tema, ki naj gre prosto pot

[Manu]

Meni nadvse preljubi D.J. :004 , jaz si bom tvoj nasvet zataknila za modrc, ga bom pa vseeno skušala do neke mere upoštevat, ker je to tvoja tema in si tukaj gazda. Ker je branje res zanimivo :afro1: , tudi če odmislim "naše" poste, sem prepričana, da bo poslej še bolj, ker predlagam popestritev - kaj meniš, morda bi zraven naših/vaših literarnih mojstrovin vedno pripeli še kak komad - potem bi bilo pa RES zabavno.

Drugače pa, da ne bo čiost mim in da ne boš hud name :? :cry: bom zdaj napisala nekaj res lepega. Neki od Ivana Tavčarja. :rolleyes: No, tko. :) Da ne boš reku, da nisem fajn. :rolleyes:

Ravno za tistih dni - in to je bil zadnji, a ne najmanjši vzrok - razpisala je bila njegova milost deželni maršalek sejo deželnega odbora in sicer zaradi slučaja, kateri je v tistih časih z grozo in studom napolnjeval vse kranjsko plemstvo, gospodov prelatov ne izvzemši. Slučaj pa je bil tale! Deželnih stanov soud vitez Janez Sonce se je bil zaljubil v hčerko bogatega ljubljanskega ranarja, kateri si je bil s puščanjem, prodajanjem suhih zelišč in drugim takim trgovstvom pomagal do bogastva. Ta ranar je slovel zaradi svojega bogastva, a še mnogo bolj zaradi svoje hčere, katera je bila res krasna kakor luna v jasni noči. A ranarji so bili takrat zaničevani, in rokodelčič, ki je šival usnje ali pa krpal platno in živel slabo, pogledaval je z velikim zaničevanjem po našem ranarju in njegovi hčerki. In vsakdo je menil, da ji usoda ne bode dodelila drugega ženina, če se ne oglasi sinek kakega zaničevanega ranarja, ki jo je lahko vzel, ne da bi si nakopal sramoto nase in na hišo svojo! Pa stvar se je zasukala drugače. Pričelo se je govoriti po mestu, da je mladi in plemeniti Janez Sonce zaljubljen v Ano Rozino in da lazi k nji v tihih večerih. Ali saj se poznajo plemenitniki! Taki gospodje si napravljajo kratke čase ter imajo svoje igre!

In ona, ranarjeva, je kakor nalašč rojena za take šale! Ko se je naveliča, pa bode zašlo to "sonce" in in nikdo mu ne bodo mogel ničesar očitati, ker je morala takoj vedeti, kam vodi taka pot! In meščanstvo se je smejalo. A smejanje se je izpremenilo v strmenje, ko je nekega jutra počila po mestu novica, da se Janez Sonce poročuje pri očetih kapucinih z Ano Rozino. Vse mesto je skupaj vrelo. In res je prišel Janez Sonce iz male cerkve, in, vodeč Ano Rozino s seboj, šel je v svojo hišo ž njo kot ženo, katera se mu je izročila po božjih zakonih. A kak je bil pri tem! Svetlih oči je stopal v bleščeči svoji obleki po ulicah ter se smejal plemenitim znancem, ki so se čudili ter odpirali usta. Med vicedomskimi vrati je srečal deželni glavar, ekscelenca Volk Engelbreht Turjaški, svatovsko družbo, ki se je polna spoštljivosti stiskala v stran, da bi se napravil prostor velikemu gospodu in konju njegovemu. Zagledavši deželnih stanov souda, pobrzdal je Volk Engelbreht in ustavil svojega konja ter zbadljivo povprašal, je li Janez Sonce zašel med nemške komedijante, da o belem dnevu v tej družbi okrog lazi. Ali mladi "deželan" se je globoko priklonil, prijel Ano Rozino za belo ročico ter dejal glasno:

"Ekscelenca, Vaša milost, to je sedaj moja žena!"

B)

[klimbra]

Prvi pralni stroj.........je vsaj po zagotovilih RKC izumil bog!!!!!

Ustvaril je žensko z dvema rokama,dal ji je bližnji potoček poln bistre vode in sipkega proda za odstranjevanje madežev.Seveda ji je v vsej svoji dobroti poklonil tudi moškega,ki se salamensko trudi,da s svojimi prehranjevalnimi in drugimi navadami vneto skrbi,da dragi nam ženici ne zmanjka dela.

In glej ga hudiča......zadeva je z manjšimi izboljšavami delovala tisoče let......potem pa se pojavi................jojjjjjjjj prejojjjjjjjjjjjjjj........... nek feminizirani "moški" in v pomoč damam izumi PRALNI STROJ.

Ta izum je ......vsaj po mojem mišlenju................ najbolj vplival na ženske v vsej njihovi zgodovini zavedanja in obstoja.Pričel jim je ostajati dragoceni čas,lahko so opravile 10x več pranj kot prej,moški enostavno ni mogel več zagotoviti dovolj umazanih cot,da poteši njihovo pradavno željo po pranju,kar pa je najhuje........glede na to,da so ženske nekam čudno inteligentna bitja........so dame ugotovile,da se da z nekaj šolanja in prikritih groženj celo moškega naučiti,kako naj ......prosim lepo.............SAM opere ne samo svoje,pač pa tudi njeno perilo.

In kako naj sedaj ženske zadovoljijo svojo željo,ki jim je bila dana že s prvinskimi geni??????? :? :? :hmm: :hmm: :hmm: :hmm: :hmm: :hmm:

[SiR]

ah ja ,pralni stroj = najbolj pomemben predmet pri osamosvajanju sinčka od mamice ;)

[Manu]

ah ja ,pralni stroj = najbolj pomemben predmet pri osamosvajanju sinčka od mamice ;)

Sploh če ma joške, pa ritko, pa muco :rolleyes: .... mislim, pralni stroj.... :o ,da ne bo pomote.... :)

p.s.

Sym, D.J. bo spet hud. :cry: Dej kej od Tagoreja napisat. Al pa od Predina vsaj. :wacko:

[Nata]

O:-)

pokončno stoje zravnana in neomajna se ne premika nikamor vztraja na svoji impulzivni naravi in prepričanju da druga stran gradi perpeto mobile na majavih temeljih. ustvarjati energijo iz nič in jo pošiljati naprej je uspelo samo še mislim ki niso prenesli pretvorbe v drugo agregatno stanje oprijemljivega dokaza. položi name temelje svojega bistva in prepusti drugim da ocenijo če preobleka za maškarado izpolnjuje svoj namen. zapusti kotiček domačnosti in pojdi z menoj odkrivat neznane planote neskončnih dolin gubastih in strmih brez smerokazov opremljenih in brez zemljevidov obstoječih v najinih sanjah. naj ne bom edini junak ki je prehodil kalvarijo svoje bitke za tvoj obstoj.

O:-)

[Alla]

Brezhibnost pomeni, da, ne glede na to, kaj delaš, narediš to po svojih najboljših močeh.

Carlos Castaneda

[Nata]

:wacko:

a se nismo zmenili, da za brezvezno nabijanje kr neki tjavendan imate temo čvekanje ki naj gre prosto pot ???... :? :hmm: :ph34r: ... a je res tako zelo težko prebrati temo od začetka in si razjasniti čemu je sploh namenjena ??? ... :( :? :hmm: ... al ste res vsi tako zelo nepismeni in glupi ??? ... :? :hmm: :angry: ... ama res ... :SS

SymRu sporoča: sem nabijanje v glavnem ven pometal v drugo temo ... at your service :P

Popravljeno Februar 4, 2004. Popravil SymRu

[Alla]

Veliko govorimo,

malo ljubimo

in preveč sovražimo..... :( :unsure:

Alla :wub:

[Furioso]

Hopla, kaj pa, če je vse to res? :P

[Pervy]

Veliko govorimo,

malo ljubimo

in preveč sovražimo..... :( :unsure:

Alla :wub:

a lahko malo popravim :devil: ?

Dosti preveč govorimo,

dosti premalo se ljubimo

in ravno dovolj sovražimo,

da včasih saj kdo zato utihne!

:ph34r:

[Nata]

:blink:

človek lažje diha,

če drži jezik za zobmi ...

:blink:

Primum nil nocere ...

:blink:

[Vale]

Nezvestoba

je samo varanje

samega sebe.

[Vale]

Greh je tista pokvarjenost,

ki si jo čustveno povzročaš sam,

katere pa se s svojimi mislimi,

nikakor ne moreš otrest,

oprostitev sebi in drugim

moraš zato, vedno "izrečt"

in za to, tudi kaj "narest".

stojči Stojan Svet

[Vale]

Če pomisliš,

da je današnji dan,

tvoj zadnji dan

in da se jutri,

ne boš več prebudil,

kaj bi prav zdajle,

dobrega še postoril?

In zakaj tega ne storiš?

In kako veš, da ni?

stojči Stojan Svet

[Vale]

Vzgojili so plemenite konje Lipicance,

ki ne znajo plesov človeške zmešnjave,

za to redijo dresirane konje Trojance,

vprege urnih nog, Zlodje brez glave.

Gradijo številne mostove in dolgove.

Mule izčrpane padajo v strugo in blato,

se plezajo na spolzke rečne bregove.

Brez dela se umira - sveti se zlato!

Polita vladavina s penečim je vinom,

gojijo se klovni za svojo nespamet.

Z okuženo slino gospe, slo in prezirom

so popacani po licih. Rdečilo ni žamet.

Grehi padajo zloženi name in nate,

suha bodo leta, suhe bodo krave,

nepremičen je čas pameti prave,

zgarane mnoge so roke, spočite krvave.

Na vratih poglej, črno stisko! Baroška

pada ti v objem na pragu vzdihljajev.

Je vdova malika. Vdana je vžigu, a pozna

je njena cvetoča krošnja v maju.

Niso še razčesani njeni skuštrani lasje.

Jutro je. Ni še umila sledi s svojega obraza.

Sem ter tja se maje, postoji zaspana stoje.

Gledam jo v oči. Še nima pravega izraza.

...o0o...

Piše: Tatjana Malec

[D.J.]

vedrina skorajšnje uresničitve je pogubno zaplesala pred ustvarjalčevimi očmi in se zapletla v osvobojeno stanje odrešilnega momenta v precepu zamisli neodpisane pomote, ki je omogočila pretresljiv vzpon zaželjenega odstopa med trenutno še precej šibke silnice moči elementov

kvazi, so rekli, ustroj potemnjenega začetka je bil težke boje v obupnem poskusu neizpovedne ideje, ki je strnila dvostransko mogočnost v situacijski prelom in občasno lebdečo komoro, polnjeno s tlačenimi ideali splošne lepote

kakorkoli zasukan lestenec je oddajal le bledikasto in sebi nevredno svetlobo, ki je precej uspešno delovala le na stanje najmanjših in malo večjih struktur, ki v obstoju uspešno povečujejo obseg glede na prvotno funkcijo bistva

popolnoma neizmerljivo, absolutno neverodostojno in le v očeh posameznikov stabilno je bilo ogrodje momenta doseženo, praktičnost je v žalostni pogubi izgubila stalnico v krožno širečem se siju vezenega časa in neetika je uspešno začela popolnjevati izgube krošnjasto razraščenih a na žalost malignih kristalov, tako cenjenih, pa tako nevarnih

danes in pa po zelo dolgem času nasploh bo zopet napočil trenutek, ko telo postane obsedeno od najrazličnejših subtanc, ko se obzorja razširijo v nepojmljive širjave, skoraj epske višave; mar bom spet pijan? bo to že drugič danes? je za to sploh potreben opijat?

odgovor je retoričen, znan vsakomur na njegov način, ki ga utrjuje s podlago misli, spominov, izkušenj in modrostjo, pridobljeno v zoni imenovani obstoj

k sreči je splošna raba izvlečkov posameznih gibov predela v sredini centra zaznave dopustila in podprla izvršitev dejanja in s tem omogočila spočetje pretanjeno dovršene momentalne zareze, ki se kleše skozi večnost v učinkovitem razmerju med preteklostjo in sedanjostjo, katere trend je beg v..? no kaj, moje glave pametne

seveda, razvleček četrte dimenzije, ki ne obstaja, je pa dobro planiran na nivoju zavedanja in v vse večji meri tudi nasproti največji sili, ki obkroža to mistično besedo imenovano: prihodnost

mar bo in kakšna bo? zelena, črna, bela, mešana? vesela, žalostna, splošna? kruta, enaka, učinkovita?

zanamec bo vedel odgovor a ga ne bo niti zanimal

I'm back, back in black

[Vale]

Nihče nima pravice,

da me uči,

kako naj bom srečen.

Immanuel Kant

[Pravokotar]

Sedela sva na vegasti klopci v senci nečesa, čemur bi le z največjo mero prizanesljivosti lahko rekel jablana. Kriza in jaz. Govorila nisva prav veliko. Kriza je namreč bolj slabo artikuliral. In poleg tega je bil tiste vrste model, ki ga je nerazredčenega jako težko prebaviti. Občasno je znal zagreniti kot gluha svinja. Odtod tudi njegovo partizansko ime.

Pred vsakim od naju je stala pirovska flaša, ker je bil takrat pir v piksnah še znanstvena fantastika. Ne spomnim se več, ali sta bili flaši napol polni ali napol prazni. Dobro pa se spomnim, da so cigarete, ki so ležale na klopci med nama, sesvaljkale neutrudne roke delavk v TUT KOM PRILEP. Tako je namreč trdil napis na zavojčku. TUT naj bi pomenilo "tutun", kar je exotična beseda za tobak, najbolj verjetno privzeta iz turščine. KOM seveda pomeni "kombinat", ker je bilo tiste čase na področju vzhodne Evrope bogokletno govoriti o podjetjih. PRILEP je pa eno gnezdo v Makedoniji, po katerem sta bojda v sivi davnini harala mrka junaka Kraljevič Marko in Ljutica Bogdan. Bil sem enkrat pred leti precej pomotoma v Prilepu in še do danes mi ob omembi tega imena vstane pred očmi podoba tobakovih listov, ki so se, nanizani na konopce, sušili pred vsako bajto. In blazne vročine, ki je naš tedanji avto (renault 10) spreminjala v mikrovalovko.

Vroče je bilo tudi v bednem približku sence, kjer sva tistega popoldneva voluharila s Krizo. Čas je lepljivo mezel mimo naju in v kali zatiral kakršnokoli lucidno misel. Vsaj zase vem, da je bila moja glava polna užaljene skreganosti z nepravično usodo, ki je vse prijatelje širokogrudno expedirala na Jadran lovit Švabice in Čehinje (kar je bilo takrat moderno), mene pa priheftala na razkuhan makaron z imenom Ljubljana. Kaj je tuhtal Kriza je bilo pa itak povsem nemogoče ugotoviti. S psihoanalizo indijanskega totema bi imel bistveno lažje delo.

Skladno z dogajanjem v glavi je bil moj pogled brezizrazno prilepljen na cesto, ki je seveda vodila proti centru mesta. Pa tudi ven. Odvisno pač, v katero smer si se napotil. Cesta je bila še makadamska, luknjasta in vsake toliko so jo zalivali s smrdljivo rjavo tekočino, ki smo jo mulci imenovali konjska scavnica. Zalivali so zato, da se ne bi prašilo. Ob robu ceste je stala vrsta lesenih kandelabrov, na vrhu pa so bile napete žice, po katerih se je pretakala elektrika. Kandelabri so bili jako pripravni za vrezovanje prestreljenih srčkov in začetnic imen. Glede na to, da sem svoje vrstnike opazno prehiteval v rasti, je bilo moje srčke in začetnice iskati nekje pri zgornjem robu dosega.

Kar se začne v mojem vidnem polju nekaj premikati. Najprej je bila pika nekje v bližini gostilne Turk. Nato so bile tri pike poleg nepremične pike, za katero sem vedel, da je spomenik narodnemu heroju. Nazadnje so bile Malči, Fanči in Tilka. Tri deklice iz soseščine, nekako mojih let.

Prišlo mi je na ušesa, da Malči nosi tudi krstno ime Amalija. Kot zaveden komsomolec seveda nisem imel blage veze, kaj krstno ime sploh pomeni. Vendar mi hudič ni dal miru in sem začel mozgati, kakšna naj bi bila krstna imena ostalih dveh. Po temeljitem tuhtanju sem se odločil za Fafanija in Utilija. Vprašal pa seveda nisem nikoli.

Dekletca so bile sestrice. Trojčice. Vendar sodim, da svet še ni videl tako različnih trojčic.

Amalija je bila baročna. Kompletirana iz različno velikih balončkov, ki so vsak po svoje nihali na nevidnih gumilastikah. Njen sicer čedni obrazek se je nenehno pačil v vsemogoče grimase, zaradi katerih sem imel vedno vtis, da gledam neposredni prenos iz kakega kabuki teatra. Amalija ni bila moj tip.

Fafanija je imela štrenaste lase, ki so neubranljivo spominjali na razkuhano zelje. Imela je tudi rokokojsko oblikovane noge. In da je bila zadeva zares kritična, je na te noge običajno navlekla še najlonke s črto, ki je seveda verno sledila krivuljam in splošni vtis še poudarila. Ne, tudi Fafanija ni bila moj tip.

Utilija je bila videti, kot bi njen avtor kolebal med gotiko in renesanso, vmes pa bi se mu še sfuzlalo in bi se vrgel v čisti kubizem. Na asketskih nožicah s komaj omembe vrednimi koleni in stegni je denimo obetavno nihala sočna in čvrsta kanta in tako naprej, vse do obraza, ki je bil itak poglavje zase. Lahko bi ga narisal veliki Pablo za diplomsko nalogo. Z levo roko. Mogoče me je ravno zaradi teh nasprotij Utilija zanimala bistveno bolj kot ostali dve in moj pogled je ostal čvrsto prilepljen nanjo. Pravzaprav na njene prsi, ki so po neki nedoumljivi optični prevari postajale vse večje in so se pozibavale pod povsem odvečno poletno bluzico. Prišla je že tako blizu, da sem razločno videl napete bradavice, ki so grozile, da bodo razparale umetno svilo, iz katere je bila bluzica sešita. In ker mraz nikakor ni mogel biti vzrok tega naravnega pojava, sem seveda domneval, da je Utilija vzburjena. Domišljal sem si, da bo to bržčas zaradi mene, kar mi je godilo in sprožilo živahno dogajanje v mojih kavbojkah, seveda mnogo pretesnih za tovrstne spektakle.

Ravno sem se odločal, ali naj začnem misliti na fuzbal, ker se nisem spomnil nobene bolj dogočasne teme, ki bi lahko obrzdala (rahlo boleče) dogajanje, ko se je iz otopelosti prebudil kolega Kriza. Privzdignil je stegno, gromko prdnil in v mojo veliko grozo jasno in glasno (kot se mu ni posrečilo še nikoli v življenju) artikuliral:

"ČAO, PIČKE, GREMO FUKAT??!!"

Potem pa se je nemudoma pogreznil nazaj v prejšnje stanje. Čar je bil prekinjen, fuzbal je spet postal nepotrebna navlaka in tudi Utilijine bradavičke so hipoma izgubile svojo čvrstost. Pač pa se je naravnost vame z zaničljivim obtoževanjem neomajno zapičil pogled njenega levega (modrega) očesa, medtem ko je desno (rjavo) zrlo nekam navzgor in menda obtoževalo tudi samega Boga, da dopušča take svinjarije.

Sestrice so odmigljale mimo in prodirale naprej proti kasarni, ki je stala na koncu ulice. Zadnje, česar se spominjam, so rokokojske krivine Fafanijinih nog, ki so zaradi pripeke navidezno bingljale kakih deset centimetrov nad cesto.

Potem se ni nekaj časa dogajalo nič. In ko je čas, določen za dogajanje niča minil, je Kriza ponovno prdnil, na dušek dokrajčil svoje pivo, rignil (se razume) in se brez naglice ter brez pozdrava namenil nekam v nastajajoči mrak. Opazil sem, da so na klopci ostale cigarete iz TUT KOM PRILEPa, vendar nisem vpil za njim.

Čez kakih štirinajst dni je Krizo iz Ljubljanice nekje pri Fužinah potegnil ribič.

In danes, tri desetletja po dogodku, je nastala tale nebuloza z delovnim naslovom

Smrt in tri gracije

[Manu]

Pepe. Hvala. :004

[klimbra]

Hladen večer.

Veselil se je bližajočega srečanja s prijatelji.....vse pod pretvezo,samo , da jo bo spet videl.

Le kaj naj ji reče,kako naj se obnaša......rahlo je zardel , pogledal okoli,če je morda kdo opazil.....nič........klepet in zabava okoli njega.

Mu bo spet pomežiknila,tako kot zna samo ona?Bo spet pogledal vstran,odigral pogovor z bližnjim sosedom.....?

Vroč čaj ga greje v roke,čas teče,nestrpnost in pričakovanje.

Vstopi..........ni sama......kaj zdaj?????Spet si je sam kriv.....cagav fant........nikogar ne more obsojati,samo sebe in svojo neodločnost.......vse odmaknjene poglede,morda strah pred njo.....samim seboj in dogodki,ki bi lahko sledili......???????

Bežen pogled,nasmeh,Živjo......konec za danes!

Sicer pa.......tako ali tako bo kmalu prosta......in vse se bo kot v neskončnem krogu ponovilo.CAGAV fant..........mu je odzvanjalo v ušesih.Cagav fant........ so kričale stene.CAGAV fant........so govorili koraki,ko je odhajal tja,kjer je sam,kjer so mu dovoljene sanje........kjer je najbolj pogumen moški na svetu.

Nič se ne spreminja....nenadoma pa poči!!!!!!!!!!!!!

Potem kot izgubljan tava v temi.....je res potrebno,da najprej zaboli,potem pa tista cagavost neznano kam spuhti? Obstajajo za to morda tudi drugačne rešitve??????

Čaka na klic.Mobi v roki je vroč,kot razbeljen likalnik.Tišina.....tišina tam,kjer je sam sebi dovolj.Spet se ga poloteva cagavost,ne glede na to,da je trdno sklenil....NIKOLI VEČ. Išče rešitev,ki se kaže nekje na koncu temačnega labirinta blodenj njegovih misli.Bo zmogel?Ne bo spet odnehal sredi poti in se potem sam sebi smilil.Bo lahko presekal to neodločnost,to navado,to samozadostnost neskončnega trenutka.................trenutka,ko se zave,da je spet vse izgubil.........se bo potrudil in šel naprej???????

Morda......ali pa ostane CAGAV FANT.

[klimbra]

Spet bo videl tiste nagajive oči......se bo uspel premagati in biti "pravi" moški?

Dan odločitve.....si je rekel sam.Nekaj mora narediti,saj se bo drugače razpočil.Srce pravi eno.....spomini čisto nekaj drugega.Prav ti ga držijo na stari poti.Poti ki nima jasne perspektive.Pa jo ima druga?????Je druga pot kaj bolj ravna,ima manj zavojev,skritih pasti,temačnih lukenj.

Sedi med štirimi stenami,misli bežijo nazaj.Morda bi moral vse skupaj že davno spremeniti.On???????? CAGAV FANT????? Stare mame so mu govorile: CAGAV fant ni še nikoli pri dobri punci spal.Pa so imele prav????Kaj ni to samo pot v neznano in šele ko je bolečina močnejša kot sreča opaziš svojo napako.

Kje je vzrok njegove bolečine,mar si jo umišlja......tako kot si umišlja,da ga bo tisti čudoviti pogled rešil iz vsega,v kar se je zakopal sam???Mar bo zavrnjen z vseh strani?????

Možgani mu pravijo,naj bo že končno odločen in stori tisto,kar si je zadal.Pa mu drugi glas ponovno daje upanje,da mu ne bo potrebno spreminjati nečesa,za kar se je tako boril,prepričeval samega sebe,da je največ,česar je sploh vreden,da je večni dolžnik.......po drugi strani pa izrabljen,duševno in telesno......z občutom otroka,ki ga porinejo v kot z oslovsko kapo na glavi.

CAGAV,cagav mu odmeva v ušesih,čeprav ne sliši ničesar okoli sebe........tišina vpije!!!!!!!

[Vale]

Kar naenkrat ga je zadelo. Še vedel ni kdaj, ampak kar naenkrat je bila v njegovih mislil. Ko je zatisnil oči je videl njo, njene drobne oči in nasmešek na njenem obrazu. Tako zelo simpatična je bila in tako zelo drugačna od vseh, ki jih je poznal. Rad se je pogovarjal z njo. Trenutkov, ki sta jih preživela skupaj je bilo malo, so se pa tisti, ki so bili, še dolgo potem odvijali v njegovi glavi. Premlel je vsako njeno besedo, vsak njen gib, kretnjo, pogled, nasmeh ... Tako različna, pa vendar tako enaka ... iz dveh popolnoma drugačnih svetov, pa vendar po duši sorodna ... Kadarkoli jo je zagledal se je v njem prebudila tista iskrivost, ki jo je že toliko časa pogrešal ...

... odprl je oči ... zopet je samo sanjal ... le zakaj se je zbudil, ko pa je bilo tako lepo ... mogoče se mu pa sanje le uresničijo ... zopet je priprl oči ... bila je tam ... samo njegova ...

W.

[klimbra]

Zaskrbljen je blodil po svetu.Preganjalo ga je spoznanje,da za priprtimi vrati sliši stroje,trume delavcev,ki prebijajo pot proti svetlobi.Kadarkoli je poškilil skoznje,je videl napredek.Pot je postajala ravna,vsi ti silni ovinki in pregrade so izginjali.Tam daleč v daljavi,neskončno daleč,pa se je z muko zaznavala svetloba.

Za zaprtimi vrati pa tišina.Le nežno se je slišal zrak,ki je šumel v prostoru.Le kaj je tam.Je tam že narejena pot,je tam že luč.Kako vznemirljivo je razmišljati o nečem,kar ne upaš preveriti.

[Vale]

V parku nekega mesta sta stala bukva in hrast.

Bukva je bila že v zrelih letih, gospa z zavidljivimi izkušnjami, zato je od svoje okolice terjala, da jo pozdravljajo v skladu z njenimi leti. Svojega soseda gospoda Hrasta je primorala, da je vsako jutro privzdignil klobuk in zamomljal v skladu s protokolom: “Gospa Bukva, dobro jutro!” Nakar je gospa Bukva, polaskana, odgovorila: “Gospod Hrast, tudi vam dobro jutro!”

Gospod Hrast in gospa Bukva nista bila navaden hrast in navadna bukva, ampak sta bila precej zagledana vase; bila sta nečimrna. Namreč, imela sta navado, da sta se celo jutro lišpala. Vsak listek se je moral sijati, tako kot se sijejo ravnokar pološčeni čevlji gospoda župana in vsaka veja se je morala prepogibati pod načrtovanim kotom. Saj onadva nista kar tako. Stojita v glavnem mestu, v glavnem parku, najpomembnejši ljudje ju občudujejo, zato morata posebej paziti na svoj videz.

Gospod Hrast je bil na skrivaj zagledan v dično gospo. Kako se je razveselil, ko je zapihal močen veter in so se njune veje dotaknile. Ob vsakem dotiku je Hrast vzel dva, tri njene listke in jih vsak večer pred spanjem poljubil.

Sploh ni vedel, kako se ji približati. Bila je tako nedosegljiva, tako lepa, sigurno ji ne manjka snubcev. Koliko noči ni prespal, ko je koval načrte. Toda zjutraj je vse odvrgel, vsi so se mu zdeli obsojeni na neuspeh.

Prišla je jesen.

Tista jesen je bila še posebej mrzla in vetrovna. Veter kar ni hotel pojenjati. Gospod Hrast je bil sigurno edino bitje v mestu, ki se je tega veselilo kot otrok.

Nekega jutra pa so nastopili mrzli sibirski vetrovi. Potegnilo je tako močno, da je odpihnilo vso listje tako z Bukve kot s Hrasta. Gospod Hrast se je nežno oklenil njenih ročic, jih stisnil v svoje in ji rekel: “Nikoli več te ne spustim.”

Gospa Bukva se ga je oklenila. Nikoli prej kot v tem trenutku se ni zavedala, kako je navezana nanj.

Irena Matovič

[klimbra]

Begala so ga zaprta vrata.....begal ga je pogled na pot,ki se je nakazovala tam,kjer ji je lahko sledil s pogledom.Le zakaj ga oboje tako privlači.Je to človeška neustavljiva želja po raziskovanju??????

Samo , kaj je potem krivo,da ne upa odpreti vrat,za katera si misli,da ga kličejo,za katerimi sliši nekaj popolnoma drugega.Sliši prijetne zvoke,kot bi pomlad klicala prve metulje na cvetove svojih vzscvetelih dreves,da opravijo svojo dolžnost.Mar je to strah pred neznanim.....strah kot ga je začutil že jamski človek,preden je vstopil v neznano votlino.Srtrah pred jezerom iz katerega je pil vodo.Morda se je bal,da mu prav to......nepresihajoče jezero ne nudi vse kar potrebuje......vodo,da si poteši žejo,hrano,da si poteši lakoto?

Toda prva vrata ga hranijo,mu ponujajo pijačo,ni mu potrebno iskati bistre tekočine,saj ve kje jo lahko najde.Ve,da je okusna,hladna,ravnopravšnja.....takšna kot jo potrebuje,pa čeprav je z iskanjem tega izvira porabil veliko časa.

Popravljeno Februar 24, 2004. Popravil klimbra