Sicilija

[Climber]

Kje in kdaj se bodo kupovale karte za trajekt, kako je z zasedenostjo trajekta . Ali ce sporocis st. kje se dobi informacije.

Ni tabuja na celem svetu, ki nebi zrasel le v tvojih oceh!!

[suzuki]

quote:

Kje in kdaj se bodo kupovale karte za trajekt, kako je z zasedenostjo trajekta . Ali ce sporocis st. kje se dobi informacije.

Karte za trajekt je najbolj enostavno dobiti na AMZS (530 53 06). No, jest sem ze rezerviral tri povratne karte RI - Bari (yuki, janez in moja malenkost ) in eno DU - Bari in Bari - RI (hotschko). Lahko tudi zate, ce mi bos povedal vse podatke (od kje do kje in ali samo zate ali za dva).

LP suzuki

[suzuki]

Hola!

Pozabil dodat se tole: CIMPREJ mi prinesite denar za karte, saj rezervacija velja le, ce zraven tudi placas (vsaj 30%, ampak ker je samo se 14 dni prinesite VSE).

Yuki in janez mi prineseta vsak po 32 kSIT, hotschko pa 29,7 kSIT.

LP suzuki

[rac]

Karte sem dobil - vceraj naroceno, danes prejeto.Že pakiram. Sreda bo hitro.

Vsem "Siciljancem" zelim srecno pot!!!!!

[hotschko]

Danes okoli 17:30 prispel 1 siciljanec v Solo Stilu po dežju iz DU v LJ. Ostali sledijo z ladjo. Poročilo in statistike sledijo, ko bo več časa in energije.

Na hitro pa tole:

Štart 29.4.2002 ob 10h - bencinska postaja Barje II na LJ obvoznici.

Relacija LJ-DU-Bari-Sicilija-Bari-DU-LJ.

Skupno prevoženih 4300 km (kar precej tega v solo tehniki).

Bencina natočenih 268 litrov ... povprečna poraba 6.23 litra.

hotschko

[bmw]

quote:

Danes okoli 17:30 prispel 1 siciljanec v Solo Stilu po dežju iz DU v LJ. Ostali sledijo z ladjo. Poročilo in statistike sledijo, ko bo več časa in energije.

Na hitro pa tole:

Štart 29.4.2002 ob 10h - bencinska postaja Barje II na LJ obvoznici.

Relacija LJ-DU-Bari-Sicilija-Bari-DU-LJ.

Skupno prevoženih 4300 km (kar precej tega v solo tehniki).

Bencina natočenih 268 litrov ... povprečna poraba 6.23 litra.

hotschko

bravo MDSR,čisto v tvojem stilu.vse zapišeš in zavedeš, zdaj vem,zakaj si arhivar........

čestitam za srečno vrnitev......več informacij o siciliji pričakujem na srečanju v sredo na 3M.........

lp.,

bmw

[Desmo]

quote:

Danes okoli 17:30 prispel 1 siciljanec v Solo Stilu po dežju iz DU v LJ. Ostali sledijo z ladjo.

Ma kaj je spet Ducati prvi?

Bravo hotschko!

Bye

Desmo

[MARJA]

Jebi ga, motor je za na cesto, ne za na ladjo.

[Mačica]

Jeah bravo naši.

Komaj čakam izčrpno poročilo.

jsssssstttttttt tuuuuuuuuuuuuuuuut

[Noise]

Poročilo & fotke za motosvetove članke...

N0iSe DaTa

-=> Motosvet.com <=-

[klimbra]

quote:

Danes okoli 17:30 prispel 1 siciljanec v Solo Stilu po dežju iz DU v LJ. Ostali sledijo z ladjo. Poročilo in statistike sledijo, ko bo več časa in energije.

Na hitro pa tole:

Štart 29.4.2002 ob 10h - bencinska postaja Barje II na LJ obvoznici.

Relacija LJ-DU-Bari-Sicilija-Bari-DU-LJ.

Skupno prevoženih 4300 km (kar precej tega v solo tehniki).

Bencina natočenih 268 litrov ... povprečna poraba 6.23 litra.

hotschko

Moj globoki poklon TZARRRRRRRRRRRR

Klimbra..in Chupa Cups.....čisto oralno zadovoljstvo

[Lucky]

Welcome back. Tako je prav - Solo is the best way!

Burn to be wild

[strom]

in kolk ča$a se je nucal za teh 4700km...

...jest bi tud...

LP

[hotschko]

quote:

in kolk ča$a se je nucal za teh 4700km...

...jest bi tud...

LP

odhod 29.4.2002 ob 10h

vmes en dan stali zaradi dežja

prihod 9.5.2002 ob 17:30

torej 10 dni za 4300km - cca 430km na dan.

Če me pa po prevoženih urah sprašuješ, pa žal nimam potovalnega računalnika, ki bi si beležil takšne podatke .

hotschko

[hotschko]

quote:

Jeah bravo naši.

Komaj čakam izčrpno poročilo.

jsssssstttttttt tuuuuuuuuuuuuuuuut

Izčrpno poročilo lahko pričakujete od Suzukija, ki si je pridno pisal potovalni dnevnik. Seveda k temu sodi tudi predavanje in ogled dias-ov.

hotschko

[Climberka]

Jaz imam pa Climbera doma, ampak danes bo samo moj.

LP Climberka

[Zoolo]

"Kletar" wellcome back!

Enako pa tudi Climberju in malemu C-ju!

Heh, banda odpocijte se ker neusmiljeno zasliševanje sledi!

*****

Come in peace or stay at home! (oz. potem Medo, ostane doma in si enega u miru narola!! )

[suzuki]

Hola!

Kot je obljubil Hotschko, evo vam kratko porocilce:

Ob 14 uri start z Vrhnike (v dezju) sta se Yukiju in Janezu pridruzila se Ales in Boris, ki sta sla samo do DU in nazaj. Ker je na Dolenjskem menda manj padalo kot na Notranjskem, smo izbrali pot do Reke preko Kocevja in Delnic. Jest sem na mojo grozo prav v klancu nad Pijavo Gorico opazil, da mi rezerva ne dela... Ni kaj, po klancu nazaj na Rudnik na pumpo in se enkrat za prijatelji, ki so sli naprej. Panika: ura je tri prec, jest na Rudniku, trajekt pa starta ob sestih... Na sreco mi je uspelo priti nazaj do pumpe. Nato mi do Turjaka "pomaga" dez, potem pa k sreci suha cesta in ponoven dez sele malo pred mejo. Tudi silna megla v hribih za Rupo mi ni bila glih v pomoc, a sem bil vseeno 17:18 na ladji. Nato ladijska zabava do DU, kjer smo morali dol z ladje, cez nekaj ur pa skozi carino spet nazaj gor. V DU srecanje z motosvetovskimi "Dubrovcani", kjer izvemo, da se nam bo petim "uradno" prijavljenim na izletu pridruzil tudi Matej (Cagiva Elefant 750). Na, pa smo zvabili se enega! Potem sprehod po Stradunu, obvezen sladoled (pri vodnjaku), pa nazaj v pristanisce cakat pred carino za vkrcanje. Tam so se nam pridruzili tudi Primorci, mi trije pa se poslovimo od Alesa in Borisa. Na ladji polno razburjenja, predvsem zaradi vremena, a vsi nekako verjamemo, da bo od Barija naprej krasno, jasno in soncno.

V sredo zjutraj startamo zares. Bari, 8:30 planemo proti proti Materi, skozi Metapontum in pristanemo v Trebisacceju za odlicno, pravo italijansko) kosilo - pasta (Hotschko pa poskusi antipasto, kar se izkaze za narezek). Ker je ta del Italije dokaj raven, so bile tudi ceste temu primerno nezanimive. No, naprej gremo samo se trije, saj sta se Janez in Yuki ze v Bariju odlocila, da gresta po magistralki, medtem ko hocemo mi cez hribe in ovinke, Climber pa pac potuje v skladu z mocmi 12-letnega Climberinota (menda sem prav napisal) in bosta kampirala kar tukaj, v Trebisacceju. Z Yukijem in Janezom se dogovorimo za srecanje/spanje v kampu v menda cudoviti Tropei. Po nekaj km torej Hotschko, Matej in jest zavijemo v hribe: krasno, noro speljane ceste, a za moje pojme malce prevec posute s peskom, zato gremo bolj previdno in ne prehitro. Le Hotschko se ne pusti prevec motiti. Potem mu na prelazu zmanjka bencina, kak liter dobi od Mateja in gremo naprej, a mu ga le nekaj km pred pumpo spet zmanjka. Midva greva naprej natocit, medtem pa Hotschko postopa en avto ki mu dostavi nekaj bencina in pride za nama na pumpo. Res lepo od domorodcev.

Skozi naselja se lovimo kot bedaki, saj ne zapopademo logike, da je na cestnih oznakah samo smer (npr ce hocemo iz Barija v Tropeo moramo slediti znakom za Reggio di Calabria, "glavno mesto" Kalabrije, saj znakov za Tropeo (ali katerokoli drugo mesto do zadnjega odcepa zanj) enostavno ni! Kar ni seveda nic hudega, ce ti je vseeno, po kateri cesti gres tja. Mi, znanstveniki, pa hocemo po TOCNO IZBRANI CESTI in izgubljamo FUL casa z iskanjem pravega odcepa.

Domorodci nam niso pri tem prakticno v nobeno pomoc, saj nas hocejo vedno poslati na AC, ali pa nas sploh ne razumejo (in mi njih tudi ne), saj ne znajo NIC razen italijanscine (na jugu pa sploh govorijo nek cisto poseben jezik, ki se ne slisi prav nic podobno italijanscini). To se ne bi bilo nic hudega, ce ne bi bilo stanje turisticnih delavcev (turisticne informacije, kampi itd) cisto enako. Na prste ene roke (pa se ostane malo prstov) lahko prestejem Italijane, ki so znali anglesko in/ali nemsko...

Nekako nam le uspe najti cesto in priti cez vec kot 1600m visok prelaz. Krasna cesta a spet kar nekaj peska na njej. pa spet heci s tablami: na zemljevidu precej velikega mesta Nicotera v praksi sploh ni, oz kasneje pogruntamo, da so mu spremenili ime... Ob 21:30 le prispemo v Tropeo, res lepo mestece, na strmi h skalah/pecinah nad morjem, fantasticno osvetljeno (na SZ obali Kalabrije). Najamemo bungalov zraven Yukija in Janeza, naredimo vecerjo, potem pa spat po prevozenih 534 km.

Naslednje jutro smo najprej poslikali Tropeo, nato pa z gasom naprej proti Scilli, kjer sem se hotel pozanimati o cenah bivanja in potapljanja v lokalnem tauhcentru. Da pridemo tja, se moramo peljati med hisami po smesno ozki cesti - manj kot meter in pol, bi rekel. Po neugodnih novicah (drago potapljanje!) planemo naprej v Villo san Giovanni, kjer skocimo na trajekt in se znajdemo v Messini na Siciliji. Na trajektu me dohiti Climberjev SMS: midva sva na trajektu, kje pa vi? Dogovorimo se za srecanje na rtu Milazzo. V Messini bi radi kupili kaksno avtokarto Sicilije, pa so skoraj vse trgovine zaprte, ceprav ni vec praznik. Ne razumemo situacije, a gremo dalje, kaj bi. Z Matejem najdeva odprt market in kupiva nekaj za pojest, Hotschko pa kot pravi solo rider sam naprej v Capo di Milazzo (SV del Sicilije), kjer smo dogovorjeno za snidenje s Climberjema, Yukijem in Janezom. Do tja je le dobrih 40 km, a porabiva za to vsaj dve uri, tako gost promet je in tako na gosto so posejana mesteca na tej kratki poti. Ze meni je vsega dovolj, se bolj pa trpi ubogi Matej, saj je (hidravlicna!) sklopka na njegovi Cagivi trda kot kamen in po dveh urah speljavanja in polzeve voznje v prvi in (redko) kaksni visji prestavi samo se otresa boleco roko - kadar jo le lahko...

Na Capu di Milazzo srecamo ostale in izmenjamo izkusnje, nato se izkristalizira, da bi vsi razen naju z Matejem najraje ostali kar tam, midva pa bi na vsak nacin rada prisla se kakih 100 km bolj proti jugu, proti Etni. Tako se spet razidemo in z Matejem planeva skozi promet do prvega odcepa na jug in na tako krasotno in lepo speljano cesto, da mi se danes solze pridejo v oci, ko se spomnim nanjo - IMHO najlepso na Siciliji, kot Dolomiti gori doli naokoli, super!!! Asfalt pa odlicen, brez peska! A ceprav prevoziva tudi kar nekaj mestec (Novarra di Sicilia, Francavill di S.), nikjer nimajo kampa, zato ze v temi koncava v kampu v mestecu Giardini Naxos na V obali, precej stran od poti, ki naju caka naslednji dan. Sva pa nasla mesto, kjer so menda pristali prvi Grki ko so prisli na Sicilijo. Kamp je ful moderen: bazen, restavracija odprta do polnoci (imajo taveliko toceno pivo!), vrata na (daljinski) knof...

Naslednji dan po zelo slikoviti, vecinoma tudi kvalitetni in lepo ovinkasti cesti skozi Randazzo, Troino, Cerami (ful lep grad!), Nicosio, Leonforte, Petralio Soprano, Prizzi in Corleone (skoraj po celi sirini Sicilije, od V do Z!) v Monreale, kjer naju pricakuje moja znanka Maria. Seveda spet ni lahko najti tocno tiste poti, ki si jo zeliva, zato spet malo lutava, V Troini pa enih 11% klancih gor in dol, najbolj pa tik pred ciljem, ko naju en domorodec poslje v eno smer, en drugi, le kilometer naprej pa prav v nasprotno... K sreci nas pogovor slisi voznik lokalnega avtobusa in naju povabi, da mu kar slediva, saj gre prav tja, kamor bi rada sla midva. OK, pa greva za njim... Ustavlja vsakih 100 m oz kjer kdorkoli pac stanuje (tam ni postaj, sofer te pelje do hise). Potem pa zozanje, kjer je delo na cesti, en pametnjakovic pa je parkiral na drugi strani avto. Najin sofer ne more mimo, zato zacne trobiti: pol minute, minuto nepretrgano trobi. Malo pocaka, pa se ne zgodi nic. OK, poskusa priti mimo. Ne gre. Hja, kaj cmo, da gasa in posname skoraj celo stran parkiranega avta in mirno odpelje dalje...

Ko prideva v Monreale, naju caka parada, transparenti, okrasene ulice, ljudje na ulici vzklikajo... Hua, kva sva frajerja, lej to, ploskajo, pojejo... Ker po nakljucju parkirava tocno pred hiso moje znanke, ta hitro pride ven in pove, da je prav danes najvecji praznik tega mesteca (o shit, a to ni zaradi naju?!?!?!). Takrat prileti tudi ze Hotschko, Maria nas odpelje do njene garaze, kjer spravimo motorcke, potem pa k njej na vecerjo. Tam so ze zbrani vsi sorodniki, sosedje... vec kot 10 nas pomembno kima in se nasmiha, zraven se pa basemo k norci. Najprej obvezen narezek, potem sfincione (kot margerita, le da bolj mehko in 3x bolj debelo testo), potem morski spageti, pa take in drugacne solatke, ODLICEN, ma kaj odlicen - sanjsko dober lesnikov in cokoladni SLADOLED, pa sadje, karamelizirani lesniki in mandeljni, pivo, vino, limoncello... skratka FUL dober praznik. Nekaj takega bi lahko imeli tudi pri nas... In ko le koncamo s hranjenjem se zunaj zabliska in zagrmi - uau, sedaj pa se ognjemet!!! In to tak, da se ljubljanski novoletni (drugega zal ne poznam) lahko 10x skrije pred njim!!! Pol ure barvnih iger in pokanja, mi pa z najboljsimi kartami v prvi vrsti balkona!

No, potem je ze skoraj jutro in kar popadamo v postelje (moja spalnica je vsa v beneskem stilu!). Zjutraj nas zbudi dez. Ko to ob ene devetih povem Hotschkotu in Mateju, samo omahneta nazaj v posteljo. Ampak ker imamo ze organizirane oglede (Maria nas bo peljala pogledat bliznje znamenitosti), ju okrog poldneva nekako le spravim iz vodoravnega polozaja in po poznem a obilnem zajtrku gremo najprej v rahlem dezju v Marijino tregovino s spominki (fantasticni izdelki, res!), potem pogledamo se katedralo in zraven stojeci samostan, nato pa se z avtom odpeljemo najprej v Segesto, kjer je dokaj dobro ohranjen anticni tempelj, nato pa se v Erice, mestece/grad na vrhu visokega hriba, spodaj pa ogromen zaliv, obkrozen s ogromnimi hribi... Izjemno lepo.

Po vecerji hitro spat, saj jutri MORAMO naprej, sicer bo zmanjkalo casa. No, jutro nas prijetno preseneti s skoraj sonckom, ceprav je presenetljivo hladno. Poslovimo se od prijazne Marie in se odpravimo najprej na znani San Vito lo Capo. Ker Hotschko se vedno regulira hitrost svojega motorja z gasom, Matej in jest pa s fotoaparatom, se na pot odpravimo spet bolj ali manj soloridersko, a smo skoraj hkrati tam. Malica, potem pa po ne prevec zanimivi cesti na jug proti Agrigentu, kjer smo dogovorjeni za srecanje in spanje v campu.

Severna Sicilija je zelo zanimiva, hribovita, zelena, obdelana do zadnjega koscka, ko pa greva sedaj proti jugu, pa vse postaja bolj bedno: ceste, hise, pokrajina. Ko v mestecu Camporeale sprasujeva, kako najti cesto, po kateri bi bi sla mimo jezera Garcia (Lago di Garcia), nama zmedena domorodka pove, da ona ne ve za nobeno jezero... Hua, sva rekla, to je pa resno, saj je do tja le kakih 15 km... Pa polizeva en sladoled medtem ko vaski otroci z ocmi stevilka tri gledajo najina motorja in planeva naprej. Isceva, isceva in koncno le najdeva tisto cesto, a je v tako obupnem stanju, da greva rajsi po eni drugi. Hja, ceste... tu bi lahko povedal cele zgodbe... le kak dan nazaj sva priletela iz enega lepega levega ovinka direktno v... popolnoma sesut, z metrskimi luknjami posejan afalt, globina lukenj kar kakih 20 cm... Sicer je pisalo na enem znaku "Strada in frana" ampak kaj to pomeni, se danes ne vem. Glede na izgled ceste verjetno "Cesta, prevozna samo z avionom". Hja, tudi to je Sicilija... Peljeva se mimo slikovitega mesteca Guliana na vrhu hriba in padeva na cisto novo cesto (hehehe, super!!!) do Ribeire in naprej v Agrigento. Le kakih 15 minut za nama uleti tudi Hotschko. Najdemo lep kamp, z restavracijo in tocenim pivom, nedalec od Doline templjev (Valle dei Templi). Ko poklicem Yukija pove, da so skupaj s Climberji ze odsli nazaj v Kalabrijo.

Zjutraj nas v Agrigentu pozdarvi sonce, najprej skocimo do (in poslikamo) Doline templjev (hmmm, malo hecno ime za rec, ki ja na vrhu hriba, kajne), potem pa preko Licate in Gele (vmes slikam se znameniti Orlovski grad, ki pa izgleda precej bedno) in proti Syracusi. Kot prejsnje dneve se tudi tu ze okoli poldneva zacnejo zbirati temni oblaki, ki se proti veceru le se bolj temnijo. No, v Geli zacne dezevati, pa tudi v smeri Syracuse je cisto crno, zato se z Matejem odlociva za bolj severno varianto, preko Francofonteja v Lentini, tako da bo Syracusa (in Scicli) ostala za naslednje leto. Po obvoznici mimo Catanie se izgubiva v labirintu cestic za San Giovani in Acireale, pri katerem je nase dogovorjeno mesto za spanje, kamp "La Tampa", kamor kake pol ure za nama uleti tudi Hotschko. Ker so temni oblaki spet nad nami in nakazujejo povecano vlago, se dogovarjamo za spanje v prikolici, a najdemo se boljso varianto: napol naravno votlino z betonskim tlakom, travnato teraso in pogledom na morje. Cudovito!!! parkiramo motrje in pripravimo postelje, nato pa vsi lacni odkorakamo v bliznjo retavracijo, a je zaprta! Ponedeljek! Shit, kaj pa zdaj? Pa se tisti hip ustavi pred nami mercedes, sofer pa nas vprasa, ce bi radi jedli. Seveda bi, ampak je zaprto, povemo vsi zalostni. Ni blema, pravi voznik, bom takoj odprl. Z zeno skocita iz avta, odpreta vrata in ze smo v fantasticno opremljeni gostilni, krasne umetniske slike po stenah, pa kristalni lustri... uhuhu, kam smo pa sedaj padli se malce bledi zacnemo sprasevati, s koliko niclami se tu pise vecerja, jujuju - pa ni krize. Hrana krasna in dokaj poceni - za morsko rizoto in nekaksen mesani riblji kroznik na zaru (zrezek mecarice, dve kozici, ligenj) in 1/4 litra vina sem placal 21 EUR. Ful prijetno utrujeni se odpravimo spat v naso votlino.

Naslednje jutro pa na Etno!!! TO!!! Da bo le lepo vreme!!! In nasa zelja se je uresnicila - bilo je lepo vreme. A ko pridemo po novi in odlicno speljani cesti, ki pa meni nekako psiholosko ni sla v lajste (FUL grob asfalt, skoraj kot pri nas, preden polozijo zadnji sloj) na vrh in ze placamo parkirnino, zvemo, da je za prevoz z avtobusom na vrh (sami pa ne smemo!) kar 38 EUR. To res ni malo, pa kaj bi, zivljenje je pac kruto in to ze od nekdaj. A Matej in Hotschko se odlocita, da je to pa absolutno prevec in toliko ze ne bosta dala. Jest sem zelo zalosten in medtem ko oklevam, ali naj grem kar sam (le kaksen solorider sem, ko pa nimam s seboj svojega sotora!) se iz avtobusov usuje polno starih mamic, dedkov, tet in stricev - toliko, da bi moral predolgo cakati na prost avtobus, zato se s tezkim srcem odpravim naprej. Naredimo se en krog okoli Etne in se skozi Adrano, Bronte in mimo Taormine (tudi tu spustimo postanek zaradi vedno bolj grozecih oblakov) odpravimo v Messino in s trajektom ze po dezju nazaj v Kalabrijo. Tu se Hotschko odloci za hribovsko verzijo poti, midva z Matejem pa za obalno. Tudi tu zacne ze kapljati dez, zato se nikjer ne ustavljava, celo mimo odcepa za Palizzi sva morala leteti, saj sva sele kasneje opazila, da je to ze za nama, ceprav sva to malo mestece v kalah zelela poslikati. Pot naju vodi skozi Africo, Locri, Badolato do Rocelette, kjer je kamp in smo dogovorjeni za spanje. Hja, kamp res je, a je zaprt! Bliznji policaji naju potolazijo, da so najbrz vsi kampi se zaprti... Cool, gremo pa v hotel. Ustaviva pred prvim hotelom - poln!!! OK, pa naslednji, 2 km stran. Shit, tudi poln - hja, pravzaprav normalno, ce ni odprt noben camp!!! Ze mimo Catanzara zagledam v odsevu luci rjavo tablo z narisanimi posteljami, jedilnim orodjem, pa nekimi loparji... Kaj pa je tole??? Matej gre pogledat in ze cez par minut me poklice: hej pridi, TO je TO! Odlicno, tema je ze, lacna sva in utrujena, prevozila sva 436 km, v zraku disi po dezju... V labirintu ulick in se malo po pesceni obali pridem do zares krasnega kampa, kjer ne dobiva le bungalova ampak tudi vecerjo, pa ceprav je restavracija ze zaprta, saj se naju gazdarica usmili in skuha odlicno vecerjo. Dobro uro za nama (in ravno pravi cas za vecerjo) prileti tudi Hotschko. Dobimo popolno uslugo: najprej narezek, pa solato iz melancan, korenja in paprik z olivnim oljem, glavno jed - spagete, se paradiznikovo solato in na koncu se jabolko. Ko se odpravimo spat, Hotschko opazi, da je njegova uboga guma ne samo cisto plesasta ampak tudi prazna - o fuck, to bo se veselo zjutraj. Najdemo eno vecjo luknjo, zato Hotschko zjutraj takoj, ceprav FUL pada dez, s kampovskim kompresorjem napumpa gumo, da ne bi prehitro spustila zasraufa v luknjo en kniping in plane do vulkanizerja. V dobri uri bo nazaj, zato midva z Matejem hitro vse spokava in placava kamp. Poklicem Yukija ki mi pove, da so vsi trije (pravzaprav stirje) kakih 130 km severno od nas in da tudi pri njih FUL pada. Vsi se strinjamo, da je to res en velik shit, tole juznoitalijansko prvomajsko vreme, ampak ni kaj (saj sem ze povedal, da je zivljenje kruto, a ne), oni bodo zdaj zdaj sli, ze pokajo. Hotschkota pa ni in ni. Poklicem ga in pove, da oni frajer tam sploh nima prave gume in da je poslal vajenca nekam, da jo kupi in "takoj potem bo prisel". Ja seveda, kaj pa more drugega... Cakava, cakava, ura je ze skoraj poldne, Hotschkota pa se ni. No, malo pred eno le pride, tik pred tem pa neha dezevati. Ker so nad nami se vedno crni oblaki, do Barija pa je tudi se 360 km, se vseeno pripravimo za dez. A imamo sreco. Na vsej poti prakticno niti kaplje dezja, se ceste so bile vecinoma suhe. Ko smo po stirih urah dolgocasne "ravninske" voznje v Bariju, je prva stvar, ki jo zagledamo v pristaniscu Yukijev DragStarin Janezovo TA, vmes pa 5m spage, na kateri susita zehto. Oni so namrec startali pred nami in so celo pot, 240 km, vozili po FUL dezju, revezi. Izgledali so kot pivniki v Ljubljanici. Podobno tudi Primorci, ki so prisli kako uro za nami. Pa smo imeli res sreco!!!

Potem smo se pocasi ze morali cekirati, pa na ladjo in spanje do DU. Vsi smo spali kot ubiti. V DU so Primorci ostali se en dan, razen dveh, ki sta se odlocila, da bosta sla z motorji so ST, tam pa na naso ladjo. Tudi midva z Yukijem se dogovarjava, da bi naredila isto, a se sredi zajtrka (in dogovarjanja) ulije, zato se raje odpeljem na Liburnijo. Yuki pa je trmast in gre vseeno do Splita po cesti, kjer ga popoldne ne prevec premocenega spravimo na ladjo. Na ladji spet/se vedno igramo oddajo SOS (v Sredo Obujamo Spomine), ceprav je ze cetrtek, a kmalu poniknemo v spalke, saj je dan zalostno dezeven.

V petek zjutraj v oblacni in megleni Reki startamo se na zadnji del poti. Na zajtrku pri Rozaliji se koncno dvigne tudi sonce, prezene meglo in posusui ceste. Naredi se lep dan. Nekje na Planinskem polju nam pride naproti Krotilec (ve se cesa), nato se na Vrhniki v Mantovi ob odlicnem sladoledu se enkrat skupaj usedemo in povemo nekaj bolj ali manj bistrih, skupno ugotovimo, da je danasnje dopoldne na Vrhniki dalec najlepse vreme, kar smo ga imeli, se dogovorimo se za kaksno voznjo, potem pa se poslovimo. In izleta na Sicilijo je konec...

Hehehe - skoraj konec. Glede na kolicino poslikanih filmov/diasov, vam bomo udelezenci verjetno se nekaj casa "tezili". Ce nam boste pustili seveda. V zivo pa v sredo v O.L.P.

Pa se "tehnicni" podatki izleta:

Prevozeni km: soloridersko razlicno, jest sem naredil dobrih 3100 km.

Poraba goriva moje Suzike: od 4,2 do 5,3l/100 km.

Promet: vsi udelezenci ZELO spostujejo motoriste, promet sam pa tece hitro in prijazno, policaji celo pomagajo pri tem (nic hudega cez gres malo hitreje ali cez polno crto).

Stroski: vse skupaj (ladja, bencin, hrana, kampi): okoli 500 EUR.

Zabava: neizmerna.

Zakljucek: zelo prijazni Siciljanci, vecinoma lepe ceste, krasna narava... gremo se!!! Caka Etna, caka Syracusa, caka Taormina, Eolski otoki... Ampak drugic morda raje septembra, ko bo (vsaj upam) lepse vreme!

LP suzuki

Popravil/a - suzuki dne 15/05/2002 ob 11:56:32

[rac]

me veseli, da ste vsi o.k. nazaj! tudi jaz sem tokrat priplaval do livorna in se naprej do doma, saj je lilo kot iz skafa.se wasserdiht cevlji so v lj priznali premoc narave.

lep pozdrav vsem S. -> climberju in malemu C ter xjr-ju .veselilo me je srecati vas na Siciliji v "zivo"- veckrat!!

LP!

[Mačica]

Uf, Suzuki, si se pa razpisal. :)

Ampak prebrali bomo pa kasnej.

Lepo da ste spet med nami

jsssssstttttttt tuuuuuuuuuuuuuuuut

[LuCy]

Vidim, da ste uživali na Siciliji. Jaz sem se pa že bala, da so vas kakšne siciljanke ugrabile ....

Pocasi se dalec pride, hitro pa se dlje.

LuCy

[Mačica]

Suzuki, a nisi reku, da kamnov pa ti že ne boš gledu. Kaj zdaj to? Polno ogledov znamenitosti, fotkanje...

Seveda sem vesela, da bom lahko spet kdaj gledala diase.

jsssssstttttttt tuuuuuuuuuuuuuuuut

[xjr]

RAC hvala, vračam pozdrave, mi vsi OK. Navidenje drugič!!

[suzuki]

quote:

Vidim, da ste uživali na Siciliji. Jaz sem se pa že bala, da so vas kakšne siciljanke ugrabile ....

...

LuCy

Hja, saj smo se ful nastavljali, pa nic...

LP suzuki

[suzuki]

quote:

Suzuki, a nisi reku, da kamnov pa ti že ne boš gledu. Kaj zdaj to? Polno ogledov znamenitosti, fotkanje...

...

Narobe smo se razumeli: ne da jih ne bom gledal, ampak ne maram njim podrediti poti. Ce so pa ob moji izbrani poti, jih pa z veseljem pogledam (ceprav moram reci, da sem bil precej razocaran, saj so vecinoma razsuti do amena).

Jest pa zagotovo ne bi bil jest, ce ne bi slikal. Ne vem, ali imam tako slab spomin ali kaj, ampak z najvecjim veseljem veckrat pogledam diase oz si obudim spomine na kaksen prijeten izlet. No, pa se tebe (in ostale) morda razveselim s tem...

LP suzuki