Dvorana slavnih

Četrtek 18, petek 19 in sobota 20 april Hanoi in nato ... Zjutraj se po zajtrku odpraviva še enkrat v staro mestno jedro Hanoia. Parkirava v bližini train street in upava, da naju bosta motorja počakala, brez listkov o prekršku. Prepoved dostopa do železniških tračnic je uradno še vedno "v veljavi". V kolikor pa te kdo od lastnikov lokalov, ki se nahajajo ob tračnicah, povabi na pijačo, te varnostniki spustijo naprej. Sto let stare železniške proge, ki tečejo skozi srce starega mestnega jedra Hanoja, so zanimiva atrakcija za nas, popotnike. Ulica je tako ozka, da morajo vsi prebivalci poskrbeti za varnost svojih hišnih ljubljenčkov, vozil in stvari vsakič, ko mimo pelje vlak, hkrati pa ohraniti normalno vsakdanje življenje na obeh straneh proge. Ko se naveličava, se počasi odpraviva še v iskanje pošte, da oddava kartice in proti domu. Večer zaključiva v gostilni preko ceste. Preden vrneva motorje, sva jih še oprala v sosednji ulici. Res so bili izdatno "impregnirani" z blatom še iz Ha Gianga. Lokalnio pralci so nama za 40.000 VND (cca. 1,48€) oprali oba motorja in to zelo temeljito. Predava motorje, se posloviva in se peš odpraviva po bližnji okolici okrog jezera. Prav huda kaskaderja pa tudi nisva bila, zato raje odideva na bolj hladno lokacijo . Še zadnjič prespiva v najetem studiu. Pakiranje nama ne vzame preveč časa. V tem sva že na ekspertni stopnji. Pri "sosedih" počakava na prihod Graba in si privoščiva še zadnjega Saigona. Šofer je točen in že naju pelje na letališče. Še zadnjič se zapeljeva čez most Nhật Tân in mestu pomahava v slovo. Do naslednjič ... Greva v mesto! Start iz dnevne sobe... Hmm, prepoved? Za naju ne velja, saj ne razumeva kaj piše. Tile "varnostniki" naju kmalu obrnejo. Ampak se ne dava. Uspelo! Zanimiva dekoracija. Nekam znana figurica... Kjub kaosu v prometu, očitno tudi tukaj veljajo neka pravila. Tale jih je očitno kršila. Enkrat sem jaz v ospredju, ... enkrat pa @SuNa... Enostavno se moraš prepustiti toku prometa... Prodajalka cvetja ob cesti. Pošta, končno! Upava, da kartice pridejo v Slo. Lani niso ... Pizza ni slaba, mogoče bi bilo pa vseeno bolje kaj lokalnega. V petek preden vrneva najine konjičke, pa še v motopralnico, kjer poskrbijo da bodo čisti kot ob prevzemu... Tam čajčkajo vozniki taksijev in eden prikaže kako se napolni in kadi njihova značilna tobačna pipa. Po prevoženih 3800km vsi zadovoljni! No sedaj pa še malo peš po okolici... Tukaj stare stavbe dajejo prostor novejšim. Korenine so močnejše od betona. Še en "Eiffelov" stolp sva našla. Težko najdeš svoj motor, saj so vsi skoraj enaki. Vmes se najde tudi kak tak prestižen primerek... Sobota zadnji dan... nisem ravno govornik Čakanje na taksista v bljižni piceriji... Skozi mesto zapelje še skozi nekaj zanimivo okrašenih ulic... nato pa NASVIDENJE HANOI!... Nasvidenje Vietnam!... Že skoraj doma. Nekje nad južnim Balkanom...

KGB foto postavljen na Jadranki

Naj poizkusim ponovno. Agregat: Z eno besedo odličen. Navora za izvoz, ze pri nizkih vrtljajih, kar ni ravno samoumevno pri linijskih stirivaljnikih. Poraba zmerna, 5.5l/100km. Ker je stirivaljnik ni cutiti vibracij, kot pri recimo dvo ali celo enovaljnikih. Menjalnik: Zelo natancen, rocica menjalnika toga in daje dober obcutek pri menjavanju prestav. V kombinaciji s QS ni nobene potrebe po uporabi sklopke. Tudi autoblipper dela odlicno. Vzmetenje: Odlično aktivno vzmetenje, zelo dobro zaznava neravnine na voziscu in preklopi v najudobnejsi nacin hitro in brez voznikovega posredovanja. Veliko razlicnih nastavitev od avtomatskega preloada zadaj, do uporabniskih nastavitev, ki vsakomur omogocajo da si nastavi po svojih zeljah. Ergonomija: Sedez je odlicen, po 500km s samo eno kratko pavzo ne vidim potrebe po menjavi za komfort sedez. Visina stopalk je za mojo visino optimalna in so tudi dovolj visoko da ne grabi po tleh. So tudi gumijaste za se boljse udobje. Krmilo je vpeto v gumijaste elemente v krizu za blazenje vibracij in ravno prave širine za večino voznikov. Pelje se zelo lahkotno, hitro spreminjanje smeri mu ni tuje in kar vabi na cimbolj zavite ceste. Zavore so odlične brembo spredaj in nissin zadaj. Vetrna zascita je za ta razred vrhunska. (tako nekako gredo opisi lastnikov na forumih in FB, pa tudi ostali "reviewerji" niso dosti boljsi)

...mejduš...si pa lih tko napisal, kot da si imel v naprej dogovorjeno poroko...in pol se s prjatli v gostilni pogovarjal, da žena pije, ko smuk...če ji kej rečeš, vibrira, ko hoferjev kompresor, si mislu, da je suha, pa je debela ko nilski konj...kuhat zna..ampak samo mulo, pegalat tudi zna...ampak tebe, ne cunje...zna prati možgane, ne perilo....ko ji omeniš sex, ona dobi ivje po hrbtu, ti pa, če imaš srečo, samo šamar... ...ampak si vseeno zadovoljen z njo...💪🤪😁

Tale taljanski portalček sem odkril. Ista nastanitev preko bookinga je bila 15€/noč dražja. https://www.bed-and-breakfast.it/en/region/sardinia

Otvoeitev moto sezone v ASu Predsednica Ducati kluba Slovenije in dva provokatorja😁 Vreme ni bilo naklonjeno druzenju zunaj....tko, da me je pa teta Frida resla, da sem se posladkal 👌 Dobr, da se priblizuje poletje, sem lah se pol zenine tortice konzumiral 😋 Jah clovek si mora posladkat zivljenje 👍

ta post me pa spomni na unga biker77,ko so ga iz bmwja klical da more še enkrat naredit video, ker ga je slabo spromoviral,nevem več kerga točno že bmw-ja... 😆

.

1.000km update. Agregat: Nekje med 5 in 6k rpm vse vibrira, v ogledalih ne vidim nic. Na tacki pa tudi cutim mravljince. Navor je ok za stirivaljnika, sicer je pa svoh v nizjih vrtljajih. Znacilnost I4 motorjev pac. Zre ko svinja, 5.5l/100km (duke 890R 4,2l, Tracer 900 4,5l). Menjalnik: Trd, ampak tocen. QS je opevan, pa ni glih ne vem kaj no. Isto kot na Duke 890R, sprejemljivo, ampak dalec od tega kako dela na 690 enduro R. (sem ga sam spimpal). Vzmetenje: Zadnja vzmet je presvoh, spredaj tudi, ampak to dobro skriva z elektroniko, ker ob zaviranju zapre ventil v vilicah. Ergonomija: Sedez je ozek in ni prave oblike, zato je povrsina na kateri dejansko sedis ozka in natiska. Presenetljivo je bil sedez na Duke 890R zelo udoben. Tacke so previsoko in prenizko hkrati, mogoce bi bile lahko malo bolj nazaj. Previsoko zato, ker imam precej skrcene noge v kolenu, prenizke pa zato, ker drgne po tleh ze pri normalni voznji. Pa se gumijaste so zaradi boljsega udobja, ampak ne pomaga. Vibracije pridejo skozi. Krmilo se precej premika naprej/nazaj, ker je vpeto v gumah, zaradi vibracij, ampak ne pomaga niti pri vibracijah niti obcutku na krmilu. Preozko je tudi. Teza se mu kar pozna pri hitri menjavi smeri. Prednja zavora je zanic, kot bi stiskal viledo za posodo pomivat. Zadnja je ok. Sipca je slaba, zrak nabija v celado pri najnizji nastavitvi, pri najvisji se vrtinci okoli celade. Dober moped drgac, sem zadovoljen.

Najprej sm vtisnu mal prahu in potem še eno kavico 😆

20 do 30 kg manj od konkurence ja. Kar se po besedah novinarjev močno pozna tako na cesti,kot na terenu. So Italijani kar navdušeni,kmalu pa ga sprobamo še mi.😉 Niso pa navdušeni samo nad kilogrami,da smo si na jasnem. Ni sicer kle500, je pa verjetno precej blizu

To je ljubezen kljub napakam 🥰

Ljubezen je, ko si žena zaželi najboljše tortice v Sloveniji...jo Buši pelje u Loko v Unikatno slaščičarstvo...pa k sosed na kufe... https://m.facebook.com/unikatnoslascicarstvo

Js sm Savinjčanka , sm šparala dnar.😁😉

Itak, večjo vsoto gotovine dobiš z delom na črno ali, če posluješ s SD ali SDS. 🤔😂🤣😇

Sreda 17.4 Bac Giang - Hanoi Že nekaj dni zapored ponoči dežuje. Na najino srečo se zjutraj vreme izboljša, da lahko kreneva dalje brez dežne opreme. Najina pot že nekaj dni nakazuje, da zaključujeva krog. Ja, danes se vrneva na izhodiščno lokcijo. Ko zapustiva mesto, se le za kratek čas zapeljeva mimo zadnjih vasic in zelenih riževih polj. Desna roka na plinu je kot tempomat nastavljena na malo več ko 40 km na uro. Naj traja! Kmalu zelenje zamenjajo betonske zgradbe in široke ceste. Menda so vpadnice v Hanoi znane po prometu, ki ni najbolj prijazen do malih udeležencev. Nama se ni zdelo tako pretirano hudo, kot to opisujejo nekateri popotniki. Mogoče pa zato, ker sva tu že ceel mesec in sva se privadila na njihov način vožnje. Ko še zadnjič odloživa kovčke z motorjev, se zapeljeva po Hanoiu in doživiva še enkrat vožnjo skozi mestni utrip. To noč sta imela motorja pisano druščino. Seveda pod budnim očesom v parkirni hiši pod hotelom. Zapuščava mesto Bac Giang po še vedno vlažnih ulicah... Domačini že pripravljajo svoje pridelke in izdelke naprodaj. Vietnamska državna banka. Nekaj sva brala o smrtni kazni , ki jo še vedno izvajajo.... Pustimo politiko in denar. Skozi drevored, če nebi bilo polno smeti, bi bilo prav lepo... Kar precej tovornega prometa. Ja s tem strašijo takšne kot mi2. Ampak, mi se smrti ne bojimo... Prva označba za letališče. Sedaj sva pa res blizu cilja... Bom ponovil. Ko misliš, da si videl že vse možne tovore na motorjih. Vse širše ceste in vse več voznih pasov... In pozdravni slavolok mesta Hanoi. Glede na velikost mesta ni nek presežek... Most Chuong Duong, prečkava Rdečo reko. Kar nekaj časa traja, da ga prečkaš... Prvi nebotičniki, katerim se približujeva. Skoraj že na "domači lokaciji". Parkirava v že znani "dnevni sobi". In na zasluženo pivo. Po zadnji daljši etapi po Vietnamu... Seveda prometa skozi Hanoi nisva imela dovolj. Zato se še malo zapodiva v gužvo... in odpraviva iskat še kakšno zanimivost... Skozi ozke ulice ... ... prispeva do razbitine bombnika B52. Ostanke so pustili sredi jezerca v mestu, kjer je strmoglavil med vojno. Zgodovinska relikvija Hanoia. Ponosni so na to da so ga sestrelili... Še skozi gost promet na drugi konec, v sosesko Old Quarter. Kjer se ustaviva tudi v izposojevalnici motornih koles, kjer sva lani najela motorje. Dokaz, da sva bila tu, je še vedno prisoten na njihovi mizi. Ogled mesta na malo drugačen način. Keramična mozaična poslikava, ki se nahaja v okrožju Hoan Kiem. Pot nazaj nama OSMAND izračuna po ozkih ulicah. Osebni avto tu nima kaj početi, no zatakne se z lahkoto. Thuy Khue jezero sredi mesta... Sprehajalna pot vodi verjetno dobršen del okoli jezera. Vendar jo tudi na motociklih precej uporabljajo...

Ali imata VI2 kakšen avtomat, ki Vama po takih čudovitih dnevnih vožnjah, zvečer kar sam uredi fotografije, doda besedilo in objavi v tej temi? Vsak dan med vsemi novimi objavami na tem forumu, vajino objavo prihranim za zadnjo prebrano, ker vem da bo vsebovale najdaljšo in čudovito objavo. Žeklim Vama, da bi imela do konca vajinega potovanja vse potekalo brez večjih zapletov in težav.

Ponedeljek 15.4 Mong Cai - Ha Long Ponoči kar precej dežuje. Zato imava zjutraj čas za podaljšano poležavanje, da se ceste osušijo. Ko se napakirava, so ceste suhe in dežni kombinezoni lahko ostanejo na svojih mestih. Del poti imava v planu prevoziti ob meji s Kitajsko. Na najini desni se na drugi strani vije modra ograja, na vrhu prepletena z bodečo žico. Zelo na gosto so na ograjah nameščene tudi kamere. Še sreča, da jih delajo Kitajci in so verjetno poceni! Po cca. 500 m za mejnim prehodom naletiva na spuščeno zapornico in na njej znak stop. Iz hiške stopi vojak in naju povpraša (seveda s prevajalnikom), kam sva namenjena. Na a navigaciji mu pokažem najino končno destinacijo Ha Long. Vmesno pot do cilja pa spretno zakrije. Po tehtnem razmisleku in premlevanju, nama le odobri pot in dvigne zapornico. Odpeljeva se naprej, vendar v naslednjem križišču skreneva desno. To pot sva vojaku zamolčala, ker se vije tik ob meji. Verjetno nama ne bi dovolil, v kolikor bi vedel za najin namen. Kmalu se lepa cesta spremeni v gradbišče. Kar precejšen del poti se voziva po prašni cesti, občasno tovornjaki in delovni stroji poskrbijo za to, da sva prašna tudi midva. Na drugi strani prelaza v dolini opaziva ženske v čudovitih nošah. To so ženske iz etnične skupine Dao Thanh Phan. Marljivo delajo na riževih poljih. Nekaj vasi naprej pa zavohava znan vonj, a ga ne znava razvozlati. Na velikih površinah so sušili nekakšne ostružke. Za cesto opaziva ženico, ki strga skorjo iz manjšega debla. Ustaviva se pri njej in vzamemva košček v roke in povonjava. Ženska odlomi košček lubja in ga da v usta. S kretnjo nama nakaže, naj to storiva tudi midva. Seveda, cimet! Samo drugačen, kot sva ga navajena iz Šrilanke. Okus je skoraj pikanten, zelo oster. Kasneje opaziva, da se celotne vasi ukvarjajo s pridobivanjem cimeta. Prejšnjič sva izbrala novejši del mesta Ha Long za najino prenočišče. Tokrat se odločiva za starejši del, ki nima tako ogromnih stolpnic. Seveda sledi še potep po okolici in zvečer debatni krožek na terasi hotela. Po pakiranju slovo od lastnika hotela. Lep primerek "Eifflovega" stolpa. Tukaj je precej telekomunikacijskih stolpov prav takšne oblike... Ceste so suhe, kot da ponoči ni deževalo. Kitajski zid (no, ograja) naju spremlja del poti, ki jo prevoziva ob meji z državama. Vsepovsod opozorilne table, da se nahajava v obmejnem pasu. Mejni prehod... @SuNa gre še tu probat srečo. UUUPS tole zna pa precej spremenit najin načrt poti... Vojak naju povpraša, kam sva namenjena. Na navigaciji mu pokažem končni cilj, Ha Long. In spusti naju naprej. Že po dobrem kilometru jo mahneva desno. Po daljši poti, ob mejnem pasu naprej. Kar dobršen del ceste renovirajo. Ko naletiva na kak tovornjak, ga prehitiva v klanec, ali pa počakava in narediva kakšno fotografijo. Dela potekajo na odseku proti vrhu prelaza... Znak pove vse... Bova kasneje dala besedilo v prevajalnik, sedaj pa hitro mimo. Vseskozi pa naju spremlja modra ograja, na meji med državama... Lepo vijugasto speljana cesta, naju spomni na lani prevoženo (HCMC) prav užitek se je bilo zapeljati po njej. Pri postanku zagledava te betonirane stopnice. Le kam vodijo? sicer precej zaraščene... Do mejnega kamna. Visoka ograja z bodečo žico in seveda nadzornimi kamerami... Tako blizu in hkrati daleč stran. Varnostne kamere so nameščene vsakih nekaj 10 metrov. Le kdo pregleda vse te videoposnetke in kam jih shranijo??? Ko prideva v okrožje Binh Lieu, opaziva zanimive oprave žensk etnične skupine Dao Thanh Phan. Tik zraven meje s Kitajsko izkoritijo vsak kvadratni meter rodovitne zemlje. Pisane noše s precej nerodnimi pokrivali zanaše pojme. Končni vezeni izdelek po zaključku ni stran tkanine ki jo vezejo, ampak hrbtna stran. Trenutki za počitek in seveda FB.... Le kaj sušijo na teh ponjavah? In to kar ob mejnem kamnu. Cimet. Sveže lubje ima močan okus, skoraj pekoč. Sajgonski cimet, znan tudi kot vietnamski cimet ali vietnamska kasija. Sajgonski cimet naj bi bil, tako kot druge vrste kasije, škodljiv v velikih odmerkih zaradi visoke vsebnosti kumarina. Zopet naletiva na skupino otrok, ki zapušča šolske klopi. Radovedno naju opazujejo in pozdravljajo, ko gredo mimo. Riž so na tem delu šele dobro nasadili. Vsakič, ko zagledava "preveč" otovorjeno Hondico, se čudiva njeni vzdržljivosti. Kmalu zeleno okolico zamenja betonska džungla. In najino nocojšnje zatočišče... Še skok v mesto. Za prečkanje ulice je tole najbolj varen način. Cukra nama sicer ne manka... Ampak. Zanimivi izdelki ... ... lokalnega rokodelca. Gordijski vozel. Na enem stebru elektrika, komunikacije.... Še en krog čez tržnico in nazaj "domov".

Ko misliš, da si že vse videl... Ultimativna trawell mašina. Tole še na GS-u ne pelješ...

Nemoooj majstore. Ne tako govort. Danes je suha vaja, v petek Capica lovi trajekt! Lani ob takem casu sm mel strahov in paranoj polno skledo. Letos jih nism mel. Do zdej 😀

... oho... moj prjatu Stane modelar...

Že šparam. https://www.motoavantura.si/prihaja-veliki-potovalni-enduro-cf-moto-na-osnovi-modela-ktm-super-adventure-1290/

Neč več...

Ubožica. Nimamo vsi take nesreče v življenju.😁

kot 40 let stari kle

. ... a je dons že kdo kej preveru, kako je za bajto ???

Nič spornega. Mojkovac je v dolini. Potem greš do mosta na Tari pa na zipline, pa potem gor na Žabljak . Od tam se odločiš ali čez Durmitor al pa na Šavnik in Plužine..vse prevozno BP. Tudi ko greš iz Ulcinja na SH20 ali višje iz Cijevne (ne pozabi odpilit ovinkov nad Grabomom) se v primeru zaprtja lahko bp vrneš nazaj in namesto na Gusinje greš pač preko Nikšiča za Mojkovac. Niso to neke razdalje. Ampak kot sem zapisal, sem 99,9% prepričan da je sh20 prevozen.

Prije ulaska u WC: U kulturnim zemljama: -Pokucaš -Sačekaš 2 sekunde -Ako nitko ne odgovori, slobodno je, uđeš Na Balkanu: -Ugasiš svjetlo WC-a -Ako ti nitko ne jeb* mater iznutra, slobodno je, uđeš

Nedelja 14.4. Ha Long - Mong Cai Plan za danes je še malo proti vzhodu. Vse do meje s Kitajsko. Izhod iz mesta poteka po velikih avenijah, tako da ni neke pretirane gužve. Kmalu zapustiva strnjeno mestno območje in že se po čudoviti cesti peljeva proti današnjemu cilju, mestu Mong Cai. Nekje vmes se odločiva, da bova tankala gorivo. Midva marljivo odstranjujeva prtljago iz motorjev, uslužbenec črpalke pa se nama prijazno nasmiha. Ko sva raztovorila najini kobilici in jih pripeljeva do točilnega mesta, pa prihiti in nama začne nekaj razlagati. Seveda v vietnamščini. Ja,ja, karkoli, ti samo toči. Full, Full! Mu z nasmeškom na obrazu odvrnem. Njegova razlaga je vse glasnejša. Očitno misli, da ga bova končno razumela, če bo bolj glasen. Misterijo razjasni prevajalnik. Power off - tắt nguồn skoraj sva se naučila ob nenehnem ponavljanju. Samo kjer si pa prej bil, ko sva imela prtljago še na motorju? Odpraviva se brez prtljage do naslednje črpalke, saj je oddaljena le dobre 3 km. V popoldanskih urah prispeva v mesto Mong Cai, ki meji na Kitajsko. Seveda se zapeljeva vse do mejnega prehoda. Gužve nobene. Očitno jim ni v nekem interesu, da bi se medsosesko obiskovali. Raje se vrneva in se peš odpraviva v bližnji nakupovalni center in na tržnico pred najinim hotelom. Garaža je v prvem nadstropju. Pri nas so ponavadi v kleteh... Tinh Yeu (Love Bridge) s šestimi pasovi. Spet sem oprezal za lokalnimi mehaniki, da namaže verigo. A ve točno v kateri vrečki ima kaj? Sicer se prej "uleže" na hupo a občutek ni najbolj prijeten, ko te prehiti tak velik kamion z 80km/h. Posebej če je nasproti tudi promet. Bencinska črpalka brez elektrike (tắt nguồn) Pozdrav ob prihodu v mesto. Res da je stiropor, samo vseeno je tovor ogromen. Seveda to vleče s Hondo, kot jih voziva midva. Pri nas cerkvene ure, tu pa na vrhu spomenika v krožnem križišču. Tudi to mesto je dokaj veliko. Ni čudno, saj je zadnje večje mesto pred Kitajsko. Pogled na kitajsko stran. Kot da bi tekmovali, kdo bo pozidal večje bloke... Me ne spustijo na drugo stran. Tu se vprašaš, kdo je za železno zaveso?? Utrip na tržnici pod najinim hotelom... Pejva mal pofirbcat. Tofu. Prodajalka čisti školjke. Kolega pravi "še najraje imam skretno, če me scat tišči" Ponudba dnevnega ulova. nekateri krapi še migajo. Pri nas to nebi šlo skozi NIKAKOR!! Mesni oddelek. Perutnina. Ja njihovi standardi okrog hrane in prodaje le te so "malo" drugačni... Sadje v pisanih barvah. Bananini cvetovi in čili. Ingver v sredini. V nakupovalnem centru pa ni da ni. Tu pa je kot pri nas tudi glede hrane... in seveda avtomobilov (na katerega vam tale sliči)? No tole pa so dolgi lasje... Ulična ponudba hrane. Tole je bolj avtentično... Mmmm, @SuNa bo spet prišla na svoj račun. Da ne bo pomote tudi jaz... Rambutan, tudi zelo okusen in predvsem "varen" sadež. Ko se vrneva s potepa, naju spet "opapučarijo" v preddverju hotela. Tu je to kar pogost pojav, da svojo "umazano" obutev pustiš tam.

British Star Wars

Pokojninski sistem (državni, prvi steber) je že od nekdaj solidarnosten, torej mi delamo za upokojence, nekdo drug bo delal za nas, ko bomo upokojeni. Vplačuješ z oplemenitvijo sredstev pa drugi in treti steber. Ta denar ti pripada, pa tudi če si samo nekaj dni v pokoju. Razen če sklad ne propade pred tem....... Otroke nimaš zaradi subvencij, niti zaradi natalitete. Imaš jih zato, ker si imaš to zapisano v genomu vrste in si se za to odločil. Glede subvencij, to je napačna pot za dvig natalitete, razen če to želimo doseči s strokovnjaki za koriščenje socialne pomoči (tvoji Kočevski sosedje, pripadniki etične manjšine) in prišleki, k iso tu zaradi denarja ne dela. Sicer pa stroški vrtca za otroka še nič v primerjavi z vsem, kar sledi....... Trenutno je pač bolj moderno imeti psa kot otroka. Problem bo s temi ženskami na stara leta, ko jih udari zavest o nekoristnosti življenja. Moški pa na starost fašejo demenco in je vse lažje. Drugače pa se strinjava za večino stvari, le gledava iz drugega zornega kota.😁