Dvorana slavnih

Sreda 17.4 Bac Giang - Hanoi Že nekaj dni zapored ponoči dežuje. Na najino srečo se zjutraj vreme izboljša, da lahko kreneva dalje brez dežne opreme. Najina pot že nekaj dni nakazuje, da zaključujeva krog. Ja, danes se vrneva na izhodiščno lokcijo. Ko zapustiva mesto, se le za kratek čas zapeljeva mimo zadnjih vasic in zelenih riževih polj. Desna roka na plinu je kot tempomat nastavljena na malo več ko 40 km na uro. Naj traja! Kmalu zelenje zamenjajo betonske zgradbe in široke ceste. Menda so vpadnice v Hanoi znane po prometu, ki ni najbolj prijazen do malih udeležencev. Nama se ni zdelo tako pretirano hudo, kot to opisujejo nekateri popotniki. Mogoče pa zato, ker sva tu že ceel mesec in sva se privadila na njihov način vožnje. Ko še zadnjič odloživa kovčke z motorjev, se zapeljeva po Hanoiu in doživiva še enkrat vožnjo skozi mestni utrip. To noč sta imela motorja pisano druščino. Seveda pod budnim očesom v parkirni hiši pod hotelom. Zapuščava mesto Bac Giang po še vedno vlažnih ulicah... Domačini že pripravljajo svoje pridelke in izdelke naprodaj. Vietnamska državna banka. Nekaj sva brala o smrtni kazni , ki jo še vedno izvajajo.... Pustimo politiko in denar. Skozi drevored, če nebi bilo polno smeti, bi bilo prav lepo... Kar precej tovornega prometa. Ja s tem strašijo takšne kot mi2. Ampak, mi se smrti ne bojimo... Prva označba za letališče. Sedaj sva pa res blizu cilja... Bom ponovil. Ko misliš, da si videl že vse možne tovore na motorjih. Vse širše ceste in vse več voznih pasov... In pozdravni slavolok mesta Hanoi. Glede na velikost mesta ni nek presežek... Most Chuong Duong, prečkava Rdečo reko. Kar nekaj časa traja, da ga prečkaš... Prvi nebotičniki, katerim se približujeva. Skoraj že na "domači lokaciji". Parkirava v že znani "dnevni sobi". In na zasluženo pivo. Po zadnji daljši etapi po Vietnamu... Seveda prometa skozi Hanoi nisva imela dovolj. Zato se še malo zapodiva v gužvo... in odpraviva iskat še kakšno zanimivost... Skozi ozke ulice ... ... prispeva do razbitine bombnika B52. Ostanke so pustili sredi jezerca v mestu, kjer je strmoglavil med vojno. Zgodovinska relikvija Hanoia. Ponosni so na to da so ga sestrelili... Še skozi gost promet na drugi konec, v sosesko Old Quarter. Kjer se ustaviva tudi v izposojevalnici motornih koles, kjer sva lani najela motorje. Dokaz, da sva bila tu, je še vedno prisoten na njihovi mizi. Ogled mesta na malo drugačen način. Keramična mozaična poslikava, ki se nahaja v okrožju Hoan Kiem. Pot nazaj nama OSMAND izračuna po ozkih ulicah. Osebni avto tu nima kaj početi, no zatakne se z lahkoto. Thuy Khue jezero sredi mesta... Sprehajalna pot vodi verjetno dobršen del okoli jezera. Vendar jo tudi na motociklih precej uporabljajo...

Letos ne planirati poti čez prelaz Ploče (Plöckenpass / Passo di Monte Croce Carnico), saj je že od decembra zaprt zaradi zemeljskega plazu.

Povsod je lepo, najlepše pa ukul bajte 😁

https://scontent.fmbx2-1.fna.fbcdn.net/v/t39.30808-6/436333202_822022709958945_8695036269851096016_n.jpg?_nc_cat=103&ccb=1-7&_nc_sid=5f2048&_nc_ohc=eLj17pmElzwAb6MJO9S&_nc_ht=scontent.fmbx2-1.fna&oh=00_AfDDcv1c_8mOBbol7yvFTcxjYBnRJYigZAfbl4hpwa1SHg&oe=662741B6

Torek 16.4 Ha Long - Bac Giang Tako kot včeraj, tudi danes ponoči močno dežuje. Zato zjutraj malo zavlačujeva z odhodom, vse dokler ceste niso suhe. Mudi se nama nikamor, saj kilometraža za današnji dan, tako kot vse do sedaj, ni pretirana. Posloviva se od lastnikov, ki nama za popotnico dajo še škatlo piškotov. Mogoče sta se hotela odkupiti za tisto sezuvanje včeraj. Spet so nama namreč ob prihodu že na prag prinesli "jugoplastika" natikače. Zapustiva mesto in današnja začrtana pot vodi čez številna naselja, kjer med vožnjo opazujeva utrip vaškega življenja. Nekje na polovici se ustaviva, in si kupiva vsak svoj ananas za osvežitev. Raje kot v trgovini kupiva sadje pri lokalnih pridelovalcih, še najraje kar na pragu njihovega doma, če se le ponudi prilika. Vmes kakšno rečemo, pa nič hudega, če pri pogovoru uporabiva tudi roke, ne samo prevajalnik. Z dobro voljo in nasmehom ni jezikovnih ovir. Po okrepčilu in klepetu kreneva naprej. Nadaljevanje dneva pa sledi v slikah. Sinočnji dež in sonce sta poskrbela za zelo soparno jutro. Ceste so suhe in kreneva iz mesta Ha Long. Zakamufliran oddajnik. Takole pa nas ponekod ločijo od ostalih udeležencev v prometu. Gospa je danes očistila že ogromno ananasov, če sklepam po odpadkih. Pokukala sva v njihovo shrambo in še precej sadežev imajo na voljo. Po sladkem okrepčilu gre hitreje čeprav v klanec. Celo vlak sva prehitela. A sva ga mu le kak trenutek kasneje morala odstopiti prednost. Žeja, tokrat bencinska. Na tej črpalki so izrecno prepovedane Nokie 3310. Le kakšno plastično sadje je v teh nasadih? Guavo menda zavijejo v plastično vrečko skoraj na začetku rasti, da jo zaščitijo pred insekti in škodljivci. "vrata province" Quang Ninh se nahajajo v občini Binh Duong. Že nekajkrat sva se spraševala, zakaj imajo čelade zadaj tak razporek. Za čopek seveda! A ti to resno OSMAND? Pelje naju naravnost na železniški most. S temi ozkimi gumami je kar malo ciljanja, ko zapelješ na most in iz njega. Pod pravilnim kotom gre BP... Ta most si delita tako železniški, kot cestni promet. Seveda je urejen s signalizacijo. Vožnja po nasipu? Zopet pogruntavščina navigacije? Seveda nisva edina... Mogočna vrata s tremi vhodi pagode Vinh Nghiem. Kar tekmujejo kdo bo napravil mogočnejši vsto na svoje področje. Mestna ura sredi velikega parka v kraju Bac Giang. Tale na "gepeku" za razliko od mnogih ni več živ... Tudi v Bac Giangu bova spala dokaj visoko. ????? Tudi sobe s številko 13 v 24. nadstropju ni. Je bolje, da piše 12a. Vraževerje pač! Na vrhu stolpnice s 30. nadstropji. Dnevni razgled na mesto. In še svetleča različica. Z nočno razsvetljavo. Bila sva v dilemi. Ali v vodo? Ali v mesto?

isto pravi moja žena, ko gre v trgovino s čevlji

Moto Charlie 👍 Sam res.....vedno imajo neki zame 😁 ne mors verjet 🤪

Najprej sm vtisnu mal prahu in potem še eno kavico 😆

da...ima že TC- nadzor zdrsa, novejšo generacijo absa..preskok je naredil v 2020..če se uspeš stegnit do njega, ker ima že IMU, barvni tv in dokaj izboljšano ciklistiko, fantastične zavore itd... Vedno pa velja za vse generacije:_ res da ima "samo 140" konjičev, a uporabnost na cesti in krivuljo navora sta mnogo bolj ugodni v nizkih in srednjih vrtljajih kot pa če bi imel ZX10. Ker voziti ZX pri 4000 obratih pomeni voziti nekje z80 konjiči, medtem ko se SX pri istih vrtljajih giblje v boljšem režimu kar se navora in konjev tiče. Seveda SX pri 10k obratih nima za burek napram ZXu...sam to je druga zgodba...

Dejansko od servisa do servisa dolijem od 1-3 deci olja, na sezono, cca nič takega, olje mora biti pravo, mislim da se najbolj poleti pozna, ko je več vročine, tudi odvisno od tipa vožnje. Neka poraba v normi seveda je tudi normalna, pomeni da olje naredi svoje poslanstvo. Pa še najbolj se je poznalo do prvega pravega servisa, najbrž zaradi utekanja motorja, pol niti ni neke porabe.

Kawasaki sx nad letnikom 2015 je najboljši nakup. Ima že veliko varnostnih pomagal. Buy once cry once . Vsi novinarji ga postavijo pred gt 1000. Cenovno je 1250 dost ugoden. Samo je težak na mestu. Med voznjo se teze ne opazi, je zelo agilen, ker je nizek. Za premagovanje vecjih razdalj v kratkem času je zelo dober nakup. Pa pri 3k obratih ima ogromno navora. Poraba okoli 6l. Za tako kubikazo zlo ugodno.Nima pa nobenih pomagal. Še absu se cuti da je zlo osnovni. FZ1 visoka poraba goriva. Treba jo je vrtet v visoke obrate, da da od sebe konjiče. To je bolj dirkalni motor. Agregat direkt iz R1. Nima ABSa. Če dobiš model z ABSom bo najverjetneje nagajal. CBF je zastarela, majhna, težka z visoko porabo. Slabim vzmetenjem. Ampak zelo ugodna in trpežna. Jaz dam glas za SXa.

Če je fotomontaža, potem OK. Če pa ni, je moje mnenje, da moraš za tako registrsko plus ostala obeležja na avtu biti hud pacient. Zadnjič sem na AC prehitel povsem tak avto, kot je moj. Še barve enake. Registrska pa KR- ASNIQI. ( Krasniči). Beljak.

Kmalu pa sledi še njegov test Regular PRO verzije. Ravno danes sem jo vozil in malo primerjal vtise obeh izvedenk

Zmeraj kadar se peljem na Most na Soči na kofe, se peljem mimo Bače pri Modreju, kjer še nikoli nisem pil kofeta, zato sem danes tudi to "odkljukal". Ko sem se zjutraj odpeljal od doma, sem se trem stopinjam primerno obul in oblekel , nazaj domo sem se pa vrnil brez "kolesarske podkape" in rokavic, ter z zavihanimi rokavi.

Najpomembneje je udobje in namen uporabe kar pa sam najbolje veš. Pomembno je tudi ali jih kupuješ za nošnjo nad ali pod hlačnicami. Gore-Tex membrane ne premoči, ne prepiha, kljub temu diha široka steljka je udobna, tudi če dalj časa s prsti sloniš na stopalkah vezalke na moto škornjih niso v prid varnosti Boa sistem zavezovanja nekaterim odgovarja, meni npr. ne. Škorenj iz tvojega linka je precej širok v predelu sistema, to najbrž pomeni, da moraš hlačnice spraviti v škorenj. Kako je udoben med hojo, ne vem, je pa res, da sistem hitro sprostiš, če je čevelj pretrd višji škornji najbrž boljše ščitijo gležnje pred zasukom, noge pred vodo, itd.

zračno hlajeni papajo olje, glede na globalno segrevanje, so mimosun + možno pregrevanje

Stari super, sem ti tja na mesinđer pisou.

Srp je že izginil..mam pa tole..vse nekje iz časa ww2

Zakaj testa od kove 450 rally s strani ADV spirit nihče ne prilima sem? Meni se je zdel prekleto realen. https://www.facebook.com/permalink.php?story_fbid=pfbid02C2z88aBbyWcf5wcc2e3MHxZ8ewz4eh9wTxpGxzwH26s3ma2ynSGTWoYEc3BUrPDJl&id=61556725967368

pri utekanju zna biti nekoliko več porabe, kasneje...ne bi smelo biti oziroma v 10 kkm bi morala biti poraba zanemarljiva, da ne rabiš dofilat. Seveda je marsikaj odvisno tudi od tipa olja in tipa agregata.

veš da neki mam...počak poslikam.

Vsa cast. Upam de je ze mal domotozja, in odhod ne bo prevc zalosten. Hvala za reportazo. Srecno pot.

Suzuki se mi je zdel težak, okoren, pri Yamahi pa mi ni bil všeč karakter motorja. Delovala mi je nervozno. Ne znam drugače razložit.

Zato imamo pa Grand Enduro srečanja. Letos bo konec avgusta...

Kar sline ste mi pocedili. Vidim pa same neke super duper fensi motorje pa me zanima, če bi prišel z mojim oldtimerjem, ali bi me vzeli zraven? Saj ne, da bi se bal, da ne bo zvozil ampak zato, ker bi bil že v štartu v prednosti. Meni namreč ni treba izklapljati ABS-a! Malo pa tudi zato, da ne bi kvaril skupinske podobe! Za lažjo predstavo prilagam sliko:

Ponedeljek 15.4 Mong Cai - Ha Long Ponoči kar precej dežuje. Zato imava zjutraj čas za podaljšano poležavanje, da se ceste osušijo. Ko se napakirava, so ceste suhe in dežni kombinezoni lahko ostanejo na svojih mestih. Del poti imava v planu prevoziti ob meji s Kitajsko. Na najini desni se na drugi strani vije modra ograja, na vrhu prepletena z bodečo žico. Zelo na gosto so na ograjah nameščene tudi kamere. Še sreča, da jih delajo Kitajci in so verjetno poceni! Po cca. 500 m za mejnim prehodom naletiva na spuščeno zapornico in na njej znak stop. Iz hiške stopi vojak in naju povpraša (seveda s prevajalnikom), kam sva namenjena. Na a navigaciji mu pokažem najino končno destinacijo Ha Long. Vmesno pot do cilja pa spretno zakrije. Po tehtnem razmisleku in premlevanju, nama le odobri pot in dvigne zapornico. Odpeljeva se naprej, vendar v naslednjem križišču skreneva desno. To pot sva vojaku zamolčala, ker se vije tik ob meji. Verjetno nama ne bi dovolil, v kolikor bi vedel za najin namen. Kmalu se lepa cesta spremeni v gradbišče. Kar precejšen del poti se voziva po prašni cesti, občasno tovornjaki in delovni stroji poskrbijo za to, da sva prašna tudi midva. Na drugi strani prelaza v dolini opaziva ženske v čudovitih nošah. To so ženske iz etnične skupine Dao Thanh Phan. Marljivo delajo na riževih poljih. Nekaj vasi naprej pa zavohava znan vonj, a ga ne znava razvozlati. Na velikih površinah so sušili nekakšne ostružke. Za cesto opaziva ženico, ki strga skorjo iz manjšega debla. Ustaviva se pri njej in vzamemva košček v roke in povonjava. Ženska odlomi košček lubja in ga da v usta. S kretnjo nama nakaže, naj to storiva tudi midva. Seveda, cimet! Samo drugačen, kot sva ga navajena iz Šrilanke. Okus je skoraj pikanten, zelo oster. Kasneje opaziva, da se celotne vasi ukvarjajo s pridobivanjem cimeta. Prejšnjič sva izbrala novejši del mesta Ha Long za najino prenočišče. Tokrat se odločiva za starejši del, ki nima tako ogromnih stolpnic. Seveda sledi še potep po okolici in zvečer debatni krožek na terasi hotela. Po pakiranju slovo od lastnika hotela. Lep primerek "Eifflovega" stolpa. Tukaj je precej telekomunikacijskih stolpov prav takšne oblike... Ceste so suhe, kot da ponoči ni deževalo. Kitajski zid (no, ograja) naju spremlja del poti, ki jo prevoziva ob meji z državama. Vsepovsod opozorilne table, da se nahajava v obmejnem pasu. Mejni prehod... @SuNa gre še tu probat srečo. UUUPS tole zna pa precej spremenit najin načrt poti... Vojak naju povpraša, kam sva namenjena. Na navigaciji mu pokažem končni cilj, Ha Long. In spusti naju naprej. Že po dobrem kilometru jo mahneva desno. Po daljši poti, ob mejnem pasu naprej. Kar dobršen del ceste renovirajo. Ko naletiva na kak tovornjak, ga prehitiva v klanec, ali pa počakava in narediva kakšno fotografijo. Dela potekajo na odseku proti vrhu prelaza... Znak pove vse... Bova kasneje dala besedilo v prevajalnik, sedaj pa hitro mimo. Vseskozi pa naju spremlja modra ograja, na meji med državama... Lepo vijugasto speljana cesta, naju spomni na lani prevoženo (HCMC) prav užitek se je bilo zapeljati po njej. Pri postanku zagledava te betonirane stopnice. Le kam vodijo? sicer precej zaraščene... Do mejnega kamna. Visoka ograja z bodečo žico in seveda nadzornimi kamerami... Tako blizu in hkrati daleč stran. Varnostne kamere so nameščene vsakih nekaj 10 metrov. Le kdo pregleda vse te videoposnetke in kam jih shranijo??? Ko prideva v okrožje Binh Lieu, opaziva zanimive oprave žensk etnične skupine Dao Thanh Phan. Tik zraven meje s Kitajsko izkoritijo vsak kvadratni meter rodovitne zemlje. Pisane noše s precej nerodnimi pokrivali zanaše pojme. Končni vezeni izdelek po zaključku ni stran tkanine ki jo vezejo, ampak hrbtna stran. Trenutki za počitek in seveda FB.... Le kaj sušijo na teh ponjavah? In to kar ob mejnem kamnu. Cimet. Sveže lubje ima močan okus, skoraj pekoč. Sajgonski cimet, znan tudi kot vietnamski cimet ali vietnamska kasija. Sajgonski cimet naj bi bil, tako kot druge vrste kasije, škodljiv v velikih odmerkih zaradi visoke vsebnosti kumarina. Zopet naletiva na skupino otrok, ki zapušča šolske klopi. Radovedno naju opazujejo in pozdravljajo, ko gredo mimo. Riž so na tem delu šele dobro nasadili. Vsakič, ko zagledava "preveč" otovorjeno Hondico, se čudiva njeni vzdržljivosti. Kmalu zeleno okolico zamenja betonska džungla. In najino nocojšnje zatočišče... Še skok v mesto. Za prečkanje ulice je tole najbolj varen način. Cukra nama sicer ne manka... Ampak. Zanimivi izdelki ... ... lokalnega rokodelca. Gordijski vozel. Na enem stebru elektrika, komunikacije.... Še en krog čez tržnico in nazaj "domov".

Mah nč posebnega, danes gledam kako češnja cveti

. ... še zadnji "poletni" dan ps ... welcome to Mitas club

British Star Wars

Pozz. Da se malo oglasim po dolgem času.🤪 Ja, zadnje mesece sem preživel ob pisanju nove knjige, ki je tik pred tiskom, zato sem imel bolj malo časa za kaj drugega razen službe in treningov. Knjiga 17.000km po in do Svilene ceste (Kirgizistan, Uzbekistan, Kazahstan ) in še mal v Černobil in domov bo ugledala luč še ta mesec. Več podrobnosti pa ob izidu.😇 Sem pa po 11 letih sem spet občasno za volanom tovornjaka, prav sede mi. Od moto nesreče še nisem gonil tovornega volana. 😇 Ampak s trdim delom, treningi sem uspel pridobiti nazaj zdravniško. 20240222_113133.mp4 Del rehabilitacije je vsakdanji trening na fitnesu in tudi danes ni nič drugače...še vedno z brado.🤪 Počasi postajam tisti motorist, ko se dejansko vsedem na motor samo takrat ko grem na par tisoč ali pa deset tisoč plus kilometrov trip. Ali je to starost, modrost ali pa samo moja kaprica, ne vem.🤔 Ker je bil lep vikend me Karmen mal podraži, če jo bom kam peljal z motorjem.😎 In resno se zamislim🤔, saj res, letos sploh še nisva ogrela gum. Večkrat mi pridejo tisti momenti, ko imam vsega poln qrac in potem pridejo tisti momenti, ko si rečem pa leeej kako lepi oblaki...🤣 In ta sobota je bila takšna, leeej sonce in oblake.🤣 Pa sva se zapeljala mal okrog hiše... Pa ni problema, če me kdo ni dobil na domu, da mu zaje... dan. Tu sem za vas, delam tudi na daljavo.😂 Izlet je potekal v vodno gurmanskem slogu. Še dobro nisem štartal že sva jedla pri Hladet ( Veliki Gaber)😋 Tu še vedno z brado. 🤣 Karmen gratinirane školjke jaz pa beybi ribs.👌 Fotka na gradu Bogenšperk, ker ga imava ravno za hišo. Nazaj domov obrit na letno verzijo, potem pa na ljubljansko Barje kjer sem kljub neprimerni izbiri motorja iskal ptičjo opazovalnico po barjanskih makadamih. Žal so jo podrli s tisto lepo leseno potjo do nje, ker je bila dotrajana in nevarna, nove pa niso naredili. Žalosten, sej lahko držim jezik za zobmi, samo na mojem frisu so se ob tem lahko prebrali podnapisi.😁 Po dolgem času sva se ustavila ob Rakitniškem jezeru in seveda spet malo jedla... Karmen ričet, jaz pa golaž.👌 Problem je samo ker moram potem še več kot pol njenega naročila pojest, ker moja 🐾 res je kot mali ptiček, mal pokljunčka in je konec.😁 Obiskat greva še Cerkniško jezero kjer sem preživel svoje otroštvo... ter Bloško jezero kjer sva malo uživala na sončku in lizala Colo.😎 Na poti po tej naši deželici pa nisem več vedel ali mi skoz blendajo ali so ceste tako luknjaste.🤪 Od tam pa nisem mogel mimo Horsburgerja v Tivoliju. Karmen več ni mogla jest zato sem pa jaz naročil z dodatno plesko🤣 Moja trenutna postava je na fotografiji. Vidi se da nekaj treniram, se pa tudi vidi, da če mi kdo ponudi kos torte, ga vzamem.😋 Doma si privoščiva še kopel in v posteljo, kjer so se prave dogodivščine šele začele😈. Ampak to je samo najino.🥰 Ker sem se obril sem vsem čudn. Pa kaj ne bom saj sem še sam seb ....😳 Od vse tegobe sem si narisal brke in šel ven. Soseda z narisanimi obrvmi pa mi je rekla, ko me je videla, da nisem normalen🙄🤣 Lp 🤠&🐾

Malo z zamudo odgovarjam.... jaz sem svojega leta 2012 nabavil od 2. lastnika, ko je imel cca 30.000 prevoženih. Zdaj jih ima cca 112.000 za seboj. Vse prej kot laganih Po povratku s Pamirja je pri cca 80.000 prevoženih imel malo večji servis zaradi polomljenih plastik, zvitega hladilnika in rahlo poškodovanih vilic, ampak kar se tiče mehanike, je bilo vse bolj ali manj OK. Edino ventile je bilo potrebno nastavit. Od takrat naprej menjal samo verižni set, cush gumice, gume, zračni filter, zavorno tekočino, zavorne ploščice in olje + oljni filter na cca 6000 - 8000 km. Niti slučajno ne kaže nič na to, da bi mu v kratkem moral iskat zamenjavo