Dvorana slavnih

29.06.25 Mardin - Şanlıurfa 241 km Čas je že, da nadaljujem z opisom naše poti po Turčiji. Ko se vrneš domov v utečene tirnice, enostavno zmanjka časa ali pa se ti enostavno ne da... Jutro v Mardinu spet obeta lep in vroč dan. Kilometrina zopet ne bo pretirana, saj smo si zadali današnji cilj blizu mesta Şanlıurfa. V hotelu odložimo vso odvečno prtljago in se v lahkotnejši opremi odpravimo na ogled Göbekli Tepe. ... Še jutranji pogled iz balkona. Odlična restavracija, preizkušeno včeraj zvečer. Točijo tudi 🍺 , kar je tu prava resdkost. Ulice še samevajo... Pravo nasprotje večeru... Vojska pa že patruljira... Po bolj odročnih cestah se odpravimo naprej... Zelenja je tu le za vzorec... Sanliurfa, naš današnji cilj... Pred vročino se "skrijeno" na hladnem bencinskem servisu... Prazna štiripasovnica... Za kakšen "žakelj" bi pa še našel prostora. Skoraj na cilju... Tule med avtobusi nas bodo počakali... Prikaz najdišča Gobeklitepe... Del poti celo v senci... Potem pa žega... Ufff, je vroče ja. Na cilju. Ker je najdišče na hribčku, je pod streho bolj prijetno, ker vleče rahel vetrič. Skoraj vsi večji kamni imajo vklesane motive živali... Le s čim so izklesali te podobe??? Nekateri kamni imajo izklesane tudi podrobnosti. Zobje in parklji na temle "čunčiju"... Za kaj več pa se obrnite na @hondazok. Je prava enciklopedija. Še malo okoli najdišča... Lepo so uredili tole ... Pa še v "trgovinico" s spominki je porebno zavit... Precej spominkov seveda nima nobene veze s samin najdiščem... Odpravimo se nazaj proti mestu... In naletumo še na eno pomembno najdišče Možakarji pred "najdiščem" pa vodo in čaj ožemajo. Ko bi vedeli kako paše hladno 🍻🍺. Proti hotelu... Pohištvo imajo pa po meri... Tule bodo do ju3... Ne bo problema imajo čuvaja... Malo sprehoda po mestu... Spomenik? Ni, da ni...

Pa kdo še rabi vulkanizerja😜

Jaz sem začel kvihte premetavat pr 14ih letih, mel sem 43 kil, vsak teden sem bil tepen, dolg gobec pa tak k zobotrebec. Čez 4 leta sem šel v vojsko, 85 kil, same mišice. Med študijem sem delu na vratih v Turistu, lohk se pohvalm, da sem od Dončića fotra tepu. 😂 Dons jih mam 105, niso same mišice. 🙄 pa noge mam k zobotrebce, ker se niso opomogle od tiste pizdarije.

Upam de bom letos se kej malga motorckal. Ce bo slo, iscem ideje. Avgusta eno noc v dolomite, septembra v Omiš? Jaaaa, to bi bla odlicna fura. Nism bil ze par let. Grem vprasat chatgpt kje naj se peljem, da bo zabavno. Moram rect de on vozi hitrej od mene. Recommended Scenic Route (Single Day, ~10 h ride) ⏱️ Suggested Timeline: 06:00 – Depart Postojna 06:45 – 08:30 – Ride up Vršič Pass, descending into the Soča Valley (via Bovec) 08:30 – 10:30 – Continue down the Soča Valley toward Tolmin, then head south to cross into Croatia 10:30 – 12:00 – Border crossing near Nova Gorica / Nova Sela, then drive toward Rijeka 12:00 – 14:00 – Quick lunch break along Adriatic D8 coastal road, lovely sea views 14:00 – 16:00 – Curve along the D8 past Novi Vinodolski → Senj 16:00 – 18:00 – Choose between: Mountain twisties via Vratnik Pass → Otočac → Knin → Sinj Or the coastal D8 via Karlobag → Gospić, then inland toward Omiš 18:00 – arrival in Omiš before or around sunset

še mal

Pa mamica od Luke je bla tud vsak teden v Turistu. Matr je bla dobra mačka, zmer smo jo zaston not spustil, ne vem pa kva je vidla na Saši, ampak ji oprostimo zarad dobrga potomstva. 🤪

...sem še malo študentskopenzionistični motor sprehodil po bližnji okolici. S soncem v hrbet proti zahodu... Nad lijakom jih je nekaj "viselo" v zraku... Čez solkanski most obiskat kolega... iz druge serpentine ena... pa še tadruga za spomin... Po obisku kolega pa ob naši najlepši reki na sever... Jp, lepe so naše gore... Sva zagrizla v hrib... Nato pa spust v dolino... Proti domu, spet s soncem v hrbet... V dolini hmelja me že spremlja zelo dolga senca. Lepih 473km se je nabralo.

Tudi doma,na roke...

JŠ nutelo pa ti rt zapRE

Zihr je zihr, noče Damija razjezit. 😂

. ... a fotra od Saše, al od Lukata ???

Včeraj "okopana" ostrižena in razčesana kar doma by moja draga.

Ja, na prvi sliki sem ful našpikan 😳

2019 vs 2025

Hojs je tudi ŽE oborožen, vsaj tak je rekel Mama kupila!

Na Monte Paularo

Ne objavljajte slik z dopusta. Jaz sem objavljal slike s križarjenja, pa so mi vlomili v hišo. Jaz pa doma. Kak me je bilo sram.

Obstajajo ljudje, ki znajo pomagat takim k si ti.🧑‍⚕️

Pred tremi leti sva kupila njihovo "simko" in imela internet povsod. No nekaj belih lis je bio. Letos pa bi za 20Gb porabili okoli 70€ tako, da smo se odločili, da interneta povsod pač ne bo. Za rezervacijo nastanitev je najbolj pripraven Otelz, Agoda, Seveda tudi Booking je pa še nekaj drugih podobnih ponudnikov. Posluževali pa smo se interneta po hotelih in kot sem že zapisal. Vedno je bil kdo, ki je bil pripravljen deliti podatke na svojem telefonu. Zato je tudi tole objavljanje od doma z kar nekaj zamude... Booking deluje le če si namestiš VPN, tako da "erdo" ne ve da iščeš it Turčije. Cene so pa res kar poskočile, se pozna inflacija ja. Ob prvi menjavi smo za 1€ dobili 45,5 lire. Ko smo turčijo zapustili, pa je bil tečaj že 1€ = 47lit. Ob menjavanju denarja (zapis v drugi objavi) je pristopil prijazen možak, živel 25 let v Nemčiji in deloval kot učitelj nemškega jezika za turke. Ned drugim je omenil, da se naj izogibamo političnim pogovorom z domačini. No tega se jaz vedno in povsod držim...

27.06.25 Van - Midyat 517 km Planirana pot za danes nas vodi po zelo zanimivem slikovitem vzhodnem delu Turčije. Tu se naša pot tudi praktično obrne nazaj proti zahodu. Jaz in @SuNa hkrati obujava spomine izpred treh let in podoživljava preteklo potovanje. Ta predel nama je zelo pri srcu, zato ne dvomim, da je tole zadnji obisk teh krajev. Čudovita narava, lepe ceste in prijazni ljudje so magnet, ki naju bo vedno vlekel v te kraje. pripravljeni, gremo... Nasvidenje! Del Turčije, ki je najbolj posejan z cestnimi kontrolami, tu so večinoma vojaške ne policijske. kot Vedno, obvezna skupinska slika. Če vojaka pravi čas opaziš in pozdraviš, z veseljem odzdravi... Še enkrat se približamo Iranu... Nato pa zares zavijemo roti zahodu in našemu današnjemu cilju... Kot je zapisano na začetku, še veliko stvari nam je ostalo za videt... Štirpasovnica tudi tukaj služi bolj ovcam kot vozilom... Približujemo se mestu Hakkari, ki pa ni ob glavni cesti ampak je umaknjeno iz kanjona na planoto na desnem bregu reke Cigli. Tudi tukaj vojaki skrbno preverijo naše potne liste... Kanjon reke je vse ožji... Te vojaške ropotije je v teh koncih na pretek. Cesta vsake toliko časa zamenja stran... Do nekaterih naselij vodijo le steze in seveda viseči mostovi preko reke. Boš preizkusil vodo? Ob ogledu mostu nas obkrožijo otroci, ki jih @SuNa obdari z malimi spominčki, ki jih ima v ta namen vedno pri roki. Nekaj naprej tudi mi poiščemo hlad zase in motorje... Jezik je ovira, ampak z dobro voljo on prevajalnikom se pogovorimo o marsičem... Na kraju za vse popito niso hoteli niti Lire. Dopovedo nam, da smo njihovi gostje in so zato zelo veseli če nam lahko ponudijo kar imajo. Tu se zelo približamo meji z Iraqom... Na drugi strani potoka je Iraq pravzaprav Kurdistan. Približujemo se kraju, kjer naju je pred tremi leti lepo pogostil vojak (v civilu). Meja tu poteka praktično po strugi potoka, zato je tudi precej vojske in njihovih postojank. Kurdsko mesto Sirnak. Rudarsko mesto z žalostno zgodovino... Cizre pa mesto ob reki Tigris na meji z Sirijo. Kontrola spet. Vendar tudi tokrat prijazno brez problemov. Slikat sicer niso pustili . Bi se moral slikat pred tablo Batman? Eh mogoče pa drugič... Še malo pa bomo na dnevnem cilju... Prispeli!

26.06.25 Dogubayazit - Van 193 km Ker smo sinoči tako lepo parkirali v hotelu smo se odločili, da ogled Ishak Pasha palače opravimo danes, preden se podamo naprej. Nahaja se prav blizu mesta. Po ogledu pot nadaljujemo do jezera Van, ki je največje jezero v Turčiji. Večer pa končamo v mestu z istim imenom. Na poti do IPS. Najdemo malo sence in jo seveda izkoristimo... Še ena kljukica, ki je na "must see"... Precej turistično, ampak če smo že tukaj, poglejmo... Obkljukano... Poslikano... Še ena z mestom Dogubayazit v ozadju... Podajmo se naprej... Le od česa tule živijo? D975 nas vodi proti naslednjemu cilju... Spet ena od višinskih točk, Tu nekje je cesta tudi najbližje meji z Iranom. Pokrajina ob cesti vulkanska, lepo se vidi razlita lava... Vmes pa obdelane kmetijske površine... Lava in obdelane njive... Majhna vasica na robu razlite lave... Ti mene, Jaz tebe... Mesto Čaldiran. Na izhodu, ali vhodu iz katere smeri prideš pa velikanski slavolok. Ja kar pogosti so tukaj. počasi se spuščamo proti Jezeru... Zavijamo proti Van-u... In ugledamo naš naslednji cilj... Čakamo, da se mu približamo, Da obkljukamo še eno kljukico... @SuNa pravi bljak sluzasto... @hondazok pa ni namočil samo prst Seveda pa ni bil edini... Hop, pa smo padli še v eno zasedo. Spet samo rutinska kontrola... Vse OK samo naprej proti cilju... Prispeli... Nadhod za pešce ali slavolok, Menda kar oboje... V hotelu nas pričakajo z Čajem... No nismo edini, strežejo kar na ulici... Nooo, plehovani mopedek. Tega je včasih tudi pri nas brenčalo kar nekaj...

25.06.25 Erzurum – Dogubayazit 360 km Počasi zmanjšujemo dnevno kilometrino. Pot nas vodi mimo rudnika soli Tuz Mağarası ena od kljukic na našem zemljevidu v kraju Tuzluca. Ker je v jami stalna temperatura nekje od 18 do 20 stopinj, nam prav prija, da se malo ohladimo, hkrati pa si ogledamo rudnik soli. Proti koncu današnje poti pa ugledamo mogočno goro Ararat. Vreme imamo čudovito, zato so posnetki gore brez vsake meglice okrog vrha. Dan zaključimo v Doğubayazıtu. Pakiranje zjutraj je postala že rutina... Na srečo turki zjutraj ne startajo prav zgodaj, no ura je devet... Erzurum zapustimo in se namenimo proti vzhodu... Vmesni postanek. Takoj nas obkroži nekaj domačinov in poklepetamo. Seveda je bilo veliko smeha, ker se niso mogli dogovorit ali smo Slovenci ali Slovaki @SuNa izkoristi čas in medtem poišče lokalne peke in nabavi nekaj "ekmeka". Temperatura še narekuje veterne jakne... Kmalu zapustimo glavno cesto in se podamo v bolj ruralno področje. Jez na reki Aras. Trenitek je potrebno ovekovečit... Vsak po svoje... Ja man... Drevesa daleč naokoli nobenega... Proprava kurjave za zimo... Cukr v vseh oblikah... Tle bo pa sol... Znano plovilo... Nč pa pejmo pogledat... Kičasto ampak zanimivo... Relativno ozek vhod se kmalu razširi v velikanske dvorane... Sol je pomešana med ostalomi usedlinami starodavnega morja... Še ena za v album... Sol on pesek... A misliš, da si edina preizkusila? Agri Dagi... Ali Ararat po naše... Ko prideš bližje vidiš kako je VELIK. Zares imamo srečo z vremenom. Tretjič zrem v to mogočno goro, pa jo šele sedaj vidim brez enega oblačka. Nas vleče ampak bomo pustili za drugič... Kje drugje kot v hotelu Ararat. Zunaj nobenega prostora, zato nam odkažejo parking kar v hotelu. Ravno za 3 motorje prostora... Na potep po mestu Dogubayazit... Na cukr bombe... Aaaaa pa tud tapravo trgovino smo našli Lahko noč!

24.06.25 Samsun - Erzurum 677 km Tudi tokrat zjutraj krenemo na pot dokaj zgodaj, da ne bo prevelike vročine. Najprej se spustimo proti Samsunu in nekaj časa vozimo ob Črnem Morju. Nekje za mestom Of pa zavijemo v hribe po cesti D925 in uživamo v prijetnih temperaturah. Dan zaključimo v mestu Erzurum. Zvečer smo spoznali naš hotel le iz slike. Lepo urejena mesta in prometnice. Občasno se malo oddaljimo od obale na obvoznico večjih mest. Postanek za osvežitev. Laj le tovorijo? Čaj? No pa smo v gužvi... Ne vem če nisem slučajno uletu v kader, poglejte za mano Bilo je kar nekaj severnega vetra in posledično tudi valov. Domačini pravijo, da je tole najboljši njihov čaj. Zato se zaustavimo in malo... Počekiramo... Tudi ostalih začimb ne manjka... Oho, gradbišča pa nismo prčakoval... Zanimivost, bilo jih še veliko. Turki imajo zadevo vedno urejeno tako, da promet poteka kljub delom nemoteno. Nikjer nobenih semaforjev in čakanja na zeleno luč. Vse skupaj se le malce upočasni... Proti vrhu prelaza Ovit na višini 2640m se zbirajo oblaki in megla... Mi še vedno v soncu z vetrom v hrbet... Še preden se prav zavemo vstopimo v skoraj 13km dolg tunel, ki nam prihrani meglo in mogoče tudi osvežilni pršec... Na drugi strani pa juhu, spet sonce. Je malo bolj sveže ampak boljšega si na motorju ne moreš želet. Skoraj smo že na cilju... Ampak pred nami je še en prelaz... Počasi, počasi... Še samo mimo tele črede (očitno edini uporabniki odlične ceste razen nas) in že... smo na še enem prelazu preko 2000m. Tega na srečo še niso prevrtali z tunelom. Sence so dolge cilj pa tik pred nami...

23.06.25 Görükle - Samsun 784 km Tudi v ponedeljkovo jutro nas pospremi sonce. Zgodaj osedlamo motorje in se podamo v gužvo v mestu Bursa. Ko se izkopljemo iz gužve, pa po lepih cestah nadaljujemo našo pot proti mestu Samsun, ki leži ob Črnem morju. Vse se dogaja eno uro prej kot pri nas... Od tu naprej se je promet malo umiril. Postanek v senci za tankanje in osvežitev. Hop, pa smo padli v zasedo. Bila je lerutinska kontrola, na srečo brez posledic za denarnice. Pred nami jezero Iznik malo vzhodno od burse, dolga je še pred nami... Vmes se spomnim, da bi bilo dobro menjat nekaj denarja. Na banki, kot je v navadi seveda ne gre. Dobimo pa od njihovega varnostnika namig kje lahko menjamo in za povrh nam postreže še s čajem. V bližnji trgovini pa @SuNa kupi še simit in dan se je začel popolno Njami... Postanek na črpalki in znova se ponovi scenarij. Prijazni "bencinkelnarji" ponudijo čaj in dostop do interneta preko telefona enega od njih. Od kje, kam, zakaj, vam je TR všeč in še sto drugih vprašanj... Kar nekako težko odideš naprej Rumeno modre table označujejo trgovine pregrehe za tiste konce. Sence se daljšajo, mi pa smo vse bližje današnemu cilju... Narava ob cesti pa enkratna... Luči so prižgane mi pa še nismo nacilju. preveč smo se zadrževali na čajih. Do našega hotela pripeljemo že v trdi temi.

Logarska d.,Pavličevo s.,Jezersko, KG (jezero Jasna),prelaz Vršič,Trdnjava,Lago del Predil,prelaz Predil,Planica,Wurzenpass,Dravograd, Radlpass,Route 69. Skupaj: 586km Dva vikenda nazaj Gaberlpass-Leopoldsteiner See jezero-Schladming-Obertauern-jezero Soboth-route 69 Skupaj 653km Lustno je blo. Samo jaz in 🏍 Če je slucajno kateri pod 45 in za lepo dinamično vožnjo ter dolge turice pa se priporocam za druzbo.

Po Krasu in na kufje

Neverjetno, kako je rumena falanga proslavljala, ko je MM naprej spustil Acosto. IQ46, niso dojeli, da namerno... Potem pa, ko je napovedovalec oznanil, da je MMjev tlak pod kontrolo spet navdušenje.... Očitno je 25 let nazaj en podjetnik načrtno ugrabil motogp in ga zjebal v nulo še 5 let in več po tem, ko je šel v penzijo... Samo zato, da mu še vedno nosi milijone in zasluži toliko kot cel grid skupaj... Za zjokat... Kako neumno se mora človek počutiti, ko vidi, da je slepo sledil dirkaču, za katerega je sedaj že več kot očitno, da mu je šlo samo za € navijačev... O bog pomagi res...