Dvorana slavnih

Najprej sm vtisnu mal prahu in potem še eno kavico 😆

KGB foto postavljen na Jadranki

Otvoeitev moto sezone v ASu Predsednica Ducati kluba Slovenije in dva provokatorja😁 Vreme ni bilo naklonjeno druzenju zunaj....tko, da me je pa teta Frida resla, da sem se posladkal 👌 Dobr, da se priblizuje poletje, sem lah se pol zenine tortice konzumiral 😋 Jah clovek si mora posladkat zivljenje 👍

Itak, večjo vsoto gotovine dobiš z delom na črno ali, če posluješ s SD ali SDS. 🤔😂🤣😇

isto pravi moja žena, ko gre v trgovino s čevlji

Povsod je lepo, najlepše pa ukul bajte 😁

Sreda 17.4 Bac Giang - Hanoi Že nekaj dni zapored ponoči dežuje. Na najino srečo se zjutraj vreme izboljša, da lahko kreneva dalje brez dežne opreme. Najina pot že nekaj dni nakazuje, da zaključujeva krog. Ja, danes se vrneva na izhodiščno lokcijo. Ko zapustiva mesto, se le za kratek čas zapeljeva mimo zadnjih vasic in zelenih riževih polj. Desna roka na plinu je kot tempomat nastavljena na malo več ko 40 km na uro. Naj traja! Kmalu zelenje zamenjajo betonske zgradbe in široke ceste. Menda so vpadnice v Hanoi znane po prometu, ki ni najbolj prijazen do malih udeležencev. Nama se ni zdelo tako pretirano hudo, kot to opisujejo nekateri popotniki. Mogoče pa zato, ker sva tu že ceel mesec in sva se privadila na njihov način vožnje. Ko še zadnjič odloživa kovčke z motorjev, se zapeljeva po Hanoiu in doživiva še enkrat vožnjo skozi mestni utrip. To noč sta imela motorja pisano druščino. Seveda pod budnim očesom v parkirni hiši pod hotelom. Zapuščava mesto Bac Giang po še vedno vlažnih ulicah... Domačini že pripravljajo svoje pridelke in izdelke naprodaj. Vietnamska državna banka. Nekaj sva brala o smrtni kazni , ki jo še vedno izvajajo.... Pustimo politiko in denar. Skozi drevored, če nebi bilo polno smeti, bi bilo prav lepo... Kar precej tovornega prometa. Ja s tem strašijo takšne kot mi2. Ampak, mi se smrti ne bojimo... Prva označba za letališče. Sedaj sva pa res blizu cilja... Bom ponovil. Ko misliš, da si videl že vse možne tovore na motorjih. Vse širše ceste in vse več voznih pasov... In pozdravni slavolok mesta Hanoi. Glede na velikost mesta ni nek presežek... Most Chuong Duong, prečkava Rdečo reko. Kar nekaj časa traja, da ga prečkaš... Prvi nebotičniki, katerim se približujeva. Skoraj že na "domači lokaciji". Parkirava v že znani "dnevni sobi". In na zasluženo pivo. Po zadnji daljši etapi po Vietnamu... Seveda prometa skozi Hanoi nisva imela dovolj. Zato se še malo zapodiva v gužvo... in odpraviva iskat še kakšno zanimivost... Skozi ozke ulice ... ... prispeva do razbitine bombnika B52. Ostanke so pustili sredi jezerca v mestu, kjer je strmoglavil med vojno. Zgodovinska relikvija Hanoia. Ponosni so na to da so ga sestrelili... Še skozi gost promet na drugi konec, v sosesko Old Quarter. Kjer se ustaviva tudi v izposojevalnici motornih koles, kjer sva lani najela motorje. Dokaz, da sva bila tu, je še vedno prisoten na njihovi mizi. Ogled mesta na malo drugačen način. Keramična mozaična poslikava, ki se nahaja v okrožju Hoan Kiem. Pot nazaj nama OSMAND izračuna po ozkih ulicah. Osebni avto tu nima kaj početi, no zatakne se z lahkoto. Thuy Khue jezero sredi mesta... Sprehajalna pot vodi verjetno dobršen del okoli jezera. Vendar jo tudi na motociklih precej uporabljajo...

https://scontent.fmbx2-1.fna.fbcdn.net/v/t39.30808-6/436333202_822022709958945_8695036269851096016_n.jpg?_nc_cat=103&ccb=1-7&_nc_sid=5f2048&_nc_ohc=eLj17pmElzwAb6MJO9S&_nc_ht=scontent.fmbx2-1.fna&oh=00_AfDDcv1c_8mOBbol7yvFTcxjYBnRJYigZAfbl4hpwa1SHg&oe=662741B6

Nedelja, kot je letos še ni bilo. Capica je dobila prvi letošnji bencin. Tudi Guspa je dala celado na glavo. Kitajski komunikaciji sta se povezali brez težav. Postojna-stari trg pri ložu-delnice-osilnica-medvedje ride-kocevska reka-postojna. 230km. Guspa ni sedela zadej skor pol leta?!?!, od oktobra do vceraj sem naredil 250km, in sem zanalasc usekal precej kljukasto in bol prazno cesto. Ful se mi pozna da sem zadnje tri tedne po operaciji zelo malo migal. Zvecer sm bil sfukan ko de sm gonil bicikl. Kot kaze vreme, je naslednja fura 26.4. Postojna-livorno. Bom navozen k sam satan.

Iz Hamamatsuja, mimo Hutijev, domov v garazo. Ne vem kako se pelje, ker ima 0km na stevcu.

1.000km update. Agregat: Nekje med 5 in 6k rpm vse vibrira, v ogledalih ne vidim nic. Na tacki pa tudi cutim mravljince. Navor je ok za stirivaljnika, sicer je pa svoh v nizjih vrtljajih. Znacilnost I4 motorjev pac. Zre ko svinja, 5.5l/100km (duke 890R 4,2l, Tracer 900 4,5l). Menjalnik: Trd, ampak tocen. QS je opevan, pa ni glih ne vem kaj no. Isto kot na Duke 890R, sprejemljivo, ampak dalec od tega kako dela na 690 enduro R. (sem ga sam spimpal). Vzmetenje: Zadnja vzmet je presvoh, spredaj tudi, ampak to dobro skriva z elektroniko, ker ob zaviranju zapre ventil v vilicah. Ergonomija: Sedez je ozek in ni prave oblike, zato je povrsina na kateri dejansko sedis ozka in natiska. Presenetljivo je bil sedez na Duke 890R zelo udoben. Tacke so previsoko in prenizko hkrati, mogoce bi bile lahko malo bolj nazaj. Previsoko zato, ker imam precej skrcene noge v kolenu, prenizke pa zato, ker drgne po tleh ze pri normalni voznji. Pa se gumijaste so zaradi boljsega udobja, ampak ne pomaga. Vibracije pridejo skozi. Krmilo se precej premika naprej/nazaj, ker je vpeto v gumah, zaradi vibracij, ampak ne pomaga niti pri vibracijah niti obcutku na krmilu. Preozko je tudi. Teza se mu kar pozna pri hitri menjavi smeri. Prednja zavora je zanic, kot bi stiskal viledo za posodo pomivat. Zadnja je ok. Sipca je slaba, zrak nabija v celado pri najnizji nastavitvi, pri najvisji se vrtinci okoli celade. Dober moped drgac, sem zadovoljen.

Js sm Savinjčanka , sm šparala dnar.😁😉

napoved, da je vreme za prvomajske praznike napovedano bolje.😘

Banka, ki me je obravnavala kot kriminalca, ko sem hotla položiti večjo vsoto gotovine, za placilo novega prevoznega sredstva.😡

Jp poznam to.....je vsaj to dobro, da potem nima pravo na komentiranje mojih "cevljev" 😀 ceprav lah, da bom nakup te komunikacije obcasno obzaloval 😜

Letos ne planirati poti čez prelaz Ploče (Plöckenpass / Passo di Monte Croce Carnico), saj je že od decembra zaprt zaradi zemeljskega plazu.

Prije ulaska u WC: U kulturnim zemljama: -Pokucaš -Sačekaš 2 sekunde -Ako nitko ne odgovori, slobodno je, uđeš Na Balkanu: -Ugasiš svjetlo WC-a -Ako ti nitko ne jeb* mater iznutra, slobodno je, uđeš

žwerco je bil kar ošter

Nekako prazno je tule danes... Kaj se nič ne vozite???

2 dni z "moja moja" sam šmrkava in hlipava. Nisem si mislil, da bo tako hudo. Že 10x sem spucal bajto in pošteno povem, na živce mi gre, preveč je čisto. Nobenih dlak, nobene hrane po kuhinji...za popizdit. Nekam se moram zjokat, pa se bom kr tle. Na rokah mi je zaspal, rak na čeljusti je kar naenkrat axponentno narastel, boga žverca, kjub otečeni čeljusti pa še vedno, bi rekli, ne morš bilivat, lačna. Ampak sva oba z moja moja vedela, kaj je in da je škoda mučit družinskega člana, v bistvu je bil moj 3ji otrok. Z 8 kg je shujšal na 5. In sem/sva vedela...kljub temu da je še jedel in imel voljo do življenja, žal ni druge kot ga uspavat. Lahko pohvalim Veterino v Vipavi. Vse opcije mi je veterinarka naštela, od operacije v LJ, kjer so specialisti za to, pa vendar je pri 18ih letih sploh vprašanje če se zbudi po operaciji, da ne govorim o pooperativni rehabilitaciji, ki zna trajat al pa se sploh ne ustavi, do lajšanja simtomov z antibiotiki... Ne ena ne druga opcija ni nekaj, kar bi problem rešilo, kvečjemu samo podaljšalo agonijo in trplenje. Pa še ta petarda od mopsa je mela tako visok prag bolečine, da je lahko bil brez ene noge pa ni zacvilil. Zakaj to pišem, ker vsi ki nam je mar do živalic verjetno enako trpimo, pa je pozitivno vedeti kako se s tem spopasti. Vesel bom, če kdo napiše svoje iskušnje, ker žal je tudi smrt del življenja. V glavnem, ko sem se odločil (kar sem že vedel 99%) da bo potrebno narediti, je najprej dobil pomirjevalo. S sinom sva bila v "privat" sobi, žverca pa na mojih rokah cel čas. 15 minut traja nekako, da se umiri in zaspi. Sem prav čutil, kako se je sprostil in umirl in še zadnjič zadrnjohal Jaz sem ga držal na rokah, sin ga je božal. Nato je dobil infuzijo za globoko komo in še infuzijo ki ustavi bitje srca. Lepo je zaspal, celo jaz bi tako, ko bo, kadar bo.... Še vedno cmizdim...in šmrcam. Ma mogoče bo bolje..nekam moram strest te občutke...kogar motijo, naj preskoči. Pa še mala anekdota, oziroma, kaki je karakter mopsov: Oni ne razumejo, kaj je to "personal space" za njih je to prostor, ki si ga delijo z drugimi, neglede na udobje. fotka stara vsaj 15 let: in fotka stara mogoče max 1 leto:

."V iskanju tranzitov in malih lužic ... za bajto 😛" ... o čem razmišljam ??? 😮😊 o današnjem dnevu ... končnooooo ...prvi dan dopusta ... z mopedkom ... mal "okol bajte" 😁 ... na števcu se je obrnilo 681 kilometrov ... z dvemi postanki skupaj sva za to porabila gladko celih devet ur ... devet "neprecenljivih" uric 😮😮😮😁 ... od doma sva začela sicer v suhem ... potem pa približno štiri ure nenormalnega dežnega pranja, po tem pa še približno en toliko časa orkanske burje 😮😮😮 ... so bili pa zato na cilju v Neumu "hruškovača" in čevapi toliko slajši 🤩🤩🤩

. ... dovolj Albanije ... pejva rajši naprej 🔥💪💪💪 ... trajekt iz Sarandë do Krfa vzameva ob "človeški" uri ... odhod 10.30 👍👍👍 ... "natovarjanje" na ladjico je potekalo gladko, brez kakšnega nepotrebnega čakanja ... ... uro in pol mirne vožnje, in pred nami so že parkirana drugačna plovilca 😮😮😮 ... "malo večja" ... pač, kot se za Hellas spodobi 👍👍👍 ... so naju pa teli Grki malo presenetili z svojimi postopki na meji ... ob običajnem pregledu osebnih izkaznic, sva bila dodatno deležna s posebnim obmejnim policistom še detajlnega pregleda motorja, s preveritvijo vseh dokumentov in ne nazadnje celo pregledom vseh tovarniških številk na motorju 😮😮😮 ... jah, to me je pa res mal spominjalo še na naše čase stare Juge 😁 ... ko so naju končno "izpustili", sva se najprej zapeljala na najvišjo točko otoka Krfa, na Pantokrator na višini 906 mnv. Ponudil nama je prelep pogled na dobršen del otoka Krf na eni strani, ter cel južni del Albanije na drugi strani ... hmmm ... dokaj impozantno 😮😮😮👍👍 ... od tam sva se nato premaknila še na eno točko otoka, in sicer v vasico Sidari, kjer sva si ogledala še "Canal d'Amour" 😊... zanimivo "delo" narave, poimenovano kot kanal ljubezni ... 😊 ... kot je bilo na koncu zvečer videti na števcu, danes niti nisva prevozila prav veliko kilometrov, ampak ... dan nama je bil pa vseeno nadvse zanimiv 👍👍👍😊