Dvorana slavnih

S prijatli v Dolomite. Časa 4 dni. Obiskali kar nekaj prelazov in znamenitosti. Vse potekalo gladko. Tudi 2x Bolzano križišče, krožišče, ali ne vem kaj bi tej krači rekel. Vreme za domov nekaj pranja, ostalo vroče. Vsi obiskani prelazi Passo Mauria 2x, Passo Tre Croci, Passo Di Falzarego, Passo Gardena, Passo Stelvio, Passo Di Gavia, Passo Del Tonale, Passo Della Mendola, Passo Di Castalunga, Passo di Fedai, Passo Giau. Bo treba drug termin izbrat in sopotnice doma pustit-izjava prjatla.😎

Sam to je slikano zjutraj, popoldne je gužva

To reče mali človek, k dela v državni firmi... Maus, a bo...

Če bi šolarčki iz VR Academy sedeli na Hondah ali Yam bi bili tam, kjer je njegov hudo "nadarjen" bratec iz njegovega razreda šolarjev, torej daleč, daleč zadaj.... vemo se kje se je vozil lani na Duceju in kje se danes na Hondi......bi ti šolarčki pripeljali v cilj, ko gledalci že skoraj vdirajo na pisto pred oder 🤪............pa z vsem spoštovanjem do Pecota in ostalih akademikov .....trenutno so v vrhu zaradi nadvlade Duceja in nekonkurenčnosti ostalih znamk....na žalost taka situacija, naj se zamislijo pri Hondi in Yam.....kosilnica je imal pa najbrž najboljšo dirko na Dučeju, glede na to kje je bil v prvem ovinku po štartu, na lanskem letniku dirkalnika, najboljši od preostalih žalujočih, na aktualnih letnikih dirkalnikov, tudi s hudimi posodobitvami....

Kitajska verzija

Do hotelov na Bjelašnici se lahko pride z južne strani po asfaltu preko zelo lepe Visočice, na slikah. Do začetka Visočice vodi asfaltirana cesta iz Konjica ali z druge strani po uničenem makadamu iz Kalinovika. Zasilni most preko podrtega mostu na cesti iz Kalinovika

Sami MM navijači...tip pač pretirava in še veliko podporo Dorne je imel. Španci so ga izbrali, da bi premagal Rossija, ni se ravno izšlo. V bistvu gre pri tem športu za italijansko špansko prevlado v moto športu. Španci želijo imeti najboljšega "kralja"...drugi tako ne pridejo blizu...eni imajo Dorno, drugi imajo Ducati 🙂

Narediš si seznam POI v Basecamp ali Mapsource in shraniš kot Hoteli Maroko.gpx Shraniš v poddirektorij (da bo na Garminu v svoji skupini in ne nametano z ostalimi). npr........\Hoteli Maroko\Hoteli Maroko\Hoteli Maroko gpx. Nato s programom POI loader uvoziš .gpx datoteko v Garmina, kjer boš seznam POI našel med ostalimi uporabniškimi seznami (npr. med radarji). https://www8.garmin.com/support/download_details.jsp?id=927 Ali pa: Preprosto v Basecamp/Mapsource narediš seznam in ga pošlješ v Garmina, kjer pa ne bo med POI ampak pod waypoints... Ti izbiraš.

Spoštovani....pa res mislite, da bi rdeči komitet dovolil, da št. 1 ne bo slavodobitnik na koncu......je gdo opazil s kakšno lahkoto je No. 1 po ciljni prišel na 1. pozicijo .....

Pravzaprav je šlo kar dobro skozi. Problem rata, ko se težave vrstijo ena za drugo in se stopnjujejo in potem nimaš časa sprocesirat, ker gledaš premalo naprej in ker je klanec vedno hujši, zahteva vedno večjo hitrost... https://maps.app.goo.gl/wPFAdzm2NNFpYDB17

Bjelašnica. Prav velik gužve gor ni blo. Če se malo pohecam, jo je blo več ob vznožju, kjer so se Nemci s propelerji šli igrico na izpadanje.

Prejšnji vikend mela rezervirani karti za Dachsteinski ledenik Proti Schladmingu čez Obertauren, Flachau, Zauchensee, Namestitev v Schladmingu. V soboto naredila krog okoli pogorja z ledenikom, zavila v planino Stoder, znana po andrenalinskem parku in ziplajnu MVI_0220.MOV Nadaljujeva proti velikanki na Kulmu Naslednja postaja vzpenjača na Krippenstain in znameniti pogled na Hallstatt Skozi Hallstatt pa stoječe kolone in trume turistov. Nemogoče najti parkirišče ali posneti spodobno fotko. Še ena dolina z jezerom na koncu in nima izhoda, naju je čakala v nadaljevanju. Gosau Nadaljujeva proti Schladmingu in Garmin se je odločil, da nekoliko skrajša pot... Na koncu dneva zaslužena večerja v avtohtonem okolju Nedelja. Dan za vzpon na 3000n/m. Cote v kovčke, čeladi na krmilo in priklenit, nato pa v kolono za gondolo. V parih minutah si na gori, potem pa ogromno časa za stanje v koloni in čakanja za fotko na visečem mostu in ogled ledene jame v ledeniku. Če ledenika nebi imeli pokritega z izolacijo in ga umetno hladili, bi ga za ledeno jamo že zdavnaj ne bi bilo... Ker je bilo časa do spusta z gondolo na pretek, sem se odločil za solo sprehod po ledeniku. Žena je bila za ta podvig neprimerno obuta in je fotkala od daleč... Po povratku v dolino sva izkoristila še hotelsko sommerkart in uro obratovalnega časa, ter se v Schladmingu z vzpenjačo zapeljala na progo Planaj. Ponedeljek, čas za pot proti domu. V planu je Solkpass, vendar, ker je km domov malo in časa dovolj, pa se še malo zmišljujeva. Pred odcepom za Solk je še ena neraziskana dolina KlainSolkpass, zato zavijeva in greva pogledat. Kar raztegnjena dolina, poseljena z redko posejanimi domačijami z strmimi pobočji. Posebnost doline je kamnolom SolkDolomit, zato je na skoraj vsakem dvorišču postavljen kak poseben kamen. Dolina se zaključi z plačljivo makedamsko cesto in oznako Naturpark. Ker sva bila bolj na tesno z gorivom sva obrnila. Solkpass, cesta v dokaj klavrnem stanju s sledovi neurij. Potrebna previdnost zaradi nanosov kamenja in prosto se pasoče živine. Nekaj makadama pa vseeno... In tudi grešila sva....Gladko mimo zapore...Če navigacija tako hoče... Kar nekaj grešnikov, mar ne? Od tu naprej pa vse poznano.... Ravno zeblo naju ni... Na Korenskem sedlu pa kolone vračajočih, k sreči kontra nama... Kratko, a sladko!

Nisem navijač dirkačev in ko je konec dirke preklopim. Ne vem, če imam karkoli po naključju od Marqueza... nova čelada je celo od Klovna Ga pa rad pogledam, ko vozi na nož in jih keglja, drugi so precej bolj anemični. Dirka brez njega ni tako zanimiva. Da bi se vozil pražit na vročino in to še plačat 100 eur+ pa mi na kraj pameti ne pride. Na tvju dirko vidiš bolje, brez motenj, ogled nazaj itd. in še boljše pivo iz hladilnika. Tudi Rossija sem včasih z veseljem gledal, nekje do prestopa k Dućetu, potem je šlo samo navzdol od obnašanja dalje, prav patetičen je postal in predolgo vlekel agonijo. MM ima v 2025 zadnjo možnost, da še kaj večjega doseže, sicer bo penzija.

only in Hamerica ma kettensprej vse reši

MotoGP je zanimiv prav zaradi MMja, ki je fajter do konca. Markec se pelje izvenserijsko.

Pa od taprave si dobu nasvet ! Je v taki vukojebini doma, da majo enofazn štrom, vode kar Bog da in šele pred kratkim so dobili kabelsko pa internet...lih tulk, da je baba vidla, da si druge babe lase barvajo...in očitno ji je modra padla v uč !

Fruktoze je tu najmanj.......

ma cesta od Kalinovika se mi ni zdela kdovekako jebena. (sicer so eni čehi pri tistem mostu konkrektno jokali). smo pa nekje na asfaltu precej dol šli desno in prišli pri titovem bunkerju zraven Konjica ven, tam pa je bilo ... malček težje. oba geesa sta predrla gume. razgledi pa neverjetni. na tisti furi se mi je najbolj jeba zdel en 200 metrski odsek iz Konjica proti Belašnici. okroglo kamenje in to.. pa tudi tam je kr šlo, no. geesi so najdli obvoz. Takrat smo šli namreč vsenaokoli: Konjic- lukomir- Kalinovik - Konjic.

Takle mamo...

Pozno smo se spravili od doma, potem pa po cestah kolone, zastoji, kamorkoli smo zavili, saj veš kk je ob takih udarnih vikendih, tudi z motorjem zgubljali čas, vroče k v peklu, kapljal od nosa švic....od jezer pa naprej v koloni motoristov Kobarid, Idrija, vmes neki pojest in domov, ni bilo nekega uživanja v vožnji....ejga se z veseljem oglasim drugič, k bo več časa še za malco....kljub temu, da si mi dal nazadnje, po gorenjski stari navadi s talarja pit, sem uočio tiste salame in šunke, ki si jih imel obešene pod stropom 😉

Po nekaj dneh (delovnega) odmora v Chandigarhu sem zopet v sedlu. Odmor sem izkoristil za redni servis na motorju (olje, filtri, kontrola, ..), spletno izpolnjevanje obrazcev za pridobitev PK in IR viz za vrnitev domov, pranje oblačil. En dan pa sem "posvetil" celo driski, brez katere v Indiji pač ne gre. Cesta me vodi proti severu v zvezni državi Himačal Pradeš in Ladak. Od mesta Mandi proti mestu Manali je na cesti nemogoč strnjen promet. Očitno se "vsa Indija" seli v hribovje. V "dolini" so temperature okrog 43-45ºC zato ni čudno, da vse drvi v "hladovino". Počutim se, kot da vozim po Kranjski gori, Vršiču, Bovcu, Tolminu, itd. Skratka, množica turističnih krajev z raftingi, kanuji, ziplini, jadralnimi padalci ter "kafiči in burekarnicami" ob cesti. Še sreča, da vsaj temperatura z vsakim kilometrom postajala znosnejša. Se pač pozna, da se vozim že preko 2000 metrov nad morjem. Kmalu za predorom Atal (ali Rohtang) se promet nekoliko razredči. Na cesti prevladujejo tovornjaki, ki oskrbujejo mesto Leh oz. pokrajino Ladak. Pozno popoldne me (ves promet) zaustavi policijsko-vojaška kontrola v kraju Darcha. Razlog, sneg na cesti v nadaljevanju poti proti Lehu. Kasneje zvečer izvem za pravi razlog zaprtja ceste. Le-ta je izmenično zaprta med krajema Darcha in Sarchu. V spomladansko-poletnem času je na omenjenem odseku še toliko snega, da splužena "bob steza" ne omogoča dvosmernega prometa, predvsem tovornega. Zatorej je cesta en dan odprta v eno smer, naslednji dan pa v nasprotno. Naslednje jutro se odpravim na to "enosmerno" cesto. Kaj kmalu ugotovim, da je "enosmernost" precej upravičena. Ozke "bob steze" in uničeni deli ceste res ne omogočajo normalnega prometa. Cesta je iz kilometra v kilometer slabša. Nekajkrat je treba zapeljati čez manjše reke staljenega snega. Zato je priporočljivo omenjeni "enosmerni" del ceste prepeljati čimbolj zgodaj, ko taljenje snega še ni tako obilno. Na tem delu ceste se povzpnem na prelaze, ki so na višini med 4300 do 5000 metrov nad morjem. Pravi "trening" za tisto kar me še čaka. Za najvišji cestni prelaz na svetu, Umling La, je potrebno imeti dovolilnico, ki se dobi v mestu Leh. Sam nasedem indijskim motoristom, ki mi zatrjujejo, da le-te, kljub temu, da sem tujec, ne rabim. Zato še predno pridem pred mesto Leh zavijem na cesto, ki vodi proti mojemu cilju. Žal naslednji dan na policijski kontroli v kraju Mahe izvem, da brez dovolilnice ne morem nadaljevati proti Umling La prelazu. Torej brez obiska Leha ne bo šlo. Zato se obrnem in vozim proti prestolnici Ladaka. Na srečo je vsaj cesta solidna. Po prihodu v mesto poiščem prvo turistično agencijo, na katero naletim, saj dovolilnice izdajajo le-te (agencije). Po dveh urah ogledovanja Leha se vrnem v agencijo po dovolilnico. Naslednji dan se v Changthangu, kjer sem tudi prenočil, v obcestnem marketu (črni trg) oskrbim z bencinom (v dodatni rezervoar in kanister). V tem delu Ladaka je dobiti bencin (črpalke) manjši loto dobitek. Kasneje sem v kraju Nyoma naletel na najvišje ležečo črpalko na svetu (4200m). Brez dolivanja bencina sem nadaljeval v "moj hrib". Zanimivo, da bolj kot "rinem v hrib" lepša je asfaltirana cesta. Sicer ni široka, a je dobro vozna. O kakšnem snegu ne duha ne sluha. Tudi na cesti ni omembe vrednega prometa. Le tu in tam kakšen avtomobil ali motorist. Vsi so domačini (Indijci), le jaz izstopam kot "zunanji" turist. V zgodnjem popoldnevu prispem na Umling La. Cesta je bila zgrajena leta 2017. Sprva le za lokalno prebivalstvo, saj leži ta prelaz blizu kitajske meje. Kasneje so (smo) prelaz začeli "napadati" tudi ostali avto-moto-kolesarski turisti iz celega sveta. Glede višine in opozoril v zvezi s tem se lahko pohvalim, da nisem ime skoraj nobenih težav z redkim zrakom. Da sem imel nekoliko "globje" dihanje je pa pri nadmorski višini 5800m čisto normalna stvar. Sledi fotkanje na vrhu in potem počasi nazaj v "dolino". Narejena je še ena kljukica. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Ne samo da ga imaš doma, tudi, če ga s sabo voziš ni nič odveč, kajti ni izključeno, da ga tudi vulkanizer v slučaju defekta ne bo imel

Napisano je manj, fure so pa bolj ekstremne, več šodra, več res lepe in neokrnjene narave, kot je bilo včasih, ko je bila glavna zabava in kar pritegne k branju. Ni mi pa več v interesu ustvarjati dramo, da bi fejkal se mi tudi ne da, napišem pa precej manj, ker se na mojmu founu vrti navigacija, pa me moti stalno montiranje in odmotiranje telefona. Da so skoraj normalni izleti je tudi dejstvo, saj nikol niso bili nekaj ekstremni, razen v "epskosti" zapisa. To z lahkoto trdim ,namreč rute sem vedno jaz narisal, pa roko na srce, tudi samo jaz vedel kam gremo Ker vsak bend slej ko prej razpade, je razpadel tudi naš, ker pač nismo bili več kompatibilni. Mi je pa vseeno všeč 1x letno nekam zaiti za kak teden, žal za več ne znese zaradi situacije doma (žena ima ms) in zato so tudi kaki daljši prvomajski izleti odpadli. Še na morje ne morem več motorja vzeti s seboj, da bi se mal okrog Paklenice preganjal, ker moja noče več voziti tako dolge poti, oziroma ne zmore več. Tako da, s @pik1se še vedno vsako leto zabavava in nadaljujeva tradicijo, no mogoče bolj umirjeno, vidiva pa veliko in izpolniva svoje začrtane plane. Recimo letos sem imel samo 2 plana: TET do Šatorskega jezera, pa naprej ob livenskem polju po pogorju dokler gre, ter prevoziti TET odsek v Albaniji na relaciji Theth-Prekal. Oba plana izpolnjena, sploh Albanski del ni bil lahek in bi marsikaj šlo lahko narobe, je pa primarna naloga (moja in mojga kompanjona) da ne gre narobe, da ne sesujeva motorja, da ostanejo vsi kolki in ostale kosti celi. Seveda bi lahko okrog obeh "podvigov" spesnil celo zgodbico, ma ne vidim več interesa zakaj. Namreč vsi ti zapisi so spomin, ki ga z veseljem občasno preberem in vem da sem cel, živ, da sem nekaj malega videl, ter se imel fajn. torej so v prvi vrsti zame. Če pa komu kaka informacija prav pride (in takih ni malo, ki me kaj konkretnega vprašajo, tako kot jaz druge) tudi ni slabo. Drame imam pa že v real lajfu dovolj in je pri izletu ne rabim več.

Se strinjam. Vožnja v stoje je primernejša za zahtevnejšo vožnjo. Po 5 urah se mi ni več dalo in svojim dolgim nogam tudi zaupam, da znajo rešit kakšno zaj... situacijo. Prišlo je iznenada in ni bilo možnosti ustavljati in si ogledovat situacijo. Pač pelješ po najboljših zmožnostih in upaš na dober izid.

@Snečer se motiš, zelo. En mučen klanec v zameno za 5ur vožnje po sanjski pokrajini.

teorija zarote lahi vs spaniardi pa nisem MM navijač, vem pa da je dober, prekleto dober. lp ex vr46navijač, zdej pa trenutno navijam za nr2 v prvenstvu. podobne pravljice kot si jih napisal sem pred časom točno tule v tej temi bral o VR46 (katerega navijač sem bil) Je to zgolj slučaj, al foušija, da se ne vidi niti cm čez planko?

Na teren z dodatnimi zračnicami ali flikami?

Za tiste, ki tega še niste mogli doživati. Za programe (igrce) katere smo uporabljali na "oldtajmerju" ZXSpectrum, smo rabili tudi kastetnik, da smo lahko it takratnega pomnilniškega medija (navadna kaseta za glazbo) prenesli program na kaseti (igrco) na ZXSpectrum.

CItronska kislina ti je verjetno špricnla v oČI

Zverinsko navijanje cen, cena karte 2021 in letos za isto tribuno je bila letos cca 70€ večja. Da ne govorimo o tem kakšne so cene na dirkališčih. Za gp vikend naju je lani kostalo cca 600€. Pa se nisma preseravala.

To te samo med dirko spustijo iz jopiča al?

Ko sem še hodil na šiht sem olje kupoval po slabe 3 ojre liter v sodu brez DDV za firmo. Več sodov je bilo še cenej. Hidravlično po 4,50 sod brez DDV. Na servisu mi je isto olje olje za avto računal 24,50 ojrov brez DDV. In serviserji zelo dobro živijo od servisov, ne od prodaje avtov ali motorjev. 🚴‍♂️🏍️

Glej... Kot sem napisal... Greš v kamikaze stilu v ovinek, če se izide se, če ne, greš po bližnjici, počakaš, se postaviš za njega in naslednjič probaš še 1x... Enkrat bo že uspelo in si spredaj. Se ti to zdi fer? Če narediš tako veliko napako, kot jo je Martin večaj bi moral izgubiti precej več. Po mojem mnenju bi jih morali prisiliti v to, da bi se izogibali delov izven steze kot hudič križa... Dirka se po pisti. Podaljševanje linije izven proge, ker si pač probal in se ni izšlo je krivično do tistega, ki je ostal na progi...

... živijo! Tale fant, ki mu odgovarjaš, ima sedaj že 28 let in je verjetno že naredil izpit za neomejeno.... Tomose pa bo že počasi začel ljubiteljsko obnavljat.... ... si pa zelo lepo napisala post, ki bo zagotovo komu prišel prav...

Za Ducati in MV Agusta se najde tak ključ Za Mandello tudi, če je enak kot za Stelvio To bi bilo skoraj potrebno imeti doma?

.

Varnost je na prvem mestu 😎

Servis in diagnostika #Ducati #MarincSpeedShop Video-06-58-2024-10-58-17.mp4

Verjetno zadnji pozdrav moje ljubice Karme, tokrat iz notranjosti počitniške prikolice v kampu Čikat na otoku Lošinj, ker se bo v ponedeljek končno vrnila nazaj k meni.

"Večerni piknik" pred apartmajem v Čunskem pred Malim Lošinjem, med prvomajskimi prazniki, leta 2005 - 2008.

Ne bo pomagalo. Nemško govoreči so za elektroniko in aerodinamiko čisti antitalenti. Kupiti staro tehniko in po stari poti korakati dalje, hm. Sicer pa je prototip prvega GS-a izdelala Laverda, Aprilia je pomagala pri enocilindričnem GS-u, prvi poskus firme BMW zapeljati v Moto GP so napravili inženirji pod vodstvom ing. Forghieri-ja v firmi Oral iz Modene. V SBK-ju jih rešuje Toprak, motor ni tisti z dodano vrednostjo. KTM je še barvo ukradel Laverdi. Edini kateremu lahko rečemo v moto branži oranžni, je Laverda. Zaradi vsega tega, v moto svetu cenim Aprilio, Ducati in japonske proizvajalce. Od teh inženirji odhajajo, ne prihajajo in to veliko pove. Morda je ta trenutek v jedrni evropi zadnja generacija inženirjev, ki ima še neko znanje in tehnično kulturo. Za njimi je vrzel, ki jo zapolnjujejo neka nomadska plemena in pomehkuženi staroselci. Otvoritev letošnje olimpijade je to nazorno prikazala. Na otvoritvi v L.A. ju so leteli po zraku ljudje, V Pekingu smo videli čudovite zgradbe, grajene z vrhunsko sodobno tehniko, ki je v Evropi skorajda ne vidimo, delavci z odlično opremo. V jedrni Evropi pa v tretjem tisočletju še vedno šetajo marsikje po gradbiščih v sfukanih supergah brez čelade. Ja naš planet se vrti v drugo smer, kot si mi domišljamo. V tolažbo nam bo, da bomo morda za kakšen priložnostni "lom posel" zanimivi. Zelo boli !!

#servis #Ducati #MarincSpeedShop