Dvorana slavnih

...skor moj bodoči GS. ...zakaj, boste izvedeli na zadnji sliki. Skratka. ...tisti, ki pljuva po njem, da je grd...zdej...al nima pojma o motorjih...al ga še ni videl v živo...al se pa samotolaži, ker si ga ne more privoščiti, al pa opravičiti nakupa pred ženo. ..lepota je relativen pojem. Recimo primer obratnega sorazmerja: Motorji mi dost lepši izgledajo v živo,kot na slikah...lih kontra kot pr babah...tam so pa na slikah dost lepše, kot v živo... Mi kr paše med noge... 💪 ...bi bla kr lep par... No...in nakonc so se mi prsti zalepli na balanco, da ga nism mogu spustit...zato skor moj bodoči...pol sem se pa mogu s kladvom po prstih, da sem lohk spustu balanco. ..pa tut dnar je težko z eno roko štet, da bi mu odkartal za GSko...no ko mi pa je uspelo spustit balanco, pa nism in nism najdu štumfa z dinarčki, tko da mi ga ni blo treba odkupit...

...je ni stvari na svetu, ki ne bi začela enkrat popuščat... ...razen tebe.

vidis tisto v ozadju...tu je vse moj rajon.....😀

Tunel... Če so take pajčevine, kakšni so v TNP šele pajki...😁

Morgen

Zadnji del urejen.

Jesenski remont: gume: tokrat Mitas Touring force, prejšnje TKC 70 so držale le 14869km (se nisem odločil, da še enkrat pojadram z njimi), 236 EUR s premontažo zavorne obloge: menjava po 37000km, isto Brembo sintrane, čeprav stare vidim, da so še kot nove, 110 EUR veriga: menjava po 39120km, spet D.I.D. ZVMX + JT sprocket, Kettenmax.de , plus nova varnostna šelna, 159 EUR olje Motul 7100 + hiflo krom filter, 32 EUR delo: neprecenljivo Čiščenje zavor, pakne še veliko mesa, za nekaj sezon Titan vodilo brezhibno.

tut sam sem se mal smilil sebi

jebo te IT strokovnjak

A kaj trenutno počnem? Sanjam...

Če se misliš peljati kam daleč, potem kar 1300. Čez udobje ga ni. Po terenu pa tudi gre čisto solidno, če te ravno zamika. Ena 2.700km od doma na TET v Andaluziji. Prijatelj na 1300 na vožnji, ki smo jo imeli pred par tedni na GS srečanju. IMG_8418.MOV

Se igram z nastavitvami, je ze precej bolje. Vsaj nastaviti se da, na tenerejki je edina resitev da odmontiras komplet vzmetenje in peljes na dinos. Zadaj je v redu, se spredaj moram urediti zadevo. Se ravnokar odpravljam na ogled skode v gozdu

Tale se v eni srajci vozi in ga isto moti kot tebe. Plin oz. doziranje plina. Ga pa moti se nekaj, kar pa tudi mene. Saga ne morem nastavit tako kot je treba. Spredaj so za mojo tezo ocitno premocne vzmeti, zadaj lahko nastavim sag, se pravi je vzmet ok, ampak se res malo "gunca". Za to kar ga jaz rabim ni nic narobe sicer, spredaj bi pa bilo vredno poizkusiti z drugimi vzmetmi.

Orodje za zanetanje, uporaba šublerja. Nova varnostna šelna, vse premerjeno. Stara ketna še niti ni tako slaba. Zadnje pakne.

Nato odtegovanje sprednjega verižnika, ki je lahko nočna mora pri nekateri. K sreči je šlo odtegnit s Hofer moment ključem in rekreativno roko. Za blokiranje verige sem uporabil vrtno orodje lopato, vrhunsko orodje. Nasadni ključ 27, podaljšani Matador 6 robni (v ozadju je čakal kompresor, a ni bilo potrebe Vmes še menjava olja in filtra. Stari verižnik na oko kot nov, montaža izvedena po knjigi.

Bil je že čas, da jo zopet mahnem naokrog. Ker mi leta 2018 ni uspelo videti nekaj načrtovanih lokacij je bila odločitev lahka. Smer torej jugovzhod, "hribovje" tam doli. Priprave (pridobivanje viz) je zame najbolj stresni del potovanja. Ampak brez teh ne gre. Razen, če startaš brez ene, kot je bilo v mojem primeru, in upaš, da mi jo odobrijo med potovanjem. Tranzit kot tranzit, dolgočasno nujno zlo, brez katerega ni potovanja v daljne kraje. Nekje v Pakistanu začutim, da se začne tisto "resno" potovanje. Pri vožnji po Pakistanu me sedaj ves čas spremlja paravojaška služba Levies ali pa policija. Pred leti je bilo to spremstvo samo v Belučistanu, sedaj pa, kot rečeno, povsod od Taftana do Lahoreja. Pri vračanju s potovanja sem imel en dan "mir" pred njimi in sem vozil brez spremstva. Kako, zakaj pa več kasneje. Tako se po 16. dneh tranzita končno pripeljem v indijski Amritsar. Od teh 16 dni sem en dan pavziral v turškem Dogubayazitu (pridobivanje manjkajoče vize), en dan odmora v iranskem Naeinu in en dan v pakistanski Quetti (pridobivanje NOC dokumenta). V Amritsarju sem seveda obiskal Zlati tempelj, ki je duhovno najpomembnejše svetišče Sikhov. Kot "zaveden" Savinjčan sem znotraj kompleksa Zlatega templja seveda moral koristiti ugodnosti v Langar Hall (brezplačna hrana). Dvorana Langar je razdeljena na dva dela in sprejme približno 5000 ljudi naenkrat. Jedilnica Zlatega templja, je ena največjih te vrste na svetu. Predani prostovoljci vsak dan pripravijo in postrežejo brezplačne obroke za tisoče obiskovalcev. Tu lahko kosijo vsi, ne glede na ekonomski status, spol, kasto ali veroizpoved. Torej tudi Savinjčani ha, hhaaaa. (fotografiranje in video ni najbolj zaželeno, a nekaj za spomin mi je uspelo posneti). Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Ne vem, če se španski poštarji vozijo s Tomosi. Sem moral kar nazaj gor v hrib, odkoder sem prišel. Ko sem vozil dol sem si mislil, da tu gor pa res ne bi rad vozil, na koncu sem moral.

Sem vedu, da se boš oglasu. Bom popravu: ...in tebe... 😘

He, he, tu sem a položil, da sem šel peš pogledati kaj me čaka gor, ker je bil tak lajež. Nezadovoljen kmet je privezal pse čez pot, da se ne bi vozili čez njegovo zemljo. Kasneje so ta del izvzeli iz TET, ker so imeli toliko težav z njim.

tak star motor imam, da noben ne zna več tega šraufat al novi kove, al pa sam šraufam... mimogrede, prodam verižni set, nikoli paden

Vzmetenje nastaviti je kar umetnost,vendar pa,ce sledis postopkom,in ce pravilno izmeris staticni in dinamicni posed,je to ze prvi korak. Guncanje je ponavadi povezan z reboundom. Ves kaj poskusi: rebound zadaj najprej zapri do konca, in z rokama pritisni na sedez,ter opazuja,kako vzmet vraca zadnji del nazaj gor. Potem ga do konca odpri in ponovi. Mislim,da se je Mladen precej posvetil nastavitvam vzmetenja,morda ti bo dal kak namig,kako se motocikel odziva. Seveda ne bodo enake nastavitve ker imata precej razlike v masi.

Eh, to je isto kot una: Če bi jaz igral v porniču, bi bil mož, ki gre v službo, medtem ko žena ostane sama doma

... ja ampak sam una zadi je mirnejša in ne opleta naokoli.... pilot je pa dost bolj živčen, če jo mora še na motorju poslušat...

Ena fina novica na ta deževni dan. KOVE 800 RALLY je dobil zeleno luč za naročilo, dostopen z novo euro5+ normo. Par podatkov: Enosed ABS hod vzmetenja 270/240mm, na 49mm vilicah spredaj. Oddaljenost od tal: 293mm Višina sedeža: 890mm Rezervoar goriva: 20l Moč motorja: 95 KM masa z gorivom: 176 kg Cena 9.750 EUR

O Katmanduju sem pogosto slišal v rani mladosti, ko so naši (takrat še jugoslovanski) alpinisti osvajali najvišje vrhove sveta. Naslednji spomini na Katmandu so vezani na "hipijizem". Ena od lokacij (poleg Istanbula, Teherana, Kabula, Lahoreja, Delhija, Goe), ki so jih hipiji v 60-70-80. letih obiskovali je bil tudi Katmandu. Sam sem bil takrat še "mlekopivec". Imel pa sem dolge lase, nosil doma, v loncu barvane majice (prevezanih z vrvjo) in seveda doma narejene kavbojke. Le-te so bile zgoraj tako tesne, tam okoli "moškosti", da bi z lahkoto postal sopran pevec. Spodaj pa so bile tako široke, da bi me na komunalnem podjetju z lahkoto zaposlili kot pometača. Ob prej naštetem je to bil ves moj prispevek k "hipijizmu". Moj namen obiska Katmanduja ni bil vezan le na pridobivanje pakistanske vize za vrnitev, ampak obisk znamenite hipijevske ulice Freak Street, ki se nahaja južno od znamenitega trga Durbar z mnogimi templji. Ena glavnih atrakcij, ki je privabljala "turiste" na Freak Street, so bile vladne trgovine s hašišem. Po kronanju mladega kralja Birendre leta 1972, je vlada začela "čistiti" ulice Katmanduja. Hipije so v naslednjih letih polovili in deportirali v Indijo. V skladu z direktivo ameriške vlade je bila proizvodnja in prodaja konoplje nezakonita, številni liki Freak Streeta pa so bili aretirani in obsojeni na zaporno kazen. Po nasvetu lastnice hostla, kjer sem bival, se do trga Dunbar zgodaj dopoldne zapeljem z moto taxijem. Kot bi vedela, da sem Savinjčan (poceni vožnja!). Po prihodu na Durbar trg se najprej zapodim pogledati "moj cilj" – Freak Street. Kot sem pričakoval, od hipijevskega "blišča" ni ostalo nič. Množica trgovinic in gostinskih obratov, ki so jih začeli šele odpirati, niso niti bleda senca nekdanjega dogajanja tukaj. Žal, je pač preteklo 50 let in več, ko je tu še bilo "življenje". Trg Durbar se nahaja v središču glavnega mesta Nepala, je kulturna, zgodovinska in arhitekturna znamenitost, ki sedaj privablja obiskovalce z vsega sveta. Trg, znan tudi kot Hanuman Dhoka ali Basantapur Durbar Square, je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, bogat s kulturnim, zgodovinskim in arhitekturnim pomenom. V središču trga stoji tempelj žive boginje, znan tudi kot Kumari Ghar. Bližnja palača Hanuman Dhoka je veličastna kraljeva palača iz 17. stoletja, ki zdaj služi kot muzej in ponuja vpogled v nepalsko kraljevo zgodovino. Stara kraljeva palača, znana tudi kot Basantapur Durbar, je sestavljena iz dvorišč in templjev, ki so nekoč pripadali nepalski kraljevi družini. Na trgu stoji mnogo hindujskih (večinska vera v Nepalu) templjev kot so: Kasthamandap, Taleju, Maru, itd. Nekateri od teh so bili delno ali v celoti porušeni v katastrofalnem potresu leta 2015. Sedaj je večino njih že obnovljenih. Po večurnem ogledovanju templjev, ljudi in utripa na trgu se odločim, da se peš vrnem v cca. 5 km oddaljen hostel. Naslednji dan grem na pakistansko ambasado po vizo in popoldne zopet naložim prtljago na motor za odhod iz nekoč "hipijevskega" Katmanduja. Naslednje jutro zapustim Katmandu po cesti H02, misleč, da bo cesta kolikor toliko "vozna". Žal sem se zopet zmotil. Vozim kilometre in kilometre po "gradbišču" z neštetimi tovornjaki in avtobusi. Na enem odseku ceste, kjer nastane zastoj me avtobusni šofer preprosto "odrine" v obcestni jarek. Na srečo ostanem na kolesih, a še preden se vrnem na cesto je avtobus že v daljavi in tako "spolno občevanje" voznikove matere odpade. Zaradi razočaranja nad nepalskimi gradbišči – beri cest – nisem šel v smeri Everesta, katerega sem želel videti s sprejemljive razdalje. Do tja (Everesta) pač ne vodijo ceste. Zatorej sem se odločil, da grem proti jugu oz. Indiji. Še zadnjič prespim na nepalskih tleh v mestu Simara. Naslednji dan pa zopet spoznam blišč in bedo "Indije Koromandije".

Po nekaj dneh (delovnega) odmora v Chandigarhu sem zopet v sedlu. Odmor sem izkoristil za redni servis na motorju (olje, filtri, kontrola, ..), spletno izpolnjevanje obrazcev za pridobitev PK in IR viz za vrnitev domov, pranje oblačil. En dan pa sem "posvetil" celo driski, brez katere v Indiji pač ne gre. Cesta me vodi proti severu v zvezni državi Himačal Pradeš in Ladak. Od mesta Mandi proti mestu Manali je na cesti nemogoč strnjen promet. Očitno se "vsa Indija" seli v hribovje. V "dolini" so temperature okrog 43-45ºC zato ni čudno, da vse drvi v "hladovino". Počutim se, kot da vozim po Kranjski gori, Vršiču, Bovcu, Tolminu, itd. Skratka, množica turističnih krajev z raftingi, kanuji, ziplini, jadralnimi padalci ter "kafiči in burekarnicami" ob cesti. Še sreča, da vsaj temperatura z vsakim kilometrom postajala znosnejša. Se pač pozna, da se vozim že preko 2000 metrov nad morjem. Kmalu za predorom Atal (ali Rohtang) se promet nekoliko razredči. Na cesti prevladujejo tovornjaki, ki oskrbujejo mesto Leh oz. pokrajino Ladak. Pozno popoldne me (ves promet) zaustavi policijsko-vojaška kontrola v kraju Darcha. Razlog, sneg na cesti v nadaljevanju poti proti Lehu. Kasneje zvečer izvem za pravi razlog zaprtja ceste. Le-ta je izmenično zaprta med krajema Darcha in Sarchu. V spomladansko-poletnem času je na omenjenem odseku še toliko snega, da splužena "bob steza" ne omogoča dvosmernega prometa, predvsem tovornega. Zatorej je cesta en dan odprta v eno smer, naslednji dan pa v nasprotno. Naslednje jutro se odpravim na to "enosmerno" cesto. Kaj kmalu ugotovim, da je "enosmernost" precej upravičena. Ozke "bob steze" in uničeni deli ceste res ne omogočajo normalnega prometa. Cesta je iz kilometra v kilometer slabša. Nekajkrat je treba zapeljati čez manjše reke staljenega snega. Zato je priporočljivo omenjeni "enosmerni" del ceste prepeljati čimbolj zgodaj, ko taljenje snega še ni tako obilno. Na tem delu ceste se povzpnem na prelaze, ki so na višini med 4300 do 5000 metrov nad morjem. Pravi "trening" za tisto kar me še čaka. Za najvišji cestni prelaz na svetu, Umling La, je potrebno imeti dovolilnico, ki se dobi v mestu Leh. Sam nasedem indijskim motoristom, ki mi zatrjujejo, da le-te, kljub temu, da sem tujec, ne rabim. Zato še predno pridem pred mesto Leh zavijem na cesto, ki vodi proti mojemu cilju. Žal naslednji dan na policijski kontroli v kraju Mahe izvem, da brez dovolilnice ne morem nadaljevati proti Umling La prelazu. Torej brez obiska Leha ne bo šlo. Zato se obrnem in vozim proti prestolnici Ladaka. Na srečo je vsaj cesta solidna. Po prihodu v mesto poiščem prvo turistično agencijo, na katero naletim, saj dovolilnice izdajajo le-te (agencije). Po dveh urah ogledovanja Leha se vrnem v agencijo po dovolilnico. Naslednji dan se v Changthangu, kjer sem tudi prenočil, v obcestnem marketu (črni trg) oskrbim z bencinom (v dodatni rezervoar in kanister). V tem delu Ladaka je dobiti bencin (črpalke) manjši loto dobitek. Kasneje sem v kraju Nyoma naletel na najvišje ležečo črpalko na svetu (4200m). Brez dolivanja bencina sem nadaljeval v "moj hrib". Zanimivo, da bolj kot "rinem v hrib" lepša je asfaltirana cesta. Sicer ni široka, a je dobro vozna. O kakšnem snegu ne duha ne sluha. Tudi na cesti ni omembe vrednega prometa. Le tu in tam kakšen avtomobil ali motorist. Vsi so domačini (Indijci), le jaz izstopam kot "zunanji" turist. V zgodnjem popoldnevu prispem na Umling La. Cesta je bila zgrajena leta 2017. Sprva le za lokalno prebivalstvo, saj leži ta prelaz blizu kitajske meje. Kasneje so (smo) prelaz začeli "napadati" tudi ostali avto-moto-kolesarski turisti iz celega sveta. Glede višine in opozoril v zvezi s tem se lahko pohvalim, da nisem ime skoraj nobenih težav z redkim zrakom. Da sem imel nekoliko "globje" dihanje je pa pri nadmorski višini 5800m čisto normalna stvar. Sledi fotkanje na vrhu in potem počasi nazaj v "dolino". Narejena je še ena kljukica. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

. ... eden od trenutnih fenov teh mopedov se je izgleda malo spozabil, in pisal o nekih težavah na vzmetenju .... ampak, najbrž itak ne bo kakšne večje težave, saj je ja govora o kitajski kvaliteti

Naši mediji pa povsem na tekočem...

. ... a si ti dejavnost zamenjal ??? ... al treniraš šraufarijo, da boš pripravljen v primeru nakupa Kovetovga kinderjajčka

Prodam: Kawasaki Z900 SE. Letnik 2022, MY 2023. Registriran do 19.09.2024 (naslednji teden ga bom odjavila). Kupljen in servisiran pri Elisa Domžale. Prevoženih 10500 km. Crash padi original Kawasaki, zravem podarim še stojalo za zadnje kolo. Cena 10.000 eur (če prineseš denar s sabo, lahko 9.500) Probna vožnja ni mogoča. Lokacija: okolica Kopra. Samo resni kupci na zs. Čau, bau 💪💪💪😂😂😂!

Tudi običajna izvedba je lahko na tleh, blinkerji na ščitnikih rok niso ravno praktična zadeva, vidljivost pri delovanju je zagotovo odlična, pri kakšnem nedolžnem padcu pa bodo na udaru, kar bo garant zoprno za denarnico. Res so naredili revolucijo v dizajnu in tudi nekaterih drugih spremembah na bajku, se odmaknili od do sedanjega načina izpopolnjevanja že obstoječih modelov, praktično do perfekcije. Kar se tiče doplačil dodatne opreme pa poznana "nemška paketna fora", da otmeno lupijo kupce....sedaj je potrebno že za navadne blinkerje doplačat in to so v paketu....lepo napisano: Tesno prilegajoči se paličasti smerniki izboljšuejejo teresnki značaj 🤣🤣 a to je naveden blinker, kot ga imajo praktično vsi bajki, take ima celo kitajc 🤪 in to brez doplačila paketa.......pred kratkim sem popizdil od teh germanskih for, ko sem kupoval Audija, če želiš imet neko zadevo v dodatni opremi avta, moraš na vsak način dokupit nek paket in z njim en kup brezveznih zadev, ki jih ne želiš in ne rabiš, ali pa kupi najvišji nivo opreme, kjer vržeš še več denarja, za še večji kup brezveznih zadev, imajo to dobro naštudirano.....kakorkoli se obrneš ti ga paketno "uturijo" 😲 v smislu opreme in financ, da ne bo pomote 😉

Sarkazem pobran s teme Kove, tam se vse pobira kot za šalo 😁😁😁 Sicer je pa moj problem kolkrat ga pobiram mar ne 😁 PS. Z lažjim se bolj elegantno zvrneš 😂

Prvo, Garmin tu nima nobene veze, tudi komunikacija ne... Ti veš mnogo več, povsod in za vsako stvar... o čemur priča število potrebnih in nepotrebnih postov... Imam preverjene informacije, ker sta bila iz mojih koncev...poznana.

Temu se reče umirjanje prometa 😜

No vidim, da ste vsi nekaj po hostah fural...tudi jaz se končno malo spravil na makadam in moram rečt, da sem bil happy ko radio, nobene gužve , vonj po smrekovini itd.itd. Krenil od doma preko Škofljice, Iga, Borovnice do Verda in potem smer Begunje pri Cerknici, postojanka za pišanje dokler nisem slišal nekih čudnih zvokov, no polulal sem se že tako, da gas pa naprej, lepa cesta, ko je popustil prvi krč (bo treba še nekaj žgancev pojest so včasih rekli oz. še kar nekaj makadama prevozit) je bil pravi užitek. Naslednja postaja pri mamki božji, čik pauza, pa popit malo "naravne" hribske vode naprej do Begunj pri Cerknici, malo na "šverc" mimo jezera, preko Gorenjega jezera na Bloško jezero, kjer je bila pavza pri medvedu k na vodi smuča in enmu, ki še zdaj ni ujel nobene ribe, nato pa preko Velkih lašč, Rašce, Ponikev, levo do Taborske jame in domov. U glavnem čista uživancija, pa notranjska je taku lepa, če malu skreneš s poti

Zaradi tega se še ne rabiš na želvo spravljat.😁

Ftp, pa brez zamere prosim, vpadel si v moj post glede porabe z zelo pikro objavo, ceprav nisem nikjer omenil da: 1. Ima Kove 800x nizko porabo 2. Ima Kove 800x nizjo porabo kot BMW. porabo sem objavil izkljucno zato ker so se taki kot ti zapičili v porabo na testu ki je znasala 6,5l, jaz pa sem hotel pokazat koliko znasa poraba izven testnih pogojev v vsakodnevni uporabi. Imam v garazi motor ki pije manj in motor ki pije konkretno vec kot Kove 800x in je samo 300ccm in 100kg in brez kovckov. Niti torbice za orodje nima na zadnjem blatniku. in kaj zdaj? Glede na tvoj post? Naj prodam vse in kupim BMW GS? Ker rabi najmanj goriva na sto kilometrov? Kaj naj delam z njim? Niti v domaco gostilno si ne upam z njim ker ima parkirisce pred gostilno v naklonu in ga bom moral ob prihodu v gostilno pred vsemi lokalnimi pijandurami parkirat vzvratno da bom potem lahko startal domov iz parkirisca.

Še opis mojih izkušenj. 1. OEM veriga (D.I.D. VX) je zdržala 23.683km oziroma, ker je postala ponekod trda (členki), je bilo treba menjat, knjiga pravi, da se menja, ko se raztegne do servisnega limita (ketne nisem nikoli španal, ni bilo potrebe, morda je kazalo tudi da je neenakomerno raztegnjena). 2. Nato zamenjava seta za D.I.D. VX2, ki bi naj bila močnejša, katero sem pa zamenjal že pri 15.438km, španal nikoli, točno se ne spominjam al se menjal zaradi barve, al ker se je neenakomerno raztegnila, tele VX serije "zdžijo" na versaču 10k, potem niso več tako prijetne za vozit. Ne verjamem, da sem naletel na ponaredek Nego verigi sem posvečal primerno tako za vx kot vx2 model, morda še preveč 3. Sedaj je nameščena najmočnejša verzija D.I.D. ketne, ki je trenutno na prevoženih 40.026km + oiler, ki je nastavljen na močno mazanje. Tudi te verige še nisem španal, postajajo pa členki malo trdi, tako da bo preventivna menjava v kratkem (set najjaće z blendo 159 EUR). Dve leti nazaj sem vozil malo več makadama pa se mi zdi, da je od takrat otršala. Z oljem se potem ublaži, a vidim, da ni več prava tudi po zvoku.

Pri vračanju v "dolino" se na cesti proti Manaliju v bližini kraja Sarchu ustavim na 19. ovinku "Gata Loops". Ko sem se peljal proti "mojemu" prelazu (Umling) sem mislil, da gre za običajno smetišče plastenk. Ob vožnji nazaj pa mi radovednost ni dala miru in sem se ustavil, da vidim čemu toliko plastenk le na enem ovinku. Ugotovim, da gre očitno za "sveto" mesto. Zvečer mi "stric Gugl" potrdi moje razmišljanje. Oktobra 1999 je voznik tovornjaka skupaj s pomočnikom peljal tovor v Leh. Voznik je bil opozorjen na sneženje, a se je kljub tveganju odločil, da bo pot opravil v roku. Voznik je varno prišel do Gata Loops. Med vožnjo navkreber se mu je tovornjak na 19. ovinku pokvaril in obstal. Po večkratnem poskusu voznik ni mogel odpraviti težav na vozilu. Voznik in pomočnik sta čakala na pomoč, vendar nihče ni prišel mimo. Sčasoma je pomočnik zaradi naraščajočega mraza začel zbolevati. Voznik se je odločil, da gre peš do bližnjega naselja in poišče pomoč za vozilo in svojega pomočnika. Oba sta se strinjala, da pomočnik ostane v tovornjaku zaradi varovanja tovora in tudi zato, ker ni bil v stanju hoditi. Voznik je hodil kilometre in kilometre, dokler ni prišel do Sarchuja, ki je bila najbližja vas, vendar tam ni bilo nobenega mehanika. Preden se je voznik uspel vrniti do tovornjaka, je začelo močno snežiti. Ko se je vreme po nekaj dneh razjasnilo, je končno prišlo nekaj pomoči. Voznik je skupaj s posadko za pomoč iz Manalija pohitel nazaj do 19. ovinka-serpentine, kjer je bil tovornjak zapuščen. Takoj ko so prispeli na kraj, so našli truplo pomočnika, ki je umrl zaradi mraza, žeje in lakote. Vaščani so truplo pomagača pokopali točno na kraju smrti. Da bi pomirili duha pomočnika, ki je tam umrl, so se vaščani odločili, da na tem mestu zgradijo majhen tempelj. Ko je bil tempelj zgrajen, so domačini in vozniki začeli darovati duhu Gata Loops, tako da so za seboj pustili steklenico vode ali cigarete. V Dhrasani zavijem levo proti Shimli, saj ne želim prehitro pasti v "nižino" ampak želim še en dan porabiti za počasno "aklimatizacijo" na višje temperature, ki me čakajo. Vožnja po podeželskih cestah na približno 1500 m nad morjem in temperaturah okrog 25ºC je dokaj prijetna. Prometa je razmeroma malo v primerjavi, kako je bilo okoli Manalija. Prav zanima me, kako bo tu s prometom čez nekaj let, saj množično gradijo hotele in počitniške hiše. Po enem dnevu "hribovskega" podeželja prispem v Yamunanagar. Temperature v "nižinski" Indiji so se zopet povzpele na 42-45 ºC. Po dnevu "kuhanja" med vožnjo prispem v Bambaso, obmejno mesto z Nepalom. To je eno od treh mejnih prehodov, kjer je omogočen prehod tujcem z lastnimi prevoznimi sredstvi. Kmalu po prihodu v Nepal ugotovim, da je tukaj mogoče za "3 mm" boljše kot v Indiji. Tu mislim na temperature, infrastrukturo, voznike in ceste. Žal to slednje (ceste) že naslednji dan postanejo prava mora. Še preden "padem" v cestni kaos opravim nekaj vožen čez naravne rezervate. Zaradi nevarnost napadov divjih živali, predvsem tigrov, se je potrebno na vhodu prijaviti in voziti v skupini z drugimi domačini (motoristi in avtomobilisti). Na izhodu je treba oddati prijavni listič, da imajo nadzor ali smo vsi varno zapustili rezervat. Na relaciji ceste H01 Butwala – Bharatpur, proti Katmanduju, me pričaka cestno gradbišče. Na omenjeni trasi, dolgi približno 100 km, je vožnja nad 30km/h pravi luksuz. Ne razumem, da obnavljajo celotno razdaljo naenkrat in ne po odsekih. Že po nekaj kilometri postanem "mlinar" na motociklu, saj se izpod koles osebnih vozil in tovornjakov obilno kadi in vse to (prah) konča na motociklu in meni. Večkrat se moram ustaviti in z vodo sprati prah z vizirja na čeladi, saj skoraj ne vidim več na cesto. Kasno popoldne zapustim glavno cesto H01 ter H02 proti Katmanduju in zavijem na podeželsko gorsko cesto F120. Bilo je prelepo, da bi trajalo. Pripeljem do cestnega udora oz. plaza zaradi katerega je cesta zaprta. Kmalu se pripelje še nekaj domačih motoristov, ki se z delavci na bagrih in buldožerjih dogovorijo, da bodo naredili "stezo" po kateri bomo lahko nadaljevali našo pot proti Katmanduju. In res se čez pol ure že peljem proti mojemu današnjemu cilju. Na srečo v nesreči tik pred Katmanduju zapeljem v izredno močno nevihto. Namenoma nisem oblekel dežni kombinezon, pač Savinjčan, saj sem želel izkoristil zastonj pranje motocikla in moje motoristične opreme. Katmandu tu sem, lep in moker. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Včeraj zvečer odprem okno,da bi malo preluftal in mi not uletijo komarji,mušice,en sršen,dve osi,trije jehovci in Herta iz Biostila