tema, ki naj gre prosto pot

[kekec III]

LEPO JE ŽIVETI,ŠE LEPŠE MLAD UMRETI…

Tako je s prstom napisala v novozapadli sneg Mojca M.,sedemnajstletna dijakinja bežigrajske gimnazije, preden se je zaklenila v očetovo garažo,sedla v avto in vžgala motor.

Tisti večer,ko sem zvedel za njeno smrt,je pri meni dolgo gorela luč.

Oni,ki so bili na njenem pogrebu in so jo videli na mrtvaškem odru,so trdili,da je bila lepa kot Sneguljčica, ki ji je hudobna kraljica zavdala z zastrupljenim jabolkom.

Revica,ni bila za ta svet-so smrkale njene sivolase tete,iz profesorskega zbora pa je bilo slišati namigovanja o pogubnem valu romantičnega svetobolja,ki je zajel današnjo mladino.

Vendar so tisti, ki brskajo po tujem umazanem perilu, našli za njeno dejanje veliko bolj prozaično razlago.Menda je imela razmerje z nekim poročenim moškim in ko je z njim zanosila, se iz strahu pred starši ne več upala prikazati domov.Širile so se govorice,da so starši zahtevali obdukcijo,ki je pokazala ,da je bilo dekle,res noseča.

Po Mojčini smrti se je moje življenje v marsičem spremenilo:

Niče več nisem hodil po pouku opazovat kdaj bo stopila iz šole,nič več me ni bilo na drsališče v Tivoli,kamor je pozimi vsako nedeljo hodila drsat,nič več nisem hodil na gimnazijske plese zbirat pogum,da bi jo prosil za ples in tudi sprehode po Razgledni poti sem opustil,saj sem tudi tja hodil zaradi nje.

Osemindvajset let je že minilo od tedaj, med svojimi papirji še vedno hranim iz časopisa izrezano in od časa porumenelo osmrtnico z datumom 20.02.1976.

Tisti, ki so jo poznali,njeni učitelji, sošolci, znanci (prijateljev ni imela ) so imeli pozneje marsikaj povedati o njej: da je bila preračunljiva, hladna, ohola, stremuška, pokvarjena…

A , jaz vem samo to, da je bila lepa.

In to mi zadostuje.

Naj bo tale skromen spis – namesto cvetja na njen grob….

[Manu]

Ma Keky, dej nehi no... to si že enkrat objavu.... :004 :wub:

[kekec III]

Ma Keky, dej nehi no... to si že enkrat objavu.... :004 :wub:

..in bom vsako leto...

[Vale]

Iskrivi pogledi, prešeren smeh, dotiki rok ... potem pa kar nenkrat tisti izraz na očeh ... odprla je vrata ... in rekla ADIJO ... hladno, mrtvo hladno ... sploh ni več vedel ... nič ni več vedel ...

[klimbra]

Iskrivi pogledi, prešeren smeh, dotiki rok ... potem pa kar nenkrat tisti izraz na očeh ... odprla je vrata ... in rekla ADIJO ... hladno, mrtvo hladno ... sploh ni več vedel ... nič ni več vedel ...

Bedasto je buljil v kljuko.Kot bi pričakoval,da se je samo za trenutek nagajivo skrila......pač toliko,da ga malo prestraši.Srce je nabijalo sekunde,minute.....nič se ni zgodilo.Kljuka je ostala mirna.Nič ni zašumelo na drugi strani.

Kot presekan je stal,stal,stal.......pa premakni se že človek.Hodnik je dolg,na njemu je mnogo vrat.Poznaš tretja,morda četrta.......Vedno lakho škiliš kaj se dogaja za prvimi,morda boš upal poškiliti tudi,kaj se skriva za drugimi.......

Popravljeno Februar 25, 2004. Popravil klimbra

[Vale]

Iskrivi pogledi, prešeren smeh, dotiki rok ... potem pa kar nenkrat tisti izraz na očeh ... odprla je vrata ... in rekla ADIJO ... hladno, mrtvo hladno ... sploh ni več vedel ... nič ni več vedel ...

... in ko sta se čez nekaj časa zopet srečala se je vprašal ... le kaj sem sploh videl na njej ... v bistvu zgolj masko, pod katero se skriva oseba, ki je sploh ne pozna, ne ve o njej nič ... ja najlepše se je zaljubiti v podobo, ki si jo je sam narisal, v bistvu pa sploh ni resnična ... resničen je samo njej obraz, vse ostalo je bil le del njegove domišljije ... ah, spet je za trenutek zgubil glavo in hvalabogu jo je hitro našel in jo postavil na pravo mesto ... do naslednjič seveda ... pozna se in ve, da se mu to nenehno dogaja ...

[Manu]

..in bom vsako leto...

Prav. :) Če si se tako odloču. :004

[klimbra]

Bedasto je buljil v kljuko.Kot bi pričakoval,da se je samo za trenutek nagajivo skrila......pač toliko,da ga malo prestraši.Srce je nabijalo sekunde,minute.....nič se ni zgodilo.Kljuka je ostala mirna.Nič ni zašumelo na drugi strani.

Kot presekan je stal,stal,stal.......pa premakni se že človek.Hodnik je dolg,na njemu je mnogo vrat.Poznaš tretja,morda četrta.......Vedno lakho škiliš kaj se dogaja za prvimi,morda boš upal poškiliti tudi,kaj se skriva za drugimi.......

Zamislil se je......vedno je bil prepričan,da se pozna do obisti.Kako veliko napako je delal celo življenje.

So mu morali drugi odpreti oči.Je bilo to res potrebno??????

Nedvomno,moral je začeti tam,kjer je pravi začetek.Vedno od številke 1 naprej.Moral si je priznati,pa čeprav z odporom do svoje zmote,da je kljub vsemu kolektivno bitje.Da omejevati samega sebe ni pravilno.Da je treba odpirati vrata,ne pa kot politi kuža čakati pred njimi,da se te nekdo usmili,ti nameni bežen pogled,ali pa ......sreča vseh sreč.....vrže kost,ki je ostala od neke,že davno pozabljene pojedine........na oberi jo do konca.........

[klimbra]

Premražen.......moker.....

Koliko bolje delujejo možgani sredi temačnega gozda, ko ubiraš pot v neznano.

Globok sneg se vdira pod težo telesa. Škriplje. Z dreves se vsipava sneg,ki ga je natreslo pred dnevi.Vedno pade za vrat.....trenutek streznitve?????? Ali samo opomin,da se veje samostojno rešijo bremen.Vetra ni zaznal,tudi v krošnjah dreves ga ni bilo slišati.Smreke so stale pokončno,že mnogo let so kljubovale teži,ki jim jo je nalagala narava.Ne ni bilo pomoči........same so opravile......same so snele težak nahrbtnik snega in se pripravile na novo pošiljko,ki je prav ta trenutek lahno pršela spod sivega neba.

Zagledal je ptico,ki je iznenada poletela ...... morda v varnejše skrivališče........ in spet se mu je vsul sneg za vrat.

Tudi smreke imajo pomoč........

[Pravokotar]

Agaton je stanoval v četrtem, zadnjem nadstropju starega bloka nasproti železniške postaje. Bila sta si celo nekoliko podobna, Agaton in blok. Oba nizka, široka, oglata. Zdelo se je celo, da se z obeh na enak način lušči pročelje.

Agaton je bil svojčas železničar. Enako kot pred njim njegov oče in njegov ded. Svoj poklic je opravljal brez navdušenja, vendar z nekakšno mrko zagrizenostjo. Dan za dnem je hodil med vlaki, v težkih čevljih, temno modri uniformi, s čepico na glavi in s kladivcem na dolgem ročaju trkal po zavorah. Nekega zimskega jutra mu je na poledenelem peronu spodrsnilo. Opotekel se je na tire in zbil ga je mimovozeči tovorni vlak. Po treh tednih se je prebudil iz kome. Ko se je po dobrem letu vrnil iz zdravilišča, ga je v službi čakala odločba o invalidski upokojitvi. Brez besede jo je vzel in odšel domov.

Njegovi dnevi so potekali monotono. Vsako jutro natanko ob desetih se je odpravil v trgovino. Kruh, mleko, škatlica cenenih cigaret brez filtra, steklenica encijana in štiri steklenice piva. Včasih makaroni, sladkor, kilogram krompirja. Le redko jajca. Meso skoraj nikoli.

Ob enajstih se je vrnil v stanovanje. Zložil je stvari na police in se pred svojo oblastno, cestnemu valjarju podobno ženo umaknil na balkon. Ženi je bilo ime Zala. Povsem neprimerno. Poročila sta se mesec dni po neki sindikalni zabavi. Še kak mesec ali dva kasneje se je izkazalo, da je bil Zalin alarm nepotreben. Morda celo zaigran. Vendar za Agatona poti nazaj ni bilo. Vztrajal je v zakonu z isto mrko zagrizenostjo, ki ga je gnala tudi skozi leta službe. Zala ni več hotela čistiti stranišč in je ostala doma. Njeno nekoč jedro telo pa je dobilo velikanske razsežnosti.

Agaton je sedel na zasteklenem balkonu in opazoval železniško postajo. Pozimi ga je zeblo, poleti se je pražil na žgočem soncu. Ob dežju mu je kapljalo na glavo. Poznal je vozne rede vseh vlakov in kontroliral je njihovo točnost z žepno uro. Poznal je tudi že veliko potnikov, ki so ob vedno isti uri hiteli na vedno isti vlak. Nikoli si ni skušal predstavljati, kam hitijo, kdo jih čaka, kakšno življenje živijo. Za kaj takega ni premogel domišljije. Zanj so bili samo žužki. Bolj ali manj redni, bolj ali manj točni. Oddaljeni.

Ko je padel mrak, se je Agaton skozi edino sobo stanovanja odplazil v kuhinjo. Zala je običajno že smrčala. Premagala jo je teža popitega encijana. Njeno telo, podobno nasedlemu kitu, je zasedalo celo posteljo. Agatonu je bilo vseeno. Od nesreče naprej ni več mogel spati. Iz hladilnika je vzel prvo steklenico piva in si jo odnesel na balkon.

Zleknjen v pokrpanem naslanjaču je nastopil nočno stražo. Vlaki so ponoči redkeje vozili. Tudi potnikov ni bilo veliko. Opazoval je velike vešče, ki jih je bilo v svetlobi peronskih luči videti čudno daleč. Žužki.

Neke majske noči, tik pred uro strahov, v katere ni verjel, je stopil na balkon z drugo steklenico piva v roki. Iz daljave je nepričakovano zaslišal zvok. TADAMTADAM-TADAMTADAM... Začudeno je pogledal na žepno uro. Vlak? Ob tem času?? Ozrl se je proti postaji. Z vzhoda je po prvem, opuščenem tiru z veliko hitrostjo švignil mimo vlak. Bel, bleščeče bel vlak... TADAMTADAM-TADAMTADAM... in izginil v nepredirno temo na zahodu. Agaton se je sesedel v naslanjač. Zastrmel se je v steklenico piva v svoji roki in jo odložil na tla. Tisto noč so tri steklenice ostale nedotaknjene. Popila jih je Zala za zajtrk.

Prvega dne ni upal Agaton nikomur povedati o nenavadnem dogodku. Bil je zmeden. Dvakrat je moral v trgovino, ker je pozabil encijan. Ko se je znočilo, je sklenil prste okoli kovinske ograje balkona kot kremplje in čakal. Opolnoči se je prizor ponovil...

Drugega dne je skušal prepričati Zalo, naj ostane budna, češ da ji bo nekaj pokazal. Ob sedmih je že smrčala. Opolnoči je švignil mimo beli vlak...

Tretjega dne Zalo z besno silo zvlekel na balkon. Opolnoči... beli vlak. Zala je s krvavo podplutimi očmi buljila v temo in ni videla ničesar. Tudi slišala ni ničesar. Srdito ga je lopnila s plavutjo in odveslala v posteljo.

Četrtega in petega dne je Agaton čepel na balkonu in tuhtal. Vsak dan je iz trgovine pritovoril po dve steklenici encijana. Hotel je imeti mir. Zala ni ugovarjala.

Šestega dne je Agaton privlekel iz omare železničarsko uniformo in jo skrtačil. S stene je snel železničarski loparček. Spomin na deda, ki je bil postajenačelnik. Ko je padla noč, se je skrbno oblekel. Obul je težke, zloščene čevlje, se pokril z uradno čepico in vtaknil pod pazduho loparček. S pogledom je še ošinil smrčečega kita in zapustil stanovanje.

Postopal je v bližini prvega tira in čakal. Bil je popolnoma sam. Tik pred polnočjo je zaslišal z vzhoda težko pričakovani zvok. TADAMTADAM -TADAMTADAM... Krčevito je sklenil prste okrog zlizanega ročaja loparčka in ga dvignil visoko v zrak. V letih službovanja se je naučil, da na železnici vlada red. Iz teme se je pojavil beli vlak. Zavore so zacvilile in kompozicija se je ustavila.

Z zadržanim dihom je stopil do lokomotive. Strojevodje ni bilo. Podal se je do prvega belega vagona, položil dlan na belo kljuko, odprl bela vrata in po belih stopnicah vstopil. Nikjer nikogar. Samo beli sedeži, po belih tleh bele preproge, na belih oknih bele zavese. Celo napisi "Nicht hinauslehnen!" na belih ploščicah so bili beli. Ni se spraševal, kako je to mogoče. Stopal je iz vagona v vagon. Povsod ista, slepeča, neomadeževana belina...

Vstopil je v zadnji vagon. V njem ni bilo sedežev. Sredi prostora je stal z belo svilo prekrit oder. Na odru bela krsta. Odprta. Za hip je okleval. Toda radovednost je bila močnejša od strahu. Moral je vedeti...

Počasi se je pomikal proti krsti. Milimeter za milimetrom, po beli, mehki preprogi. Njegovi težki čevlji niso puščali sledov. Povzpel se je na belo stopnico pred odrom. Obstal. Zajel sapo. Se ozrl navzdol. V krsti je na belem žametu ležal bel okostnjak. V razkošnem belem plašču iz hermelina. Celo konice repkov so bile bele. Po dolgih, bleščeče belih laseh je vedel, da je okostnjak ženski...

Agaton ni vedel, koliko časa je brez diha strmel v nenavadni prizor. Nato se je okostnjak premaknil. Lobanja se je obrnila proti njemu, skozi votle oči je prosevala belina prazne notranjosti, spodnja čeljust se je na nek čuden način nasmehnila in med belimi zobmi se je zaslišal razločen, šolan glas:

"Bila sem kot siva miška. Potem sem odkrila Persil Power Pearls..."

[klimbra]

Zagledal je ptico,ki je iznenada poletela ...... morda v varnejše skrivališče........ in spet se mu je vsul sneg za vrat.

Tudi smreke imajo pomoč........

Kako je v tem življenju vsaka stvar narejena z nekim namenom.Ni mogel razumeti,kako lahko majhen ptiček usodno vpliva na nekaj tako velikega......lahko bi rekel starega. Verjetno se ta vzorec ponavlja že tisoče let.Verjetno je bil frfotajoči ptič namenoma poslan še na drugo drevo,da pomaga še njemu?????

Škripajoči sneg ga je spremljal celo pot.Počutil se je tako osamljenega,pa vendar ni bil sam.Okoli njega je bilo na tisoče živih bitij,le opazil jih ni.Odkod samota,ko pa se jo je vedno izogibal.......morda pa je samotar in si to nikoli ni hotel priznati???Ne,to ni njegov način življenja.Ve,da si želi bližine drugih bitij,ve,da sam nikoli ne bo mogel biti več srečen,ve,da ni sam.

Tudi nanj čaka neko bitje,ki bo streslo bremena z njegovih ramen........in korak bo ponovno vzravnan,trden,dobil bo svoj namen.

[Pravokotar]

V krogu rumenkaste svetlobe je ležala odprta knjiga. Ljubezen v času kolere. Njegova roka je občasno samodejno polistala po že neštetokrat prebranih straneh. Vendar se tokrat ni kot običajno poistovetil s Florentinom Arizo. Pogled je nepremično upiral v rumeni listič, ki ga je bil zjutraj našel v nabiralniku in ga po neumnosti vtaknil v knjigo za kazalo. Neokusno modre črke so oznanjale

Ples v maskah

Obvezna slika nečesa, kar naj bi predstavljalo živobarvne konfete in papirnate trakce. Smejoči in žalostni obraz. S perforacijo ločen kupon. Številka za srečelov.

Stotič je preveril datum. Nocoj...

Naj gre? Še nikoli ni bil na plesu v maskah. Kako naj se našemi? Pogled mu je zataval po listih knjige, kot bi tam iskal pomoči... Florentino Ariza!

Iz omare je vzel svojo edino, črno obleko, ki ni bila moderna niti takrat, ko jo je kupil. Vendar tega ni vedel. Beseda "moderno" je bila v njegovi glavi res samo beseda. Bela srajca s poškrobljenim ovratnikom. Črne hlače. Črn telovnik. Črn suknjič. Na koncu si je pred ogledalom zavezal ozko črno kravato. Jo snel. In znova zavezal. Negotovo opazoval učinek. Florentino?

Obul je črne čevlje z rahlo razpokanim lakom. V denarnico skrbno spravil vstopnico. V stranski žep suknjiča je samodejno romala knjiga. Kakor vedno, kadar je zapuščal svojo sobo.

Ko je stopil skozi vežna vrata na cesto, je opazil, da sneži. Vrnil se je po dežnik. Plašč je pozabil na obešalniku. Ni hotel še enkrat po stopnicah, da ne bi zamudil.

Kot vedno je prišel prezgodaj. Nagonsko si je izbral najtemnejši kot in čakal. Telovadnica, ki je smrdela po čistilu za parket, se je hitro napolnila. Prehitro, da bi lahko pobegnil. Napol skrit za prašno zaveso je opazoval vrvež na plesišču. Vse je migljalo, poskakovalo, se prepletalo in znova razpletalo.

Moški ga niso zanimali. Samo tisti, ki so bili v svoji sproščenosti igrivi in lepi, so v njem zbujali občutek nekakšne tuje, žolčaste grenkobe.

Zanimala so ga dekleta. Oblečena v indijanke, bolniške sestre, hudičke, princese, gejše... osupljivo lepa bitja z drugih planetov...

Najbolj ga je pritegnila visoka plavolaska sredi plesišča. Oblečena v hula plesalko. Njeni boki so gladko valovili v hitrem ritmu, da jim je komaj sledil z očmi. Ni si mogel predstavljati, da bi jim sledil z rokami, s svojim telesom. Ni bil plesalec. Zaznal je čudno, sladko-topo bolečino in raje preusmeril pogled na njen obraz. Mladosten profil z drzno začrtanimi potezami. Nasmejana usta. Pravilni zobje. Rahlo ukrivljeni lok nosu. "Plemenite poteze," mu je šlo skozi glavo. Svoje misli je oblikoval iz besed, nabranih v knjigah iz antikvariata.

Ko so glasbeniki napovedali odmor, se je hula plesalka ozrla po prostoru. Očitno je iskala prostor, kamor bi sedla. Obrnila se je proti njegovemu kotu. Goreče je upal, da pogled njenih iskrivih oči ne bo prodrl v polmrak. In istočasno, kako neumno, še bolj goreče upal ravno nasprotno.

Boki so zavalovili naravnost proti njemu. Preden je utegnil reagirati, je sedela za njegovo mizo in naročala pivo sluzastemu natakarju. "Bi tudi ti kaj spil? Pivo, kavo, tekilo...?" ga je vprašala. Molče je odkimal in pazil, da ni odlepil pogleda od modrikaste žile, ki ji je utripala na vratu. Drobcen potoček znoja si je utiral pot med njene prsi, komaj zakrite s kito pisanega cvetja.

Počasi je vsrkala pivo iz steklenice in ga radovedno opazovala.

"Kdo si, kaj predstavlja tvoja maska?" ga je vprašala.

Presenečeno je pomislil, da morda Marquez le ni vsakomur tako domač, kot je njemu. Ni vedel, kako naj pojasni. V zadregi je zdrsnil z rokama po svojem črnem suknjiču... knjiga! Rešilna knjiga! Vzel jo je iz žepa in jo položil na mizo pred hula deklico. Tik preden jo je spustil iz rok, je opazil pomoto

Albert Camus: Tujec

[D.J.]

za vsakogar pretresljivo spoznanje pogleda v mo-mentaliteto je odkrilo marsikako podrobnost sicer nevidno očem stvarnika in tudi prilično slabše prikrito celjenje globoko povzročenih ran v postopku in izven njega

zborra je vpila in vila kot preslica tanke pomožne in pri življenju jo ohranjajoče limbe, pri tem pa je bil občasno zadet rob kletke, ki je s svojo črno strogostjo omejevala pretiran občutek sproščenosti, gledano iz oči nepoučenega

ura ni odbila polnoč, ko je druga oseba izven dometa sile statistično-omejevalne sestave prekoračila s trudom načeto sosledje in iz tega se bo nažalost izcimila nič kaj dobra podpora za cremissimo nadpotrebne in s klasično predpostavko podprte nize strumnih združenj

zakaj?, nič kaj dobro, je iskati v soočenju v sami kvaliteti doseženi s pomočjo lastne izbire, ampak vse je popravljivo, zato ne gre obupati na samem začetku zgodbe, kar bo v vaše misli kmalu pripeljalo stanje popolne blaženosti in odkritega, ponosnega veselja

začetek

poln spremenljive energije, poskusov in padcev se naj bi po strmem vztrajanju polet izplačal in točno to se je tudi zgodilo, vsaj upam

zopet je majhen kupček pravilno uravnovešenega naboja prevladal v pozitivni smeri, ki pa brez dodatnega pojasnila za seboj potegne tudi morebitno neljubo nevšečnost, sicer prednapovedano a v človekovih mislih še vedno iz razdalje gledano in vse prevečkrat zavrnjeno mešanico anti-mnenj do trenutno trajajoče situacije

bila je ne majhna, ne močna, ne posebna in ne kakršnakoli; situacija namreč in z njo povezana predstava o obliki popolno združenega verižnega spočetja najlepše ustvarjene in v strogem precepu raščene divje narave subjekta

vrh je še zelo daleč in strma pot se plazi do njega, dolga a osvežilna

konca in kraja ji ni na pogled, tak hodim po njej in izvajam posvet

veliko novosti okrog se šopiri, a skrbna delitev jih hitro pomíri

stabilen korak se tako omogoča, pot uresničitve, pekoča in žgoča

dok usmerjen si v nekaj, ti žal naj ne bo, ker s tem se napolniš in umrješ srečnó;

sama sprememba klime je pošteno vplivala na odnos vseh popolnih vezi v navidez sterilnem okolju in sila špartanske naveze je bila še zadnji popoln boj, boj v duši

hočem imet in vztrajat, probavat in odkrivat, vnašat in preoblikovat vedno znova ponovljivo in od človeka na razvojno pozitivno vplivno dejanje nekakšnega odnosa, neimenovanega a razumljenega

to še ni opravičilo ampak gonilo, bistvo lepote in sprejemanja, načelo všečnosti in dajanja

zamisel se je porajala malo časa, vejetno premalo, da bi se kristalizirala v splošno populativno čtivo, ampak konec koncev je pomembno končno občutje in ne pomen razumevanja, ki je bil za brez veze in je še vedno toliko favoriziran, ali pa ne, sreča jim, uspelim, a mnogo prepozno za sprejem lagodnosti, pohujšanja in propada; na en način res sreča

kot dejansko opravičilo pa naj zveni naslednji stavek s polno vsebino v natančno izbranem vrstnem redu:

neodzivnost na od drugega zaželjen premik in pobudo se oprosti raje z molkom, kot z izpovedano resnico, katera bi v tistem trenutku izzvenela preveč neresnična, da bi bila sprejeta: vsekakor bolje, kot laganje, a je kasnejša obrazložitev v tem stilu nujno potrebna in zahteva za izrazitelja ugodno razsojevanje naslovnika

pa lep dan

[Nata]

:)

Trajnost določenih trenutkov je nedoločljiva kot astična točka srečanja dveh minus ali plus polov. Kljub temu pa stik vsekakor obstaja. Tudi ob takih ritualih dotični sodelujoči v ceremoniji verjamejo iluziji večnosti. Včasih se jim celo izide v večini primerov pa se izpridi občutek že pri vhodnih vratih preden se tvoja noga dotakne praga življenja. Kaj šele, da bi te neslo čez njega. Neverjetnost trajajoče sreče je neomajna kot Lipa na robu mojega dvorišča. Zaliva mi jo narava, kot bi morala tudi tvoja mojo.

:004

[bubamara]

ovenela roža…ugasnjena sveča…….

lakota…žeja…

sreča v nesreči…

bolečina…

zasopihana hoja po stopnicah…

sosedova nesreča…

raztrgana srajca….

volja-želja-moč—

barve življenja…ena dve mogoče več…

samo JAZ

[trco]

OJOJ.......

[Nata]

Zadeva : novo in staro

Spoliran gobček.

300 kg mamba na ramenih.

Stisnem te še enkrat.

Ostanki hieroglifov

preteklih znamenj.

Provociram spet, :devil:

ker hočem,

da me poljubi pred prvimi snežinkami. :004

[bubamara]

tole, kar je tukaj napisano je namenjeno samo eni osebi... :wub: ...draga moja lubika...oprosti mi za mojo bedasto vzkipljivost... :cry: ...nimam opravicila...vsaj pametnega ne...taka sem...ampak se ne morem spremeniti in po eni strani si tudi ne zelim, saj je to del mene, ceprav ne najlepsi....kljub temu pa je nekaj oseb, ki to mojo grdo stran sprejemajo in obvladajo ter obratno ( joj, zmeckala sem najinega hroscka :unsure: :doze: ) ...vsak na svoj nacin...in za to sem jim hvalezna...in ti si ena izmed teh redkih ( prsti ene roke so ze skoraj prevec) ljudi... :wub: :wub: :wub:

:wub: :004 ...Nata... :004 :wub:

[bubamara]

.... :P neki se mi je nagajat zacel... :rolleyes: :grim

...sefe je itaq mrknil z zemlje motosvetovske.... :unsure:

...FOOOOLLLLKKKKKK!!!!!!!....dejmo si duska.... :yea2: :yea2: :kva2:

:devil:

[Nata]

Za kakšno ceno razprostiramo daljave svojstvenih razmislekov zaradi katerih posege razvratnega slačenja duševnega egosa prebijamo stene za prehod enojnega pregleda celote? Kakšen je okus po katerem hrepeni um ? Razdalje prehodnih sporadičnih premikanj med valovi onstranega razmišljanja so pisane na papir. Dovoljenja za prekoračitev zakona ali nepisanih predpisov pa tukaj ne mikajo, ker ne obstajajo. Zadovoljno mrmranje neotipljivih notranjih prelivov in s tem oblikovnega počutja dovršenosti. Tekoče pretakanje razumevanja obojestranske radovednosti raziskovanja. Sam po sebi razumevajoč pristen pristop. Plima in oseka kot dajati in sprejemati. Preprosto čakanje. Kje je začimba? Kje naslednja odskočna deska, da perfekcioniram recept, ki čaka na dopolnitev naslednje sestavine?

Predam se.

Ker sem naredila nekaj, kar še nikoli nisem.

Želji bo zadoščeno, ko bo čakanje poplačano.

[D.J.]

zaslužen udrih naj zapade izdajalca, ki v temni se noči brezupno smeji, kajti večna ga muka v poslednjem obratu mukoma v propad priganja skozi večnost

neznana nam sila botruje stvaritvi te polne krikov in praskanja stalnice, ki odsevno prerokuje pretekle dogodke v kolesu obračanja ustvarjane poti

z veseljem pritiskam pedala bojazni, tako bežimo naj mu vsi, katerih stanje izvršeno neizvršljivih misli naj zajame modrecev svet in preplet mistike, vedra in prvega ognja - ovna

kot stari so vedeli, znali, se učili tako danes zagat naj sploh ne bi bilo, toda sila gonilna in potencial nesorazmeren, predvsem pa z umetno vrednostjo prepojen, tako vkovano je potomstvu njegovo vstajenje, življenje in na koncu !velečastna! poguba, ne da bi grozo in užitek sploh štel

kol znanja ubija zadrt v prefino kalužo novo nastalih idej, izdreti bilo bi morda še negibno dejanje tokrat še sovražnih vizij, katerih vodje, njih čini nastali še na čisti in ne prav(n)i so volji medosebnih trenj

poženi to kroglo skozi komoro zasuka in sprosti različne še delce ob tem, toda namen pri početju tovrstnih dejanj naj moralno in vestno predstavlja tvoj cilj življenja in njega konec, drugače opusti vsak boj in naj te prevzame napoj

vodeni opiti, vodje opijanjevalci, pomagačev cel kup sistem pokonci drži, umetna ga vrednost skozi čas napaja a vsemu le ni soditi tako črno

kje bil bi drugje kot v luknji nekakšni, bil boj za življenje in za hrano živel, če je bolje skleniti kupčijo s hudičem, skruniti naravo, prazniti vrzel, ki dopustil ti jo je umrli sorodnik, katerikoli človek, na zemlji tej

spoštuj človeka, zavračaj nasilje, tudi s silo, a v tem primeru dokončno!!!!, kajti kdor trpel boš, ne boš srečen, posmrtje pa, če obstaja, le ob samoizpolnitvi doživiš

jebeš cerkvo, jebeš institut, mogoče pa ne, če tebi komurkoli daje vsaj zadnji up?

[Nata]

... Fenomen ...

... trgam in goltam

... prodajam napihnjenost

... ukrotiti se ne dam

... kočija prekletih

... grob nevidnih

... potovanje egotripa

... dvojna porcija

... farsa

..................................................................................................................

:)

Glej to.

Odpiram glavo,

Raztegujem prostor,

Ugašam motor.

Meja nemožnega

je obsedenost navade.

:)

[Pravokotar]

Kismet, Fatum, Moira, Heimarmene in Usoda je kvintet prelepih deklic. Kadar deklice staknejo svoje s svilenimi laski ovenčane glave, se kaj rada zgodi precejšnja yeba. Meni se je zgodila. To pa je zgledalo tako, da so me poslale na Kitajsko. Natančneje v Hong Kong. Službeno. Na sejem.

Ker je vsako upiranje usodnemu kvintetu brez veze, sem spakiral kufer in šel. Marco Polo bi zadevo seveda opravil z ladjo, pa s konji in kamelami. Yst pa (spet seveda) z letalom. Hitreje gre. Ni pa niti za las bolj udobno, da ne bi kdo kaj špekuliral. Zlasti če ti italijanski narodni heroj na zicu pred tvojim od Frankfurta do Hong Konga leži na kolenih...

Kukrkol, prebil sem se do cilja expedicije. Moje prvo srečanje z domorodci se je odvijalo v taxiju, ki naj bi me transportiral do hotela. Skrajno sem se potrudil in šoferju razločno artikuliral: "Bishop Lei Hotel".

Fant se je napol okrenil nazaj in izraz na njegovem licu je bil videti šegav. Izustil je nekaj, kar je bilo slišati kot: "Hung tsui quaa..."

"Aja??" sem zinil. "Kako za vraga pa to veš?"

Scela se je obrnil proti meni in opazil sem, da ni bil toliko šegav, kolikor mu je levi kotiček ust vlekla navzgor kar čedna brazgotina. Potem sva nekaj časa harmonično škobrnela drug v drugega in se na koncu pogodila, da se "Bishop Lei" v pravilni mandarinščini izgovori kot "bić@p li", medtem ko je "Robinson Road" v bistvu "l@binton l@ut". Zapopadel sem, da mandarinščina pravzaprav ni hudo komplicirana, če si pred vsakim stavkom vtakneš v usta košček mila ali kako podobno gnusobo. Proti koncu svojega obiska sem Kitajce že razumel ravno toliko kot oni mene.

O samem sejmu ne bom izgubljal besed. Zgleda tako, da se cel svet trudi, da bi Kitajčkom prodal čimveč crkovine. Toda to gre v službeno poročilo. Omenim naj samo to, da sem tam v istem dnevu videl verjetno najvišjega in najmanjšega človeka na svetu. Tanajvišji je bil Pakistanec in je pomoje meril kaka 2 metra in pol v višino. Če se je pa ulegel, pa v dolžino, seveda.

Provenience tanajmanjšega nisem uspel dognati, bil pa je ravno tolikšen, da bi komot prespal v škatli za čevlje svojega tanajvišjega kompanjona. Prisežem. Pri svoji krušni materi, o kateri vam bom povedal kdaj drugič.

Če zdaj potegnem črto pod vse skupaj, postane jasno, da sem denimo yst krasen primerek smiselno in proporcionalno grajenega moškega, ne glede na to, kaj bi si utegnil kdo od vas misliti o meni. Že samo zato se je splačalo priti v HK!

Promet v HK je kaotičen. Vsi, ampaq dobesedno vsi vozijo po levi! Morda zato, ker je tako določeno z zakonom. To pa morda zato, ker je bil HK dolgo vrsto let angleški. Se pa šušlja, da se bodo Hongkongarji uskladili z ostalim svetom in začeli voziti po desni. Vendar bodo to izvedli postopoma, da ne bo prevelike zmede. V prvi fazi bodo prešli na desno avtobusi in kamioni. To bo še hec!

Stanoval sem na Otoku. Kraj je ljubek in resno sem tuhtal, da bi si tam kazalo postaviti vikendico. Morda ljubko brunarico. Vendar ne bo šlo. Ni prostora. Povsod sami nebotičniki. Povrh so parcele tako nagravžno drage, da bi lahko celo življenje kradel za nakup enega kvadratnega decimetra zemlje. Enkrat sem celo zagledal prost kvadratni decimeter, vendar je proti njemu že tekel nekdo drug. Pustil sem ga, naj teče. Na Otoku pač ne bom imel brunarice, to je zdaj jasno.

Kadar sem se igral turista, sem se podal na Kowloon. To je polotok. Za izhodišče cufusanja po Kowloonu toplo priporočam Nathan Road. Na njem najdeš vse, od najdražjih blagovnih znamk (original!) do najbolj ofucanih ponaredkov. In to na razdalji 1m drug od drugega. Direkt pred spolirano štacuno z, denimo, rolexi, gnezdi 10 rumenih brtoncljev, ki te cukajo za rokav in ščebetajo vate: "Mistel, k@pi w@ć, lolex, gud qu@liti!" Pojma nimam, po čem so vedno in nezmotljivo ugotovili, da nisem domorodec...

No, še slikco brtoncljev probam prpopat potem pa grem, se mi mudi. Mogoče bom še drugič kaj lepega povedal.

[Pravokotar]

Le korak od Nathan Roada so stranske uličice. In katakombe. V njih pa štantki in štacunice, kjer prodajajo vse, kar hočeš. Pa tudi tisto, česar nočeš. Pretežno to slednje. Folk je blazno prijazen. Neskončno težko jih je prepričati, da tistega, kar ti ponujajo, pravzaprav ne rabiš. Morda kdaj drugič. Tomorrow... "Tomolou? Oukei, mistel!"

Iz katakomb sem priplužil živ in brez suvenirjev. Kar je vsekakor zgodovinski podvig. Tudi nobenega omembe vrednega požara ni bilo, kljub električni napeljavi, ki bi neutegoma spravila v blaznico vsakega evropskega inšpektorja. Celo meni kot laiku se je na trenutke zazdelo, da haluciniram.

Žal si katakomb nisem upal preveč fotkat. Azijci slovijo kot rahločutni ljudje. Poleg tega nikoli natanko ne veš, koliko ceglov so sposobni sfaširati z udarcem gole roke. Kar se mene tiče, bi že en sam cegu popolnoma zadoščal. Najbrž se vam pomalem svita, na kaj namigujem.

Drugače pa Kitajci, vsaj tisti s sedežem v HK, gojijo manijo, da prav poblaznelo sušijo vse, kar jim naivno in neprevidno prigomazi, pričofota, prifrči ali pribinglja pod pridne rumene ročice. Gosenice, kače, ribe, školjke, kuščarji, želve, alge, sipe, tiči, koreninice in sadje vseh vrst, ušesa, jeziki in penisi katerekoli živali, prav nič ni varno pred njimi. In potem vso to posušeno kramo prodajajo. V štacunicah ali na štantih, za katere nisem nikoli uspel ugotoviti, ali so lekarne ali trgovine s prehrambenimi artikli. Kitajci se namreč s tem futrajo. Poleg tega pa kramarji zatrjujejo, da so prav vse te zadeve neprekosljiv afrodiziak. In da pomagajo proti gripi. In proti platfusu. In proti vsemu. Sklenil sem, da jim bom verjel na besedo in verodostojnosti teh trditev nisem preverjal v praksi. Ko bi vam mogel na fotki pričarati blage vonjave, ki se širijo okoli teh proizvodov, bi prejkone razumeli to mojo odločitev.

OK, še slikco ene HK štacunce probam prpopat, potem pa veselo na tlako...

[Pravokotar]

Evo, da ne boste trdili, da si zmišljujem, ena slikca posušenih kuščarjev