Samski motosvetovci(ke)

[Hanzi]

Letos je baje tako leto, ko se je kar nekaj večletnih vez razdrlo, med njimi tudi moja skoraj 9 let trajajoča:cry:

Če vas ni strah, dajte napisat zakaj na "križišču" nista šla iste poti, oziroma kdo je sploh pripeljal v križišče.

Seveda lahko pišete tudi tisti, ki ste imeli kdaj v prejšnjih letih podobne izkušnje.

Zakaj sploh odpiram to temo: da mi ne bo treba vsakemu posebej razlagati mojih "dogodivščin" ampak samo kake pikantnosti, ki pa res niso za na internet :devil:

Pa da začnem pri sebi:(vem da tole bereš Monika)

Končala sva v torek, mislim da precej kulturno, po nekajmesečnem standbyu.

Namesto, da bi se spomladi vselila v improvizirano obnovljeno hišo njene babice, se ji je sfuzlalo in je šla v "križišču" svojo pot, kjer pa na tej poti ni več sama. :?

Je pa res da se je vse skupaj začelo dogajat lani jeseni, ko sem (smo) pri njej doma zapeli s fotrovo "ljubico", potem pa je dobila še službo in solidno plačo, avto in tako je prišla ven z izgovorom, da želi sedaj malo uživati(razni tečaji, popoldne nikoli doma). Nisem ji branil, ker je predvsem v zadnjih treh letih veliko zame naredila, vendar je očitno ušlo vse skupaj z vajeti in jo je nekdo bolj očaral kot jaz. Najbolj pa boli to, da mi je to kar nekaj časa očitno skrivala ali pa si ni upala povedati. Sicer še vedno ne vem kako dolgo, ampak mislim, da prav dolgo se nisva dva tepla za njeno srce O:-)

Zaenkrat dovolj

:cry:

[lukec]

eh pojdi naprej prej ko slej boš srečen z drugo in svet bo zopet v barvah

[Jure007]

eh pojdi naprej prej ko slej boš srečen z drugo in svet bo zopet v barvah

←

To je res, samo 9 let je dolga doba in se na človeka oz. partnerja zelo navežeš.

Uglavnm Hanzi želim ti, da bi bilo kmalu tako, kot je bilo, z veliko ljubezni seveda.

[Thundercat]

9 let je pa res dolga veza :trance_33_sleep: ....

hanzi kaj naj rečem :( ....drži se....

[lukec]

sm imel podobno zadevo,šel sem dalje se ponovno zalubu in to v bolso kot sm jo prej imeu,tak de drgač gledam na to,vsekakor pa drži se pa srečno

[Pravokotar]

... se ji je sfuzlalo in je šla v "križišču" svojo pot...

←

Hanzi, popolnoma jasno mi je, da zadeva boli. BTDT.

In nimam pojma, kaj je bilo med vama, niti ga nočem imeti.

Vendar, ko/če gre nekdo v križišču svojo pot, to še ne pomeni, da se mu je sfuzlalo. Morda se je sfuzlalo onemu drugemu. Konec koncev gre tudi on svojo pot.

In najbolj verjetno je, da se ni sfuzlalo nobenemu od njiju. Osebno poznam kar nekaj čudovitih, nesfuzlanih žensk in bi me spravilo v hude škripce, ko bi vse hotele korakati ravno po "moji" poti.

[APAČI]

Hanzi sočustvujem s tabo, sam nej te potolažim devet let zadn cajt da si najdeš drugo. :) Pa zdej si lahk rečeš freeeeeedoooommmmm!! :yea1:

[lina]

Letos se res vsi nekaj razhajajo...eni so celo vstanovili ,,klub,,....v nedelajh ga pijejo skupaj. Vsi...eni celo z otroci...vsem se je po dooollgih letih veze (7-11) baba zgonila :eek:

Po moje je kriva kompozicija planetov...retrogardo na 11 sončevo hišo, ki se v diagonali približuje... :afro1:

Eh sej bo...boljš da se konča zdele kot kasneje..ker niste vsak dan mlajši...tako da ...fantje...poletje je predvami..in deklice v kratkih krilcih tudi. .)

Popravljeno Junij 2, 2005. Popravil lina

[premza]

Jaz sem pa že ene 9 let bolj ali manj sam... :hmm:

A veš, da se človek res vsega navadi! :yea2:

[bLuZoNdEr]

Hm tale pomlad je res čudna, pravijo da se takrat največ ljudi zaljubi - ampak nas je pa zdaj res že ogromno, ki smo na pomlad "ostali sami". Zame je bila usodna lanska pomlad, mislim da je bilo nekje aprila, sicer zveza ni bila tako dolga kot Hanzijeva, a dovolj da sva se drug na drugega že pošteno navadila (dobri 2 leti sva bila skupaj prav vsak dan, saj je punca skoraj iz sosednje vasi). In zakaj se je končalo? Priznam, jaz sem kriv, bližalo se je izpitno obdobje, bil sem rahlo živčen pa me je punca razkurla. Naslednjih nekaj dni se ji nisem oglašal na telefon in tako je minil mesec dni ko sva se prvič slišala in si rekla da je očitno to konec (povsem prijateljsko sva se razšla). Nato pa je minilo izpitno obdobje in začel sem jo pogrešati, poklical sem jo v upanju da se mi bo uspelo po kolenih priplaziti nazaj -> punca pa je že imela novega (po dveh mesecih si je že novga najdla :worship: ), takrat se mi je podrl svet, priznam celo jokal sem in jo 1h in 15min po telefonu prosil naj mi da še eno možnost (potem mi je zmanjkalo denarja na mobiju :slap: ). Najbolj je bolelo to, da sem se zavedal da sem sam kriv - pa ko bi se vsaj na koncu pošteno skregala da bi si lahko rekel da je itak koza neumna in jo poslal nekam - ne, ostala sva prijatelja, se še nekajkrat dobila na pijači in slišala po telefonu, vsakič je bilo huje in vsakič sem se bolj zavedal da sem izgubil osebo s katero mi je bilo lepo :( .

Zdaj je minilo že več kot leto dni, še vedno jo pogrešam.

Hanzi za vspodbudo:

ŠTA NE UBIJA, TO JAČA!

Popravljeno Junij 2, 2005. Popravil bLuZoNdEr

[Hanzi]

@lina: kak klub, kje se zbirajo, mogoče še vpisujejo nove"člane" :hmm: .)

Sicer ne pričakujem raznega sočustvovanja, (branim z vsem štirim pa tudi ne :xx: ), bolj me zanimajo vaše izkušnje ob takih dogodkih, seveda če ste imeli to "smolo" da ste jih doživeli in "preživeli"

[pupa]

Jah, se mi zdi, da smo kar vsi bili že enkrat v isti situaciji.... ali pa velika večina....... dejstvo je, da hudo boli.... celo tako, da kar misliš, da ne bo šlo več, pa gre. Z mojim (nekaterim bodo šle kocine po konci, če ga omenim, ker so se naposlušali glede njega) sva imela že vse "splanirano"... imena otrok, hiške sva gledala, celo se o poroki pogovarjala....... skupaj živela........ če mene vprašaš, je bilo to to. In se je nekega dne začelo samo rušiti.... kak mesec je bilo živčno stanje, potem se je vse skupaj končalo....... rekel je, da ne more :?

Zdej živi novo življenje... z novo žensko........ lahko rečem le, da sem hvaležna, da sem ga spoznala, da sva bila skupaj, saj me je ogromno naučil.. IN hvaležna, da sva končala.... pa čeprav od takrat (že leto in pol) ni bilo nobenega takega v mojem življenju........

btw en stric - tak zlo moder človek...... je že povedal par kitic tu mi je enkrat nekaj rekel, česar se držim kot pijanec plota, pa pomaga:

Ljudje pridejo v tvoje življenje, ti dajo kar ti imajo za dat, tudi ti daš njim, kar jim imaš za dati in potem se poti razidejo. Eni ostanejo kratek čas, eni srednje dolgo, drugi zavedno........ ampak ljudje smo skupaj dokler si lahko dajemo med sabo....... Hvala Pepe - to mi je zelo pomagalo v življenju .) :004

[Pravokotar]

...me zanimajo vaše izkušnje ob takih dogodkih, seveda če ste imeli to "smolo" da ste jih doživeli in "preživeli"...

Seveda doživel. In (precej očitno) tudi preživel.

Moja izkušnja je pa naslednja: več ko sem blejal o svoji "nesreči", večja je postajala. Ker sem jo ob tem, ko sem jo skušal ubesediti, nezavedno hranil in negoval.

@ Pupek: ne ga bixat, yst tako dolgih stavkov sploh nisem sposoben skomponirat :004

[Vale]

Za svoje življenje smo odgovorni sami (ja, to je zelo široko področje o katerem bi tudi lahko tekla debata). Najprej je treba počistiti pred svojim pragom, seveda pa je najlažje za vse kriviti druge, sploh pa svojega partnerja. Težko se je zažreti sam vase in spremeniti sebe, počistiti s svojo preteklolstjo, z ranami in paskami ter vsem drugim, kar nase je doletelo. Zelo lahko je reči, da se je partner spremenil in je zato šlo vse k vragu, še lažje je reči, če bi se partner spremenil, da ne bi šlo vse k vragu ampak bi bilo vse super. Tako kot se spreminjamo sami, se spreminja tudi partner, kar pa še ne pomeni, da ga lahko spreminjamo tudi mi.

Ne zavedajo se vsi dejstva, da je naša odgovornost, da odidemo iz zveze, če ni več ljubezni, če smo poskusili vse, da bi jo obudili. Zveza med dvema pač ni bojni poligon, ampak skupna pot, po kateri hodita dva z roko v roki. Najslabše pa je, da ponavadi nastane bojni poligon, pol obsojan, ki ne peljejo nikamor. Moj znanec enbk je lepo nekoč napisal, da sta v partnerski odnos vpleteni življenji dveh bitij z vso enkratnostjo in raznolikostjo socialnih, psiholoških, telesnih, duhovnih in ostalih momentov posameznika, ki se poleg tega še neprestano spreminjajo. Izpeljati iz te kopice spremenljivk in neznank enovito in splošno veljavno formulo za uspešno partnersko zvezo je najbrž nemogoče. A zvez je veliko in dokaj njih tudi uspešnih, torej je vredno vedno poskusiti, a ne?

In še nekaj ... vsak lahko preživi in živi sam, ampak živeti sam ni ravno neki ideal za večino nas, v dvoje nam je lepše ...

Popravljeno Junij 3, 2005. Popravil Vale

[Basko]

Hanzi: nisi sam, vsi smo s tabo :friend1: Te čisto zastopim, ker sem sam šel (hodim?) po tvoji poti.

Lansko leto sem končal 7 letno zvezo, tudi živela sva skupaj 2 leti. Tudi midva sva prišla na tako križišče, kjer sva oba zavila v svojo smer. Moja zgodba je precej podobna tvoji, le podrobnosti so drugačne. Ko sem razmišljal zakaj sva šla narazen (to najbrž delaš tudi ti), sem ugotovil, da je problem, da se na ljubljeno osebo preveč navadiš. Jemlješ jo kot nekej samoumevnega, zato se čustva ohladijo. Ljubezen je kot ogenj, v katero moraš vlagati, sicer ogenj ugasne (in ostane pogorišče). Ko sva se enkrat pogovorila, sva se odločila, da poskusila znova, vendar sta pri vžiganju ognja iz žerjavice potrebna dva - če piha samo eden, tudi žerjavica ugasne. Kljub vsemu sva ostala prijatelja.

Najhujši je čas po ločitvi, ki ga je najbolje čimprej preživeti in živeti naprej. Zelo dobro je, da imaš prijatelje, ki ti stojijo ob strani. Po nekem času se pobereš, spoznaš nove ljudi, med katerimi bo morda tudi punca, s katero boš živel srečno do konca dni :love1:

[GorazdH]

a pole je res nekaj na tem o kritičnih letih v zvezah...7 let...11 let... :hmm: še posebej 7 je opasna... :ninja:

in jst zmeri dvigam po 7 jurjev z bankomata... :wacko:

ja, najtežje je sprejet "muhe" drugega. svojih tako in tako ne opazimo...tako, da je verjetno najbolje, da se ne vežeš na nobenega...samo jebena čustva...se jih ne da kar izklopit kot bolečino, nismo vsi hladnokrvne sorte... :angry2: <_< čeprav bi bilo najbolje.

[Virko]

...samo jebena čustva...se jih ne da kar izklopit kot bolečino, nismo vsi hladnokrvne sorte... :angry2:  <_< čeprav bi bilo najbolje.

←

Prav imaš .... fuckin emotions :(

[LordSmith]

To, da je krizno leto, se ponavlja iz leta v leto. Lansko leto je kar nekaj dolgoletnih vez propadlo in med drugim sva šla tudi midva po 9 letih, znotraj tega še ene 3.5 let poročena, narazen. Sicer bi lahko razglabljal o tem kdo je kriv za kaj in ostalo, a to ni pomembno, ker sva bila za to kriva oba. Po določeni strani mislim, da sem bolj kriv jaz, ker ko sva začela in kasneje stvari nikoli niso bile takšne kot naj bi v vezi bile, glede na to kako sem si to predstavljal. In če bi imel takrat sebe dovolj rad, in s tem tudi njo, bi vezo končal že takrat in se tudi nikoli poročil z njo, ker sva preveč različna, ampak nisem... bil pač ovca od človeka. Vedno sem imel upanje, da skozi čas bodo stvari super. Nope... napaka.

Kako je bilo potem, ko se ti sesede cel life? Težko kar dolgo časa. Sem si pa rekel, da ne bom eden od tistih, ki se prepustijo obžalovanju in se smilijo sami sebi ampak, da bom šel naprej in končno zaživel, bolj spoznal samega sebe in podobno. Ravno čez 9 dni, bo eno leto od dogodka in veš kaj lahko rečem. Življenje je zakon, škoda ga je zavreč ali pa životarit, ker je še toliko čudovitih stvari, ki jih lahko doživiš. Je pa res, da toliko truda nisem vložil še v nobeno stvar.

Je pa res, da je tudi moja, ko je prišla do denarja, v to sva vlagala par let skupaj, najdla druzga in šla svojo pot. Tudi moja je skrivala to par mesecev. Pa niti ni imela problema, ker je mela vsak dan čas za 1 uro bit z drugim, ko sem bil jaz še v firmi. Ampak stari, veš kaj je zanimivo. Zunaj je ogromno punc, ki so veliko boljše o te, ki sem jo imel jaz ali pa ti. Kaj ti pomaga imeti nekoga, ki ga imaš rad ali ljubiš, če to ni obojestransko. To verjamem, da se te v tem trenutku ne dotakne, ampak daj si čas. Bodi sam nekaj časa, s tem mislim, da ne išči takoj punce, in preživi ta čas s prijatelji in prijateljicami in spoznavaj nove ljudi.

Lahko bi še več napisal pa mislim, da ni potrebe, če bi pa kdaj še kako rekel, pa me kontaktiraj na PM pa lahko kje ob pivcu udariva kako debato.

[Ervina]

Iz vsake slabe stvari ali dogodka se vedno dobi tudi nekaj dobrega.

[LordSmith]

Letos se res vsi nekaj razhajajo...eni so celo vstanovili ,,klub,,....v nedelajh ga pijejo skupaj. Vsi...eni celo z otroci...vsem se je po dooollgih letih veze (7-11) baba zgonila :eek:

Po moje je kriva kompozicija planetov...retrogardo na 11 sončevo hišo, ki se v diagonali približuje... :afro1:

←

Fora... za mene smo za hec pogledal kaj so počel planeti lansko leto, pa ne, da verjamem v to, in je baje ravno en planet ali nekaj v tistem času frčal naokol, ki te kao osvobodi balasta za naprej za life in pol je žena šla :lol1: :lol1:

[Vale]

Ja, ja, pa po kitajskem horrorskopu je leto petelina in so se vsi Kitajci poročili pred marcem, ko še ni stopilo leto v petelina, ker je pač leto petelina baje totalno bad za zveze ... tako, da če že nimate druge tolažbe, se lahko zgovarjate na leto petelina ... :doze:

Aja, a sem vam povedala, da je leto petelina krivo :alien1:

Popravljeno Junij 3, 2005. Popravil Vale

[Alla]

Itaq je bolš it narazen, kot pa da iz bojazni "ostati sam" vztrajati v kvazi zvezi.

Pa tko al tko se čez čas, ko ne boli več tako zelo, ko geldamo na vse skupaj iz neke distance....itaq se takrat spomnemo samo še lepih stvari....slabe pa nekako zbledijo, oz. izgubijo ostrino.

Sicer pa....dokler ne znamo bit sami srečni, se lahko tudi za srečo v dvoje rahlo obrišemo pod nosom. Noben drug nas ne more osrečit, če se ne znamo samo. Kako že pravijo.....nekaj o tem, da se v dvoje težave razpolavljajo, sreča pa podvaja.....

Alla B)

[Sam dePihlja]

a pole je res nekaj na tem o kritičnih letih v zvezah...7 let...11 let... :hmm: še posebej 7  je opasna...  :ninja:

in jst zmeri dvigam po 7 jurjev z bankomata... :wacko:

ja, najtežje je sprejet "muhe" drugega. svojih tako in tako ne opazimo...tako, da je verjetno najbolje, da se ne vežeš na nobenega...samo jebena čustva...se jih ne da kar izklopit kot bolečino, nismo vsi hladnokrvne sorte... :angry2:  <_< čeprav bi bilo najbolje.

←

Tudi 9 let (pri meni) :kva2: ... v bistvu vsaka cifra je lahko opasna, sploh če zveza iz dneva v dan stagnira in postajajo stvari samoumevne :zzz: .

Jaz sem še vedno mnenja, da je bolje biti kvalitetno sam, kot nekvalitetno v dvoje :D .

Glede čustev in srčnih bolečin pa...moraš jih izživet in razčistiti sam s sabo, drugače ne gre .) . Sam sem ta čustva uspel preusmeriti v motivacijo za stvari, ki se jih prej (ko sem bil še ovca kot bi rekel LordS) nikoli nebi lotil... :grim

Drži se Hanzi :friend1:

[Pravokotar]

Hanzi: vsi smo s tabo...

←

No ja, pretiravat pa spet ni treba :doze:

...samo jebena čustva...se jih ne da kar izklopit...

←

Kot nekateri morda veste, imam eno hecno bolezen, da včasih malo tuhtam. In zgodi se, da potuhtam kaj enostavnega, kot recimo tolele:

Moje srce je špajza. Taka staroverska, kot so jo imeli naši predniki. In v špajzi, na posebni polički, stoji teglček marmelade. Tudi staroverske, brez konzervansov. In na teglčku nalepka, na njej pa na roko napisano: "čustva".

Skoraj neizogibno je, da mimo priskaklja dete, kar "Zlatolaska" mu recimo. Dete kot dete, firbčno in sladkosnedo, se ne more upreti. Odstrani celofan, pobeza s prstkom v teglček in seveda nese v usteca. Do tod vse v redu.

Yeba prve klase pa nastane, če se detetu marmelada ne dopade (ipaq je extra naravna!), pa si z ljubko kretnjo obriše prstek v kodre in odstopica. Kaj pa dete ve, kako občutljive so zadeve brez konzervansov?! Glavo lahko stavite, da se bo (če se na prizorišču pravočasno ne pojavi kdo, ki zna ceniti tovrstne posladke) vsa reč temeljito pokvarila. Še za svinje ne bo več dobra.

[suzuki]

O Hanzi, zar i iti... :-((( žalostno je brat takole zadevo, čeprav se je na neki točki življenja zgodila vsaj večini, če ne čisto vsem. Tudi meni se je, zato vem kako je težko, kako boli... ampak ni kaj, treba je it dalje.

Življenje je na nek način kot vožnja z motorjem: včasih se pelješ po krasni, spedenani, lepo ovinkasti cesti z noro dobrim asfaltom in uživaš kot pregovorni bubreg v loju, a slej ko prej pride zaflikan ovinek ali odsek poln peska, ali pa tak z luknjami, kjer je treba zmanjšat hitrost in se pač pregurat naprej do tam, kjer nam bo lep asfalt s krasnim oprijemom nudil vse tiste užitke, ki si jih vsi tako želimo.

Želim ti da bi bil tvoj luknjast odsek kratek in da boš čim prej spet na lepi cesti!!!

(itaq maš pa tudi mojo cifro pa kaj pokliči, mi samski moramo skupi držat, a ne :-))