Dvorana slavnih

Nedelja 14.7. Prišel je zadnji dan najinega potepanja po Balkanu. Zjutraj spet zajtrk in načrtovanje zadnje etape proti domu. Nič posebnega lepo za nosom... Zaradi slabih izkušenj s prehodom mej med Balkanom in Evropo pa ne iz zemljepisnega gledišča ampak političnega, se odločiva za Novi Grad. Prehod med BiH in HR. Zato naju je pot vodila povprek čez BiH... SRB - BiH brez težav in le par minut in piči Miki... Tud u Maline sva šla, na srečo brez posledic Kavica, da ne zaspiva za krmilom... Bih - HR avto na minuto, ni kaj lepo "storilnost" imajo. Tole ime mi je pa zelo znano... Gužva na AC Bosiljevo - Karlovac. V "ciljni ravnini" naju je pa skoraj po doglem času spet pošteno opralo. Na srečo je bila na volja AP v kateri sva lepo povedrila približno dvajset minut. Še en semafor in dva krožišča pa sva doma...

Sobota 13.7. Zjutraj ob zajtrku se poigravava z idejo na AC in pičiva domov. Popoldan so napovedane nevihte, zato prevlada razum, po mokrem se pa ne bova vozila... Na Booking malo počekirava za še eno nočenje. Najdeva primerno nastanitev v kraju Banja Koviljača. Ravno prav za dnevno furo in vmes postanek na Avali. Pred več kot štiredeset leti sem se želel povzpeti na razgledni stolp, vendar takrat to ni bilo mogoče... Cesta od D. Milanovca do Golubca polna tunelov in tudi lepa z novo plastjo asfalta brez lukenj... Tole sliko sem "ujel v letu" leta 2009 ob vračanju iz Romunije (opisano zgoraj). Tole pa letos, ja kar nekaj so spremenili v petnajstih letih... Žeja... Južni del obvoznice mimo Beograda so jim dokončali, kdo dug kot, poševnooki... Cesta na Avalo pa enosmerna in v hladu zelenja... Spomenik z zanimivo zgodovino... Malo več kot 204m visok stolp s svojo mogočno podobo je viden daleč naokoli... Po dolgih letih se bo želja uresničila. Stolp na katerega sem želel pred leti je zgodovina. Leta 2010 ga je zamenjal tale mogotec. Razgledna ploščad na 122 m. No pa poglejmo... Nadstropje nižje pa kavarnica z lepim pogledom na okolico. Pot do "banje" brez nekih posebnosti. Srbija pač... @SuNa je seveda takoj našla prijaznega kosmatega "samohranilca". Pasji piškotki so zakon... ĐinĐe minđe... Ja kot vsaka turistična destimacija. Tudi tukaj seveda brez tega ne gre...

1.dan Kopanje v Uni, 2.dan pa v Šatorskem jezeru. Čehi gor dežurajo. Spotoma pa še do Gavrila Principa. Hiša je odprta in vstop brezplačen.

Glede na zvagano tezo v MCN testu 196,5 kg, ki je za priblizno 5kg visja kot so ostale meritve pokazale do sedaj, sem se danes odpravil zvagat tudi mojega. v tanku sem imel 11l goriva kot je razvidno iz merilnika kolicine goriva ki je na sliki. 185kg z 11l goriva. Ce dodamo se 9l goriva, kar znasa 6,75 kg pride skupna teza s polnim tankom 191,75kg. To je masa ki so jo tudi ostali zmerili. Na Eicmi so za 800X Pro obljubljali suho tezo 167kg. 185 - gorivo (11l) 8,25kg - olje (3,2l) 3kg - hladilna tekocina ? Ne vem koliko je ima dejmo rect 1,5kg - baterija 1,3kg (sem zmeril baterijo doma) znese suha teza 170,9 kg. Lahko recem da so me nategnili za 3,9kg pri suhi tezi. Lahko pa tudi recem da je euro 5 dodal okrog 3 kg. Morda je na kitajskem lazji za 3kg.

Petek 12.7. Zjutraj se posloviva od najinih gostiteljev in se odpraviva proti zahodu... Najin prvi postanek na pokopališču v mestecu Cristian, kjer sva prižgala svečko na grobu kjer je našel svoj mir Silvio. ****************************************************** Le par kilometrov naprej je začne ena lepših cest v Romuniji, 67C vsem bolj poznana kot Tranalpina. Nisva izpustila prilike, da se zapeljeva po njej, še posebej, ker je vremenska napoved zelo ugodna... Tabla na severni strani, na njej sledovi mnogih, ki se podajo na "Alpino" Eden od mostov preko rokava akumulacijskega jezera Oasa... Nisva bila edina, ki sva izkoristila lepo vreme... Prav posebne gužve vseeno ni bilo... Razen nekaj lokalcev na cesti... in ob njej. Pogled nazaj...Mogoče še kdaj! Po relativno nezanimivi vožnji na drugi strani prelaza popoldan prideva do mejnega prehoda Đerdap. Mejne zadeve tudi tukaj brez posebnosti in na hitro... Podava se po na novo preplasteni cesti do današnjega cilja Donji Milanovac. Plaža na Donavi. Voda nič kaj privlačna. Menda ni vprašanje zakaj? So pa lepo uredili park in pristanišče za rečne turistične ladje. Za konec pa še ena "veteranka". Kar nekaj jih še vozi...

Gledam ta hude avione, Ferrarije, Buicke, Chevrolete in eno R5 turbo.

Kove bos pobral se cetrtic, potem smo na istem.

... končno bomo lahko hitro dol do Paklenice... da ne bo treba tistih ovinkov po magistrali obirat.... 🙄

Ampak odgovor MOŽDA je vsekakor pravilen. 🙄

VID_50020311_191551_257.mp4

NI velik takih tle gOR

Ja ja, postopke za domacine poznamo. Hehe. K sreci le z druge roke. Primerjal sem turisticno izkusnjo. Taljan bi enako obsedel na bržini. moram pa rect da sem fud jaz kako leto zvel u strahu pred posto iz Svice. V mraku in dezju sem raje zapeljal skoz oranzno/rdec semafor kot nasilno zaviral. Fleš je blisknil z dveh strani, da me je kr oslepelo 🤣 k sreci nismo dobili nic, po 3letih me je nehalo skrbet.

Dec, kasn izpad je zdej to? A si prebral kaj heca možaka? Napisal je da vozi vecinoma z odprtim klapom, nolan n100, ki ima dvojno homologacijo, torej je vozit z odprto legalno. In da ga moti veter. Zvecer. A je to kul al ne, kdo sm jaz da sodim? evo, prekuc z jetko, clio honda in jaz. Procesor je ostal nedotaknjen, uporabniski umesnik se je pocelil. Ego nikoli. 🤣🤣 matr sm bil zavaljen.

valda nam je vsem jasno da so "jet čelade" blažev žegen? Ne se zajebavat z vožnjo s čelado, ki ne zavaruje podbradnega dela. Lahko brez vizirja, lahko z navadnimi sončnimi očali, ma z odprto čelado (sploh te preklopne itak niso homologirane za vožnjo v odprtem stanju) so en qurac. Pa se lahko hecam s takimi objavami, namreč počnem marsikaj, vozim z navadnimi kavbojkami, perforirano jakno brez hrbtne zaščote, kros body armorjem, ki na asfaltu ni vreden pol kurca..ma s čelado se ne zajebavam...preverjeno vsaj 2x na hard in nekajkrat na i-zi

S takim prekrskom pri nas za rizlo zgresis tombolo. 2km/h vec pa bi blo 1200+18 tock. Ajd, polovica je 600. Ampak obsedis, tako kot sta ta dva. Cakas kombi. Po SLO se nek cajta ne smes vozit…

To je imel na testu še prejšni model. Tanovi ima gumbe na belanci drugace. S tem da je nastaviti ogrevane rocke in sedez sedaj precej, precej lažlje. Je pa res da je qwikshifter obupen od casa do casa. "0" Jaz najdem brez problema. Meni res smeta k se voziš v 3. 50 km/h. Trza, cuka. Če mam v 4. Ni panike. V ostalem obmocju hitrosti se to ne pojavlja nikjer. Recimo, sem se full napalil na Suzukija GX 1000, pa sem ze na vecih videih videl da wobla ob priganjanju. Tle je CF kot vlak.

...moj Tomos najde ler med vsako prestavo, ko hočem šaltat... mislm... to je kr neki...

Ah ti moji spomini. Če bi bili vsaj točni in zanesljivi. Med pregledovanjem mojih starejših fotoografij v mapi Fotografije na disku D mojega prenosnika sem našel še tri starejše fotografije (datum fotografij je najbrž zaradi "selitev" fotografij iz starejšega na malo novejši in še novejši sedanji računalnik (prenosnik) na mojo žalost neznan, dogajalo se je pa sigurno v času, ko sem se še vozil z mojo Yamaho 900 Diversion. Traso te moje vožnje, po samo treh fotografijah iz te mape na disku D pa lahko samo ugibam, ker še nisem pozabil, da sem se po tej trasi tudi res kdaj vozil. Mogoče celo večkrat in v obeh smereh? Idrija - Babno polje - motodrom Grobnik - Reka - Postojna - Idrija.

Ena kost za glodat

No,zato obstaja low verzija 450tke ja😅😅

Mioj plan: prvo v Kobaridu, drugo na Mangartskem sedlu, pico z ovčjim sirom in mortadelo v Bovcu , in še eno s tortico v slaščičarni na Mostu na Soči.

Jutarnji list - Tuneli, vijadukt dug više od kilometra... Rađa se obilaznica oko turističkog središta, imamo snimke!

Tako pa je v Švici (na srečo ni moja izkušnja)

Ni zime za Eskime - Vršič nekoč ko ..............................................................

Po dobrih 3500 prevoženih vem nekaj več. 😜 Položaj sedenja b/p, pa še sedež je kvalitetnejši, kot na Kawi. Ne mara počasne vožnje. Gužvanja po mestu. Čeprav preklopim na mapo, ki je namenjena mestni vožnji, je MG nekako nervozen. Sklopko in plin je potrebno dosti bolj natančno dozirati, kot na Kawi. Menjalnik (prva, druga) je trd. Zadnje dni sem si privoščil nekaj kratkih voženj, napravljen za na plažo. Pričakoval sem, da greje v kolena, ki jih imam pol dlani stran od cilindrov. Ampak ne. Greje v meča!!!. Na obeh nogah. 😳 Nekako kroži zrak..... MG ima 115KM, Versys je imel 117. Razlika na papirju 2, občutek pa vsaj 20 v korist Kawe. Seveda je MG dovolj hiter, pravim le, da MG v nobenem območju vrtljajev in prestavi ne nudi tistega pospeška, kot ga je Kawa v tretji in gaasssss. Glede navora je pa jasno.... Zavore, razred do dva nad Kawo. Brembo proti Tokico. Ciklistika enako. Plus navor. Se mi zdi, da še nikoli iz Lokavca na Predmejo ni šlo tako "z lahkoto". Kljub temu, da je MG težji, ga je lažje položiti. Je pa Italijan. Včeraj mi je kar nekaj časa kljub prazni cesti (neverjetno, večino dneva sem bil v gužvi) signaliziral, da imam nekoga v mrtvem kotu. Zadevo mi je pa "zrihtal" mulo, ki se mi je skozi Kranjsko goro z el. skirojem nalimal na zadek in slalomiral levo-desno. Meni pa light show na armaturi. In ko je odpeljal, se mi ni več prižigalo na prazno. Evo...reset na daljavo.

Po dolgem času sem spet pogledal naslednji video: Ker Adama sledim že nekaj časa (tip je na nivoju verjetno Bircha, Poskitta, Tarresa itd..) in ker ima res dobre prispevke, z zgodbo, posnetki in pravim odnosom do avanture, nisem bil razočaran. Sama predstavitev Slovenije, fantov, ki jih nekaj osebno poznam in so v sami špici hardendura, spet en lep izdelek za "dušo". Za pogledat, za se slinit, za uživat.

. ... odšel sem zvagat svoja čustva do moje japonske ljubice

Bruhnu do klopeinersee čez železno kaplo, motorjev kar precej....

Oblačno, hladno pa vendar suho.

Začeli v soncu, končali v dežju

Četrtek 8.7. Pitešti sva izbrala zaradi izhodišča na priljubljeno cesto 7C. Cilj za danes pa obisk znancev, pri katerih sem pred petnajstimi leti "zdravil" svojo "sveto kravo" ker ni bila sposobna nadaljevati poti. Takole je bilo... Ugotovili smo, da je krepala črpalka za gorivo in to po prevoženih 1200km. Servis in menjavo filtra za gorivo so mi opravili na uradnem servisu BMW. Silvio in Nina Sta nas vzela za svoje in to jima bom vedno hvaležen. Žal je Silvio izgubil bitko z rakom in razlog obiska med drugim je bil tudi, da mu prižgeva svečko na grobu... ********************************************************** Takole sva spakirala in se odravila na 7C, sicer sva jo že prevozila, ampak po parih letih premora je še vedno zanimiva... Nisva bila edina namenjena v tisto smer... Tule na jezu izveva, da bova sigurno ob cesti srečala kar nekaj pravih kosmatincev... Res že po nekaj kilometrih ob cesti medo, ki pričakuje kak priboljšek... Zgledajo krotki, ampak nikoli ne veš, če si na motorju velja biti previden. Še ena družinica... Potem, ko sva zapustila gozdno mejo pa srečava še malo manj nevarne kosmatince... Pogled nazaj v dolino... in še pogled naprej na drugi strani prelaza... Po dobrih 200 kilometrih. Parkirana... Nama so pripravili pa pravi piknik... Zvečer pa še mala strokovna ekskurzija v MHE. Trenutno en generator na priblizno 2/3 moči drugi pa na 0. VID_20240711_220037.mp4 Precej glasno je.

Sreda 10.7. Takole, če povzamem naslov, potem sva že nekje tam "in še kam..." Zjutraj klasični zajtrk "mazalica" in kavica, ki jo sama pripraviva... nato pa zapustiva vasico Idilevo ne desno... Voziva po rahlo valoviti pokrajini... kjer so nepregledna polja sončnic... Na približno polovici poti prideva do mesta Nikopol, kjer prečkava reko Donavo. Seveda s trajektom, na katerem pa je prostora le za šest šleperjev in 5-6 osebnih vozil... "nakladanje in razkladaje" poteka na prav poseben način... VID_20240710_122208.mp4 En kamion dol, drugi gor, potem pa trajekt premaknejo za eno mesto Zadeva se kar vleče... V tem času je čas za opazovanje nakladanja pšenice na rečni šlep. Zanimivo, da smo ob 13:00 do minute natančno zapustili bolgarsko stran... Donava je tu že pravi veletok... Na drugi strani se postopek razkladanja ponovi... Romunija, polja pšenice in ravnih cest, dokler ne prideva do najine današnje destinacije... Mesta Pitešti. V hladilniku najine namestitve naju pričakajo prvi romunski medvedi...

Še kakšna beseda o MotoCamp Bolgarija. Kamp je namenjen popotnikom na dveh in štirih kolesih. Letos so med 5-7 julijem gostili "mini horizonsunlimited" srečanje. Žal se nama ni izšlo, da bi se srečanja udeležila. Sva pa imela srečo, ker je gužva popustila in si je Doug vzel nekaj časa, da smo malo podebatirali o motorjih in potovanjih. V kampu sva se mudila že pred 8 leti. Takrat na poti po Moldaviji, Romuniji, Bolgariji... Bilo nama je všeč, in odločila sva se da se še vrneva. Letos sva si to obljubo izpolnila in preživela prijetno popoldne in večer v družbi enakomislečih... 2. avgust 2016 9. julij 2024 Ker voziva Hondi, naju Polly namesti v sobo Honda... Majhno vendar v stilu... Preden sem se uspel preobleči smo že padli v pogovore... Na števcu AJP 650 ima že 60Kkm. Pravi, da do sedaj ni imel problemov, vendar v smehu pove, da je moral enkrat menjat komplet "mašino". Delo je seveda opravil sam. V bifeju pa zapis v beležko in črtice... Prvi dve črtici sva že skoraj uničila... Na hladilniku je našla prostor tudi nalepka našega kluba... Kristina iz Nemčije pripravlja svojo Hondo 250 na Gruzijo, Pravi da jeseni pa v Južno Ameriko... Precej "dodelan" Harley z njim je Doug pred leti prepotoval kar nekaj po Rusiji in ostalih vzhodnih državah... Kamp je namenjen tistim, ki potujejo in rabijo kak dan ali več premora in pripravo motorja za naprej. Nudijo tudi osnovne stvari, kot so gume, olje pa tudi kak rezervni del te tam počaka. Pravim "motoristom" priporočam. Veš kako se kali jeklo?

Torek 9.7. Danes naju pot vodi mimo dveh znamenitosti blizu kraja Šipka. Pri odcepu za spomenik Buzludzha... Žal spomenik, kot toliko podobnih propada. V notranjost se ne da, je pa impozantna zgradba "must see" v Bolgariji... Domačin motorist nama med drugim svetuje tudi ogled etno vasice na drugi strani prelaza... Tole je pa lepo urejeno "Monument of Freedom" Topovi zunaj objekta simbolično branijo dostop... V notranjosti stolpa pa lepo urejen muzej... Ozke stopnice vodijo preko šestih etaž vse do vrha stolpa. v vsaki etži pa tematski muzej... Ethno village Etar Lepo urejena vasica kot muzej... Značilne hiše za ta del Bolgarije... Tudi v notranjosti lično urejeno... Celo prikaz izdelave raznih uporabnih izdelkov... Tole je poznano Lepo predstavljene noše... In po nekaj kilometrih zelo ozkih in zapuščenih cest... Prispeva na najin današnji cilj. Najin današnji apartma... Tudi za šankom se lahko počutiš prav motoristično

Ponedeljek 8.7. Nov teden nova država... Za začetek jo ubereva še bolj proti vzhodu nato pa proti severu in na prehodu Makaza vstopiva v Bolgarijo. Jebela, menda ja nisem bil prehiter? Preko vode ... Kljub par avtov pred nama se je zadeva na meji odvijala z zavidljivo hitrostjo... Že drviva proti današnjemu cilju. Nasproti pa kolone Bolgarov in Romunov v pričakovanju dopusta na grškem morju... Tipična bolgarska vasica... Sva že v civilki... Zaokroživa malo po mestu... Bazen? Najprej ena Kamenica...

Nedelja 7.7. Gospodov dan, ravno prav za eno kratko krožno vožnjo po bližnji okolici... Začetek po senčni in prazni ravni cesti... Kmalu začne vijugat... Tudi okolica se nekoliko spremeni... Polja sončnic še miso povsem dozorela... Pogled nazaj polja... Hm, kam pa sedaj? Nekam že... Postanek za sliko čeprav sva ob morju postaja vroče... nič, le v gibanju je prijetno... bemti, rdeče... Tam nekje se bova pa namočila... in sva se... Prijetnih nedeljskih 230 km in kopanje, če to ni dopust?

Sobota 6.7. Sva se premaknila še dobrih 370 kilometrov bolj na sever... Na izhodu iz mesta tale puščica na stojalu v spomin na neke pretekle čase... Kmalu zatem vse rumeno od sončnic... Kasneje pa vse pozlatijo požeta polja... naravnost proti soncu... Pol Afrike in cela požeta polja... Barcaffe.. Še malo pa bova na današnjem cilju.

Honda nima termometra tako, da ne veva če nama je vroče . V glavnem znosno...

Četrtek 4.7. Vsega lepega je enkrat konec, premik na novo lokacijo... Pot naju vodi proti severu... Cesta za gume radirat... Pravijo, da če se hočeš kleti naučit, moraš koze imet... Ovinki ja, kje pa je morje? Aha tam daleč se pa vidi... Ti ga na... Prazne plaže? Aaaa. Evo najine vasice. Precej umirjeno , prav po najini meri... nekaj se pripravlja... Ne dolgo potem se je začelo...

Sreda 3.7. Pisana zgodovina mesteca na polotoku Monevasia. Tukaj ostaneva dan več kot sva planirala... Ta štirinožec se je pridružil pohajkovanju po polotoku... Ostanki starre naselbine... Zgodovina... Brez tega pač ne gre.. Turiste je treba olupit, da se ima doma na čem nabirat prah. Ozke uličice v mestecu... nekaj starega in novega... Na koncu pa še malo v slano vodo...

Ponedeljek 1.7. Da ne bova sam lenarla... Dobrih 40km južneje od najine nastanitve je neka znamenitost. Pa ni neko starodavno kamenje iz grške zgodovine ampak zanimiva kraška jama, napol zalita z vodo. Pogled nazaj proti najinem trenutnem "domu"... tam nekje na drugi strani... je pa vhod v kraško jamo... še tehle par stopnic premagamo... I se nabašemo v čolne... No Photo, je bil hud "gondoljer" vendar za nas ne velja... VID_20240701_111422.mp4 Dobrih 1,2km dolga mokra pot, je ponekod zares tesna. Komaj smo se prerinili do izhoda, kjer se žačne pešpot. Lepa in zanimiva kraška jama malo nad gladino morja... Lepo urejena... Končno na svetlem ... zares čisto morje... 300 +1... Stiskalnica "preša" po naše za oljke... Seveda tudi mlin ni manjkal... in kuhinja kjer pečejo dobrote... mi2 se odločiva za kavico in nekaj sladkega... Tudi pravi lokalni ne sme manjkati... Degustacija se lahko prične... po degustaciji je še sončni zahod lepši... Utonilo bo sonce!

Nedelja 30.6. Nič. Po dnevu lenarjenja in lovljenja "rjave barve" sva se premaknila še dobrih 200+ km prozi jugu... Turizem v polnem razmahu... Skozi oljčne nasade... Mala mesteca Proti današnjemu cilju... Še malo pa bova tam... Tako mopeka parkirana... Mi2 pa v vasico na enega lokalnega (NEMA) al pa 2... Mobilna pisarna odptra, da boste obveščeni... Zvečer pa malo u "life"...

Sobota 29.6. Lenarjenje na polno... Le kje so vsi kopalci???

Petek 28.6. No, da se ne bova preveč zaležala spet "rahel" premik proti jugu... Ob obali, tako, da je morje na desni... Razen tehle domačih ljubljenčkov bolj malo prometa... Krave zavzele skoraj celo cesto... Je bilo treba kar pazit, da ni prišlo do kakega srečanja... Kratek postanek, tu še ni bilo prevroče. 🍻 bi se bolj prileglo, apak imava še kar nekaj kilometrov... Še malo pa bova preko... Tako si najhitreje na drugi strani. Opcija je trajekt... Samo še pedikura in sem za v mesto... Tako, tule bova tudi malo lenarila...

Četrtek 27.6. Dan za lenarjenje. @SuNa se odloči, da se je treba malo popražiti na bližnji plaži. Tudi sam sem najprej malo "zaglisiral" , nato pa se odpravil v bližnje hribe. Seveda ne peš... Počasi se začnejo odpirat lepi razgledi... Cesta pa postane precej pozabljena... Pridem do opuščene letalske radarske baze... VID_20240627_131749.mp4 Oho, takoj kontrola iz zraka Zgoraj antene, nalo nižje pa namestitev za operaterje in vojsko... Od tam vidim še en radar, vendar sem že tule naletel na opozorila o prepovedanem približevanju in prepoved slikanja... Kaj čem obrnem. Nič grem pa na drug hrib, kjer je cerkvica. Menda bo dovoljeno. Uspel. Pogled na ožino in "most", ki loči otok od kopnega. Od tu je tudi lep pogled nazaj na radarske antene. In še na en vrh z veliko radarsko anteno... seveda sem odpujsal še do tam... Od tu se pa odpre pogled na jug otoka z zalivom Vasiliki... Pot nazaj v "dolino" pa slikovita... zato se je potrebno zaustavit in ovekovečit. JBG spomini bledijo. Na srečo digitalne slike NE. po ozkih poteh proti "domu"... kako lep moped imam... Tako, da ne pozabim kje sem bil...