Dvorana slavnih

prva letos:

Samo javno sem objavil cene omenjenih delov. Nič drugega. Dva zapisa o 800x sem zasledil in sicer pri 20000km in 40000km. Za naprej bomo pa videli,kako bo ja. Pa še vedno trdim, da nimajo vsi KTM problemov. Pri veliki večini gre za normalno obrabo, pri manjšem delu pa za.prekomerno obrabo,ki zahteva menjavo. Tudi KTM je na koncu menjal odmične po sistemu "good will". Je pa zanimivo dejatvo, da so tisti,ki so menjali odmične kmalu ugotovili,da se težava ponavlja. Kar je dokaz tega,da z odmičnimi ni nič narobe, ampak.je dejansko večja možnost,da gre za problem dovajanja olja na odmikače.

Tole me je nasmejalo (čista resnica).

Nekdo je objavil cifro 0,5%. Probleme naj bi imelo pol procenta vseh 790/890. Kaj je res kaj ne, jaz ne vem. Pa dejmo cifro ×2, pa je 1 od 100 s problemi. A je to malo? je, pa ni. Definitivno ni tako velk probem kot se dela. Vseeno, o odmičnih včasih ni blo debat. Bile so tam, se vrtele in odpirale ventile. End of story. Danes se potihem pogovarja o 4valnih BMW in ful na glas paralelnih KTM&Co. IMO se o odmičnih v civil motorjih ne bi smeli pogovarjat, tudi če so samo 15€. To je samo moj pogled na stvar.

Verjetno ja..je pa še ena spregledana zadeva. Par odmičnih za Kove 800x naprimer, stane 210eur. Kar je precejšnja razlika od zneskov,ki so jih plačevali nekateri nesrečni lastniki kake druge znamke.

nekaj lepih fotk snetih s fb:

Celje 1.1.2025

Zato sem prilepil ĉlanek iz motorrada. Lep primer psiholoskih problemov je nastal po objavi. Takrat je namreč izgledalo da se agregati na supertenere ne bodo dočakali 100.000km. Se pa teh problemov v zvezi s prekomerno obrabo odmičnih gredi na lc8 agregatih zavedamo, spremljamo zadeve na forumih, v stikih smo s tovarno,kjer nas obveščajo o svojih izkušnjah.

Jst zavajam??? Lahko crknem takoj! Vsaj 3??? Od kje bože mili????koga kje kdaj? Tudi mene zanima. Mislim Fak, kako lahko kaj takega blekneš. JAZ NE VEM ZA NITI ENEGA. TI PA K VSE VES PA PROSIM NAPIŠI DA BOMO ŠE MI VEDELI. NI PROBLEMA, RES ME ZANIMA.

Ne vem ce sem zasledil da je kak cf ali kove crknil zaradi odmicnih. Morda lahko delis ta podatek? Agregata na cf in Kove sta dejansko notranje spremenjena ja. In po videih in slikah,ki sem jih videl, so rezultati drugačni. Bodo odmične zdržale 100.000km? Ne vem. Vem pa, da je strošek menjave odmičnih z delom vred ( pri kontroli ventilov ) manjši,kot redni servis na pooblaščenem servisu za marsikatero drugo znamko. Vsak naj sam presodi,kaj je res in kaj ne.

Kje je problem???? V ljudeh! Pri vseh človečkih, ki so kakorkoli vpleteni pri projektiranju, izdelavi, kontroli, sestavi in uporabi izdelka.

Jebi ga, pri tem športu je treba včasih računat tudi na kakšen strošek. Kolega tvoja kolegica in Hyperjack sta imela tudi malo smole. Sam sem bolj škrt in vozim alu plato domače proizvodnje... Težave s štumfi? Ne vem, že leta jih imam na starejšem trialu, pa še ni nič zarustalo... Mogoče samo ne znam pravilno uporabljat...

.

...trenutno sem predtekmovalc za tekmo v Flachauu...

Pridni štajerci.... Aja,pozabil sem taglavno......namreč .....Srečno in mnogo varnih kilometrov vam želim....in seveda...ostanite mi zdravi

Sreda 6.7. Kar sva si imela namen ogledat v okolici jezera Van, sva si. Ta dan je dolžina dnevne ture le približno 200km, zato se nama zjutraj ne mudi preveč. Seveda so naju spet razvajali z zajtrkom. Najbrž zaradi slik na motorju. Stregle so nama prav te dve gopodične. Tudi temperatura na višini 1700mnm (točno 1640mnm) kjer leži jezero, je precej znosna, tako da se nama ni ravno mudilo... Nasvidenje Van... Očitno so se nomadski pastirji precej modernizirali. Yurte ali Geri so še, pleh pa je zamenjal čredo, ki je pravzaprav nisva niti opazila. Jezero počasi izginja iz najinega pogleda... Se pa pogosto pojavljajo tile... Takole, cesta se severovzhodu še zadnjič povsem približa jezeru. Še malo in pojavi se zadnja prložnost, da namočiva roko v jezero... Takole, spominska. Voda bolj kot ne umazana in žal tudi veliko smeti. Za škorenj namočit je čisto OK Bljak, roko je namočila... Tale dva pa celo do kolena v vodi. Zadnje slike z jezerom v ozadju... Še js... Potem pa stran od jezera in štiripasovnice... Ko se ustaviš in hočeš slikat, kobila takoj odpelje žrebička dlje od ceste. Kolikor ji dopušča povodec. Prva znamenitost, ki sva si jo ugledala ob poti... Most (resnici na ljubo, nič posebnega)... Je pa pod njim zanimiva ozka struga Yaniktar Dersi... Malo višje, reka tvori zanimive in precej obiskane slapove... Lepa in zanimiva okolica, če bi bilo kje v... khmm Evropi. Povsod veliko smeti. Kreme za sončenje ne prodajo ravno veliko. Globoko zarezana struga v ravni dolini med gorami... Mesto Čaldiran na višini 2000mnm. Utrip mesta podoben, kot v drugih vzodnih turških mestih. Nova AC po "lunarni" pokrajini ob strani razlita lava iz vulkana Tendurek. Bližava se kar visokem prelazu, od koder se potem spustiva proti mestu Dogubayazit. Sicer razen šopov trave nekega rastlinja ni, pogled na tablo razkrije zakaj... Takoj, ko zapelješ preko prevoja na drugo stran, pa ob spustu zagledava najin naslednji cilj. Vrh bi bil malo preveč. Cilj je mestece Dogubayazit, ki leži blizu gore Ararat. Od nekje takoj priteče dečko in nama zaželi "Hellouuu". Suzana mu podari majhno darilce pripravljeno za tako priliko. Lepo se zahvali in odide. Midva pa tudi... Cesta se kmalu zopet spremeni v novo štiripasovno AC. Del ceste je še v gradnji... Takole, še malo za spomin... Dodrodošla. Samo še hotel poiščeva in se razpakirava... Pred hotelom pa uzreva nekam znan motor. Modra Yamaha Tenere 700. Hm, Matin naju je prehitel... Seveda spet imamo nekaj svežih zgodbic, ki si jih izmenjamo in skoraj zamudimo zadnje žarke ki osvetlijo Ararat. Zato se pred večerjo v družbi direktorja hotela povzpnemo na teraso hotela in poslikamo Ararat v zahajajočem soncu... Takole, še en od ciljev dosežen. Sliko Ararata iz vzhodne strani v jutranjem soncu imam. Pred dvanajstimi leti takrat seveda iz Armenije... še pogled v smeri zahajajočega sonca... ga že ni več...

Torek 5.7. Ker velikih mest nimava posebej rada in se jih z motorji ponavadi izogibava, se odločiva, da ta dan pogledava kratersko jezero v kraterju ugaslega ognjenika Nemrut Krater. Od najine nastavitve v eno stran približno 150km. Po zares obilnem zajtrku... obveznem slikanju Na motorju odpeketava... Jezero na desni Presenetilo me je, da je površina jezera popolnoma prazna. Nobenih plovil. počasi napredujeva... Tatvan, sva že blizu. Pred vzponom na sam krater še tankanje. 520km 14,1l zares šparovček tale Honda. Na cesti proti vrhu čisto sama... Tudi v ogledalu samo eden... Še malo pa bova na cilju... Še zadnji kilometer skozi bujno zelenje... In sva že tu... Voda mokra in mrzla... Prazno. Turistov vsega skupaj trije avtomobili... Nazaj proti robu kraterja... Julija še nekaj zaplat snega... Veličastno delo narave... Nazaj proti mestu Tatvan... Pri vračanju se zapeljeva preko prelaza visokega 2234mnm Kot drugod tudi tukaj vojaška kontrola. Povabijo naju na pokužino domačega sira in seveda čaj. Možakar na levi poleg služenja vojske prideluje odličen ovčji sir. Kljub budnemu očesu varnostnikov in vojske sva uspela slikat tablo pa tudi njih na motorjih Tile niso nasprotovali slikanju tudi če se vidi kak njihov objekt... Nazaj proti domu... Tako motorja parkirana Mi2 pa na PIR. Ja edinkrat v celi turčiji postreženo za mizo, kot se spodobi.

Ponedeljek 4.7. Nov teden. Za ta dan je bil najin plan do jezera Van. Najkrajša pot bi bila okoli 340km. Midva seveda ubereva 100km daljšo v smeri vzhoda ob meji z Irakom potem pa med mestoma Hakkari in Yuksekova proti severu do jezera. Jutranji pogled iz hotelskega okna. Modrina in zaenkrat zmerna temperatura. Lepše ve more bit. Osedlava in nasvidenje Hotel Sefine. Počasi se odpraviva. Posloviva se od Martina, očitno bo odhod malo odložil... Cesta. No tu so se pa štiripasovnice nekam izgubile... Večkrat ob cesti opaziva takšne deponije premoga. Še ena. Zato najbrž tista knapovska na enem od krožišč. Prometa praktično nič. Pa še to le kak osamljen "Dulmiš". Šenoba mestece izgubljeno med hribi. Cesta poteka ob rečici Ortasu a se začne dvigovati in kmalu uzreva razlog. Pogled na jezerce, ki je nastalo. Gradijo nekaj novih tunelov. Glede na odmaknjenost cesta odlična. Kavica! Tu naju med kuhanjem "preseneti" Nacisak. Eden od mnogih, ki varujejo obmejno področje z Irakom. Pojemo par piškotov in popijemo kavico. Potem naju pa povabi v stražarnico na čaj. Ravno ko se poda v svojo "kolibo" pridrvi kontrola v blindiranem vozilu. Prižgejo sireno, nam pomahajo in oddrdrajo dalje... Nacisak naju pomiri "Sorun değil" kar bi bilo po naše "no problem". Najina turška kartica tu ni delovala, nama je pa omogočil dostop do interneta preko svojega WiFi-ja. Seveda sporazumevanje je omogočal Translate. Brez bi šlo le na roke. veselo pričakovanje čaja... evo, sveže zakuhan, vroč... Preden se posloviva, pride mino možak na svojem malem mopedu in se "nastavi" za fotografijo. Kar lep kos poti je če pred nama... Še ena od kontrol. Ja tu so kar pogoste... Pokrajina pa za... uživat v vožnji na seveda prazni cesti... Le kaj počnejo tam gori? Glej, glej teh vojaških postojank je pa malo morje... Se ustaviva za sliko in sva izvedela kaj počnejo. Ne mine par trenutkov, po sestopu iz motorjev, ko vklopijo vse mogoče sirene. Tulilo je kot na ladji, ki se potaplja. Edina slika, ki nama je na tem prelazu uspela. Table nisva slikala. Nič, zajahava in naprej. Sva raje potem slikala v vožnji. sem se bal, da nama bodo na naslednji kontroli pobrisal slike. Pa se na srečo ni zgodilo. Zelo primerno prevozno sredstvo. Kanjoni si sledijo eden za drugim... Do mesta Hakkari je bilo slikovito za vsakim ovinkom nekaj novega... .... Cesta se je počasi dvigovala in počasi sva prispela na planoto na višini cca 1800 mnm ... Prostora je dovolj in turki seveda zgradijo štiripasovnico... Ali pa kar pravo AC. Zadnji prelaz Guzeldere Gecidi je na višini kar 2730mnm Nato pa juriš v dolino... Polijejo s katranom in na debelo posujejo z gramozom. Kdo bi si šel ogledat vse te starodavne gradnje, ko je pa v sedlu tako lepo? Pozdrav mestu Van...

Sobota 2.7. Najin tokratni cilj gora Nemrut Dagi. Zjutraj med čakanjem na motorje, naju je prijazno ogovorila ena ZABITA (Mirjam). Popili smo obvezen čaj in na srečo je govorila dovolj dobro angleško, da smo se lahko pogovorili o marsičem... Takole naju pričakata hondici v prijetno hladni garaži... Gaziantep, veliko mesto na jugovzhodu Turčije. Ob najinem odhodu se počasi prebuja v svoj vsakdanji utrip. Povsem naključno srečanje. "Animal doktor" kot je sam dejal, ko sem ga vprašal po stetoskopu, ki ga je imel okoli vratu. Malo pokramljamo na vročem soncu a se mu je žal mudilo k "pacijentki". Svetoval nama je hlajenje v seci ob jezeru, ki je bil oddaljen le kak kiometer od ceste. Pravzaprav ga od tam sploh ni bilo videt. Tipična cesta in še bolj tipična pokrajina. Nepregledne njive žita in tudi že pospravljenega pridelka. Lačni ne bodo... Še ena zanimivost, kar nekaj konvojev težke strojne opreme sva srečala ali prehitela... Ne, ne ni bilo okvare, iskala sva menjalnico (ponavadi je najboljša menjava pri zlatarjih) naju tile možakarji na gumikliniki povabijo na čaj. VROČE. Prav saj sva v Turčiji pa še poletje je... Pridelki (Mi je prišla na misel tista, debel krompir...) V mali trgovinici nabaviva nekaj "potrebščin" preden se poženeva proti gori... Kmalu se asfalt konča in cesta je od tu naprej proti vrhu tlakovana s tlakovci... Evo tu bova prenočila. Raztovoriva motorje potem pa proti vrhu... Zadnjih nekaj metrov je potrebno peš... Pogled nazaj v dolino... Kamne, kot kamne. Se pa vprašam le kako so vse to naredili. Ni bilo TV, telefonov... so pa kamne klesal. Očitno so imeli časa na pretek. Res mogočno za videt. Se pa vprašaš kaj jim je "špilal", da so to potem razbili. Zadnji pozdravi soncu. Panorama ob zahajanju sonca. Zahod sonca nisva počakala na vrhu, cele procesije so se valile na vrh. Mi2 sva počakala malo nižje, je bil kakšno minuto prej in takole je utonilo Sonce.

Kkhhmmm, no pa dajmo. No takole najino tritedensko "Mi2 po Turčiji" se je v soboto srečno končalo v domači garaži. Še pred tem sva v Laškem (praznik piva in cvetja), par kilometrov pred domom, za srečno vrnitev, jezike v družbi najinih kolegov namočila s hmeljnim napitkom. V teh treh tednih sva marsikdaj skoraj ostala suhih ust. Hja čaj je bolj tako tako...Kaj češ Turčija pač. Na kratko, Turčija me vsakič ponovno pozitivno preseneti v praktično vseh pogledih. Le smeti so nadloga, ki jih bo še najbrž generacijo ali dve pestila. Pa pustimo to bodo že rešili... Da ne zaidem. Startala sva v soboto 25.6 Zjutraj iz Celja najin cilj pa okolica Sofije v BG. še nekje na hrvaškem... a bo? še kar nekaj kilometrov je pred nama... jebela, kaj je sedaj to... No po par kilometrih naletiva na zvito pločevino... Zadnji kilometri pred mejo. Odsek AC Niš Pirot in naprej proti BG. Bemti gužvo. Pa sva se potem kar na hitro pregužvala do okenca in uredila mejne zadeve "u tren oka" 900+ kilometrov spočit kot bi skočil na trojane na krofe...

nič posebnega, pa ti kar skopiram: Vsak naj si sam odgovori, kaj je ali ni res, jaz praktično, še vedno nimam mnenja okrog tega problema, pa tudi vsem (yutuberjem) ne verjamem, edino ko se gre za dejstvo, da naj bi camshaft zdržal celo življensko dobo motocikla. https://youtu.be/Iqgim7OvggM ps. zarad teh problemov "camshaft panike" se še vedno nič ne sekiram, če bom spet neki podobnega vzel. Je pa vse skupaj že postalo smešno ali ...žalostno. Ja tudi 800x kak je vmes.