenje spletne strani, ter všečkanje FB in Insta profila. Spletna stran: https://www.advspirit.eu/ FB profil: https://www.facebook.com/profile.php?id=61556725967368 Instagram profil: https://www.instagram.com/advspirit.eu/

Gledam murje v Murski Soboti 😁

kozarce kupujem

Yamaha servis #MarincSpeedShop

. ... to me pa že mal na moj kujaunk spominja ... sam mal pijače morm še noter dodat ... pa bo to to

Da da. Dunlopke nekaterim kr na stojalih v garaži razsuvajo motorje. Predno pridem do table konc postojne so gume spremne za bistveno več kot si upam in znam. Tud danes v ridah ni blo najmanjsega dvoma, a bi lahk palil ko bedak al ne, pa je blo 10-11C. Gume pa so, sej vidiš.

dns sm ful globok

Nedelja 31.3 Mèo Vac - Cao Bằng Čas za nov premik. Odpraviva se naprej proti severovzhodu. Današnja pot bo bolj tranzitna. Greva na novo lokacijo od koder imava namen zopet narediti kakšen krog po novi okolici. Vmes obvezen postanek na bencinski črpalki, saj imajo najine Hondice male rezervoarje (komaj 3,7l). Ker imajo tank pod sedeži, midva pa na njih vso prtljago, imava kar nekaj dela, preden se zopet odpeljeva iz črpalke. Ker nisva sigurna, koliko črpalk je na najini poti, nikoli zares ne čakava do zadnjih hlapov. Nekaj lepih prelazov sva zopet prevozila danes, se naužila krasnih razgledov in prišla na nov cilj na najinem potepanju. Velik parkirni prostor sta imeli najini Hondici. Nedelja in sejem. Tak dogodek zahteva kar zaprtje ulice. Kmalu naju cesta že zapelje v hribe. Mimo riževih polj. Očitno je nedelja dan za pranje perila. Sušenje pa kar na cestni ograji ... Za kakšna dva kosila skuhat pa ima drv. Tudi Kakšno bližnjico sva našla... Skoraj vse površine so skrbno obdelane. A danes imajo kak liter zastonj? Gužva je precejšnja. Razmišljam, da bi zamenjal čelado za tole njihovo pokrivalo. Prelaz Khau Coc Cha. Na sliki... in v živo. Na Tubi in v opisih strah in trepet. Ne vem Mi2 sva imela suho in sva ga skoraj preletela. Pišejo jo offroad... Bo pa kot je videt kmalu asfalt. Tole naj bi bil offroad... Ali pa tole. Sicer pa ovinkov tu nikoli ne zmanjka. Se grejo kopati ali na pašo? mogoče kar oboje... Še greva pravo pot. Vse pod kontrolo. čeprav včasih po gradbiščih... Tobak... Tukaj bo pa riž. Le ni vse na roke... Še en prelaz z lepimi serpentinami... Po slabih 180km sva prispela v mesto Cao Bang. Najina namestitev. Spet v najvišjam nadstropju. Pogled preko reke Song Bag. Obvezna fotka ob reklamnem napisu. Jutri pa...

Preteklo je leto in naju je zopet začelo gristi, da bi se odpravila v kraje, ki sva jih že obiskala.... Vietnam, zakaj pa ne? Lani od severa na jug, letos pa sva dala v plan severni del ob meji z Laosom in Kitajsko. Potovalna agencija @SuNa se je potrudila in pripravila vse potrebno za pot. Aviokarte, vizume, rentala motorje... Ja, kot ste najbrž že uganili, "ljute mašine", kot lani Honda Wave 110ccm. V bistvu je plan bolj kot ne le okvirni, kilometrov bo sigurno manj, vendar pa je pokrajina dih jemajoča, in upava le, da nama bo vreme naklonjeno kot lani.

En del posta imas absolutno prav. 🤣

Dragi avanturisti! Kot ste nekateri najbrž že zasledili sva s Tomažem Kotarcem, ustanoviteljem MyTeam Motocross, nedavno ustanovila platformo pod imenom ADV Spirit. Na tej platformi bova za vse ljubitelje velikih endur ustvarjala vsebino vezano na ADV enduro. Testi ADV motorjev, ADV opreme, vodeni dnevni treningi na poligonih, vikend treningi z vožnjami in challenge dogodki, kratke video vsebine iz poti, koristni nasveti in še in še...želiva graditi in nadalje razvijati ADV segment v Sloveniji in širše. Vabim vas, da se na spletni strani vpišete na newsletter, ter se pridružite ADV Spirit FB in Instagram profilu. S tem nama boste izjemno pomagali razširiti glas in besedo, da se nam pridruži čim več ljudi s podobnimi interesi, ki bi jih utegnila ADV tematika zanimati v bodoče. Ob tej priložnosti vabim vse interesente, da se prijavite na naš dogodek ADV KAMP ISTRA, ki poteka že naslednji vikend, nekaj mest je še prostih. Več o tem na spletni strani. Vnaprej se zahvaljujem vsakemu, ki si je pripravljen vzeti 5 minut za prijavo na newsletter deljenje spletne strani, ter všečkanje FB in Insta profila. Spletna stran: https://www.advspirit.eu/ FB profil: https://www.facebook.com/profile.php?id=61556725967368 Instagram profil: https://www.instagram.com/advspirit.eu/

A zdej s tetris gumo ti pa kr rata prezvet?

Igoumenitsa je 60km naprej. Lahko pa se vkrcaš kar v benetkah.

Ampak to je za solo ekspedicije, brez zmaja?

nimam.. sve pare spičkio na kombinezon, čelado in škornje ... sem pa lep

Tinka .... ....ostali dve nista navdušeni glede poziranja 😁...

Sobota 30.3 Mèo Vac - Lung Cu - Meo Vac Ker imava namen še en dan prespati na isti lokaciji, se na današnji potep zopet odpraviva brez kovčkov. Vreme se še vedno nekaj obotavlja, k sreči dežja ni. Najin glavni cilj je Lũng Cú Flag Tower. Potem pa vrnitev v Meo Vac po okoliških poteh. Ceste so ponekod še vlažne od megle Mã Pì Lèng Panorama View Point Otroci preizkušajo srečo pri turistih. Zanimiva poslikava na zgradbi. Takšne skale so povsod na tem delu. Cesto sreče Ha Giang so začeli graditi septembra 1959, po 8 letih pa je bila dokončana. Spomenik mladim prostovoljcem, ki so sodelovali pri izgradnji ceste sreče. Projekt ima skupno dolžino približno 200 km, ki poteka skozi kamnito planoto Dong Van in vrh prelaza Ma Pi Leng do Meo Vaca. Mesto Dong Van Khe Lia razgledna točka Terase v dolini so v vseh možnih odtenkih zelene. Mogočen slavolok z dobrodošlico v Lung Cu. Stolp z zastavo se že vidi v daljavi. Še prej pa postanek z "nulto oznako" kilometrov v kraju Lung Cu. Stolp zastave je bil zgrajen v času dinastije Ly. Zgrajen je bil za označevanje najsevernejše točke Vietnama. Nekaj stopnic je pa potrebno prehoditi do vrha. Ogromna zastava velikosti 54 kvadratnih metrov, ki predstavlja 54 etničnih skupin v Vietnamu. Še ena za spomin. Stolp ima impresivno višino 33 metrov. Lepi razgledi z vrha stolpa. Pokrajina navdušuje. V ozadju Kitajski vrhovi. Pokrajina navdušuje. V ozadju Kitajski vrhovi. Ponavadi za povratek izbereva različne poti. Vmes občudujeva delo narave. In delo pridnih rok. Tu pa tam si pa dava duška kolikor se le da... Noben tovor naju skoraj ne preseneti več, tale je še posebej zanimiv... No, tale naju je pa. Nisva vedela po kateri strani je najbolje priti mimo. Namesto denarja otrokom ponavadi razdeliva kaj sladkega. Še nekaj kilometrov med hribovjem in prispeva nazaj v Meo Vac.

umirjeno, brez scen, tudi ostali motoristi zelo kultivirano

Sem jo ucrl kot zajec da ni bilo treba potice pa prate pripravljat Podgorje pa za makaronarji čez, k sosedom... sem naredil obvoz čez Jelovice da sem si Šavrinske bregove ogledal v križišču desno Praproče so pa čisto blizu in tam še niasem bil... pa se je spalčalo, da sem se lahko odžejal Laniše pod Kraškim robom malce zlovešče, da bi kak šlepar ograje ne prebil neomajni čuvaj v Mikci-h HUM s pokopališča ujet oldtimer čaka boljših časov, pa sploh ni slab videti Kotli so bili v prvotnem planu Waterfall pa cel kup folka to so pa ta obnovljene hiške za najem pa z glavne ceste spet po ovivnkih, eden prvih rondojev v Istri še en hiti pregled Buzetske gorske dirkalne steze pogledat Kaštel Petra Pilosa Lanišče pa klance, Oprtalj... slap Butori ob cesti potem pa kartiza polna, jaz pa v Momjan, Kučibreg, me spomnil na dom..., Belvedur, pa Črni kal, potem pa brž domov...

Iskanje velikonočnega zajčka

Petek 29.3. Meo Vac in okolica Še preden dobro odpreva oči, naju zbudi grmenje in bliski v daljavi, ki prihajajo vse bližje (posnetek tule). Ker nama pod toplo odejo ne manjka prav nič, se obrneva še za kakšno kitico ali dve. Žal pa cel dopoldan ne kaže na kakšno spremembo na bolje. Čas si krajšava z javljanjem domačim in obiskom tržnice. Popoldan pa naju že zasrbi desna dlan (samo dodajanje plina), ker sklopke itak nimava. Greva en krog po okolici. Kaj kmalu pa se lepa cesta spremeni v pravo blatno kopel. Glede na količino dežja, ki je padala skoraj vso noč in dopoldan, ni nič čudnega. Odločiva se, da nama tega res ni treba in se obrneva. Spremeniva smer, mogoče bo v hrib cesta lepša, saj menda voda teče navzdol. Tudi ta smer ne obrodi sadov. Gradbišče na celotnem odseku ceste. Prav čuden sistem gradnje cest imajo tu. Po razritem delovišču voziš dva tri kilometre, potem pa kar naenkrat asfalt. Si misliš sedaj pa bo, pa je po kilometru dveh še bolj razrito kot prej. Taki odseki znajo trajat tudi 100km in več. Bonus dodatek pa zopet dež. Nič, greva midva nazaj "domov" in planirat jutrijšnjo pot. A ker nama poležavanje ni ravno pisano na kožo, pozno popoldne, ko padavine zopet ponehajo zopet preizkusit srečo in se popeljeva po okolici. Tokrat uspešno, no le enkrat vmes naju je obrnila vojska. Očitno sva preveč zašla na njihovo območje. Proti večeru se pojavi celo sonce na nebu. Jutri torej vreme bo (upava samo, da po najinih željah 🌞). Ponudba na tržnici. "diši" po posušenih ribah. Tele pa še migajo... Rezanci, na kilograme ali na metre??? Hojldrija mesarija... Vakuumsko pakirani suhomesnati proizvodi... Ni, da ni le številke so bolj majhne... Vsega pomalo... Koslinica, traktor, agregat. Akumulator polnijo z namodernejšim pametnim polnilcem Kar ti srce poželi... Lahko tudi klasika iz 60-ih. Vmes se naju vreme usmili, da lahko narediva kak kilometer. Podava se proti razgledni točki... in naletiva na gužvo... Le zakaj vozijo vsi proti nama? Kaj kmalu ugotoviva, zato tudi midva obrneva. Spet na trdnih tleh. poizkusiva v drugo smer... Da si ogledava mestece Meo Vac od zgoraj. Spet čudovita pokrajina... skoraj sem zvočni zid prebil med njivani. Poti imajo betonirane, tako da je vožnja prav zabavna. Nekje proti koncu tele bova obrnila, a tega tule še nisva vedela... Zaustavil naju je vojak in nama s kretnjami pokazal, da morava obrniti. Ok sva šla preizkusit v drugo smer. Zanimivo, da so vse te potke vrisane v Osmand mapi. @SuNa v akciji. Prehud klanec, da bi prebila zvočni zid. Ena od vpadnic v mesto Meo Vac. Naenkrat skozi odprta vrata balkona zaslišiva cviljenje in kruljenje. Možakar je na mopedu pripeljal 100 kilskega pujsa. Pomoje ga je kur..la "pa kaj si to pripeljal za večerjo. A ti nisem zajca naročila" Potem, ko sta ga stehtala, je uvidela, da je storil dober posel. Očitno zato tako vesel nasmeh na njenem obrazu. Jutri pa bo. Vreme mislim

Četrtek 28.3. Ha Giang - Meo Vac Napoved za danes ni bila najbolj obetajoča. A vseeno sva se odločila za premik proti severu. Vreme je pač nepredvidljivo. Če bo dež, bo pač dež. Nima smisla še kak dan dlje ostati na istem mestu. Tako sva modrovala zvečer in zjutraj uresničila najine modre misli. Cesta je bila ponekod še delno mokra in spolzka. Občutek ni najboljši, a vsekakor sva zadovoljna, da ne dežuje. Na motorja namestim vso prttljago... in odpujsava skozi recepcijo na glavno ulico in proti današnjemu cilju. sprva lepa ovinkasta cesta postane tole. Ponekod gradbišče, ponekod plazišče. Zadeva se kmalu uredi in lepa ovinkasta cesta naju pripelje na prvi prelaz. Prva policijska kontrola. Sprva strogo, MVD je bilo dovolj, da je "organ" popustil in dovolil sliko z njegovim motorjem... evo dokaz. Obmejno gorsko okrožje Quan Ba. Mestece Tam Son. Žal nama megleno vreme kroji izgled današnjih slik. Doc Tham Ma je zelo znan prelaz z devetimi serpentinami v pokrajini Ha Giang. Posebej priljubljen tudi med obiskovalci na dveh kolesih. Who is the real Kekec Kam le pelje tale cesta? Vsako ravnino med vrhovi so spremenili v polja. Mali sopotnik maha v pozdrav... Tale sod najbrž ni poln megla noče in noče popustit... Cvet in prvi zeleni poganjki tudi tukaj naznanjajo pomlad. Vrhovi še vedno v megli. Nasmešek prosim. Tale slika ne bo prišla skupaj s položnico. Otroci so veseli sladkarij.. Veselo v dolino... Obmejno področje Vodena skupina (mo)turistov Reka Song Nho. pogled iz balkona. Napoved se je na srečo zamaknila v nočni čas...

Sreda 27.03. Ha Giang Proti jutru naju zbudi ropotanje dežnih kapljic po okenski polici. Se pravi sprememba načrtov. Podaljšano poležavanje . Saj ni težko, samo raje bi se preganjala po okolici, kar sva sinoči načrtovala. Za nadaljevanje najine poti proti skrajnem severu Vietnama potrebujeva posebno potovalno dovoljenje. Zato sva to uredila danes dopoldan, v kar naju je delno prisililo tudi vreme. Zglasila sva se na uradu za priseljence in s potnim listom ter 240.000 VND (cca. 9€ na osebo) pridobila dovoljenja. Morda ga ne bova rabila pokazati nikoli, a se ne splača tvegati. Ob policijski kontroli naju lahko oglobijo, pospremijo nazaj v Ha Giang (za primerno ceno seveda ), ali celo zaplenijo motorno kolo . Po urejeni birokraciji se je tudi vreme malce uneslo, ceste so se osušile in zakaj sva še kar v sobi? Greva en krog. Po včerajšnjem načrtu sva imela namen prevoziti krog približno 170 km. Glede na pozen start to ni billo mogoče, en manjši giro pa sva lahko opravila. Pozno popoldan pa še sprehod po mestu in splanirat naslednji dan. Jutri kreneva dalje, ne glede na vreme. Urad za priseljence. Tu so vse državne ustanove takšne barve (tudi barva policijske uniforme). Papirologija je, sedaj pa na skrajni sever... Pred vožnjo še kontrola olja, nato pa gassssa. najprej skozi mesto... Nato pa v objem narave... cesta je ponekod še mokra in spolska... Nekaj so ali pa bodo slavili... Kdor maže ta vozi, ja verigo je potrebno tudi kdaj naoljit... dobro jo je zalil... @SuNa je medtem občudovala okolico... in spočila oči na krasni zeleni barvi Po reki se vidi da so bile padavine kar močne... Čeprav ni sonca narava čudovita... Strm spust v dolino... Na pašo, ali domov? Le kaj bo zavil v te liste? glej kak zanimiv most... seveda sva morala preizkusit. Vse na spodnji polici... Durian, nekateri ga zavohajo na kilometer, ker menda odurno smrdi, je pa sadež vsaj nama zelo okusen. Tržnica, ja tudi tukaj vse je na spodnji polici. Reka Lo in nasprotni breg... Kitajski horoskop, @SuNa je našla svoje znamenje "kralj živali". Ha Giang Provinca in mesto. Smo v Parizu? Zgradba deželne opčine. Kip "strica" Ho-ja z ljudstvom.

Torek 26.5 Sa Pa - Ha Giang Zjutraj se posloviva od prijaznih domačinov in kreneva proti mesu Ha Giang na severu Vietnama. Obeta se dež, zato se ob poti 213 kilometerske etape ne bova preveč obirala. Že zjutraj ob odhodu naju pozdravi megla, malo kasneje pa tudi kak moker odsek ceste. Se pravi loviva dež vendar zaenkrat ni panike nebo je svetlo. Na srečo ostaneva suha celo sonce sva imela na poti in temperature malo pod 30 stopinj. Po prijavi v hotelu se odpraviva na potep po mestu. starinske statve, ki ob pridni roki gospodinje še vedno lepo delujejo in hišni kuža. Takole izgleda stkan trak, ki se navija na motek. Računanje "na peš", ampak plačala sva pa s kartico, kar je ponekot še redkost. Prikupen "Homesta" na pobočju sredi riževih teras. Kot vedno slika za slovo. Cesta v dolino je tudi tukaj betonska. Pred nama glavna cesta... Opazite kaj je v "gajbici"? Se vedno sva med riževimi terasami... Asfalt spet zamenja beton... slikovite serpentine proti dnu doline... Mstece ob jezu elektrarne. Potrebe po elektriki tudi tukaj čedalje večje (klime, hladilniki...) Lepo urejen napis iz grmovnic. Da malo preverim, kaj "pravi" Osmand. Železniški most preko Rdeče reke. Zanimive skulpture, ki delijo štipipasovnico... Čebljale punce in ne "je..jo" prometa ne spredaj ne zadaj. Prenaložen? kaj je že to? Pogledi, ki se jih nikakor ne naveličava... in seveda lepih cest... furnir je suh, zdej pa v kontejner in do Ikee... Skoraj vsa križišča in krožišča imajo v sredini nekakšno skulpturo. Aha, smo že blizu... Takšne "freske" (murals) so zelo pogoste... Žeeeja, tile najini ADV-ji imajo tank, ki drži 3,7litre kar zadostuje za cca 220 km. Žal je tank pod sedežem, in vedno morva snet prtljago ko tankava. Zato to ponavadi storiva preden se odpraviva, ko prtljaga ni nameščena. Takole nekako. Ja še o maskah. Niso obvezne, še zdaleč ne. Nosi jih pa skoraj polovica ljudi?? Očitno jih ne smatrajo kot NAGOBČNIKE, kot so pri nas nekateri jokali. Evo najin Drive Inn Hotel. Ja skozi recepcijo se zapelješ na zaprto parkirišče... Peto nasprotje, pardon nadstropje... Ja, tule skozi sva se zapeljala na parkirišče. Mototrgovina, takšne čelade nosijo skoraj vsi, le redli normalne Jet, še redkeje pa Integralke. Peka nekakšnih krofov, kasavinih kolačkov (tapioka) s kokosovim mlekom na žaru. Klub svoji velikosti je bil kuža prav prijazen. Takle "nakrancan" je pa hotel od zunaj. Tako pripraviva še načrt za jutri potem pa odmaranje...

Ponedeljek 25.3. Fansipan - The Roof of Indochina Vremenska napoved za današnji dan je ravno prava za obisk "strehe Indokine". Pri zajtrku se z gostiteljem preko prevajalnikov na telefonih dogovoriva, da nama on priskrbi vstopnici. Zagotovi nama tudi, da ne bo težav pri parkiranju najinih motorjev na sami vstopni toèki parka. Brez dodatne prtljage gre precej lažje kot pa polno otovorjena. Jakne nama bodo na višini 3.143m še kako prav prišle. Park je zelo lepo urejen. Vse rastline so sveže, vsako korito delavci v koših znosijo po vseh stopnicah do želene lokacije. Naj govorijo slike... Takole pa izgleda pogovor v modernih časih. Js govorim svojem telefonu on pa svojem. Vseeno boljše kot na roke... Ruta OK gremo... Mimo strojev na plazu, ki je odnesel del ceste. Zanimivo, na nobenem odseku kjer se dela ni nikakršnih semaforjev. Vse deluje po sistemu "tko če prije". Vam povem deluje nobemega čakanja in prometnih zamaškom. Sva že v mestu Sa Pa. In po dobrem kilometru na vhodu parka, kjer je tudi spodnja postaja žičnice na vrh. Tako, tu se začne "Sončni svet". Danes na srečo nobene gužve. Takole nas posadijo v kabine in gremo proti vrhu... Nekje vmes... In že smo zgoraj. Na vrhu je cel kompleks templjev in kipov. Do samega vrha vodi 600 stopnic, nisva štela. Čeprav na 3000mnm še vedno vse zeleno... No tule je pa 145 stonic v komadu... Če zmore mali bova tudi mi2. Skoraj na vrhu. Pogled nazaj pove da smo res visoko. Vrh! 3143m. Žal nimava slovenske zastave. Templji pod vrhom so zares veličastni. Na drugo stran pa pogled zajame velikanski kip Bude in zgornjo postajo žičnice. Mala pagoda, da zajameš zrak in se skriješ pred močnim soncem. Malo poziranja. Takole za predstavo o velikosti kipa... Motranjost pod kipom. Še ena za spomin... in gremo nazaj v nižavje... Tu pomlad še ni ogrnila okolice v zelenje (sušno obdobje). Sprehod skozi avtohtono vas v kateri prikazujejo razna opravila. Delo narave in človeških rok... Sajenje zelja... Dišeča kadila... Tak js mam dost Prišli partijci pogledat, kaj raja počne... Nč takle se slikar... Odbrenčiva še mi2 malo po Sa Pi... Slikovit center, tu je kar precej turiston iz celega sveta. Celo malo jezero z otočkom je nekje v sredi mesta. Tole je pa "novi svet za petičneže" tik pred otvoritvijo... Mi je tole bolj všeč. Ko se zaustaviva ob cesti za par slik, naju ogovori domačinka Su Su. Govorila je celo malo angleško. Turistom prodaja spominke...

Nedelja 24.3. Slej ko prej se zgodi... Večerni sprehod po mestu sva kaj kmalu predčasno zaključila in odšla spat brez večerje.Razlog pa rahle trebušne težave. Postelja v tej nastanitvi je bila trda, kar nama je sicer obema všeč. Ampak, če so to ekstremi, potem tudi midva nisva več zadovoljna. Občutek je bil, kot bi spal na "fosnu". Noč se je vlekla kot kurja čreva. Obračanje z boka na bok in preštevanje ovčic, pa še veselica v vampih. Neprespana noč se je zjutraj kar poznala. Zajtrk sva vljudno zavrnila in se poslovila. Pa da vidimo, če naju svež zrak in prazen želodec vendarle pozdravita. Počasi so se nama težave pomirile in tam okrog poldneva so bile nočne težave že pozabljene... Današnja pot je bila namenoma začrtana malo dlje zaradi vremena, Pa nič zato, žabo tiščati v vodo ni tak problem. slika za spomin in gremo v kilometre... Na strehi avtobusa kure. Kaj vse se pelje šele v avtobusu... Počasi in zamišljeno... Priprava sadik riža za razsajanje... Takole pa nasajen lepo v vrste... Pod vrhom enega od prelazov opazim lokalno zanimivost. Električni motocikel vietnamske izdelave. Spomenik tik pod vrhom prelaza se niti ne spomnem katerega. Jih je kot bi si jih namislil Prvi prigrizek po želodčnih težavah. Vse BP, zvečer bo spet pasalo Ja, tule bi pa z veseljem pognal kaj več, kot najinih 9 konjev... Veselo jo mahajo kam pa vedo samo oni... GS nima za burek proti takšni Hondici... Še malo veselice po gradbiščih novega odseka... Nabralo se je celih 50 km. Bila sva prašna kot mlinarja, še pljuval sem rjavo 🤣 Bolj ko sva se bližala kraju Sa Pa več je bilo takšnih značilnih noš. Bambus kot jed... Quy Ho prelaz. Pogled nazaj na prevoženo... Zlati kip na vrhu. Najbrž končan pred kratkim... Mesto Sa Pa do najine namestitve je še cca 12km. Center z železniško postajo v ozadju (žal skrita za globusom) Aha, tule naju je pa Osmand po navodilu Googla zapeljal v ulico, ki jo renovirajo... ni bilo druge kot obrniti in poiskati alternativo. Osmand se ni zmedel (pohvala). Tik pred ciljem še eno delovišče. Končno prispela. Tule prenočiva, jutri pa na Roof of Indochina...

Sobota 23.3. Zjutraj se zbudiva v sončen dan. Ja nič, potem ga je treba izkoristiti. Klepetava gostiteljica z nama čeblja v Vietnamščini, midva pa poskušava usposobiti translator. Ko ga rabiš, ne dela. A vseeno se zmenimo na roke kako sva spala in kam greva naprej. Še slika za spomin, čeprav sprva ni bila zato, češ da ni lepo napravljena. Pot naju tudi danes vodi čez slikovito pokrajino, ki se je enostavno ne naveličava. Pri planiranju rute dodava še vožnjo s trajektom po reki Da. Super, pa preizkusimo! Bila sva edina potnika. Na drugi strani pa ga je pričakala gruča otrok, verjetno so imeli konec pouka. Ko prispeva do današnjega spanja, naju gospodična povpraša, če v državi, iz katere prihajava govorimo angleško. Odgovoriva ji da ne, ampak da razumeva vseeno. Odgovora se razveseli. Pravi, da ima ravno pouk s skupino študentov in če bi bila pripravljena predstaviti našo deželo in jih malo animirati. Ne vem zakaj sem pričakovala, da bom zagledala starejše učence, a pozdravili so naju zvedavi otroci. Začetno tremo smo hitro premagali in učna ura se je začela. Po končani uri, se kar niso mogli posloviti od naju in od zaćetne treme ni bilo niti sledu več. Zares zanimiva izkušnja, ko se srečaš z navadnimi ljudmi, ki te ne jemljejo le kot turista, ampak nekoga, ki je s seboj prinesel delček sveta, ki jim je tako daleč... Jutranja rutina... Še slika za spomin in pot pod kolesa... Spet po stranskih cestah namesto natavnost proti cilju... Potujoča bižuterija. Kot večinoma tudi tu ročno delo... Kratka osvežitev v rahli senci... Kosilo? Pozor na malo rjavo vrečko. Kot, da iz zemlje gleda grba velikega dinozavra. Med njimi pa lepa zavita cesta... Reka DA, katero morava prečkat. Iz daljave trajekt izgleda kot mala pikica Bila sva edina potnika... Najin kapitan za krmilom malo večjega čolna... V nasprotni smeri pa čisto pravi trajekt... Vožnja traja slabih 10 minut. Sestp pa zaradi nizkega vodostaja na neutrjeno brežino. Kar nekaj kilometrov sva potem vozila ob reki po lepi "magistrali"... Sušenje furnirja. Včasih s takšnim materialom zasedejo tudi tretino ceste. Žad. Mestece v katerem se vsi bavijo s klesanjem tega poldragega kamna. Takole sem predstavil našo malo državico, za katero do sedaj še niso vedeli. @SuNa pa je pomagala pri učenju angleščine...

Plan za današnji dan sva naredila že včeraj. Zadnja odločitev, ali daljša in hitrejša pot, ali pa krajša in bolj zavita, pa je padla po zajtrku. Preverila sva še zadnje vremenske napovedi in sklenila, da jo ubereva po krajši poti, ki bo verjetno tudi bolj zanimiva, ker bo v speljana preko hribovja. In odločitev je bila pravilna. Naužila sva se lepih cest, čudovite pokrajine in prijaznih domačinov. Prav vsak od njih ti vrne pozdrav z nasmeškom na obrazu, otroci sramežljivo uporabijo svoje znanje angleščine in prav ponosni so, če lahko spregovorijo s teboj nekaj besed. Mogoče se nam zdi, da nekateri živijo v pomanjkanju, a po tehtnem premisleku v pomanjkanju živimo mi. S tem seveda ne mislim na materialne dobrine. Ko se pripeljeva do nastanitve, se čez par minut ulije kot iz škafa. Sreča je zaenkrat še na najini strani. Motorja pod streho, po nevihti pa sprehod po mestu. V gosjem redu preko ceste... Precej dela opravijo še na roke... Sveže posajen riž. Spravilo glavnega materiala. Zanimiv viseč most preko reke. Pašnja ob cesti, reden pojav. Nasadi čaja. Plantaže riža in čaja. Ob cesti opaziva znak za slapove... Pa so res... precej barvito ... Še sreča,da ni preveč pravzaprav nič smeti... Zraven pa na izgled opuščen zabaviščni objekt, no tu pa je že precej smeti... tipična Vietnamska vas... to so tiste ceste, ki sva jih iskala. Še sreča, da je suho... Tipična hiša v novi izvedbi... delo na polju... Leteči pek. Ok daj dve štruci... No blat no fun! Zemlja je obdelana Blatne toplice v bližini... Priprava novih teras... Pa še dva v blatni kopeli... Po daljši ali po krajši poti? Je predrl al se mu ne da gonit? Lepo obdelano... No pa sva prišla nazaj na 2lepo" cesto... potem pa takole. Za tak kamion si kot nadležna mušica... Prispela. In tole je najina kočica za nocoj... do nje preko cvetočega vrta... Bonsai... A tu so iznašli visoke grede? Evo našla sva grosista za Mass... in trgovino z motoopremo... Ja nč, pa pejmo na enga...

Četrtek 21. marec Najprej jutranja prigodica okrog zajtrka... Med prvimi sva se napotila na zajtrk, da bova čimprej v sedlu. Prijazna receptorka nama v translator napiše, če bi kurjo juhico. Seveda se @SuNa takoj oglasi, da bi raje pečena jajčka, tako kot včeraj, ker je vegetarijanka (to je najkrajši izraz za to, da ne našteva kaj je od mesa in kaj ne ). Pogleda mene in po izrazu na obrazu vidi, da sem tudi jaz vegetarianec . Ko mi2 zajtrkujeva, se v jedilnici pojavi še kar nekaj oseb. Vsem je bila v štaru ponujena kurja juhica in prav vsi smo bili naenkrat vegetarijanci. Naključje ali izgovor za zamenjavo zajtrka? Kdo od nas "belih" pa bo jedel kurjo župo za zajtrk!? Po zajtrku spakirava, obteživa najina motorčka in gremo dalje. Danes se obeta lep dan, brez padavin. Upava, da to drži. Plan poti naju vodi čez mesta in vasi, nekaj kolovoza, a pretežno asfaltna podlaga. Promet v strnjenih naseljih je malo zoprn, dokler se ne vživiš v njihov način vožnje. V kolikor ti ne gre, te itak prisilijo. Prvo in zlato pravilo je, da ni pravil. Drugo pravilo: prednost imajo večji pred manjšimi: najpreh kamioni, avtobusi, osebna vozila, ... do pešcev. Tretje pravilo: preberi zopet prvo pravilo! Drugače pa te pokrajina za vsakim ovinkom preseneti. Pot naju je vodila mimo nasadov ananasa, riža in kavčuka, vmes pa sva se zapeljala tudi skozi kak bambusov gozd. Kilometri so se hitro vrteli na števcu in kmalu sva prispela na današnjo lokacijo Mai Châu. Takole v avli kot pred mošejo. V bistvi niti ni čudno, ker turisti bi nanosili v hotel za samokolnico blata. navežem prtljago v njihovem stilu in jihaaa... Konec mesta sedaj pa gassss.. V mestu je splošna onejitev 40 na uro. Sedaj pa malo na stranske ceste... mimo nasadov ananasa... plodovi so še zeleni. skozi gozd kavčika... skozi "blatni dol" mimo "strička Ho-ja" in seveda na cca 200km tudi tankat. Pije sicer tale žverca malo, ampak ima tudi mali tank. Takih slavolokov je na stotine. Praktično ob vstopu v vsako vas in mesto. Riž... Takole prepeljep predog tovor... Mladeniča je zanimalo od kod sva in kam sva namenjena... zelena kulisa... Med potji naletiva na zale plavajoč most. Tipična Vietnamska reka. Malo poziranja... Tipične terase riža... sredi ničesar resort za petičneže. Tole ni povsem jasno domačini takole zračijo svoja oblačila. Ni nama povsem jasno zakaj, ker je ponavadi okolje precej prašno. Vodni bivol zelo pogosta pojava ob cesti ali za ovinkom. in še terase riža... Pa bambusov gozd... Bambus materual, ki ga uporabljajo za vse od zobotrebca do mosta... Povsem nov asfalt, delavček pa na zaključnih delih... Hitro v mesto... skozi riževa polja... Nato pa zasluženo pivce na terasi namestitve... in pogled na polja pred njo...

Po "neznani" Istri 😁

. ... s prjatlom in velikonočnimi zajčki na kavici

Torek 19. marec. Sinoči sva zaspala kot ubita. Jet lag je terjal svoj davek, čeprav sva se mu upirala. Zjutraj še enkrat prečekirava vremensko napoved. Nič kaj obetajoča ni. V Hanoiu vsaj pol dneva dež. Tehtava obe možnosti: should we stay or should we go Obvelja slednja. Greva po motorje, naloživa prtljago in gas. V enem letu sva malo pozabila, kako se menjajo brzine. Ves čas si pred prestavljanjem ponavljam, dol je gor in gor je dol. Jp, kot na dirkalnikih. Ko se nekako prebijeva čez mesto in se navadiva najinih novih žrebcev, začne deževati. Oblečeva dežjake in naprej. Vmes še natankava motorčka, pojeva malico in malo povedriva. Vseeno se nato odpraviva naprej, saj ni več daleč. Prispeva v prijetno opremljen Homestay, v kraju Tam Coc. Ostanek večera sva na internetu in delava plane za jutrijšnji dan. Napoved še ne kaže nekega izboljšanja, zato se odločiva da ostaneva tu še en dan več. Tako papirji urejeni, še slikica in gassa najprej do najinega apartmaja po prtljago... Start iz dnvne sobe No ne ravno, tu imajo ponavadi v pritličju garaže opremljene takole kot je na sliki. Tako rdečko in belček sta pripravljena mi2 pa tudi... Obvezen postanek v train street... Kmalu potem, ko sva se končno rešila mestne gneče naju je pričelo prat. Najprej rahel pršec, da se malo odmočiva nato pa kar na polno. zato sva se za nekaj časa skrila pod streho na eni od črpalk. po dobrih 100km prispeva v Tam Coc in parkirava. Seveda, zopet v dnevno sobo...

..jaz vino...Tex vodo....v povprečju špricer...