Dvorana slavnih

kljub vsej drami, ki jo radi naši mediji zapišejo, jim denar sam pada z neba. Poletje je bilo nabito, zaradi dviga cen lahko pol folka manj gre ven na pico, pa bodo enako zaslužili. Jaz bi tut delal 3 meseca, pa potem lenaril. Nikakor pa ni pametno, da si mečemo pesek v oči, namreč take obale in tako velike, kot jo ima Hrvatska na najboljši EU lokaciji, je skoraj ni. Da ne govorim o cestah za nas motoriste. Seveda je ČG (ampak obala je qurac), pa tudi Albanija, obala super, ceste tak tak, in Grčija..ki je že zdavnaj presegla Cro po ponudbi se pravi, nudim nič za visoko ceno no zdej se pa pojdi turizem. A bom šel ležat na 10km mivke, kjer se izgubim in plavat v usrano vodo, ter plačat kos pice 20€ v Italijo? Ma ja malomorgen, al pa po domače arivederči. Mi2 z mojo kot vsako leto "kampirava" v sobi pri Markotu (Seline-Pakla). Je lepo povedal, da oni sicer niso dvigovali cen in je bil restoran poln vsak večer. Mi2 sva za PP plačala nekih 10% več kot lani, s tem da je vzdušje domače, do plaže ima 10m, do restorana 5m in je glavna kraljica pod borovcem, kjer ni gneče, drugje je kao manj ljudi zaradi cen. Ampak dejstvo je, da so se cene vsaj hrane prekleto dvignile. In žal, ker ne maram gneče, nisem v Starigradu opazil nič manj gneče kot običajno in to je po mojem merilu "jebemtigužvo in cene".

Utrinek iz naše poti skozi objektiv kamere člana @hondazok.

Da, ne bo čveka po 1000 in 100 straneh, kaj je blo , zakaj in predvsem kako je z našim Mausom, kar odpiram temo. Vsaka informacija je dobrodošla, namreč vsi mu želimo, da se čimhitrej in s čimanj posledicami zmaže. Maus je imel nesrečo pri bajti (kontra gradbišču, pri odcepu pri spomeniku) mal pred ridami v nedeljo dne 07.09.2025. Verjetno je bil ura nekje med 14-15, ker ob 16h sem šel mimo dogodka nesreče in so sam še nekaj merili. Okvirna lokacija: S posnetka njegove kamere je razvidno da mu je "kao odrezalo " zadnji konec tipa higsider. Ne bom se spuščal, v detajle. Mi sicer ne gre v račun zakaj.... Motor izleda dokaj cel, žal pa ravno obratno, on je trenutno v umetni komi zaradi, kot mi piše kolega: Medenica, ledveni vretenc, vratni vretenc, leva, desna stran prsnega kosa zlomljena, pljuca poskodovana. Vcer so ga dal iz kome, da so vidl ce premika noge, pa nazaj v komo, ima v petek novo operacijo. Te poškodbe niso mala malca. Verjamem, upam in držim pesti zanj. Okrevanje bo dolgo, a ko pride k sebi, bo zihr deležen mojega obiska, pa še kake gluposti mu moram ušpičit, ker tut on je hodu gledat kako so moja jajca velika, ko sem zmečkal rezervoar pri SXu. Kakorkoli, vse želje po čimboljšem, čimhitrejšem okrevanju lahko tudi tule zabeležimo, pa na koncu, naj to bere, ko se bo prebudi in bo nepokreten, ter mu bo dolgčas...naj si z vsemi našimi glupostimi pomaga krajšat čas. MAUS vsi držimo pesti zate!!! Ne nas pustit na cedilu, kdo bo "čist sam" na ridah, če se ti ne zmažeš? ps. stari, ko se zbudiš s kome je čist pravi moment, da naročiš nov moped

a se še kdo spomni unga filma: Švedinje v internatu?

Po moje imaš kaj zamašeno. Najbrž izpušni kaknal ali avspuh, če he aon darilo, pol ne more bit bugvekj. Mogoče samo predvžig. Frizirat ga, da boš lovil 125tke... Nima smisla. Profiji dobijo na tomosu max tam do 14 konjev, samo to so že hudehude investicijem pa nakoncu se vse lomi in zvija. Torej, tisto kar imaš preglej, nastavi in bi moralo bit ok. Z tem kar imaš, bi moralo letet že preko 70, po moje.

V Dalmaciji na otoku je domačin potarnal, da je manj nemških gostov, pa tudi čeških tablic sem videl manj. Da bi bilo manj turistov pa nisem zaznal, običajna gneča (res pa je da -10% npr. ne zaznaš) Trajekt, ni bilo težav med tednom, na pola, megamarket natrpan do daske, cene pa, hja, malo višje kot pri nas, ampak vse pa tudi ni treba požret ravno plaža prazna vjutro

13.07.25 Bihać – Celje 291 km Zjutraj se nam nikamor ne mudi, saj smo s skupnimi kilometri že skoraj na domačem pragu. Pa še govorijo tukaj tako, kot da smo že doma . Zadnji dnevi na poti navadno ne prinesejo veliko fotografij, saj misli bežijo proti domu, a nekaj jih je vseeno. Še kratek povzetek celotnega potovanja: 23 dni smo se potepali po delno začrtani poti, večinoma pa smo načrte prilagajali sproti. Še vedno se držimo reka: No plan is a good plan. In res – vsaka spontanost je prinesla novo zgodbo. Dežja nismo imeli niti kapljice. Dežni kombinezoni so ves čas čakali na dnu prtljage, povsem neuporabljeni. Edina »okvara« je bila ena preluknjana pnevmatika, sicer pa so naše zveste Hondice delovale brezhibno – tekle so kot švicarske urice. Na koncu se je na števcu nabralo 9672 kilometrov. A številke povedo le del zgodbe – bistvo so trenutki na cestah, ljudje, ki smo jih srečevali, in pokrajine, ki so nas očarale. Turčija nas je s5 prevzela. Prijazni ljudje, dobre ceste in čudovita narava so kombinacija, ki zasvoji. Zato vemo, da to nikakor ni bil naš zadnji obisk. Jutro, kot jutro... Danes smo jo iz Bihača ubrali preko Kladuše... Še malo pa meja... Zole še "preskočimo" in smo doma... Dolenjska... Zadnji metri pred domom... Takole nas pozdravi napis iz cvetja in zelenja. Na naslednji turi...

11.07.25 Shkodër – Plužine 369 km Današnja vožnja je bila prava poslastica. Cesta SH20 nato Buče, Kolašin, Mojkovac, Plevlja, Žabljak, Plužine. Cesta na odseku Mojkovac - Đurđeviča Tara je že neka časa zaradi plazu zaprta. Čudoviti razgledi, ovinki, ki kličejo po užitku, in zanimiva narava ob poti. Sonce nas že preganja... MNE prihajamo... Zadnji ostanki nekih drugih časov, z novim namenom... Prvi ovinki... SH20... Ta odsek ceste bi bil greh preskočiti. Še malo, pa bomo na meji... Vse po starem... Eden od "organov" pobere papirje drugi jih pa "prepisuje", se kar vleče čeprav si na meji edini... Končno so skopali tunel. Precej skrajšana pot med Andrijevico in Kolašinom. Most je pravi magnet za turiste... Tu pa so že prišle v poštev vetrovke... Ni več prave vročine... Tudi prometa je kar precej... Pridružil se nama je eden od "pastirjev". Pogled na Plužine, naš današnji cilj. Vedno zanimiva P14 Križišče v tunelu... Jezero na Pivi... in pogled na smaragdno barvo reke Pive. Pred našim apartmajem... S5 tri v vrsto... Zadnji sončni žarki... ...

10.07.25 Ioannina – Shkodër 557 km Za nami je Grčija, skoraj pa smo že prevozili tudi celotno Albanijo. Dan zaključimo v prijetnem družinskem hotelu nedaleč stran od črnogorske meje. Obeta se vroč dan, zato se zjutra podvizamo... Iz Ioanine po zaviti cesti 6 proti Igoumenitsi... Ena od zadnjih grških vasic... Privoščimo si kavico in rogljičke... Morje na levi... Meja. Postopki hitri, brez gužve... Brez besed Nasmeh do ušes Moderni albanski pastirji selijo čredo iz enega na drug pašnik... Butrint... Tokrat s prevozom preko ožine ne bo nič. Menjajo vlečno vrv... Obrnemo in po obvozu... Cesta lepa in prazna... ... Jezero Bufi... Prehiti, če si upaš... Ovce znajo! Llogara, odkar je spodaj tunel, skoraj prazna cesta... Obvezen postanek... še ena slika za spomin... Vlore iz obvoznice... Današno vožnjo zaključimo malo izven Skadra. Ju3 naprej...

08.07.25 Lapseki – Kavala 293 km Danes zapuščamo Turčijo. Občutki so mešani, saj to pomeni, da se dopust počasi izteka. Pa vendarle, še nekaj dni do doma, ker je ne bomo mahnili kar naravnost. Jutranji pogled iz balkona... Pakiranje in gasss... Vrcamo se na trajekt in... Honda trio, Azija adijo! Zaključili azijski del, sedaj PA ŠE KAM... Skozi Galipoli proti glavni prometnici proti zahodu... Zanimiva lesena hiša... Še bolj zanimiv slavolok... Na polotoku so nepregledna polja sončnic. Še eden, ki ima prostor za kakšno vrečo in pa seveda vseprisotni nadzor prometa. Postanek za zadnje tankanje po zmernejši ceni in kafe v senci. Tu nas še pretresejo in smo v Evropi... Ni bilo hudega, tudi nepredvidenih izdatkov ni bilo... Le kam drvijo s to železnino? @hondazok v elementu s svojo "staro mašino"... Se vidi kje je njin balkon... Tri v vrsto... Lokalec bo pospravil ostanke... Mi2 pa na cukrbombo...

07.07.25 Geyikli – Lapseki 95 km Nekako nočemo zapustiti Turčije, zato tudi današnja kilometrina ni omembe vredna. Slabih 100 kilometrov, delno po vaških cestah. Popoldan sprehod po mestu in čas, da porabim vse lire, ki so nam še ostale. To pa obvladamo in ni bilo težko! Ni se nam mudilo, zato za kazen pakiramo na soncu... Izognemo se glavni prometnicam zato krenemo po stranskih poteh mimo oljčnih nasadov. tu pa tam tudi kakšna veterna elektrarna... Postanek ob morju v mali ribiški vasici... Pozdrav soncu, sončnice... Prihod v mesto Çanakkale. Tu se zapeljemo do turistične znamenitosti, Trojanskega konja... @SuNa pravi da bi njeni hondi prišek prav kak takole močan konj... 1915 Çanakkale Köprüsü, skoraj tehnološki čudež zgrajen v rekordnem času. Most se nahaja južno od obalnih mest Lapseki in Gelibolu ter prečka Dardanele. Mesto lapseki, tu prenočino, zjutraj pa na trajekt... Senca pod cilindrom... bi se šli kopat? Trajekt Lapseki - Galipoli. Tegale bi pa kar domov nesla... Tule se ju3 vkrcamo...

06.07.25 Kuşadası - Geyikli 415 km Še en lep dan se obeta in zato se ne obiramo preveč, temveč po zajtrku še pred vročino osedlamo Honde in se odpeljemo. Kilometrina se hitro nabira in proti koncu dneva parkiramo pred družinskim hotelom v mestu Geyikli. Naložen pripravljen za odhod... Na srečo še ni gužve... Pozor, tudi domače čunije imajo, ne samo divjih, kot smo jih vajeni iz prometnih znakov. Uradno smo na robu mesta. Še kako nam je potreben... Atatürk Maskı je velik betonski doprsni kip Mustafe Kemala Atatürka, ki se nahaja v okrožju Buca v Izmirju. Izmir, vse bližje smo velemestu, ki ga že na daleč naznanijo nebotičniki... sreišča se ognemo po obvoznicah... Vhodna vrata mesta Menemen.. Grozdje in bombaž sta značilna za ta del Turčije. pa kontejnerske "stene" tudi... vozimo se mimo večjih in manjših mest... V tem delu, okrog Izmirja je pred dnevi divjal močan požar. Ponovno srečamo popotnike. Tokrat iz Nemčije. Darilo Turškega letalskega združenja okrožju Burhanije v Balikesirju. Odprtje predorov Assos in Troy sta skrajšala čas potovanja s 50 minut na 5 minut. Tako, mopedi parkirani, mi pa do obale... vse prazno... dolge sence naznanjajo kraj dveva... še par minut in utonilo bo sonce...

Damjan, jaz sem bil na kavi na Molu v Postojni in je takrat bil tudi on tam. Ob cca 14.10 sta šla še z enim s CBR-ko proti Ravbarkomandi. Upam, da se zmaže.

Pozabi! Evropa čedalje manj proizvaja, kot Trump nabija uvozne dajatve, da lahko "elita" ostane v coni udobja. Tako, da še bolj poceni robo težko dočakamo...

moj kamenček v mozaiku, da kao ni gostov...rezerviral isti app kot lani..greva z ženo, parkiram pred app ob cca 13.30, ko bi bil za nas...za mizo ležerno tipi v kopalkah, pive na mizi..."gazda" bookiral 2x in sva izvisela...no, v tem kraju potem od vrat do vrat, vse polno, nada, niente, zero...se peljeva v naslednji kraj parkirava, google maps in kliči vse po vrsti...nekaj dobila okrog 19. ure....je pa res en sam Madžar, Čeh, Slovak,...

To z dvigovanjem cen ob manjši porabi za enak zaslužek, je dolgoročno polomija. Slovenci so pač edini idioti, ki jih to ne moti (vsaj ne toliko, da bi spokali kam drugam) . Ostali bodo šli kam drugam. Severnjakom je Španija ravno tako daleč kot Hrvaška (cene in skomercializiranost pa na hrvaškem prehiteva Španijo) . Neke nedotaknjene obale je vedno manj, s parkiranjem se jim je čisto "utrgalo" , najraje bi še zrak zaračunali... Da je kampiranje v Franciji cenejše kot na hrvaškem, je vsaj meni "fenomen" (pa je Francija daleč od poceni) . Cene bodo "navijali" dokler ne bo počilo, potem jim bodo vsi drugi krivi, potem pa se bodo počasi spustili na realna tla (kot vedno) . lp

Sem tipičen uporabnik svetovnega spleta – v glavnem samo srkam, redko prispevam (razen za svoj primarni hobi). Večkrat sem na tem forumu prebral povabilo, da vsak zapis, še tako nepomemben v očeh zapisovalca, lahko nekomu koristi. In sem se odločil, da opišem moj prvi resen rajd. Ponujam v lahko branje, saj tisti, ki se učimo samo iz lastnih izkušenj, se tudi naučimo iz lastnih izkušenj – ko pride »Hic Rhodus, hic salta«, vse prebrano, videno in slišano nič ne pomaga. Sem motorist s kratkim stažem v kategoriji »bolj star, bolj nor« in prevoženimi 25.000 kilometri na Guciju VuOtantaČinkveTT. Ves čas me že vleče na Balkan, ne vem točno zakaj – nekaj je tam zame. Spomladi sem naredil 3 dnevno turo, da nekako dobim občutek kako to izgleda in kaj pomeni 300km, 400km ali 500km na dan. Vse sem splaniral vnaprej (Bihač, Mostar, Makarska, Gračac in po jadranki nazaj). Prvi dan (300km) je bil OK, druga dva (400km in 500km) tumač - to ni bilo to. In sem še malo bral po tem forumu in zbral pogum za 11 dnevni rajd z edinim ciljem, da nekako pridem do Ohridskega jezera (in nazaj, seveda). Osnovna ideja je bila, da do treh ali štirih pridem nekam, kjer se lahko skopam in imam dovolj časa za karkoli mi že paše tisti hip. 1. dan (14. avgust) po avtocesti do Novske in potem na kavo v Prijedor; na meji prehitim 200m kolono in se vrinem tik za avtom na kapiji; slep bi vedel da sem v Bosni – smrad iz dizelskih izpuhov; in potepuški psi. Končni cilj je jezerce Balkana (sem hotel na Plivsko jezero, pa so bila vsa prenočišča polna) – 25km pred Jajcem. Izkazalo se je, da je Balkana boljša izbira, saj se nahaja na 770m in ko je bilo v Jajcu 33 stopinj, je bilo gor vsaj 5 stopinj hladneje. Voda v jezeru 25 stopinj – taman – ful folka. Bilo bi skoraj kičasto, če ne bi lokalna ekipa mladcev čutila potrebe, da zabava celotno občinstvo s svojim izborom muzike. Spal sem kar v hotelu ob jezeru za 35eur. Zvečer skok v Jajce - hecno malo mestece – tiste ikonične podobe slapovite Plive z mestecem v ozadju v resnici ni enostavno (če sploh) videti – verjetno je treba splezati nekam na desni breg Vrbasa ali kaj ... Pliva se razliva, race pa to nič ne moti. 2. glede na temperature se odločim najti še kakšno gorsko jezero – ekola, Boračko jezero nad Konjicem. Ker je bilo do tam samo enih 150km, se odločim, da naredim ovinek čez Vlašič. Moj kalimoto mi sicer ne ponuja makadamskih cest, razen če mu tako rečem – sem nekaj motovili in potem skenslal ruto, pa si je očitno zapomnil, da nimam nič proti eni cesti tam. Pripravim novo ruto, jo pogledam tako na počez in zjutraj pravac Vlašič. In evo, turn rajt direkt na makadam. Si rečem, ajde, valjda ne bo hudega, ker je takoj za mano zavil tudi en dostavni poltovornjak. Do prvih hiš je makadam še bil cesta, potem pa bolj kot ne suha hudourniška struga. Ves čas dol v dolino Ugarja – in tisti tip s kamijončkom mi je vsake toliko prihrumel za hrbet - očitno je bil služben i nije ga šteta. Končno asfalt in mu pobegnem. Regionalna cesta čez Vlašič lepa, velikokrat opisana na tem forumu. Sem celo pomislil, da bi šel na vrh, pa mi je pogled na makadam in norce na kvadih pomagal pri odločitvi. Nič posebnega do Konjica, potem ob Neretvi gor do sela Borci na 700m, potem pa dol v kotanjo do jezera na 400m. Sicer pravo gorsko jezero ujeto med hribe – ma soparno – voda super – obala peščena – etno selo – ena toljara za 25eur – doručak uključen. Večerna aktivnost – pir – in priropotajo štirje Čehi na endurotih – kot da so prispeli v Dakar, prašni, zjebani, polomljeni in vidno dehidrirani – sem bil prepričan, da pridejo na pivo ali dve ali tri in bomo kakšno rekli – nema njih, tudi doručak so izpustili – res eni čudni čehi. Pogled na vrh Vlašiča. Toljara - etno selo Boračko jezero. Doručak uključen. 3. Za naslednje kopanje sem si zamislil Drino na gradski plaži v Goraždu – poleti naj bi bila voda malo nad 20 stopinj, pa hajde. Planiram ruto in edina cesta v smeri naprej (valjda ne bom šel nazaj na Konjic in čez Sarajevo v Goražde) je regionalka R436 z enimi 36km makadama in ikoničnim mostom čez reko Ljuto. Najdem selfi dveh motoristov z geeskami na tem mostu in si rečem, »ni panike«. Pripeljem na konec asfalta kjer se začne spuščati makadam tja nekam dol v 3pm, pa glih nasproti pripelje Čeh v kombiju – ima ljudi, sve je okej – in grem, počasi, lagáno – vukojebina – kar naenkrat cestni delavci – nekaj rihtajo cesto al' kaj – se zrinem mimo komiončka – kilometer nižje na desno trije bogomilski stečki – se ustavim in pofotkam – grem naprej – stalno neki smerokazi za neka sela pa nikjer nobene hiše. Se ustavim sredi 10% klanca na enem odcepu, da grem scat. Glih razjašem, ko pripiči nasproti en đip ma gvišno s 50 na uro - tip pomaha in me zavije v oblak prahu – španac neki – pomislim, fak da sva se srečala na kakšnem ovinku – ko pripiči še eden in za njim še tretji španac – ta dva bolj počasi, ker jima je bilo očitno škoda mašin – ma vseeno. Nadaljujem oprezno, kot po jajcih – še vedno dokaj strmo in vijugasto navzdol – kar naenkrat skupina ljudi – kot ko se družina odpravi na sprehod po nedeljskem kosilu (ma je bila sobota) – out of nowhere, kot v kakšnem Kusturičinem filmu – svašta – si pomahamo – še kilometer in sem na dnu – pred mano most. Brez razmisleka (!!!) zapeljem nanj – most je kovinski z lesenim voziščem – prečne deske in dve vzdolžni 2 colarci al' 3 – si v hipu zamislim, da bom peljal po desni – zapeljem nanjo, ko zagledam prvo strohnelo luknjo polno žebljev, ma je bilo že prepozno – sprednje kolo zdrsne na trhlini – ga odnese z deske dol v levo, kjer zadanem ob levo vzdolžno desko, ki mi zasuka balanco in naravnost v ograjo – motor na tleh, sprednje kolo v ograjni odprtini – 30m spodaj curlja Ljuta – stojim poleg ljut in si rečem, KRETEN. In potem napaka številka 1 – kaj bi čakal, odločitvi v prid ocenim frekvenco avtomobilov na enega na pol ure – sonce pribija – ga bom kar sam pobral – sočasno se mi zavrti film v glavi, ko inštruktor razlaga, da ko dvigamo motor, nikakor ne smemo imeti noge tam kje pod njim – in evo mene v tem filmu na licu mesta in motor na desnem gležnju – jebemumater boli – ugotavljam, da ni še nič zlomljeno, ma boli k' svina – levo stopalo imam pod ritjo ujeto v vzdolžno desko – sem v enem jebenem joga položaju in se ne morem premakniti niti za centimeter – dobesedno ukleščen med desko in motor – sam sebi se zasmilim – zasukam balanco in zarijem desno ročko v tla ter s tem malce razbremenim pritisk na gleženj – še vedno ne morem osvoboditi leve noge zato poskusim sezuti desno nogo iz čevlja – to mi nekako uspe in se poberem – rešim čevelj in se obujem preden začne vse skupaj zatekati – in mat'r, 10 minut po padcu, avto – pride ven tip z ženo, »jel sve u redu«, »je, ajde da mi pomognete«, »ne mogu ja, leđa, al' sad će jarani« – i eto jarani za par minuta, dvignemo motor in ga zrinemo dol z mostu – izgleda vse OK – poskusim vžgati – ništa – mat'r, kaj je to – gledamo, vsi kabli celi, lučke vse prižgane – mrtav hladan – panika – »nečemo mi tebe ostaviti samoga« – ajde, je pa to vseeno regionalka (pri nas si ne bi niti znaka, da voziš na lastno odgovornost, prislužila), asistenca mora priti – še nekaj muvam tam po balanci in kresne – pritisnjen je bil gumb za zasilno ustavitev motorja. Obrišem čelo (fiiiiju, bi pisalo v stripu) – ready to go on – noga ne boli prav pretirano. In zagledam kako se dva vojaška đipa guzita čez most – taljani – »all OK? where are you from?« – si mislim, tule bi imel asistenčni prevoz, če bi bilo treba. Balanco imam rahlo zasukano v desno, prednji blatnik pomečkan in to je to. Gremo mi naprej – še dobro uro do Goražda – Drina ima faking 14 stopinj, torej uporabim hotelski bazen (Behar, poceni, priporočam). Na desnem gležnju je velika rana – rahlo zateka in boli – poguglam za lekarno – in evo mene šepajoč po mostu na desni breg Drine – pomislim, da bi udaril »sportski-lagano« stil hoje, da se ne bo videlo, da šepam – ne gre – očitno moraš imeti pravega vzornika pri treh letih, da shraniš tiste gibe v podzavest. V lekarni mi dajo en gel – takoj namažem in na pivo – same neke nemške pire točijo tu (sem postal občutljiv na pivo odkar sem Kamničan) – sobotni večer – vsa mladina na izlazku u grad – mladenke skupaj, tipi posebej, skrivno pogledujejo proti puncam – punce zrihtane u nulo, se delajo kot da nič ne opazijo(oh, kje so ti časi) – vsi kadijo. Vremenska napoved pravi, da bo jutri v teh krajih deževalo – edino tja proti morju ne bo dežja, zato iščem reko/jezero tamnekje. Kravice bodo. Namesto v lekarno sem imel namen v Višegrad na Andrićev most, in ker tega res ne bi hotel izpustiti, se odločim, da grem tja drug dan zjutraj in potem nazaj proti morju. Brez besed. Most čez Ljuto. Cool Drina. 4. Zjutraj ni noga nič bolj zatečena in to mi dobro dene – sem že na motorju v smeri Višegrad – pred mano en Poljak na geeski in ga gledam – tip vozi skoraj po črti – je fukjen al' ka'. Prva stvar, ki sem jo opazil, ko sem pripeljal v Bosno (in pred tem prebral na tem forumu) je to, da avti vozijo po črti ali pa malo čez. In sem ves čas pazil, da sem dovolj proč od sredinske črte – ma je jeba, ker je sredina vozišča popacana od olja. Je pa takoj tu nova (pre)izkušnja – inštruktor na Vranskem »in priletiš s sonca v neosvetljen tunel« – fakingšit – enih 5 sekund so rabile moje stare zenice, da so se razširile in teh 5 sekund je bilo grozljivih – tak jeben občutek, kot da sem zgubil tla pod nogami, porušeno ravnotežje, kot da se bom vsak čas zvrnil v levo ali desno – prav na glas sem si moral dopovedati, da gre motor pri 80 na uro sam od sebe naravnost (če ni nobene luknje v cestišču, hej, v Bosni smo) – in je še bilo takšnih tunelov, samo prvi je najbolj zadel, ker sem bil popolnoma nepripravljen. Turska kafa s pogledom na višegrajski most, potem pa pot nazaj preko Sutjeske, Gackega, Nevesinja (jagnetina na lešo, mljask) v Međugorje. Se sparkiram v apartma, kratke hlače in na kopanje v Kravice. Vzamejo 10 eur za vstopnino – vlakec pa to – turisti in turistke, ene na pol gole, druge v hidžabih – slap kot miniaturne Plitvice – res čudovit – ampak so iz njega naredili zabaviščni akvapark – vsa obala je zasedena s tremi vrstami ležalnikov – muzika nabija – enih 6 lokalov – ladjica – izposoja kanujev – ni da ni. Mirne duše se lahko Kravicam izognete. Zvečer nepozabna izkušnja v Međugorju – neplanirano in nepričakovano padem v sredo skupinske molitve rožnega venca – vodi Kitajec – odgovarja 1000 ljudi vsak v svojem jeziku – potem Ukrajinec, pa Japonec, pa Čeh, pa... – res dobra in močna energija – par tisoč kilometrov proč pa rakete ubijajo ljudi – za zjokat. Še dobro, da je pred apartmajem drevo polno sladkih fig. 5. Dež v regiji je pojenjal in Ohrid je v drugo smer. Že prej sem zguglal enega mojstra v Nikšiču, da mi bo poravnal balanco, pa tudi sicer sem imel namen preko Nikšiča v Kolašin (je na 1000m in bo garant prijetno hladno). Peljem se po isti cesti nazaj proti Gackem – lepa vijugasta cesta – ponekod nov asfalt – pomislim, 1800km pa niti ene nevarne situacije (če odmislim most in tunel) – se vprašam, »zakaj razmišljaš o tem?«. In čez par kilometrov – pesek v levem ovinku – zdrsne zadnja guma – me poravna – zmrznem – pogled usmerjen naravnost – naravnost je bil obcestni jarek – in jasno, direkt v jarek s kakšnimi 50 km na uro – motor se zarije v zemljo – jaz vstanem kot s kavča pred televizorjem – snamem čelado in gledam in hodim gor in dol po travniku in nimam besed – mimo pripelje par avtomobilov pa nimam impulza, da bi jih ustavil – prva misel, »mat'r, kaj bi bilo, če bi imel koga s sabo« – in druga misel »šlep služba, pa piši kuči propalo«. (pavza: večkrat slišal, prebral in razumel, »rešitev je v smeri pogleda«, dejansko sem imel eni 2 sekundi časa, ko sem še kakšnih 30m peljal po robu ceste in jarka, da bi se rešil, samo nisem zmogel; a obstaja kakšen trening za tako situacijo?). Nakar zaslišim motor – prileti iz iste smeri – jezdec na KaTeeMu – ustavi – registracija GO – »si cjeu?« – »sem« – »si zapjeu za pesk« – »ja« – »ma sam, da ti ni n'č, dejva ga dvignt« – ga postaviva na noge – ko je prednje kolo poravnano, so vilice in balanca enih 30 stopinj v desno – tudi kovček mi je odtrgalo – še dobro, da imam dve dodatni gurtni in ga lahko privežem. Kresne od prve – neverjetno kako so trdoživi tile motorji – res pa moraš imati peklensko srečo, da se sredi Hercegovine zariješ v jarek brez skale. Počaka, da ga spravim na cesto in preveri, če se bom lahko peljal, nato odbrzi naprej (hej, če tole bereš, daj mi kontakt, častim škampe in vino). Imam 10km do Gackega - se s 50 na uro cijazim za enim kamionom – avtomehanik v Gackem »ne možemo mi tu ništa – ima jedan serviser za motore u Trebinju«. Gledam – do Trebinja 60km, do Nikšiča 70km – ajmo drito Nikšič po guglu – me pelje čez mejni prehod Krstač – prazen – naslednjih 50km ceste do Nikšiča razloži zakaj nihče tu ne pelje – faking vijugasta cesta širine 3m nonstop, kot bi se traser zajebaval – eno uro – vmes me ujame rob nevihte, tako da sem še malce moker, pa vijugasta cesta je mokra, pa levo in desno še vse smrdi po požganem od požarov, pa balanca na 30 stopinj. Mojster Bojanić glih šraufa en auto – »šta ima« – »treba mi pomoč – vidi ovo« – » e, jebemti, samo da si mi ti dobar, sredičemo mi to« – tam je še en tip – motorist – beseda da besedo – po vajbru pokliče kolego, ki šraufa Yamahe – video klic – »šta treba da odvrnemo?, aha, dobro, gde?, tu dole?, dobro, javit ču ti« - pride pomočnik, mojster Bojanić med šraufanjem avta daje navodila – na koncu uspejo nekako poravnati balanco – še vedno je enih 5 stopinj v desno in cel motor je občutno izven balansa – ampak to je veliko bolje kot prej. Nikakor ni hotel vzeti denarja, niti za pijačo – »nikad nisam uzeo pare tome kome je trebala pomoć« – svaka čast – respect. Naslednjih 120km do Kolašina je bila čista mora – vijugasta ozka cesta po kanjonu Morače – sicer črnogorska panoramska cesta #1, vendar ne zame tisti dan – pred vsakim ovinkom sem bremzal – prežet s strahom do kosti – še vedno pod adrenlinom od nesreče. Končno Kolašin - kačamak in dva pira – se le umirim. Tehtam in tuhtam – jutri se obrnem proti domu, kajti do Ohrida je še 500km po predhodno izbrani ruti in od Ohrida do doma 1200km po avtocesti. Edina fotka dogodka. Katunski put, zgoraj in spodaj. 6. Zjutraj med zajtrkom še enkrat preverjam najkrajšo pot do Ohrida – po avtocesti do Podgorice in potem po SH1 to Tirane, pa po SH3 do mejnega prehoda Kafasan, spust v Strugo, Ohrid pa je takoj za vogalom – 360km. Pade odločitev, da se grem kopat v Ohridsko jezero, pa-ko-mu-jebe-mater. Mejni prehod z Albanijo – kolona 300m najmanj, eni Avstrijci motoristi lepo razgaljeni čakajo v koloni, jaz se peljem mimo naprej, en Albanec nekaj maha skozi okno, ma je 35 stopinj in ga nimam za mar – v koloni desno spredaj zagledam 4 italijane na dukatijih, ki so prakirali pred črnogorskim okencem pa še en Nemec se jim je pridružil – smuknem med dvema avtoma in vmes med kolonama do kolegov, da dopolnim skupino šestih motoristov, ki prečkajo mejo – na albanski strani samo pomaha – SH1 lepa – obvoznica mimo Skadra dvopasovna – vozijo 90 na uro ali več – in fak za ovinkom parkiran avto na desnem pasu – gledam, ni voznika za volanom – pred vsakim mestom se promet zgužva v kilometrske polžje kolone – albanci so prijazni do motoristov in se umaknejo, da lahko počasi vozim po sredinski črti – peljem skozi Tirano pri 36 stopinjah in levo asfaltirajo vozni pas – čutim vročino asfalta v levi polovici telesa, delavci pa kar garajo – kapo dol. Do Elbasana se vozim 4h30min brez postanka in nič mi ni težko – tale guci mi je pisan na kožo (beri, telesni ustroj višine 190cm), ma se vseeno odločim, da se ustavim na kavo in limonado. Potem pa naprej do Qafe Thane/Kafasan mejnega prehoda – na 1000m – nov asfalt do prelaza – mejni prehod pa kot pred 100 leti – 4 kolone – razsut asfalt – ne veš kdo pije kdo plača – dve koloni imata zelen semafor, dve rdeč – premika se ne nobena – rinem se nekako naprej – spet en poljak z geesko in dvema stranskima kovčkoma – ne more med avtom in kamionom pa se mi umakne in me njegova sopotnica znavigira mimo – smuknem v levo med drugo in tretjo kolono – stopi tip iz avta »pa kud ćeš« - »pa kiša će« (v resnici se je nabiral en črn oblak in vsake toliko je padla kakšna debela kaplja) – »vozi auto, a ne motor« – » aaa, jebiga« – tip v avtu levo mi pomaha, da grem lahko pred njim in tako se postavim v drugo kolono šteto z leve strani – in stojimo – pred mano 5 avtomobilov – leva kolona se premakne za en avto vsakih 5 minut – mi stojimo – vidim, da je na okencu en motorist – pred mano je en Albanec v cestnem terencu – tip stopi ven in gre naprej urejat situacijo – onega motorista odvedejo na stran in nekaj mahajo s papirji – jaz izkoristim priložnost in se vrinem v prvo kolono direkt za enega ohridčana – še trije avti – gledam proceduro – papirje daš albancu na prvem okencu, jih pogleda, zadrži ne več kot minuto in jih poda makedoncu, ki te papirje izda pri svojem okencu en meter naprej – ma šele po enih petih minutah. Končno tudi moj ohridčan pride na vrsto in ko ustavi pred makedonskim okencem, iztegne roko skozi okno in se rokuje s policajem, toliko da se nista izljubila – bratko – si rečem okej, vsaj tole bo šlo hitro – ma kurac pa hitro – gleda policajac dokumente, pa en monitor, pa drug monitor, pa nekaj govori bratku – pa odkimava z glavo – pa jebemumater 5 minut pa še kar stoji – sem pomislil, da sindikat obmejne policije podkupuje firmo, ki dela aplikacijo za pregled dokumentov, da namerno upočasnijo preverjanje – ali pa gre del podatkovne poti do centralne baze v Skopju še vedno z golobjo pošto. Po 45 minutah obmejnega cincanja pičim proti Ohridu in naprej do hotela – skok v jezero s pogledom na sončni zahod – voda 25, zrak 24 – milina. Tu prespim dve noči – okolica jezera je res lepo urejena – turistov ni preveč, obala je super, voda super, zrak super, hrana super – še pridem. Avtoportret. Sv. Naum. Ohridska jagulja in paradižniki, ki so videli ogromno sonca. Cuvee tudi odličen. Sončni zahod za albanskimi hribi. 7. Za povratek domov sem že od začetka planiral najhitrejšo možno pot – po avtocesti čez Srbijo. Nisem imel občutka kako mi bo sedla vožnja po avtocesti, zato sem si rekel, do koder bo šlo bo šlo in si tam najdem nekaj za prespat. Cesta do Skopja obup – gradijo avtocesto, ma še ni – stara magistralka zjebana – asfaltni kolovoz – na klancih navzol pa še prečno nagubana, tako 10cm in več – asfalt tiste svetleče sivo-črne barve – juhej. Potem le avtocesta – vsakih nekaj km mitnica, kjer vzamejo pol evra – vozni pas tudi tu s kolesnicami, zato vozim po prehitevalnem – me skoraj kap, ko zagledam udarno jamo sredi vozišča – pa kakšna je to avtocesta, majku jim. Ustavim se v Kumanovem – da pogledam, če je kaj ostalo od one kasarne, in če se bom česa spomnil – kasarna v razsulu, mesto pa tudi. Hitro zapustim ta kraj spominov. Srbska avtocesta je OK – prometa malo, temperatura 34 stopinj in raste – bližje ko sem Belem gradu več je prometa in bolj objestni so vozniki – letijo kot snete skire po prehitevalnem pasu in kdo bo koga – odločim se, da se ustavim na prvem počivališču, ko bom mimo BG – poiščem hotel – center Rume, najprej dva pira in potem hotelski spa – sam sem se namakal v đakuziju in to je nujno potrebno po 670km na 34-37 stopinjah (dajte si v plan). 8. Naslednji dan proti domu s prenočitvijo v Murski Soboti (nek dogodek se je vršil tam, pa sem se »mimogrede« ustavil) – izberem ruto čez hrvaško in madžarsko Podravino – toliko da si pridobim še to izkušnjo – ceste ravne, poflikane, vse mogoče vrste asfalta in reliefne nagubanosti, prometa malo – skratka, ni bilo dolgčas, užitek pa tudi ne. Vasi na Hrvaškem zapuščene, na Madžarskem pa kar žive. In neskončna polja sončnic ... In kaj naj zapišem za konec? Vožnja z motorjem je neskončno bolj nevarna kot z avtom. Je pa neskončno bolj zabavna in navdušujoča. In kako so nas že učili pri matematiki – a je neskončno deljeno z neskončno enako 1? Robi

12.07.25 Plužine – Bihač 516 km Čeprav bi lahko brez večjih težav že danes prispeli do doma, smo se odločili, da si privoščimo še en dan na poti – doma nas namreč ne čaka nič novega, tukaj pa se še vedno skriva marsikaj zanimivega. Rezervacijo prenočišča smo uredili v Bihaću, nato pa smo se v hladnem jutru podali na pot. Skozi dan so temperature hitro rasle, a nas je spremljala raznolika in slikovita pokrajina, ki je naredila vožnjo prijetno in lahkotno. Jutro, se pozna kako ozek je kanjon Pive... Temperatura vse nekaj drugega, kot smo bili vajeni do sedaj na poti... Cesta ob reki Pivi... Tjentište... Spomenik žal propada... Gacko. Ohladitev nekje na poti... Borovi gozdovi in prazna cesta... Znana utrdba Blagaj. Miši... Na poti se videz pokrajine nenehno menja, Vozimo turistično in opazujemo pokrajino... Proleterka na prelazu Oštrelj. Današnja namestitev... Tri v vrsto pol pa v "grad"...

09.07.25 Kavala – Ioannina 493 km Že več kot mesec je od naše vrnitve, pa nekako "ne najdem časa", da spravim te tri tedne vtisov pod streho. Dan je bil bolj tranzit proti zahodu do jadranske obale, zato le nekaj slik, ki so nastale med vožnjo... Rutina... Mimo Soluna... Tam se odločimo, da zavijemo na bolj lokalne ceste... Ni nam bilo zal... Brez prometa in lepi razgledi, še dobro, da se nam ne mudi... Lepe in prazne ceste... Tu pa tam srečamo kakšnega somišljenika... Tu so se vozili že pred stoletji... obnovljen, pa vendar zanimiv... Čreda krav je cesto vzela za svojo... Čebele, vedno marljive... glej, glej Angleža... pa le ni... Manj znana hribovita grčija. Občasno se približamo avtocesti, ampak je daleč pod nami... Tu pa tam kakšna zanimivost. Naša nastanitev... Pirček... potem pa z vlakom v mesto...

05.07.25 Fethiye - Kuşadası 333 km Vreme je še vedno na naši strani. Dežne kombinezone smo zakopali na dno naše prtljage že kak teden nazaj in upam, da tam tudi ostanejo. Jutranje temperature so že precej visoke, zato se podvizamo in se podamo na pot. Tudi današnji izbor rute je bil odličen. Vsega po malem, tudi vožnja s trajektom ni manjkala. Novo jutro, spet se obeta lep dan... Postanek ob semaforju izkoristiva za kratek klepet. Prvi postanek... Na "prelazu" pod katerim je tunel glavne ceste... Vozne pasove ločijo drevoredi oleandrov... V kraju Dalyan se vkrcamo na trajekt. Na vožnjo preko rokava rečice, s katero je jezero Köyceğiz povezano z morjem. Jezero Köyceğiz. Jezero nosi ime po mestu Köyceğiz, ki se nahaja na severnem bregu. prijetna borova senca... Kavica in čaj... Vonj po borovcih nas spremlja kar nekaj časa. Slikovit zaliv... v katerem se turizem šele prebuja... Kam pa sedaj? Neki ostanki, Google jih ne pozna... S5 v mestu... Lubenice brez posrednikov, direkt iz njive. Kam pa ju3???

Nismo se zgubili na poti, samo čas hitro beži i lepe dneve je potrebno izkoristit za kaj drugega kot tipkanje po tipkovnici... 04.07.25 Antalya – Fethiye 343 km Ker se počasi vračamo proti domu, smo preostalo pot razdelili na število dni, ki so nam še ostali. Nato smo naključno izbrali mesto, kjer bomo nocoj prenočili. Zapuščamo Antaljo Navigacija nas vodi bo bližnjici ob kanalu... Prometa na srečo še ni veliko... Arhitekti imajo bujno domišlijo... Obmorska mesta si sledijo ob naši poti... Ko pa zavijemo iz glavne sredozemske prometnice pa ob poti naletimo na Yörük Evi Gözleme Olympos. Prijetno okolje in domačini. Tu bi z veseljem prenočili, a žal smo šele začeli dan, zato se sem vrnemo kdaj drugič. Spet se spustimo proti morju... Muuurje!!! Se gremo namočit??? Kilometerska plaža , konca sploh ne vidimo... Na eni strani Evkaliptusi... Na drugi pa rastlinjaki... Sušenje nekaj rdečega. Paprika? Paradižnik? Kdo ve... Eno od odalnih mest... pa seveda še eno... Dokler spet ne zagrizemo v hribe... Nato pa ponovno proti morju. No tu pa mala plažica in vse nagužvano... Spet zapustimo glavno prometnico... Seveda se nam kar se okolice tiče obrestuje, le cesta ni za neko "pritiskanje"... Uffff, zastoj? Ozka soteska... strm spust do... znane plaže Kaputaş. Zato pa taka gužva. In že smo na današnjem cilju... Parkiramo motorje... Se namestimo v hotelu... in na potep po mestu. Tupično obmorsko mesto z dopustniškim vrvežem... Zadnji sončni žarki...

ma za 3 jurje bi bil tut kitajc ok, tudi čeima samo 27 konjev

Sem že zgoraj napisal original ime fabrke na Kitajskem ki proizvaja tocno te motorje na katere potem rijeu lima svoje grafike.

vedno se je potrebno vprašati, ali poceni "roba" sploh zadovoljuje naše standarde. Pri meni osebno: nisem tok bogat, dab poceni kupoval, pa čeprav sem nabavil ktm390advR

stari, kam bodo šli? 100km...je že višek, spanje v Senju...ko se gre do Zadra Oprosti...sam Španija, italija in vse sredozemlje je na enakem nivoju s cenami. Mogoče so kje še kanček pred Hrvati s ponudbo. Samo slikat eno račun ko odkartaš za expresso 5€ in jokat po družbenih omrežjih je ubogo. Vprašaš za ceno al a pogledaš cenik. In greš gladko dalje, če cena ne ustreza, al pa vprašaš če je pri kavi vračunan tudi felatio potem zlahkoto pljunem 20€ za kafe..sam da nima izvajalka storitve zobne proteze. zgolj za info ČG ni nič cenejša. Pa je že bolj daleš, Albanija...cene so evropske. Seveda je tudi kvaliteta storitev poskočila.

Ti so sedaj nadomestili Nemce, Nizozemce, Italijane... Kot je napisal Dami, imajo lepo obalo in blizu, realno gredo s cenami lahko višje od zahodnih sosedov. Nekoč poceni Balkanska država bo zaradi naravnih danosti postala med bolj prestižnimi turističnimi destinacijami tudi za Američane in druge po svetu. Bodo pa za nas postali dragi ampak to smo si sami krivi, ker nazadujemo...

kolikor jaz vem si v pravi temi. se strinjam, 60ccm, večji frgazer pa je že lomilo "bokule".

Od prehitevnja na magistrali pogresam samo @Lipstick. Mislim da ga nisem srecal niti lani, letos zagotovo ne.

Katera iz Motosvet foruma? 🫢

Še Luna če pomislim, kaj vse mora zadnja leta prestajat, prava borka, se veterninarjev že ne boji več, že kar sluti da bo po vsakem obisku bolje.

Kupujejo jih na japonskem KYB, Showa, Italija Brembo, Bosch, ali pa sami rebrandajo ali po licenci. Postajajo samooskrbni glede tega. Poglej en tak motor kakšna sestavljanka je (tudi drugi so, vedno so bili ...) So torej uspešni sestavljalci, ne pa načrtovalci, razvijalci itd...

Se strinjam z večino napisanega. Sem pa spregledal, da imaš 25 k km narejenih. V tem času sem jaz "predelal" vožnjo po prednjem, zadnjem, po živi meji in pirueto na ledu in verjetno še kaj (špegu in ročko sklopke me je stalo) . Špegu na ledu in ročko pri obračanju na mestu po klancu navzdol (kaskaderske vložke pa sem preživel brez posledic) . Po 25 k km bi počasi moral preko osnov. Da boš nek profi je malo verjetno, ampak da ne zapelješ v vsak graben, ki ga srečaš pa brez problema. "Suhi trening" ima pri meni bolj malo efekta, ampak različni ljudje različne metode. Za samo smer tudi kolo ni napačna izbira (je pa to čisto nekaj drugega, komande in ni zaviranja motorja). Ko prevlada panika pomagajo samo izkušnje in podzavest. Jaz bi na tvojem mestu šel na tečaj (in prej pogooglal izvajalca) . Ko enkrat "dojameš" je vse precej preprosto... Lp Ps. ko ti "vzame" prednje kolo, se da to uravnavati z zadnjo zavoro in odvzemanjem plina, samo je to že "višja šola" .

Je prav veselje se spet mal vozit so me od doma zjagalzakaj le že dolgo ga nisem pihnil čez Nevejo, se je prav prileglo need for speed theme Še čez Nassfeld ko sem končno dobu dovoljenje da se vrnem domov

na koncu je vedno problem premalo prostora. Z nizjo brzino si ta prostor kupujes. In ce/ko ga vseeno zmanjka, nizja brzina manj zlomi, manj boli. Ja, ker njegov guzzi kardanar je v vsemu bol podoben R6 kot gski.

Naj vam malo opišem rijeu. Proizvajalec je HJ dahidao. Loncin agregat. Španci delajo rebrand. Nabavna cena pa..... Very low 😅👍

Malo pa po malo pobiram češpe pa se počasi nabira zaloga saj veste samo oskrba pa to

v soboto dišalo po 2t na polno 5 ekip se je 3 ure borilo s časom čestitke vsem!!!

Forcella Pani - Panoramica delle Vette - skok na Monte Crostis - Passo Sella Carnizza…

Jaooo Sašo.... Očitno res spet prepustil zmago bratu 😅. No ja... Se zgodi... Mogoče se pa danes ne bo. Bagnaia odločno, s tako vožnjo bo danes v točkah! Točke za svetovni prvenstvo pa niso kar tako. Jst recimo nimam še nobene 😁... V MotoGP namreč 😅.

Bravo Peko, pridobil 7 mest z odlično vožnjo, zobatec pa samo dve mesti.😁😋✌️

02.07.25 Göreme – Karaman 335 km Po dnevu "počitka" se zopet prileže nekaj več kilometrine. Natovorimo Hondice in pot pod kolesa. Današnja vmesna točka je kraj Taşkale, kjer sledi ogled jam Manzan in prijeten klepet z domačini. Eda in njena družina sta nam polepšala dan. Prisrčnost, topel sprejem in pogostitev šteje več kot vse zvezdice v hotelskih resortih. ...še na zajtrk pred odhodom... Na srečo pakiramo v senci. Še eno preluknjano mesto na naši poti. Uçhisar - emo bolj turistično od drugega. Sedaj pa nekaj časa brez postanka. V stilu Supermena... Mesta si sledijo eno za drugim. Na srečo večino obvozimo po obvoznicah... Tudi kakšno vzpetino vmes ugledamo. Hasandağı 3268 m.n.m. Spet smo v bolj zelenem področju. Zanimiva skulptura sredi krožjaka... Žetev je v polnem teku. Da se malo nastavim pišu vetra... Pokrajina se zopet spremeni. Valovito pokrajino prereže reka in ustvari ozko dolino... Vasica Taşkale v okrožju Karaman. Tudi tukaj je večina hiš zapuščenih. Mesto Manazan je v celoti zgrajeno v skalni steni in se razteza pet nadstropij visoko. Na vsak način je hotela splezat v eno izmed jam. Eda nam postreže s čajem. Za prste polizat, vam rečem! Pred vhodom v džamijo. Slovo od prijaznih gostiteljic. Bo treba dalje, ni druge. Še pozdrav v slovo. In lepa ovinkasta cesta pred nami. Eda nam je dejala, da nas ob poti čaka še veliko lepega. Imela je prav. Kar nekajkrat smo se ustavili, ... ... in občudovali naravne lepote. A vendar bo treba dalje. A zopet ni šlo daleč. Naročiva kavico in se preoblečeva v kratke hlače. Gospa prinese polno merico. @hondazok se prostovoljno žrtvuje, da bo v senci pazil na motorje. le pred kom? Midva pa se odpraviva na ogled. Lesena stezica, stopnice vodijo v hrib proti jamam. Še sreča, da nisva pozabila vode. A ko prispeva na vrh, je ves trud poplačan. Nekatere jame so ogromne. Sprednja "fasada" jam je žal zaradi naravnih pojavov uničena in ni vidnega vhoda. V prvem nadstropju so bile predvsem grobnice. Nekaj jam pa so identificirali tudi kot cerkve, kapele. Prebijava se skozi ozke prehode... Majhni artefakti, ki so jih našli v jamah, kažejo, da so bile izklesane in naseljene v bizantinskem obdobju. Ja nič, še dol je potrebno priti. Še pogled nazaj za spomin. Narava je precej spremenila prvotni pogled... Podamo se naprej proti dananjem cilju... Popoldan prispemo v Karaman. p.s. črv v gumi uspešno opravlja svojo nalogo! Ni še odfrčal, pa tudi tlak v pnevmatiki je konstanten...

01.07.25 Göreme z okolico 129 km Okrog 4:30 si nastavimo budilko in se odpravim na bližnjo vzpetino, da si bomo ogledali sončni vzhod in polet balonov. Kasneje sledi vožnja po okolici, ogled podzemnega mesta... Za popestritev dneva je kolega pobral še vijak z zadnjo gumo... Dolgčas nam vsekakor ni! Jutro ni ravno mrzlo, je pa precej bolj sveže, kot je bilo do sedaj. Vsi čakamo na šončni vzhod in polet balonov... Sonce počasi vzhaja... Pa tudi balonov je čedalje več... Gužva v zraku... Lep pogled. Uživanje v razgledu... Končno na motorjih in proti opuščeni vasici, ki smo jo opazili na poti proti Goreme-ju. Ena za spomin... Moj črni konj je bele barve... Povsem zapuščena pa vasica le ni... Nič turistov samo mi... in opuščena bivališča, kot da so prebivalci na hitro zapustili vas... Nad vasjo pa značilni bivalni prostori skopani v skalo... @SuNa pravi "kar tole bom izbtala, ima balkon... pa še kopalnico". Nekaj so tudi z zidaki dozidali... Najbrž so to sledovi kakega potresa oz preteklosti. Trta še rodi. Nič, gremo mi naprej... Ti je pa turistično a vseeno si ogledamo mesto pod mestom... Cel labirint... bivalnih prostorov... stopnišč, in prehodov... v kleti pa klet. Pred vhodom gospa pripravlja gözleme. Gospod ima v lasti starinarnico. Že pred leti smo se srečali. Potem pa tole! Da nam ne bo preveč dolgčas! Mali kompresor je povsem dovolj, da se zadeva reši ob cesti. A se za krpanje zaustavimo na črpalki kjer imajo pravi kompresor... Pred vstopom v mesto... igra narave. Proti centru mesta... in že smo "doma"...

30.06.25 Şanlıurfa – Göreme 536 km Pri večerji po navadi sprejmemo plan za naslednji dan. Včeraj smo se odločili, da jo »potegnemo« do Göreme-ja. Tako se zjutraj po zajtrku podamo na začrtano pot. Že kar nekaj časa je minilo, odkar sva bila nazadnje tam. Zakaj pa ne, pojdimo! Motorji so počakali točno tam kjer smo jih pustili... Pred odhodom še zajtrk... Potem pa na pot... Zapuščamo mesto Şanlıurfa. Do velikih dreves bo minilo še veliko let. Sem se v prejšnji objavi spraševal, če ima prostor za eno vrečo? Evo ima. Ponosni na svojo državo. Zastave povsod. Sredina krožjaka posvečena pistacijam. Letos se zapeljemo mimo Gaziantepa. Zanimiva skulptura ob cesti... Le kaj predstavljata ta dva slavoloka? Vojske je pa kar precej v teh krajih... Zapustimo gosto naseljeno področje in lažje zadihamo na skoraj praznih cestah... Zanimiv izdelek kitajcev. so kar pogosti zukaj. Ob obveznem postanku na črpalki, tudi obvezen čaj... V družbi fantov iz črpalke... Večkrat se dohitimo in prehitimo s skupino Porsche-jev z tajkimi registracijami. Po izhodu iz tunela nas po navadi pričaka drugačna pokrajina. Tudi tokrat je bilo tako... Bo potreben "dežjak"? Iz štiripasovnice na navadno cesto, pa še oblaki so se počasi razblinili... Le kaj nas čaka na drugi strani tega gorskega masiva? Pogled nazaj... V drugo smer pa bolj obetajoče... @SuNa je nekje na poti na svoji CB-ki obrnila okroglo cifro. ?? Nigde je to prava smer? Še en prelaz no ta ni posebej visok... Po okolici sodeč, se bližamo današnjemu cilju. Smo že tu... Se vidi, kje je naš balkon. Malo po mestu... Na nekaj osvežilnega... Pa še večerni obhod... Nazaj proti hotelu... Atrij našega hotela.

29.06.25 Mardin - Şanlıurfa 241 km Čas je že, da nadaljujem z opisom naše poti po Turčiji. Ko se vrneš domov v utečene tirnice, enostavno zmanjka časa ali pa se ti enostavno ne da... Jutro v Mardinu spet obeta lep in vroč dan. Kilometrina zopet ne bo pretirana, saj smo si zadali današnji cilj blizu mesta Şanlıurfa. V hotelu odložimo vso odvečno prtljago in se v lahkotnejši opremi odpravimo na ogled Göbekli Tepe. ... Še jutranji pogled iz balkona. Odlična restavracija, preizkušeno včeraj zvečer. Točijo tudi 🍺 , kar je tu prava resdkost. Ulice še samevajo... Pravo nasprotje večeru... Vojska pa že patruljira... Po bolj odročnih cestah se odpravimo naprej... Zelenja je tu le za vzorec... Sanliurfa, naš današnji cilj... Pred vročino se "skrijeno" na hladnem bencinskem servisu... Prazna štiripasovnica... Za kakšen "žakelj" bi pa še našel prostora. Skoraj na cilju... Tule med avtobusi nas bodo počakali... Prikaz najdišča Gobeklitepe... Del poti celo v senci... Potem pa žega... Ufff, je vroče ja. Na cilju. Ker je najdišče na hribčku, je pod streho bolj prijetno, ker vleče rahel vetrič. Skoraj vsi večji kamni imajo vklesane motive živali... Le s čim so izklesali te podobe??? Nekateri kamni imajo izklesane tudi podrobnosti. Zobje in parklji na temle "čunčiju"... Za kaj več pa se obrnite na @hondazok. Je prava enciklopedija. Še malo okoli najdišča... Lepo so uredili tole ... Pa še v "trgovinico" s spominki je porebno zavit... Precej spominkov seveda nima nobene veze s samin najdiščem... Odpravimo se nazaj proti mestu... In naletumo še na eno pomembno najdišče Možakarji pred "najdiščem" pa vodo in čaj ožemajo. Ko bi vedeli kako paše hladno 🍻🍺. Proti hotelu... Pohištvo imajo pa po meri... Tule bodo do ju3... Ne bo problema imajo čuvaja... Malo sprehoda po mestu... Spomenik? Ni, da ni...

28.06.25 Midyat - Mardin 74 km Kilometrina nam je krepko padla. Časa imamo še dovolj in škoda bi bilo preskočiti ogled mesta Mardin. Zato se odločimo za kratek premik. Ker pa so se temperature povzpele tja do 40 stopinj, nam to tudi s te plati ustreza. Zjutraj nas pričakajo notorji kot mlinarji. Je očitmo moral popoldan še prerezat ploščo ali dve z rezalko. Sicer se je receptorka opravičevalaa je pri tem ostalo... Nič odpravimo se naprej... Proti mestu Mardin se odpeljemo po cesti D380 nekaj časa dvopasovnica... Nekaj pa štiripasovnica. Na eni od črpalk vidimo tlačni pralec, zato se odločimo da poplaknemo prah iz naših konjičev... Vstop v anticni del Mardina na vzpetini... Po tlakovanih ulicah do našega hotela... Precej turistično zastavljena zadeva je tale Mardin... Policaji vozijo "propelerje" vendar tu ne bokserjev. Po namestitvi obvezen obhod "znamenitosti" mesta Mardin. Trgovinice z začimbami... Milom vseh oblik in barv... Slikovita tržnica... in pa seveda za turiste posebej ulica zlatarjev. Pa da razveselijo še najmlajše iz velikih mest... Koliko ljubezno vlaga v svojo "ljubico" ta še kakšnega pri nas poseka Tole v Evropi nebi "šlo skozi" delo mladoletnika. Edino, če nese čaj svojemu tastarmu... Za instagram bo... No tu smo vseeno našli "gostilno" kjer so stregli pregreho ob večerji... Še zadnji današnji pogled nad mesto pod nami.

S temi črnskimi fintami si me spomnil na moj dogodek. V Wcju je zraven mene lulal črnec. Seveda sem malo poškilil preko, pa ni imel kaj dosti daljšega. Ga vprašam kako to, da jih potem ženske toliko hvalijo? Pa pravi, da ga moraš hitro zarinit potem pa ga počasi, počasi izvleči. Hitro zarineš in spet počasi, počasi izvlečeš....Občutek trajanja... No, ko sem to poskusil pri moji doma, mi pravi, da naj neham s temi črnskimi fintami. V postelji tudi vse poskušava. Najbolj nama je všeč pizza, ker drobtine ostanejo v škatli.