Dvorana slavnih

Po nekaj dneh (delovnega) odmora v Chandigarhu sem zopet v sedlu. Odmor sem izkoristil za redni servis na motorju (olje, filtri, kontrola, ..), spletno izpolnjevanje obrazcev za pridobitev PK in IR viz za vrnitev domov, pranje oblačil. En dan pa sem "posvetil" celo driski, brez katere v Indiji pač ne gre. Cesta me vodi proti severu v zvezni državi Himačal Pradeš in Ladak. Od mesta Mandi proti mestu Manali je na cesti nemogoč strnjen promet. Očitno se "vsa Indija" seli v hribovje. V "dolini" so temperature okrog 43-45ºC zato ni čudno, da vse drvi v "hladovino". Počutim se, kot da vozim po Kranjski gori, Vršiču, Bovcu, Tolminu, itd. Skratka, množica turističnih krajev z raftingi, kanuji, ziplini, jadralnimi padalci ter "kafiči in burekarnicami" ob cesti. Še sreča, da vsaj temperatura z vsakim kilometrom postajala znosnejša. Se pač pozna, da se vozim že preko 2000 metrov nad morjem. Kmalu za predorom Atal (ali Rohtang) se promet nekoliko razredči. Na cesti prevladujejo tovornjaki, ki oskrbujejo mesto Leh oz. pokrajino Ladak. Pozno popoldne me (ves promet) zaustavi policijsko-vojaška kontrola v kraju Darcha. Razlog, sneg na cesti v nadaljevanju poti proti Lehu. Kasneje zvečer izvem za pravi razlog zaprtja ceste. Le-ta je izmenično zaprta med krajema Darcha in Sarchu. V spomladansko-poletnem času je na omenjenem odseku še toliko snega, da splužena "bob steza" ne omogoča dvosmernega prometa, predvsem tovornega. Zatorej je cesta en dan odprta v eno smer, naslednji dan pa v nasprotno. Naslednje jutro se odpravim na to "enosmerno" cesto. Kaj kmalu ugotovim, da je "enosmernost" precej upravičena. Ozke "bob steze" in uničeni deli ceste res ne omogočajo normalnega prometa. Cesta je iz kilometra v kilometer slabša. Nekajkrat je treba zapeljati čez manjše reke staljenega snega. Zato je priporočljivo omenjeni "enosmerni" del ceste prepeljati čimbolj zgodaj, ko taljenje snega še ni tako obilno. Na tem delu ceste se povzpnem na prelaze, ki so na višini med 4300 do 5000 metrov nad morjem. Pravi "trening" za tisto kar me še čaka. Za najvišji cestni prelaz na svetu, Umling La, je potrebno imeti dovolilnico, ki se dobi v mestu Leh. Sam nasedem indijskim motoristom, ki mi zatrjujejo, da le-te, kljub temu, da sem tujec, ne rabim. Zato še predno pridem pred mesto Leh zavijem na cesto, ki vodi proti mojemu cilju. Žal naslednji dan na policijski kontroli v kraju Mahe izvem, da brez dovolilnice ne morem nadaljevati proti Umling La prelazu. Torej brez obiska Leha ne bo šlo. Zato se obrnem in vozim proti prestolnici Ladaka. Na srečo je vsaj cesta solidna. Po prihodu v mesto poiščem prvo turistično agencijo, na katero naletim, saj dovolilnice izdajajo le-te (agencije). Po dveh urah ogledovanja Leha se vrnem v agencijo po dovolilnico. Naslednji dan se v Changthangu, kjer sem tudi prenočil, v obcestnem marketu (črni trg) oskrbim z bencinom (v dodatni rezervoar in kanister). V tem delu Ladaka je dobiti bencin (črpalke) manjši loto dobitek. Kasneje sem v kraju Nyoma naletel na najvišje ležečo črpalko na svetu (4200m). Brez dolivanja bencina sem nadaljeval v "moj hrib". Zanimivo, da bolj kot "rinem v hrib" lepša je asfaltirana cesta. Sicer ni široka, a je dobro vozna. O kakšnem snegu ne duha ne sluha. Tudi na cesti ni omembe vrednega prometa. Le tu in tam kakšen avtomobil ali motorist. Vsi so domačini (Indijci), le jaz izstopam kot "zunanji" turist. V zgodnjem popoldnevu prispem na Umling La. Cesta je bila zgrajena leta 2017. Sprva le za lokalno prebivalstvo, saj leži ta prelaz blizu kitajske meje. Kasneje so (smo) prelaz začeli "napadati" tudi ostali avto-moto-kolesarski turisti iz celega sveta. Glede višine in opozoril v zvezi s tem se lahko pohvalim, da nisem ime skoraj nobenih težav z redkim zrakom. Da sem imel nekoliko "globje" dihanje je pa pri nadmorski višini 5800m čisto normalna stvar. Sledi fotkanje na vrhu in potem počasi nazaj v "dolino". Narejena je še ena kljukica. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Bil je že čas, da jo zopet mahnem naokrog. Ker mi leta 2018 ni uspelo videti nekaj načrtovanih lokacij je bila odločitev lahka. Smer torej jugovzhod, "hribovje" tam doli. Priprave (pridobivanje viz) je zame najbolj stresni del potovanja. Ampak brez teh ne gre. Razen, če startaš brez ene, kot je bilo v mojem primeru, in upaš, da mi jo odobrijo med potovanjem. Tranzit kot tranzit, dolgočasno nujno zlo, brez katerega ni potovanja v daljne kraje. Nekje v Pakistanu začutim, da se začne tisto "resno" potovanje. Pri vožnji po Pakistanu me sedaj ves čas spremlja paravojaška služba Levies ali pa policija. Pred leti je bilo to spremstvo samo v Belučistanu, sedaj pa, kot rečeno, povsod od Taftana do Lahoreja. Pri vračanju s potovanja sem imel en dan "mir" pred njimi in sem vozil brez spremstva. Kako, zakaj pa več kasneje. Tako se po 16. dneh tranzita končno pripeljem v indijski Amritsar. Od teh 16 dni sem en dan pavziral v turškem Dogubayazitu (pridobivanje manjkajoče vize), en dan odmora v iranskem Naeinu in en dan v pakistanski Quetti (pridobivanje NOC dokumenta). V Amritsarju sem seveda obiskal Zlati tempelj, ki je duhovno najpomembnejše svetišče Sikhov. Kot "zaveden" Savinjčan sem znotraj kompleksa Zlatega templja seveda moral koristiti ugodnosti v Langar Hall (brezplačna hrana). Dvorana Langar je razdeljena na dva dela in sprejme približno 5000 ljudi naenkrat. Jedilnica Zlatega templja, je ena največjih te vrste na svetu. Predani prostovoljci vsak dan pripravijo in postrežejo brezplačne obroke za tisoče obiskovalcev. Tu lahko kosijo vsi, ne glede na ekonomski status, spol, kasto ali veroizpoved. Torej tudi Savinjčani ha, hhaaaa. (fotografiranje in video ni najbolj zaželeno, a nekaj za spomin mi je uspelo posneti). Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Četrtek 27.6. Dan za lenarjenje. @SuNa se odloči, da se je treba malo popražiti na bližnji plaži. Tudi sam sem najprej malo "zaglisiral" , nato pa se odpravil v bližnje hribe. Seveda ne peš... Počasi se začnejo odpirat lepi razgledi... Cesta pa postane precej pozabljena... Pridem do opuščene letalske radarske baze... VID_20240627_131749.mp4 Oho, takoj kontrola iz zraka Zgoraj antene, nalo nižje pa namestitev za operaterje in vojsko... Od tam vidim še en radar, vendar sem že tule naletel na opozorila o prepovedanem približevanju in prepoved slikanja... Kaj čem obrnem. Nič grem pa na drug hrib, kjer je cerkvica. Menda bo dovoljeno. Uspel. Pogled na ožino in "most", ki loči otok od kopnega. Od tu je tudi lep pogled nazaj na radarske antene. In še na en vrh z veliko radarsko anteno... seveda sem odpujsal še do tam... Od tu se pa odpre pogled na jug otoka z zalivom Vasiliki... Pot nazaj v "dolino" pa slikovita... zato se je potrebno zaustavit in ovekovečit. JBG spomini bledijo. Na srečo digitalne slike NE. po ozkih poteh proti "domu"... kako lep moped imam... Tako, da ne pozabim kje sem bil...

Ena iz prejšnjega tedna, ko je še bilo hladno. Sem dobila navodilo: “Zavite, precej hribovite ceste, naj bo res razgibano”, bwahaha težko meni Torej čez Kras Tilment most Ravedis v dolino Cimoliana (po kateri je vožnja v sezoni plačljiva) melišče San Lorenzo pogled proti Punta Pii, desno od nje se skriva Campanile di Val Montanaia, simbol furlanskih Dolomitov Cimoliana je čudovite barve jezero Vajont Monte Toc jez Vajont Cansiglio 1. poskus na razgledno točko recimo, da je uspel Polcenigo Ker je prvič uspelo, poskušava še na drugo razgledno točko vse do pol metra snega na ledeni podlagi. Med obračanjem naju pohodnik vpraša ali rabiva pomoč. Sem samo zamahnila z roko rekoč butlji že imamo prakso Drugi poskus tako ni uspel. Nazaj v dolino, čez brod reke Meduna in domov

Sobota 30.3 Mèo Vac - Lung Cu - Meo Vac Ker imava namen še en dan prespati na isti lokaciji, se na današnji potep zopet odpraviva brez kovčkov. Vreme se še vedno nekaj obotavlja, k sreči dežja ni. Najin glavni cilj je Lũng Cú Flag Tower. Potem pa vrnitev v Meo Vac po okoliških poteh. Ceste so ponekod še vlažne od megle Mã Pì Lèng Panorama View Point Otroci preizkušajo srečo pri turistih. Zanimiva poslikava na zgradbi. Takšne skale so povsod na tem delu. Cesto sreče Ha Giang so začeli graditi septembra 1959, po 8 letih pa je bila dokončana. Spomenik mladim prostovoljcem, ki so sodelovali pri izgradnji ceste sreče. Projekt ima skupno dolžino približno 200 km, ki poteka skozi kamnito planoto Dong Van in vrh prelaza Ma Pi Leng do Meo Vaca. Mesto Dong Van Khe Lia razgledna točka Terase v dolini so v vseh možnih odtenkih zelene. Mogočen slavolok z dobrodošlico v Lung Cu. Stolp z zastavo se že vidi v daljavi. Še prej pa postanek z "nulto oznako" kilometrov v kraju Lung Cu. Stolp zastave je bil zgrajen v času dinastije Ly. Zgrajen je bil za označevanje najsevernejše točke Vietnama. Nekaj stopnic je pa potrebno prehoditi do vrha. Ogromna zastava velikosti 54 kvadratnih metrov, ki predstavlja 54 etničnih skupin v Vietnamu. Še ena za spomin. Stolp ima impresivno višino 33 metrov. Lepi razgledi z vrha stolpa. Pokrajina navdušuje. V ozadju Kitajski vrhovi. Pokrajina navdušuje. V ozadju Kitajski vrhovi. Ponavadi za povratek izbereva različne poti. Vmes občudujeva delo narave. In delo pridnih rok. Tu pa tam si pa dava duška kolikor se le da... Noben tovor naju skoraj ne preseneti več, tale je še posebej zanimiv... No, tale naju je pa. Nisva vedela po kateri strani je najbolje priti mimo. Namesto denarja otrokom ponavadi razdeliva kaj sladkega. Še nekaj kilometrov med hribovjem in prispeva nazaj v Meo Vac.

Sreda 20. marec. Po zajtrku na hitro splanirava potek dneva in greva! A ko prideva do vrat, šele opaziva da dežuje. Nobenemu od naju ni za vožnjo v takšnem vremenu kot včeraj, ko sva bila mokra kot miši. Zato greva peš na raziskovanje okolice. V bližnji trgovinici nakupiva nekaj osnovnih potrebščin in zopet v sobo. Po kavi in malo lenarjenja tudi dež poneha in kreneva z motorji na ogled ene izmed znamenitosti v kraju Trang An. Parkirava motorje in kupiva vstopnici za cca. 3 urno vožnjo s čolnom po reki Ngo Dong. Ta izlet z ponuja priložnost za občudovanje naravnih lepot gora in rek, opazovanje mirnega življenja obrežnih prebivalcev in raziskovanje zgodovinskih znamenitosti. Če bi po končanem izletu šla naravnost domov, to ne bi bila midva. Itak sva morala še malo naokoli in najti še kakšno odročno pot To nama dokaj hitro uspe. Da naju bodo v homestayu nocoj zelo veseli, se zapeljeva po blatnih lužah in uživava v razgledih. Ker pa se dan počasi preveša h koncu, jo počasi mahneva nazaj. Kljub dežju je bil dan prijetno izkoriščen. Ko prideva ven naju preseneti tole dežžž... Raje malo peš na ogled okolice... Hišni kino, bolje tole kot vožnja po dežju... Kasneje se le zvedri in se odpraviva na ogled lokalne znamenitosti Začetek 1km dolge špilje (naravnega tunela) Vožnja po kilometer dol gi jami je zares zanimiva... Na drugi strani... Kulisa iz filma KingKong (otok lobanj) Napad na kuliso - Mass turizem Malo pa je gužve. Vprašanje kako je tule ob pravem navalu? Pokrajina pa kot iz pravljice... Narava je res umetnik... Tudi človek se kdaj potrudi. Otočke v parku povezujejo ponekod takšni kamniti mostovi. Po koncani vožnji s čolnom pa še malo po svoje... Povsem do konca doline je skoraj šlo... Sva morala obrniti... Mostiček iz bambusa. Ga prečkam ali bom moker? Sled poti. Nekaj na motorjih nekaj pa v čolnu.

Ponedeljek 25.3. Fansipan - The Roof of Indochina Vremenska napoved za današnji dan je ravno prava za obisk "strehe Indokine". Pri zajtrku se z gostiteljem preko prevajalnikov na telefonih dogovoriva, da nama on priskrbi vstopnici. Zagotovi nama tudi, da ne bo težav pri parkiranju najinih motorjev na sami vstopni toèki parka. Brez dodatne prtljage gre precej lažje kot pa polno otovorjena. Jakne nama bodo na višini 3.143m še kako prav prišle. Park je zelo lepo urejen. Vse rastline so sveže, vsako korito delavci v koših znosijo po vseh stopnicah do želene lokacije. Naj govorijo slike... Takole pa izgleda pogovor v modernih časih. Js govorim svojem telefonu on pa svojem. Vseeno boljše kot na roke... Ruta OK gremo... Mimo strojev na plazu, ki je odnesel del ceste. Zanimivo, na nobenem odseku kjer se dela ni nikakršnih semaforjev. Vse deluje po sistemu "tko če prije". Vam povem deluje nobemega čakanja in prometnih zamaškom. Sva že v mestu Sa Pa. In po dobrem kilometru na vhodu parka, kjer je tudi spodnja postaja žičnice na vrh. Tako, tu se začne "Sončni svet". Danes na srečo nobene gužve. Takole nas posadijo v kabine in gremo proti vrhu... Nekje vmes... In že smo zgoraj. Na vrhu je cel kompleks templjev in kipov. Do samega vrha vodi 600 stopnic, nisva štela. Čeprav na 3000mnm še vedno vse zeleno... No tule je pa 145 stonic v komadu... Če zmore mali bova tudi mi2. Skoraj na vrhu. Pogled nazaj pove da smo res visoko. Vrh! 3143m. Žal nimava slovenske zastave. Templji pod vrhom so zares veličastni. Na drugo stran pa pogled zajame velikanski kip Bude in zgornjo postajo žičnice. Mala pagoda, da zajameš zrak in se skriješ pred močnim soncem. Malo poziranja. Takole za predstavo o velikosti kipa... Motranjost pod kipom. Še ena za spomin... in gremo nazaj v nižavje... Tu pomlad še ni ogrnila okolice v zelenje (sušno obdobje). Sprehod skozi avtohtono vas v kateri prikazujejo razna opravila. Delo narave in človeških rok... Sajenje zelja... Dišeča kadila... Tak js mam dost Prišli partijci pogledat, kaj raja počne... Nč takle se slikar... Odbrenčiva še mi2 malo po Sa Pi... Slikovit center, tu je kar precej turiston iz celega sveta. Celo malo jezero z otočkom je nekje v sredi mesta. Tole je pa "novi svet za petičneže" tik pred otvoritvijo... Mi je tole bolj všeč. Ko se zaustaviva ob cesti za par slik, naju ogovori domačinka Su Su. Govorila je celo malo angleško. Turistom prodaja spominke...

Torek 26.5 Sa Pa - Ha Giang Zjutraj se posloviva od prijaznih domačinov in kreneva proti mesu Ha Giang na severu Vietnama. Obeta se dež, zato se ob poti 213 kilometerske etape ne bova preveč obirala. Že zjutraj ob odhodu naju pozdravi megla, malo kasneje pa tudi kak moker odsek ceste. Se pravi loviva dež vendar zaenkrat ni panike nebo je svetlo. Na srečo ostaneva suha celo sonce sva imela na poti in temperature malo pod 30 stopinj. Po prijavi v hotelu se odpraviva na potep po mestu. starinske statve, ki ob pridni roki gospodinje še vedno lepo delujejo in hišni kuža. Takole izgleda stkan trak, ki se navija na motek. Računanje "na peš", ampak plačala sva pa s kartico, kar je ponekot še redkost. Prikupen "Homesta" na pobočju sredi riževih teras. Kot vedno slika za slovo. Cesta v dolino je tudi tukaj betonska. Pred nama glavna cesta... Opazite kaj je v "gajbici"? Se vedno sva med riževimi terasami... Asfalt spet zamenja beton... slikovite serpentine proti dnu doline... Mstece ob jezu elektrarne. Potrebe po elektriki tudi tukaj čedalje večje (klime, hladilniki...) Lepo urejen napis iz grmovnic. Da malo preverim, kaj "pravi" Osmand. Železniški most preko Rdeče reke. Zanimive skulpture, ki delijo štipipasovnico... Čebljale punce in ne "je..jo" prometa ne spredaj ne zadaj. Prenaložen? kaj je že to? Pogledi, ki se jih nikakor ne naveličava... in seveda lepih cest... furnir je suh, zdej pa v kontejner in do Ikee... Skoraj vsa križišča in krožišča imajo v sredini nekakšno skulpturo. Aha, smo že blizu... Takšne "freske" (murals) so zelo pogoste... Žeeeja, tile najini ADV-ji imajo tank, ki drži 3,7litre kar zadostuje za cca 220 km. Žal je tank pod sedežem, in vedno morva snet prtljago ko tankava. Zato to ponavadi storiva preden se odpraviva, ko prtljaga ni nameščena. Takole nekako. Ja še o maskah. Niso obvezne, še zdaleč ne. Nosi jih pa skoraj polovica ljudi?? Očitno jih ne smatrajo kot NAGOBČNIKE, kot so pri nas nekateri jokali. Evo najin Drive Inn Hotel. Ja skozi recepcijo se zapelješ na zaprto parkirišče... Peto nasprotje, pardon nadstropje... Ja, tule skozi sva se zapeljala na parkirišče. Mototrgovina, takšne čelade nosijo skoraj vsi, le redli normalne Jet, še redkeje pa Integralke. Peka nekakšnih krofov, kasavinih kolačkov (tapioka) s kokosovim mlekom na žaru. Klub svoji velikosti je bil kuža prav prijazen. Takle "nakrancan" je pa hotel od zunaj. Tako pripraviva še načrt za jutri potem pa odmaranje...

Pri vračanju v "dolino" se na cesti proti Manaliju v bližini kraja Sarchu ustavim na 19. ovinku "Gata Loops". Ko sem se peljal proti "mojemu" prelazu (Umling) sem mislil, da gre za običajno smetišče plastenk. Ob vožnji nazaj pa mi radovednost ni dala miru in sem se ustavil, da vidim čemu toliko plastenk le na enem ovinku. Ugotovim, da gre očitno za "sveto" mesto. Zvečer mi "stric Gugl" potrdi moje razmišljanje. Oktobra 1999 je voznik tovornjaka skupaj s pomočnikom peljal tovor v Leh. Voznik je bil opozorjen na sneženje, a se je kljub tveganju odločil, da bo pot opravil v roku. Voznik je varno prišel do Gata Loops. Med vožnjo navkreber se mu je tovornjak na 19. ovinku pokvaril in obstal. Po večkratnem poskusu voznik ni mogel odpraviti težav na vozilu. Voznik in pomočnik sta čakala na pomoč, vendar nihče ni prišel mimo. Sčasoma je pomočnik zaradi naraščajočega mraza začel zbolevati. Voznik se je odločil, da gre peš do bližnjega naselja in poišče pomoč za vozilo in svojega pomočnika. Oba sta se strinjala, da pomočnik ostane v tovornjaku zaradi varovanja tovora in tudi zato, ker ni bil v stanju hoditi. Voznik je hodil kilometre in kilometre, dokler ni prišel do Sarchuja, ki je bila najbližja vas, vendar tam ni bilo nobenega mehanika. Preden se je voznik uspel vrniti do tovornjaka, je začelo močno snežiti. Ko se je vreme po nekaj dneh razjasnilo, je končno prišlo nekaj pomoči. Voznik je skupaj s posadko za pomoč iz Manalija pohitel nazaj do 19. ovinka-serpentine, kjer je bil tovornjak zapuščen. Takoj ko so prispeli na kraj, so našli truplo pomočnika, ki je umrl zaradi mraza, žeje in lakote. Vaščani so truplo pomagača pokopali točno na kraju smrti. Da bi pomirili duha pomočnika, ki je tam umrl, so se vaščani odločili, da na tem mestu zgradijo majhen tempelj. Ko je bil tempelj zgrajen, so domačini in vozniki začeli darovati duhu Gata Loops, tako da so za seboj pustili steklenico vode ali cigarete. V Dhrasani zavijem levo proti Shimli, saj ne želim prehitro pasti v "nižino" ampak želim še en dan porabiti za počasno "aklimatizacijo" na višje temperature, ki me čakajo. Vožnja po podeželskih cestah na približno 1500 m nad morjem in temperaturah okrog 25ºC je dokaj prijetna. Prometa je razmeroma malo v primerjavi, kako je bilo okoli Manalija. Prav zanima me, kako bo tu s prometom čez nekaj let, saj množično gradijo hotele in počitniške hiše. Po enem dnevu "hribovskega" podeželja prispem v Yamunanagar. Temperature v "nižinski" Indiji so se zopet povzpele na 42-45 ºC. Po dnevu "kuhanja" med vožnjo prispem v Bambaso, obmejno mesto z Nepalom. To je eno od treh mejnih prehodov, kjer je omogočen prehod tujcem z lastnimi prevoznimi sredstvi. Kmalu po prihodu v Nepal ugotovim, da je tukaj mogoče za "3 mm" boljše kot v Indiji. Tu mislim na temperature, infrastrukturo, voznike in ceste. Žal to slednje (ceste) že naslednji dan postanejo prava mora. Še preden "padem" v cestni kaos opravim nekaj vožen čez naravne rezervate. Zaradi nevarnost napadov divjih živali, predvsem tigrov, se je potrebno na vhodu prijaviti in voziti v skupini z drugimi domačini (motoristi in avtomobilisti). Na izhodu je treba oddati prijavni listič, da imajo nadzor ali smo vsi varno zapustili rezervat. Na relaciji ceste H01 Butwala – Bharatpur, proti Katmanduju, me pričaka cestno gradbišče. Na omenjeni trasi, dolgi približno 100 km, je vožnja nad 30km/h pravi luksuz. Ne razumem, da obnavljajo celotno razdaljo naenkrat in ne po odsekih. Že po nekaj kilometri postanem "mlinar" na motociklu, saj se izpod koles osebnih vozil in tovornjakov obilno kadi in vse to (prah) konča na motociklu in meni. Večkrat se moram ustaviti in z vodo sprati prah z vizirja na čeladi, saj skoraj ne vidim več na cesto. Kasno popoldne zapustim glavno cesto H01 ter H02 proti Katmanduju in zavijem na podeželsko gorsko cesto F120. Bilo je prelepo, da bi trajalo. Pripeljem do cestnega udora oz. plaza zaradi katerega je cesta zaprta. Kmalu se pripelje še nekaj domačih motoristov, ki se z delavci na bagrih in buldožerjih dogovorijo, da bodo naredili "stezo" po kateri bomo lahko nadaljevali našo pot proti Katmanduju. In res se čez pol ure že peljem proti mojemu današnjemu cilju. Na srečo v nesreči tik pred Katmanduju zapeljem v izredno močno nevihto. Namenoma nisem oblekel dežni kombinezon, pač Savinjčan, saj sem želel izkoristil zastonj pranje motocikla in moje motoristične opreme. Katmandu tu sem, lep in moker. Se nadaljuje, ko bom imel čas . ..

Plan za današnji dan sva naredila že včeraj. Zadnja odločitev, ali daljša in hitrejša pot, ali pa krajša in bolj zavita, pa je padla po zajtrku. Preverila sva še zadnje vremenske napovedi in sklenila, da jo ubereva po krajši poti, ki bo verjetno tudi bolj zanimiva, ker bo v speljana preko hribovja. In odločitev je bila pravilna. Naužila sva se lepih cest, čudovite pokrajine in prijaznih domačinov. Prav vsak od njih ti vrne pozdrav z nasmeškom na obrazu, otroci sramežljivo uporabijo svoje znanje angleščine in prav ponosni so, če lahko spregovorijo s teboj nekaj besed. Mogoče se nam zdi, da nekateri živijo v pomanjkanju, a po tehtnem premisleku v pomanjkanju živimo mi. S tem seveda ne mislim na materialne dobrine. Ko se pripeljeva do nastanitve, se čez par minut ulije kot iz škafa. Sreča je zaenkrat še na najini strani. Motorja pod streho, po nevihti pa sprehod po mestu. V gosjem redu preko ceste... Precej dela opravijo še na roke... Sveže posajen riž. Spravilo glavnega materiala. Zanimiv viseč most preko reke. Pašnja ob cesti, reden pojav. Nasadi čaja. Plantaže riža in čaja. Ob cesti opaziva znak za slapove... Pa so res... precej barvito ... Še sreča,da ni preveč pravzaprav nič smeti... Zraven pa na izgled opuščen zabaviščni objekt, no tu pa je že precej smeti... tipična Vietnamska vas... to so tiste ceste, ki sva jih iskala. Še sreča, da je suho... Tipična hiša v novi izvedbi... delo na polju... Leteči pek. Ok daj dve štruci... No blat no fun! Zemlja je obdelana Blatne toplice v bližini... Priprava novih teras... Pa še dva v blatni kopeli... Po daljši ali po krajši poti? Je predrl al se mu ne da gonit? Lepo obdelano... No pa sva prišla nazaj na 2lepo" cesto... potem pa takole. Za tak kamion si kot nadležna mušica... Prispela. In tole je najina kočica za nocoj... do nje preko cvetočega vrta... Bonsai... A tu so iznašli visoke grede? Evo našla sva grosista za Mass... in trgovino z motoopremo... Ja nč, pa pejmo na enga...

Četrtek 21. marec Najprej jutranja prigodica okrog zajtrka... Med prvimi sva se napotila na zajtrk, da bova čimprej v sedlu. Prijazna receptorka nama v translator napiše, če bi kurjo juhico. Seveda se @SuNa takoj oglasi, da bi raje pečena jajčka, tako kot včeraj, ker je vegetarijanka (to je najkrajši izraz za to, da ne našteva kaj je od mesa in kaj ne ). Pogleda mene in po izrazu na obrazu vidi, da sem tudi jaz vegetarianec . Ko mi2 zajtrkujeva, se v jedilnici pojavi še kar nekaj oseb. Vsem je bila v štaru ponujena kurja juhica in prav vsi smo bili naenkrat vegetarijanci. Naključje ali izgovor za zamenjavo zajtrka? Kdo od nas "belih" pa bo jedel kurjo župo za zajtrk!? Po zajtrku spakirava, obteživa najina motorčka in gremo dalje. Danes se obeta lep dan, brez padavin. Upava, da to drži. Plan poti naju vodi čez mesta in vasi, nekaj kolovoza, a pretežno asfaltna podlaga. Promet v strnjenih naseljih je malo zoprn, dokler se ne vživiš v njihov način vožnje. V kolikor ti ne gre, te itak prisilijo. Prvo in zlato pravilo je, da ni pravil. Drugo pravilo: prednost imajo večji pred manjšimi: najpreh kamioni, avtobusi, osebna vozila, ... do pešcev. Tretje pravilo: preberi zopet prvo pravilo! Drugače pa te pokrajina za vsakim ovinkom preseneti. Pot naju je vodila mimo nasadov ananasa, riža in kavčuka, vmes pa sva se zapeljala tudi skozi kak bambusov gozd. Kilometri so se hitro vrteli na števcu in kmalu sva prispela na današnjo lokacijo Mai Châu. Takole v avli kot pred mošejo. V bistvi niti ni čudno, ker turisti bi nanosili v hotel za samokolnico blata. navežem prtljago v njihovem stilu in jihaaa... Konec mesta sedaj pa gassss.. V mestu je splošna onejitev 40 na uro. Sedaj pa malo na stranske ceste... mimo nasadov ananasa... plodovi so še zeleni. skozi gozd kavčika... skozi "blatni dol" mimo "strička Ho-ja" in seveda na cca 200km tudi tankat. Pije sicer tale žverca malo, ampak ima tudi mali tank. Takih slavolokov je na stotine. Praktično ob vstopu v vsako vas in mesto. Riž... Takole prepeljep predog tovor... Mladeniča je zanimalo od kod sva in kam sva namenjena... zelena kulisa... Med potji naletiva na zale plavajoč most. Tipična Vietnamska reka. Malo poziranja... Tipične terase riža... sredi ničesar resort za petičneže. Tole ni povsem jasno domačini takole zračijo svoja oblačila. Ni nama povsem jasno zakaj, ker je ponavadi okolje precej prašno. Vodni bivol zelo pogosta pojava ob cesti ali za ovinkom. in še terase riža... Pa bambusov gozd... Bambus materual, ki ga uporabljajo za vse od zobotrebca do mosta... Povsem nov asfalt, delavček pa na zaključnih delih... Hitro v mesto... skozi riževa polja... Nato pa zasluženo pivce na terasi namestitve... in pogled na polja pred njo...

Preteklo je leto in naju je zopet začelo gristi, da bi se odpravila v kraje, ki sva jih že obiskala.... Vietnam, zakaj pa ne? Lani od severa na jug, letos pa sva dala v plan severni del ob meji z Laosom in Kitajsko. Potovalna agencija @SuNa se je potrudila in pripravila vse potrebno za pot. Aviokarte, vizume, rentala motorje... Ja, kot ste najbrž že uganili, "ljute mašine", kot lani Honda Wave 110ccm. V bistvu je plan bolj kot ne le okvirni, kilometrov bo sigurno manj, vendar pa je pokrajina dih jemajoča, in upava le, da nama bo vreme naklonjeno kot lani.

sreda 3.4. Cao Bamg - Ba Be Lake (jezero) Ponovno je čas za premik in odkrivanje novih lepot Vietnama. Jutro je soparno in vroče, zato se pošteno spotiva preden sploh odrineva na pot. Prav prijetno je sesti za krmilo najinih konjičev in se ohladiti. Okvirni plan je, da si poiščeva spanje nekje v okolici jezera Ba Bể. Tu bova zopet ostala dva dni in se podala v raziskovanje okolice. Jutranja rutina. Hica že pritiska... Izhod iz mesta. Tule se prične 10 (deset) pasovna cesta. Banzaiiiii! Samo kaj, ko je omejitev za motocikle le 40km/h... pa vse s kamerami pokrito. Dajva bolj na izi! Še malo preučevanja spomenikov pretekle zgodovine. A greš na avtobus? Me sprašuje @SuNa Zagleda jezerce v daljavi in seveda morava najti stezico, ki vodi tja. Parkirava pred turistično kmetijo in se razgledava naokoli. Splav iz bambusa, mu je za zaupat? Ribič poskuša srečo. Veslo je veliko kot pri nas lopatka za moko. Privoščiva si jeno kafe... Glej, glej, babe so že čisto blizu. In zaslužen Saigon po končanem prešvicanem dnevu. Kje drugje kot na balkonu sobe s pogledom na riževa polja...

Nedelja 31.3 Mèo Vac - Cao Bằng Čas za nov premik. Odpraviva se naprej proti severovzhodu. Današnja pot bo bolj tranzitna. Greva na novo lokacijo od koder imava namen zopet narediti kakšen krog po novi okolici. Vmes obvezen postanek na bencinski črpalki, saj imajo najine Hondice male rezervoarje (komaj 3,7l). Ker imajo tank pod sedeži, midva pa na njih vso prtljago, imava kar nekaj dela, preden se zopet odpeljeva iz črpalke. Ker nisva sigurna, koliko črpalk je na najini poti, nikoli zares ne čakava do zadnjih hlapov. Nekaj lepih prelazov sva zopet prevozila danes, se naužila krasnih razgledov in prišla na nov cilj na najinem potepanju. Velik parkirni prostor sta imeli najini Hondici. Nedelja in sejem. Tak dogodek zahteva kar zaprtje ulice. Kmalu naju cesta že zapelje v hribe. Mimo riževih polj. Očitno je nedelja dan za pranje perila. Sušenje pa kar na cestni ograji ... Za kakšna dva kosila skuhat pa ima drv. Tudi Kakšno bližnjico sva našla... Skoraj vse površine so skrbno obdelane. A danes imajo kak liter zastonj? Gužva je precejšnja. Razmišljam, da bi zamenjal čelado za tole njihovo pokrivalo. Prelaz Khau Coc Cha. Na sliki... in v živo. Na Tubi in v opisih strah in trepet. Ne vem Mi2 sva imela suho in sva ga skoraj preletela. Pišejo jo offroad... Bo pa kot je videt kmalu asfalt. Tole naj bi bil offroad... Ali pa tole. Sicer pa ovinkov tu nikoli ne zmanjka. Se grejo kopati ali na pašo? mogoče kar oboje... Še greva pravo pot. Vse pod kontrolo. čeprav včasih po gradbiščih... Tobak... Tukaj bo pa riž. Le ni vse na roke... Še en prelaz z lepimi serpentinami... Po slabih 180km sva prispela v mesto Cao Bang. Najina namestitev. Spet v najvišjam nadstropju. Pogled preko reke Song Bag. Obvezna fotka ob reklamnem napisu. Jutri pa...

ponedeljek 10. februar Današnja sled poti: https://maps.app.goo.gl/oQ37zsSnn4u5bSCt7 Menda je vsega lepega enkrat konec. Tudi najinega potepanja po Tajski. Opravila še zadnjo in najkrajšo vožnjo na vsej poti. Vrnila sva namreč motorje. Služila sta nama odlično, vseh 4900 km. Sedaj se prepuščava drugim, da naju varno pripeljejo do doma. BSR vrnila motorja. Šla še na malico. Mi je prišla na miseltista " Že dneve, in tedne, in leta stojim na postaji in čakam kot toliko drugih na vlak, ki prihaja," ... Hja, tu pride vlak na 3 do 5 minut. Qatarjeve stevardese čakajo z nami. Tropski vrt, terminal v Dohi. Eden od takšnih naju prepelje še na zadnji etapi proti domu. Po dobri 18 urah prispeva v mrrrzlo Slovenijo. Seveda se začnejo že nova načrtovanja..

Včeraj. Morje na levi...

2600 km po Balkanu, veliko videnega, po jadranki do Knina, pa mimo Buškega in Blidinjskega jezera, čez Visočico, na Lukomir, pa pogledat Orlovačko jezero in naprej preko Zelengore in skozi sotesko Sutjeske do Plužin, pa čez Durmitor do Žabljaka, na jug mimo Bukuminskega jezera do Podgorice, pa po SH20 do Plav, čez Trešnjevik mimo Kolašina na Sinjajevino (veliko blata...), preko Šavnika do Kapetanovega jezera, pa Nikšič, naprej po stari cesti, ki naenkrat postane avtocesta v gradnji do Cetinja, na Lovčen, okoli Kotorskega zaliva, Trebinje, Dubrovnik, nazaj v Knin mimo izvira Cetine in slapa Krčič, pa preko Strmice in skozi Gornje Peulje do Šatorskega jezera, nazaj po drugi poti do Bosanskega Grahova, pogledat Uno v Martin Brod, po Štrbačkem buku skozi gozd, pa domov.... zadnji trenutek pred poplavami v Bosni

O Katmanduju sem pogosto slišal v rani mladosti, ko so naši (takrat še jugoslovanski) alpinisti osvajali najvišje vrhove sveta. Naslednji spomini na Katmandu so vezani na "hipijizem". Ena od lokacij (poleg Istanbula, Teherana, Kabula, Lahoreja, Delhija, Goe), ki so jih hipiji v 60-70-80. letih obiskovali je bil tudi Katmandu. Sam sem bil takrat še "mlekopivec". Imel pa sem dolge lase, nosil doma, v loncu barvane majice (prevezanih z vrvjo) in seveda doma narejene kavbojke. Le-te so bile zgoraj tako tesne, tam okoli "moškosti", da bi z lahkoto postal sopran pevec. Spodaj pa so bile tako široke, da bi me na komunalnem podjetju z lahkoto zaposlili kot pometača. Ob prej naštetem je to bil ves moj prispevek k "hipijizmu". Moj namen obiska Katmanduja ni bil vezan le na pridobivanje pakistanske vize za vrnitev, ampak obisk znamenite hipijevske ulice Freak Street, ki se nahaja južno od znamenitega trga Durbar z mnogimi templji. Ena glavnih atrakcij, ki je privabljala "turiste" na Freak Street, so bile vladne trgovine s hašišem. Po kronanju mladega kralja Birendre leta 1972, je vlada začela "čistiti" ulice Katmanduja. Hipije so v naslednjih letih polovili in deportirali v Indijo. V skladu z direktivo ameriške vlade je bila proizvodnja in prodaja konoplje nezakonita, številni liki Freak Streeta pa so bili aretirani in obsojeni na zaporno kazen. Po nasvetu lastnice hostla, kjer sem bival, se do trga Dunbar zgodaj dopoldne zapeljem z moto taxijem. Kot bi vedela, da sem Savinjčan (poceni vožnja!). Po prihodu na Durbar trg se najprej zapodim pogledati "moj cilj" – Freak Street. Kot sem pričakoval, od hipijevskega "blišča" ni ostalo nič. Množica trgovinic in gostinskih obratov, ki so jih začeli šele odpirati, niso niti bleda senca nekdanjega dogajanja tukaj. Žal, je pač preteklo 50 let in več, ko je tu še bilo "življenje". Trg Durbar se nahaja v središču glavnega mesta Nepala, je kulturna, zgodovinska in arhitekturna znamenitost, ki sedaj privablja obiskovalce z vsega sveta. Trg, znan tudi kot Hanuman Dhoka ali Basantapur Durbar Square, je na Unescovem seznamu svetovne dediščine, bogat s kulturnim, zgodovinskim in arhitekturnim pomenom. V središču trga stoji tempelj žive boginje, znan tudi kot Kumari Ghar. Bližnja palača Hanuman Dhoka je veličastna kraljeva palača iz 17. stoletja, ki zdaj služi kot muzej in ponuja vpogled v nepalsko kraljevo zgodovino. Stara kraljeva palača, znana tudi kot Basantapur Durbar, je sestavljena iz dvorišč in templjev, ki so nekoč pripadali nepalski kraljevi družini. Na trgu stoji mnogo hindujskih (večinska vera v Nepalu) templjev kot so: Kasthamandap, Taleju, Maru, itd. Nekateri od teh so bili delno ali v celoti porušeni v katastrofalnem potresu leta 2015. Sedaj je večino njih že obnovljenih. Po večurnem ogledovanju templjev, ljudi in utripa na trgu se odločim, da se peš vrnem v cca. 5 km oddaljen hostel. Naslednji dan grem na pakistansko ambasado po vizo in popoldne zopet naložim prtljago na motor za odhod iz nekoč "hipijevskega" Katmanduja. Naslednje jutro zapustim Katmandu po cesti H02, misleč, da bo cesta kolikor toliko "vozna". Žal sem se zopet zmotil. Vozim kilometre in kilometre po "gradbišču" z neštetimi tovornjaki in avtobusi. Na enem odseku ceste, kjer nastane zastoj me avtobusni šofer preprosto "odrine" v obcestni jarek. Na srečo ostanem na kolesih, a še preden se vrnem na cesto je avtobus že v daljavi in tako "spolno občevanje" voznikove matere odpade. Zaradi razočaranja nad nepalskimi gradbišči – beri cest – nisem šel v smeri Everesta, katerega sem želel videti s sprejemljive razdalje. Do tja (Everesta) pač ne vodijo ceste. Zatorej sem se odločil, da grem proti jugu oz. Indiji. Še zadnjič prespim na nepalskih tleh v mestu Simara. Naslednji dan pa zopet spoznam blišč in bedo "Indije Koromandije".

Prejšnji vikend mela rezervirani karti za Dachsteinski ledenik Proti Schladmingu čez Obertauren, Flachau, Zauchensee, Namestitev v Schladmingu. V soboto naredila krog okoli pogorja z ledenikom, zavila v planino Stoder, znana po andrenalinskem parku in ziplajnu MVI_0220.MOV Nadaljujeva proti velikanki na Kulmu Naslednja postaja vzpenjača na Krippenstain in znameniti pogled na Hallstatt Skozi Hallstatt pa stoječe kolone in trume turistov. Nemogoče najti parkirišče ali posneti spodobno fotko. Še ena dolina z jezerom na koncu in nima izhoda, naju je čakala v nadaljevanju. Gosau Nadaljujeva proti Schladmingu in Garmin se je odločil, da nekoliko skrajša pot... Na koncu dneva zaslužena večerja v avtohtonem okolju Nedelja. Dan za vzpon na 3000n/m. Cote v kovčke, čeladi na krmilo in priklenit, nato pa v kolono za gondolo. V parih minutah si na gori, potem pa ogromno časa za stanje v koloni in čakanja za fotko na visečem mostu in ogled ledene jame v ledeniku. Če ledenika nebi imeli pokritega z izolacijo in ga umetno hladili, bi ga za ledeno jamo že zdavnaj ne bi bilo... Ker je bilo časa do spusta z gondolo na pretek, sem se odločil za solo sprehod po ledeniku. Žena je bila za ta podvig neprimerno obuta in je fotkala od daleč... Po povratku v dolino sva izkoristila še hotelsko sommerkart in uro obratovalnega časa, ter se v Schladmingu z vzpenjačo zapeljala na progo Planaj. Ponedeljek, čas za pot proti domu. V planu je Solkpass, vendar, ker je km domov malo in časa dovolj, pa se še malo zmišljujeva. Pred odcepom za Solk je še ena neraziskana dolina KlainSolkpass, zato zavijeva in greva pogledat. Kar raztegnjena dolina, poseljena z redko posejanimi domačijami z strmimi pobočji. Posebnost doline je kamnolom SolkDolomit, zato je na skoraj vsakem dvorišču postavljen kak poseben kamen. Dolina se zaključi z plačljivo makedamsko cesto in oznako Naturpark. Ker sva bila bolj na tesno z gorivom sva obrnila. Solkpass, cesta v dokaj klavrnem stanju s sledovi neurij. Potrebna previdnost zaradi nanosov kamenja in prosto se pasoče živine. Nekaj makadama pa vseeno... In tudi grešila sva....Gladko mimo zapore...Če navigacija tako hoče... Kar nekaj grešnikov, mar ne? Od tu naprej pa vse poznano.... Ravno zeblo naju ni... Na Korenskem sedlu pa kolone vračajočih, k sreči kontra nama... Kratko, a sladko!

Meni pa se zdi najboljše da se motor primerja s konkurenco, da se potem ve o katerem cenovnem razredu in namembnosti govorimo, pa še lastnikom motorjev ki so v primerjavi je mogoče v pomoč. Primerjava s Tenere 700 Prednosti KOVE 800X pro: Boljše se pelje po cesti in po terenu. Izdelava je boljša, ima tudi boljše komponente. Prednje zavore so na enakem nivoju, zadnja je na Kove boljša. Vzmetenje je neprimerno boljše. Eden redkih motorjev če ne kar edini kjer ne čutim potrebe po predelavi vzmetenja za uporabo ki mu jo namenjam. Kar še dodatno zmanjša strošek nakupa motorja. Kove je lažji kot Tenere in ima nižje težišče, kar se opazi. Lepa sta mi oba, mogoče v pravi barvni kombinaciji Tenere malo bolj. Prednosti Tenere 700 Mašina se lepše odziva pri zares nizkih obratih. Dela kot elektro motor. Kove potrebuje malo več obratov da linearno teče. Mene to ne moti ker sem vajen držat vedno en prst na sklopki in mi posledično teče motor vedno linearno. Za Yamaho vemo da je "BulletProof" in da poprodaja štima. Kove mora to še dokazat, zaenkrat kaže dobro. Tenere je že legenda. Tenere ima Pola Tarresa Primerjava s Husqvarno 701 Kove se pričakovano po cesti pelje precej boljše. Sicer vožnje po cesti ne obvladam, zato tega komentarja ne vzet preveč resno; po jadranski magistrali je sel iz ovinka v ovinek res dobro, tako da sem videl nekaj smisla tudi v vožnji po cesti skozi ovinke. Na avtocesti je pri moji višini 187cm vizir za 5cm prenizek da bi potoval res udobno, vendar se da peljat 140 in več brez problema. Husqvarna 701 se na terenu pelje boljše, še posebej v zahtevnem terenu. KOVE je še vedno dvocilindraš. Ko mu pade količina goriva na 1/3, približno 6 litrov, postane res lahek in igriv, ker se ta količina goriva nahaja pod sedežem. Ko je tank poln 20l se to čuti, vendar je vseeno Husqvarna vedno lahkotnejša. Husqvarna ima boljšo geometrijo za vožnjo po terenu, naprimer raven sedež, bolj primerna platišča, plastike itd.... Na mestu sicer ko jih premikaš med nogami levo desno se zdi Kove mogoče celo malo lahkotnejši (husqvarna ima tower montiran), ma ko se zapelješ na teren je Husqvarna lažja in bolj precizna. Kvaliteta izdelave je pri Husqvarni boljša, komponente so tudi boljše. Zavore so naprimer boljše pri Husqvarni ne zaradi moči zaviranja, te ima Kove dovolj, ampak zaradi občutka na ročici zavore. Husqvarna ima tudi zelo dobra elektronska pomagala. Vzmetenje, čeprav na Husqvarni predelano (WP 6500 kartuše spredaj) mi je na Kove bolj prijetno, razen pri res velikih hitrostih je mogoče pri Husqvarni bolj stabilno. Če povem še svoje mnenje o motorju: Motor sem kupil na podlagi specifikacij in detajlnih slik ki sem jih dobil iz Eicme Novembra 2023. TETi se mi odmikajo vedno bolj daleč, zato potrebujem dvocilindraša da pridem do njih in nazaj. Ker večinoma furam sam, potrebujem čim lažji motor. To je bil razlog za nakup. Ob prevzemu, ko sem ga videl prvič, sem vseeno ostal pozitivno presenečen ker je zgledal lepše kot na slikah in zelo dobro sestavljen skupaj. Doma sem razdrl sprednji in zadnji konec. Vse je zelo lično sestavljeno in po principu KTMa se vse razdre z minimalno količino orodja. Kabli so mehki, konektorji so vsi pritrjeni (ne visijo v zraku). Kar me osebno moti na KOVE 800X pro (nekomu drugemu bo tole mogoče PLUS) in bo model Rallye ki je moj cilj odpravil je sledeče: - širina platišč - tubeless platišča - dvonadstropni sedež - čaša belega vina na balanci za prednjo zavoro - dva zavorna diska spredaj - nima slajderja za verigo Kar bo ostalo moteče tudi na Rallye - šus plata je pritrjena na mašino - prenizek sedež - nima zaščit za roke - verjetno tudi Rallye ne bo imel zavor na nivoju KTMa Še nekaj glede ergonomije. Sede mi je sedež prenizek, stoje mi je pa drža točna. Nosilce balance sem obrnil na drugo stran (bolj oddaljena balanca) in balanco nastavil v nevtralen položaj - oznaka 0. Visok sem 187cm. Motor ima kljub zelo nizkem sedežu zelo veliko oddaljenost od tal do šus plate - enako kot Husqvarna 701 kar je pohvalno in dobrodošlo na terenu. Rallye bo imel zaradi daljšega hoda vzmetenja še večjo oddaljenost. Danes sem fural tri ure okoliške terene ki jih dobro poznam. Super je bilo. Tudi v grdem je težišče in teža motorja še prebavljiva da ne postane pretežak. Veliko stezic je bilo še mokrih. Zadnji amortizer zelo dobro požira manjše ovire (kamenje, korenike) da guma ohranja trakcijo. Čepar na terenu ni tako dober kot 701, je še vedno zelo zabaven. Tukaj je potrebno omenit še ceno motorja ki je zelo ugodna. Motor ima tudi že serijsko ALU bočne zaščite in ALU prtljažnik kar naprimer Tenere nima in pa vsaj za moje potrebe dovolj dobro serijsko vzmetenje da ne bo potrebno posegov. Izkušnje na podlagi opravljenih 1300Km.

Sreda 26.6. Nekako nama ni ustrezalo, da sta motorja na pločniku sredi mesta, zato se odločiva za premik... Pogled nazaj na mestece Vasiliki. Tu sva se prvič potepala, ko je @SuNa začela svojo samostojno moto-pot... Takrat na YBR250. Ostajava na Lefkadi, vendar zaradi časovne razlike med odjavo in prijavo na novi lokaciji, vmes obiščeva eno večnjih lagun na tem območju... sama voda... Morje na levi in desni... Le ozek pas kopnega na katerem je cesta, ki vodi do otočka sredi lagune. Mopija v senci mi2 pa tudi... Po osvežitvi se vrneva nazaj na otok skozi podmorski tunel, pri mestu Preveza. Tule bova pa malo "turiste" špilala...

V garaži. 😀

Vidim, da vam je všeč 😁. Pa naj bodo to "vtisi iz dvodnevnih voženj"...

Nekaj slik. Moja predelava. Do zadnjega vijaka. S premori je trajalo 4 leta. Nazaj na cesti je letos drugo leto. Vsakič, ko se vsedem nanj, sem srečen kot barvna televizija.

Na zrk

Sobota 22.6. Prišel je čas, da se zoped odpraviva proti jugu. Tokrat brez voznega reda. Kamor prideva pač prideva... Kratek postanek v senci zelenja... Tam nekje daleč je cilj... Znamo mestece, ki služi kot kulisa v nadajevanki "Botri"... Zaradi zapore nadaljujeva po levem bregu jezera Peruča. Še malo pa bova na ciju. Skoraj na cilju...

Finish. Tokrat sva oddelala celo Bosno vključno s "hard parti" in ekstra dodatkom Bjelašnice, Igmana in Trebevića z lokalnima vodičema Mopeda sta se izkazala vrhunsko! Tudi izbira gum je bila veliko boljša kot lani (mitas xt+) jo pa kar precej požira. Po 2000km je za v smeti. IMG_9175.mov IMG_9177.mov IMG_0087.mov IMG_9263.mov IMG_9264.mov IMG_2240.mov IMG_2241.mov IMG_9300.mov

Sreda 17.4 Bac Giang - Hanoi Že nekaj dni zapored ponoči dežuje. Na najino srečo se zjutraj vreme izboljša, da lahko kreneva dalje brez dežne opreme. Najina pot že nekaj dni nakazuje, da zaključujeva krog. Ja, danes se vrneva na izhodiščno lokcijo. Ko zapustiva mesto, se le za kratek čas zapeljeva mimo zadnjih vasic in zelenih riževih polj. Desna roka na plinu je kot tempomat nastavljena na malo več ko 40 km na uro. Naj traja! Kmalu zelenje zamenjajo betonske zgradbe in široke ceste. Menda so vpadnice v Hanoi znane po prometu, ki ni najbolj prijazen do malih udeležencev. Nama se ni zdelo tako pretirano hudo, kot to opisujejo nekateri popotniki. Mogoče pa zato, ker sva tu že ceel mesec in sva se privadila na njihov način vožnje. Ko še zadnjič odloživa kovčke z motorjev, se zapeljeva po Hanoiu in doživiva še enkrat vožnjo skozi mestni utrip. To noč sta imela motorja pisano druščino. Seveda pod budnim očesom v parkirni hiši pod hotelom. Zapuščava mesto Bac Giang po še vedno vlažnih ulicah... Domačini že pripravljajo svoje pridelke in izdelke naprodaj. Vietnamska državna banka. Nekaj sva brala o smrtni kazni , ki jo še vedno izvajajo.... Pustimo politiko in denar. Skozi drevored, če nebi bilo polno smeti, bi bilo prav lepo... Kar precej tovornega prometa. Ja s tem strašijo takšne kot mi2. Ampak, mi se smrti ne bojimo... Prva označba za letališče. Sedaj sva pa res blizu cilja... Bom ponovil. Ko misliš, da si videl že vse možne tovore na motorjih. Vse širše ceste in vse več voznih pasov... In pozdravni slavolok mesta Hanoi. Glede na velikost mesta ni nek presežek... Most Chuong Duong, prečkava Rdečo reko. Kar nekaj časa traja, da ga prečkaš... Prvi nebotičniki, katerim se približujeva. Skoraj že na "domači lokaciji". Parkirava v že znani "dnevni sobi". In na zasluženo pivo. Po zadnji daljši etapi po Vietnamu... Seveda prometa skozi Hanoi nisva imela dovolj. Zato se še malo zapodiva v gužvo... in odpraviva iskat še kakšno zanimivost... Skozi ozke ulice ... ... prispeva do razbitine bombnika B52. Ostanke so pustili sredi jezerca v mestu, kjer je strmoglavil med vojno. Zgodovinska relikvija Hanoia. Ponosni so na to da so ga sestrelili... Še skozi gost promet na drugi konec, v sosesko Old Quarter. Kjer se ustaviva tudi v izposojevalnici motornih koles, kjer sva lani najela motorje. Dokaz, da sva bila tu, je še vedno prisoten na njihovi mizi. Ogled mesta na malo drugačen način. Keramična mozaična poslikava, ki se nahaja v okrožju Hoan Kiem. Pot nazaj nama OSMAND izračuna po ozkih ulicah. Osebni avto tu nima kaj početi, no zatakne se z lahkoto. Thuy Khue jezero sredi mesta... Sprehajalna pot vodi verjetno dobršen del okoli jezera. Vendar jo tudi na motociklih precej uporabljajo...

Torek 2.4. Cao Bằng - Loop Danes ponovno start iz mesta Cao Bang. Namen imava obiskati jamo Động Ngườm Ngao in slapove Ban Gioc. Zopet naju je pot peljala tik ob kitajski meji. Ob ogledu naravnih znamenitosti nama je dan kar prehitro minil. Danes ni dodatne prtljage, samo nahrbtnika. Zato je odhod precej olajšan. Prvi postanek opraviva pri domačih rokodelcih. V kovačnici nastajajo različni izdelki. Tudi ženske pomagajo pri ustvarjanju. V glavnem kujejo različna rezilna orodja. Vseh vrst in oblik. Idilična hiška ob vodi. Žal je povsod veliko smeti. Tu odnosa do narave še ni... Most iz bambusa. čeprav ne v najboljšem stanju me je zdržal. Vhod v jamo Động Ngườm Ngao. Jama je bila odkrita leta 1921 in odprta za turizem 1996. Jama je dolga 2769,6m in globoka 61,1m V turistične namene je odprt le del jame v dolžini 945,8m. Kapniški blok ima obliko lotosovega cveta. Ponekod se prehodi zelo zožijo. Sem moral skoraj po štirih... In se na drugem koncu razširijo v ogromne dvorane. Še ena skupna za spomin. Izhod iz jame. Precej višje, kot je bil vstop v jamo. Greva naprej, do slapov. Zaradi poroke so zaprli celo ulico. Ker nisva med povabljenimi, morava najti obvoz. Slapovi Detian ali slapovi Bản Giốc so skupno ime za dva slapova na reki Quây Sơn, ki prečkata mednarodno mejo med Kitajsko in Vietnamom. Slapovi Ban Gioc veljajo za enega največjih in najbolj očarljivih vietnamskih slapov. Pot nadaljujeva vzdolž kitajske meje. Še obvezen postanek ob mejniku. V ozadju na drugi strani je identičen, a ta je kitajski. Naravni tunel, mogoče malenkost povečan. Postanek po poti, In počasi nazaj proti "domu" Glede na precej kaotičen promet, sva do sedaj videla le eno nesrečo. Kmalu bi imela vietnamsko kozo za večerjo Pastir se ne sekira, če bi bila ena manj. Do nastanitve se zapeljeva skozi tržnico. Ni videti, saj sva pozna in je vse pospravljeno.

Ponedeljek 1.4. Cao Bang Loop Cao Bang je mesto blizu kitajske meje. To bo najina odskočna deska za obisk par zanimivosti na tem območju. Prvi dan sva se namenila obiskati Núi Mắt Thần - Angels Eye Mountain in začetek poti Ho Chi Minh v kraju Pack Bo. Seveda pa sva pred tem morala opraviti še servis (menjavo olja) na najinih kobilicah. To sva uredila na Honda servisu v mestu. Včeraj sva se dogovorila, da se na servis oglasiva ob 7:30. Tam sva bila par minut pred dogovorjenim časom. Kar naenkrat so vsi zaposleni zapustili stavbo in se postrojili pred poslopjem. Očitno ima njihov minister za delo še bolj rigorozne ukrepe za preverjanje prisotnosti na delu, saj se pred pričetkom fotografirajo. Torej, če te ni na sliki, nisi bil v službi. Bodite pozorni na koncu posnetka, ko zadnji moment prihiti zamudnik. Zamenjava olja je bila končana tik tak in že sva se podala na najino prvo točko ogleda za ta dan Angels Eye Mountain. Zadnji del poti se zelo strmo spusti po pobočju. Slike ne prikažejo dejanskega naklona. K sreči ni bilo blata. Ker tam očitno še nikogar ne moti vožnja po travnikih in stezicah, sva si kot toliko drugih to privoščila tudi midva. A ni trajalo dolgo. Sprednja zračnica je počasi začela puščati. Potrebno se bo čimprej obrniti, da še splezam nekako po hribu nazaj in v bližnji vasi poiščeva pomoč. Ko se vračava, srečava možakarja, ki je na zadnjem delu motorja prevažal drva. Nakaževa mu s kretnjo, da je guma spustila. Pokaže, naj mu slediva do križišča. Tam pokliče soseda in mu pojasni najino težavo. Ta poišče novo zračnico in vzame v roke bankovec za 200.000 VND (cca. 7,5€) in takoj se zmenimo za posel. Vsa vas se je skoraj zbrala okrog naju. Očitno sva jih zabavala . Po montaži kreneva dalje. Naslednji postanek ni bil načrtovan, a ker sva zagledala reklamo za jezero Ho Thang Hen, se odločiva za obisk. Za 20.000 VND (0,75€) po osebi sva si ogledala dve zanimivi jami in se zapeljala del poti okrog jezera. Nato nadaljujeva pot do mesta Pác Bó. Za vožnjo z električnim avtom, ogled pagode, muzeja in jame Pac Bo sva odštela 40.000 VND (cca. 1,50€) po osebi. Visoka vlaga in vročina sta pripomogla, da sva se pošteno spotila na poti v jamo in nazaj. Ker pa se že cel čas voziva na obmejnem območju, se zapeljeva tudi do samega konca - mejnega prehoda s Kitajsko. Žal se morava tu obrniti, ker nimava pogojev za prečkanje. Pa pustimo še kaj za drugič. In odpujsala sva domov. Rdeče puščice na kupu. Servis Honda v mestu Cao Bang. "Štemplanje" na vietnamski način. Rdeča puščica v rokah mehanika. Beli puščici so spustili "kri". Ta deveta gora bo najbrž prava. Zares veličasten pogled. Žal slike zaradi meglic ne prikažejo vse lepote. Srečo imava, da je podlaga suha. Prijazen domačin. Mi2 pred očesom. Malo po tem se je pa zgodilo... Rdeča puščica je bila skoraj bosa, drugače bi se še lep čas podila po livadi. Možakar v oranžni majici naju je pripeljal do mojstra. Nato se je zbrala cela vas, da vidijo kaj se dogaja... Med opravilom je bilo precej smeha...Po opravljeni menjavi zračnice se odpraviva naprej... Vhod v park okrog jezera Thang Hen Jezero Ho Thang Hen Jama Đong Ham Huong. V sklopu parka so tri jame. Tale je najlepša. Še posebej ko najdeš elektroomarico in si prižgeš luči... Jama Đon Thanh Binh. Zanimivo, da sva bila edina obiskovalca. Kar naju ni prav nič motilo. Še malo borbe v stilu Crocodile Dundee. Sami stožci. Igra narave. Bo res treba do meje. Električna vozila prevažajo turiste od ene znamenitosti k drugi in v obratni smeri. Svetišče Ho Chi Minha v obliki pagode. V notranjosti je veličasten zlati kip Hoja, ki sedi na prestolu. Poleg svetišča je muzej... ki skozi razstave, fotografije in spominke pripoveduje zgodbo o življenju strica Hoja. Povzpeti se morava še do jame, v kateri je živel Ho Chi Minh nekaj tednov. Jama je majhna in dobro skrita. Postelja ni bila preveč udobna. Še bambusova koča malo višje nad jamo. Tudi ta ima bolj trdo podlago za spanje. Da se malo ogrejem pred spustom v dolino. Sprehajalna pot se vije ob potoku suối Lê Nin. Pac Bo je izbran za izhodišče (Km0) ceste Ho Chi Minh. Greva kar s tem nazaj? Naprej pa ne gre več. Bo treba obrniti. Za tole stavbo so pa največji prizvajalci vsega... Ura pol šestih zvečer in sonce počasi ugaša...

Sobota 23.3. Zjutraj se zbudiva v sončen dan. Ja nič, potem ga je treba izkoristiti. Klepetava gostiteljica z nama čeblja v Vietnamščini, midva pa poskušava usposobiti translator. Ko ga rabiš, ne dela. A vseeno se zmenimo na roke kako sva spala in kam greva naprej. Še slika za spomin, čeprav sprva ni bila zato, češ da ni lepo napravljena. Pot naju tudi danes vodi čez slikovito pokrajino, ki se je enostavno ne naveličava. Pri planiranju rute dodava še vožnjo s trajektom po reki Da. Super, pa preizkusimo! Bila sva edina potnika. Na drugi strani pa ga je pričakala gruča otrok, verjetno so imeli konec pouka. Ko prispeva do današnjega spanja, naju gospodična povpraša, če v državi, iz katere prihajava govorimo angleško. Odgovoriva ji da ne, ampak da razumeva vseeno. Odgovora se razveseli. Pravi, da ima ravno pouk s skupino študentov in če bi bila pripravljena predstaviti našo deželo in jih malo animirati. Ne vem zakaj sem pričakovala, da bom zagledala starejše učence, a pozdravili so naju zvedavi otroci. Začetno tremo smo hitro premagali in učna ura se je začela. Po končani uri, se kar niso mogli posloviti od naju in od zaćetne treme ni bilo niti sledu več. Zares zanimiva izkušnja, ko se srečaš z navadnimi ljudmi, ki te ne jemljejo le kot turista, ampak nekoga, ki je s seboj prinesel delček sveta, ki jim je tako daleč... Jutranja rutina... Še slika za spomin in pot pod kolesa... Spet po stranskih cestah namesto natavnost proti cilju... Potujoča bižuterija. Kot večinoma tudi tu ročno delo... Kratka osvežitev v rahli senci... Kosilo? Pozor na malo rjavo vrečko. Kot, da iz zemlje gleda grba velikega dinozavra. Med njimi pa lepa zavita cesta... Reka DA, katero morava prečkat. Iz daljave trajekt izgleda kot mala pikica Bila sva edina potnika... Najin kapitan za krmilom malo večjega čolna... V nasprotni smeri pa čisto pravi trajekt... Vožnja traja slabih 10 minut. Sestp pa zaradi nizkega vodostaja na neutrjeno brežino. Kar nekaj kilometrov sva potem vozila ob reki po lepi "magistrali"... Sušenje furnirja. Včasih s takšnim materialom zasedejo tudi tretino ceste. Žad. Mestece v katerem se vsi bavijo s klesanjem tega poldragega kamna. Takole sem predstavil našo malo državico, za katero do sedaj še niso vedeli. @SuNa pa je pomagala pri učenju angleščine...

Pašman in Ugljan. Vreme kot v pravljici.

Za slovo od letošnjih moto hribov...

Ponedeljek 24.6. Prva sprememba najinega načrta. Kopaonik ostane v načrtu, Ohrid pa kot dnevni cilj. Kar lep čas naju spremljano jutranje meglice. Na poti iz Raške proti vrhu Kopaonika pa se povsem zjasni... Strnjeno naselje "gigantskih" hotelov. Srbski bogatuni so uspešno zje..l še en naravni biser. Cesta sicer ok... od zadnjaga obiska celo nekaj novega asfalta... Še ena preden se spustiva v dolino. Tudi tukaj raste nov hotel... Spodaj pa mitnica (že na vrhu je bila ena). Hoče možakar 300 din ekološke takse. Bova mi2 plačala kasneje. Vendar do danes še nisva v sistemu...mogoče pa prišparava za kak . Del od Leskovca do meje z S.Makedonijo jo ubereva kar po AC in tudi do Gostivarja nadaljujeva po AC. Na prelaz Straža začuda brez prometa. Pravi užitek. Pogled na drugo stran pa precej manj. Črni oblaki niso pomenili nič dobrega. V Kraju Zajec vedriva na pumpi skoraj eno uro. Na koncu navlečeva dežjake in naprej. V ciljni "ravnini" zadnjih 5k pred Ohridem pa spet malo pranja... Tako motorja parkirana... cape se sušijo mi2 pa v mesto na potep. Od tam sva prišla... in tja greva...

Nedelja 23.6. Za dnevni cilj sva si zastavila Kopaonik. Ampak... Zjutraj start proti MNE v lepem sončnem vremenu... Serpentine proti Šavnik-u Slikovita cesta Šavnik - Kolašin... Malo naprej od mesta Rožaje pa naju zaustavi močan naliv in toča. Zato se odločiva, da nadaljujeva jutri...

Četrtek 18, petek 19 in sobota 20 april Hanoi in nato ... Zjutraj se po zajtrku odpraviva še enkrat v staro mestno jedro Hanoia. Parkirava v bližini train street in upava, da naju bosta motorja počakala, brez listkov o prekršku. Prepoved dostopa do železniških tračnic je uradno še vedno "v veljavi". V kolikor pa te kdo od lastnikov lokalov, ki se nahajajo ob tračnicah, povabi na pijačo, te varnostniki spustijo naprej. Sto let stare železniške proge, ki tečejo skozi srce starega mestnega jedra Hanoja, so zanimiva atrakcija za nas, popotnike. Ulica je tako ozka, da morajo vsi prebivalci poskrbeti za varnost svojih hišnih ljubljenčkov, vozil in stvari vsakič, ko mimo pelje vlak, hkrati pa ohraniti normalno vsakdanje življenje na obeh straneh proge. Ko se naveličava, se počasi odpraviva še v iskanje pošte, da oddava kartice in proti domu. Večer zaključiva v gostilni preko ceste. Preden vrneva motorje, sva jih še oprala v sosednji ulici. Res so bili izdatno "impregnirani" z blatom še iz Ha Gianga. Lokalnio pralci so nama za 40.000 VND (cca. 1,48€) oprali oba motorja in to zelo temeljito. Predava motorje, se posloviva in se peš odpraviva po bližnji okolici okrog jezera. Prav huda kaskaderja pa tudi nisva bila, zato raje odideva na bolj hladno lokacijo . Še zadnjič prespiva v najetem studiu. Pakiranje nama ne vzame preveč časa. V tem sva že na ekspertni stopnji. Pri "sosedih" počakava na prihod Graba in si privoščiva še zadnjega Saigona. Šofer je točen in že naju pelje na letališče. Še zadnjič se zapeljeva čez most Nhật Tân in mestu pomahava v slovo. Do naslednjič ... Greva v mesto! Start iz dnevne sobe... Hmm, prepoved? Za naju ne velja, saj ne razumeva kaj piše. Tile "varnostniki" naju kmalu obrnejo. Ampak se ne dava. Uspelo! Zanimiva dekoracija. Nekam znana figurica... Kjub kaosu v prometu, očitno tudi tukaj veljajo neka pravila. Tale jih je očitno kršila. Enkrat sem jaz v ospredju, ... enkrat pa @SuNa... Enostavno se moraš prepustiti toku prometa... Prodajalka cvetja ob cesti. Pošta, končno! Upava, da kartice pridejo v Slo. Lani niso ... Pizza ni slaba, mogoče bi bilo pa vseeno bolje kaj lokalnega. V petek preden vrneva najine konjičke, pa še v motopralnico, kjer poskrbijo da bodo čisti kot ob prevzemu... Tam čajčkajo vozniki taksijev in eden prikaže kako se napolni in kadi njihova značilna tobačna pipa. Po prevoženih 3800km vsi zadovoljni! No sedaj pa še malo peš po okolici... Tukaj stare stavbe dajejo prostor novejšim. Korenine so močnejše od betona. Še en "Eiffelov" stolp sva našla. Težko najdeš svoj motor, saj so vsi skoraj enaki. Vmes se najde tudi kak tak prestižen primerek... Sobota zadnji dan... nisem ravno govornik Čakanje na taksista v bljižni piceriji... Skozi mesto zapelje še skozi nekaj zanimivo okrašenih ulic... nato pa NASVIDENJE HANOI!... Nasvidenje Vietnam!... Že skoraj doma. Nekje nad južnim Balkanom...

Sreda 27.03. Ha Giang Proti jutru naju zbudi ropotanje dežnih kapljic po okenski polici. Se pravi sprememba načrtov. Podaljšano poležavanje . Saj ni težko, samo raje bi se preganjala po okolici, kar sva sinoči načrtovala. Za nadaljevanje najine poti proti skrajnem severu Vietnama potrebujeva posebno potovalno dovoljenje. Zato sva to uredila danes dopoldan, v kar naju je delno prisililo tudi vreme. Zglasila sva se na uradu za priseljence in s potnim listom ter 240.000 VND (cca. 9€ na osebo) pridobila dovoljenja. Morda ga ne bova rabila pokazati nikoli, a se ne splača tvegati. Ob policijski kontroli naju lahko oglobijo, pospremijo nazaj v Ha Giang (za primerno ceno seveda ), ali celo zaplenijo motorno kolo . Po urejeni birokraciji se je tudi vreme malce uneslo, ceste so se osušile in zakaj sva še kar v sobi? Greva en krog. Po včerajšnjem načrtu sva imela namen prevoziti krog približno 170 km. Glede na pozen start to ni billo mogoče, en manjši giro pa sva lahko opravila. Pozno popoldan pa še sprehod po mestu in splanirat naslednji dan. Jutri kreneva dalje, ne glede na vreme. Urad za priseljence. Tu so vse državne ustanove takšne barve (tudi barva policijske uniforme). Papirologija je, sedaj pa na skrajni sever... Pred vožnjo še kontrola olja, nato pa gassssa. najprej skozi mesto... Nato pa v objem narave... cesta je ponekod še mokra in spolska... Nekaj so ali pa bodo slavili... Kdor maže ta vozi, ja verigo je potrebno tudi kdaj naoljit... dobro jo je zalil... @SuNa je medtem občudovala okolico... in spočila oči na krasni zeleni barvi Po reki se vidi da so bile padavine kar močne... Čeprav ni sonca narava čudovita... Strm spust v dolino... Na pašo, ali domov? Le kaj bo zavil v te liste? glej kak zanimiv most... seveda sva morala preizkusit. Vse na spodnji polici... Durian, nekateri ga zavohajo na kilometer, ker menda odurno smrdi, je pa sadež vsaj nama zelo okusen. Tržnica, ja tudi tukaj vse je na spodnji polici. Reka Lo in nasprotni breg... Kitajski horoskop, @SuNa je našla svoje znamenje "kralj živali". Ha Giang Provinca in mesto. Smo v Parizu? Zgradba deželne opčine. Kip "strica" Ho-ja z ljudstvom.

Nedelja 24.3. Slej ko prej se zgodi... Večerni sprehod po mestu sva kaj kmalu predčasno zaključila in odšla spat brez večerje.Razlog pa rahle trebušne težave. Postelja v tej nastanitvi je bila trda, kar nama je sicer obema všeč. Ampak, če so to ekstremi, potem tudi midva nisva več zadovoljna. Občutek je bil, kot bi spal na "fosnu". Noč se je vlekla kot kurja čreva. Obračanje z boka na bok in preštevanje ovčic, pa še veselica v vampih. Neprespana noč se je zjutraj kar poznala. Zajtrk sva vljudno zavrnila in se poslovila. Pa da vidimo, če naju svež zrak in prazen želodec vendarle pozdravita. Počasi so se nama težave pomirile in tam okrog poldneva so bile nočne težave že pozabljene... Današnja pot je bila namenoma začrtana malo dlje zaradi vremena, Pa nič zato, žabo tiščati v vodo ni tak problem. slika za spomin in gremo v kilometre... Na strehi avtobusa kure. Kaj vse se pelje šele v avtobusu... Počasi in zamišljeno... Priprava sadik riža za razsajanje... Takole pa nasajen lepo v vrste... Pod vrhom enega od prelazov opazim lokalno zanimivost. Električni motocikel vietnamske izdelave. Spomenik tik pod vrhom prelaza se niti ne spomnem katerega. Jih je kot bi si jih namislil Prvi prigrizek po želodčnih težavah. Vse BP, zvečer bo spet pasalo Ja, tule bi pa z veseljem pognal kaj več, kot najinih 9 konjev... Veselo jo mahajo kam pa vedo samo oni... GS nima za burek proti takšni Hondici... Še malo veselice po gradbiščih novega odseka... Nabralo se je celih 50 km. Bila sva prašna kot mlinarja, še pljuval sem rjavo 🤣 Bolj ko sva se bližala kraju Sa Pa več je bilo takšnih značilnih noš. Bambus kot jed... Quy Ho prelaz. Pogled nazaj na prevoženo... Zlati kip na vrhu. Najbrž končan pred kratkim... Mesto Sa Pa do najine namestitve je še cca 12km. Center z železniško postajo v ozadju (žal skrita za globusom) Aha, tule naju je pa Osmand po navodilu Googla zapeljal v ulico, ki jo renovirajo... ni bilo druge kot obrniti in poiskati alternativo. Osmand se ni zmedel (pohvala). Tik pred ciljem še eno delovišče. Končno prispela. Tule prenočiva, jutri pa na Roof of Indochina...

Torek 19. marec. Sinoči sva zaspala kot ubita. Jet lag je terjal svoj davek, čeprav sva se mu upirala. Zjutraj še enkrat prečekirava vremensko napoved. Nič kaj obetajoča ni. V Hanoiu vsaj pol dneva dež. Tehtava obe možnosti: should we stay or should we go Obvelja slednja. Greva po motorje, naloživa prtljago in gas. V enem letu sva malo pozabila, kako se menjajo brzine. Ves čas si pred prestavljanjem ponavljam, dol je gor in gor je dol. Jp, kot na dirkalnikih. Ko se nekako prebijeva čez mesto in se navadiva najinih novih žrebcev, začne deževati. Oblečeva dežjake in naprej. Vmes še natankava motorčka, pojeva malico in malo povedriva. Vseeno se nato odpraviva naprej, saj ni več daleč. Prispeva v prijetno opremljen Homestay, v kraju Tam Coc. Ostanek večera sva na internetu in delava plane za jutrijšnji dan. Napoved še ne kaže nekega izboljšanja, zato se odločiva da ostaneva tu še en dan več. Tako papirji urejeni, še slikica in gassa najprej do najinega apartmaja po prtljago... Start iz dnvne sobe No ne ravno, tu imajo ponavadi v pritličju garaže opremljene takole kot je na sliki. Tako rdečko in belček sta pripravljena mi2 pa tudi... Obvezen postanek v train street... Kmalu potem, ko sva se končno rešila mestne gneče naju je pričelo prat. Najprej rahel pršec, da se malo odmočiva nato pa kar na polno. zato sva se za nekaj časa skrila pod streho na eni od črpalk. po dobrih 100km prispeva v Tam Coc in parkirava. Seveda, zopet v dnevno sobo...

Sobotna Dolina ur v nadaljevanju od Pesariisa naprej zaprta! Je treba nazaj. Ura kar v vrtu, pa še točna je. 20240824_130513.mp4 Druga slepa ulica (SP22) v planino, kjer izvira Piave. Na koncu poti planinska postojanka in glede na kar zahtevno ozko pot mnogo pločevine... Nadaljujeva čez Passomontecroci proti Avstriji in skozi dolino lesa in mlinov (B111) proti domu. Tura taman za en dan....

1.dan Kopanje v Uni, 2.dan pa v Šatorskem jezeru. Čehi gor dežurajo. Spotoma pa še do Gavrila Principa. Hiša je odprta in vstop brezplačen.

Sobota 6.7. Sva se premaknila še dobrih 370 kilometrov bolj na sever... Na izhodu iz mesta tale puščica na stojalu v spomin na neke pretekle čase... Kmalu zatem vse rumeno od sončnic... Kasneje pa vse pozlatijo požeta polja... naravnost proti soncu... Pol Afrike in cela požeta polja... Barcaffe.. Še malo pa bova na današnjem cilju.

Sreda 3.7. Pisana zgodovina mesteca na polotoku Monevasia. Tukaj ostaneva dan več kot sva planirala... Ta štirinožec se je pridružil pohajkovanju po polotoku... Ostanki starre naselbine... Zgodovina... Brez tega pač ne gre.. Turiste je treba olupit, da se ima doma na čem nabirat prah. Ozke uličice v mestecu... nekaj starega in novega... Na koncu pa še malo v slano vodo...

Ponedeljek 1.7. Da ne bova sam lenarla... Dobrih 40km južneje od najine nastanitve je neka znamenitost. Pa ni neko starodavno kamenje iz grške zgodovine ampak zanimiva kraška jama, napol zalita z vodo. Pogled nazaj proti najinem trenutnem "domu"... tam nekje na drugi strani... je pa vhod v kraško jamo... še tehle par stopnic premagamo... I se nabašemo v čolne... No Photo, je bil hud "gondoljer" vendar za nas ne velja... VID_20240701_111422.mp4 Dobrih 1,2km dolga mokra pot, je ponekod zares tesna. Komaj smo se prerinili do izhoda, kjer se žačne pešpot. Lepa in zanimiva kraška jama malo nad gladino morja... Lepo urejena... Končno na svetlem ... zares čisto morje... 300 +1... Stiskalnica "preša" po naše za oljke... Seveda tudi mlin ni manjkal... in kuhinja kjer pečejo dobrote... mi2 se odločiva za kavico in nekaj sladkega... Tudi pravi lokalni ne sme manjkati... Degustacija se lahko prične... po degustaciji je še sončni zahod lepši... Utonilo bo sonce!

GR na vidiku, še prej pa čez majhen delček ALB... Morje, pardon jezero na desni... Kar se cest tiče albanci niso več daleč za nami. nekje sredi grških hribov... GR je pa zelo podobno ALB. Tudi v Grčiji je podobno kot pri sosedih... Kratek postanek za osvežitev... Dolge sence kažejo na to, da sva blizu današnjega cilja. Preko vode... Do današnje destinacije. Vasiliki na jugu Lefkade. Mopija parkirana... Mi2 pa na večerni potep po mestu... Hude gužve ravno ni je pa v mestu vzdušje pravo... VID_20240625_221255.mp4 Jutri bo nov dan...

... po "napornem tranzitu" od doma ... danes prva sproščujoča turca 😍 ... res, da sva bila včeraj zvečer deležna še malo kulturnega programa na "fado music" v underground vzdušju, ob kozarčku pravega portovca ... ampak danes zjutraj pa kar takoj po zajtrku ... gaaaas 💪💪💪 ... danes, proti jugu ... Porto, Aveira, prelaz Portas de Montemuro in tako dalje in tako naprej 😁 ... u glavnem ... z "eno besedo" ... odkrivanje Portugalske 😁 ... na način izgubljanja 😁 ... v obliki 380 prevoženih kilometrov 👍👍👍

Agrigento....Sicilija.

Ponedeljek 15.4 Mong Cai - Ha Long Ponoči kar precej dežuje. Zato imava zjutraj čas za podaljšano poležavanje, da se ceste osušijo. Ko se napakirava, so ceste suhe in dežni kombinezoni lahko ostanejo na svojih mestih. Del poti imava v planu prevoziti ob meji s Kitajsko. Na najini desni se na drugi strani vije modra ograja, na vrhu prepletena z bodečo žico. Zelo na gosto so na ograjah nameščene tudi kamere. Še sreča, da jih delajo Kitajci in so verjetno poceni! Po cca. 500 m za mejnim prehodom naletiva na spuščeno zapornico in na njej znak stop. Iz hiške stopi vojak in naju povpraša (seveda s prevajalnikom), kam sva namenjena. Na a navigaciji mu pokažem najino končno destinacijo Ha Long. Vmesno pot do cilja pa spretno zakrije. Po tehtnem razmisleku in premlevanju, nama le odobri pot in dvigne zapornico. Odpeljeva se naprej, vendar v naslednjem križišču skreneva desno. To pot sva vojaku zamolčala, ker se vije tik ob meji. Verjetno nama ne bi dovolil, v kolikor bi vedel za najin namen. Kmalu se lepa cesta spremeni v gradbišče. Kar precejšen del poti se voziva po prašni cesti, občasno tovornjaki in delovni stroji poskrbijo za to, da sva prašna tudi midva. Na drugi strani prelaza v dolini opaziva ženske v čudovitih nošah. To so ženske iz etnične skupine Dao Thanh Phan. Marljivo delajo na riževih poljih. Nekaj vasi naprej pa zavohava znan vonj, a ga ne znava razvozlati. Na velikih površinah so sušili nekakšne ostružke. Za cesto opaziva ženico, ki strga skorjo iz manjšega debla. Ustaviva se pri njej in vzamemva košček v roke in povonjava. Ženska odlomi košček lubja in ga da v usta. S kretnjo nama nakaže, naj to storiva tudi midva. Seveda, cimet! Samo drugačen, kot sva ga navajena iz Šrilanke. Okus je skoraj pikanten, zelo oster. Kasneje opaziva, da se celotne vasi ukvarjajo s pridobivanjem cimeta. Prejšnjič sva izbrala novejši del mesta Ha Long za najino prenočišče. Tokrat se odločiva za starejši del, ki nima tako ogromnih stolpnic. Seveda sledi še potep po okolici in zvečer debatni krožek na terasi hotela. Po pakiranju slovo od lastnika hotela. Lep primerek "Eifflovega" stolpa. Tukaj je precej telekomunikacijskih stolpov prav takšne oblike... Ceste so suhe, kot da ponoči ni deževalo. Kitajski zid (no, ograja) naju spremlja del poti, ki jo prevoziva ob meji z državama. Vsepovsod opozorilne table, da se nahajava v obmejnem pasu. Mejni prehod... @SuNa gre še tu probat srečo. UUUPS tole zna pa precej spremenit najin načrt poti... Vojak naju povpraša, kam sva namenjena. Na navigaciji mu pokažem končni cilj, Ha Long. In spusti naju naprej. Že po dobrem kilometru jo mahneva desno. Po daljši poti, ob mejnem pasu naprej. Kar dobršen del ceste renovirajo. Ko naletiva na kak tovornjak, ga prehitiva v klanec, ali pa počakava in narediva kakšno fotografijo. Dela potekajo na odseku proti vrhu prelaza... Znak pove vse... Bova kasneje dala besedilo v prevajalnik, sedaj pa hitro mimo. Vseskozi pa naju spremlja modra ograja, na meji med državama... Lepo vijugasto speljana cesta, naju spomni na lani prevoženo (HCMC) prav užitek se je bilo zapeljati po njej. Pri postanku zagledava te betonirane stopnice. Le kam vodijo? sicer precej zaraščene... Do mejnega kamna. Visoka ograja z bodečo žico in seveda nadzornimi kamerami... Tako blizu in hkrati daleč stran. Varnostne kamere so nameščene vsakih nekaj 10 metrov. Le kdo pregleda vse te videoposnetke in kam jih shranijo??? Ko prideva v okrožje Binh Lieu, opaziva zanimive oprave žensk etnične skupine Dao Thanh Phan. Tik zraven meje s Kitajsko izkoritijo vsak kvadratni meter rodovitne zemlje. Pisane noše s precej nerodnimi pokrivali zanaše pojme. Končni vezeni izdelek po zaključku ni stran tkanine ki jo vezejo, ampak hrbtna stran. Trenutki za počitek in seveda FB.... Le kaj sušijo na teh ponjavah? In to kar ob mejnem kamnu. Cimet. Sveže lubje ima močan okus, skoraj pekoč. Sajgonski cimet, znan tudi kot vietnamski cimet ali vietnamska kasija. Sajgonski cimet naj bi bil, tako kot druge vrste kasije, škodljiv v velikih odmerkih zaradi visoke vsebnosti kumarina. Zopet naletiva na skupino otrok, ki zapušča šolske klopi. Radovedno naju opazujejo in pozdravljajo, ko gredo mimo. Riž so na tem delu šele dobro nasadili. Vsakič, ko zagledava "preveč" otovorjeno Hondico, se čudiva njeni vzdržljivosti. Kmalu zeleno okolico zamenja betonska džungla. In najino nocojšnje zatočišče... Še skok v mesto. Za prečkanje ulice je tole najbolj varen način. Cukra nama sicer ne manka... Ampak. Zanimivi izdelki ... ... lokalnega rokodelca. Gordijski vozel. Na enem stebru elektrika, komunikacije.... Še en krog čez tržnico in nazaj "domov".

Petek 5.4. BaBe Lake - Vu Linh Včeraj zvečer odločiva, da bova zjutraj preizkusila srečo in se še pred pričetkom del na odseku ceste okrog jezera podala mimo zapore. V kolikor nama to ne uspe, se nama bo približno 160km pot podaljšala za okoli 100 km. Sreča ima rada pogumne in uspelo nama je. Očitno nisva bila edina teh misli, saj je bil ta odsek ceste najbolj prometen v tem času. Ker sva se hotela izogniti večjim prometnicam, naju pot danes spet zapelje med odročne vasice. Z zanimanjem si med vožnjo oglejujeva tradicionalne hiše, še vedno krite z naravnimi materiali namesto modernih kritin. Danes za spremebo moška slika za slovo. Hitro se podava čez zaprt del ceste. Par kilometrov je že asfaltiranih... Delavci nekaj naprej pripravljajo robove in škarpe. Na drugi strani zapore naju že pričaka usmerjevalec prometa. Zapeljeva se še do jezera in ugotoviva, da nama res ni namenjen izlet s čolnom, saj so že sredi jezera. V jutranjih urah je sredi vasic trgovanje v polnem razmahu. Tudi stebla bananovcev, ki ne rodijo več, ne gredo na kompost. Verjetno kot krma živini. Prašne poti imava najraje. Skoraj ne mine dan brez njih. Imava srečo, da je suho... Idilične hiške, značilne za vasice na tem delu Vietnama. Le komu so se tako zamerili, da so jim pozabili urediti ceste? Prispeva do enega od rokavov umetnega jezera Ho Thuy Dien Thac Ba. Sonce pa še vedno nikakor ne predre sivine neba. Vodni bivoli očitno vedno najdejo dovolj blata za užinanje... Prepoved za avtomobile? Le kam bova zopet zašla? Aha, zato ne gre z avti tu čez! Opažena s strani domačinov pa sva skoraj vsepovsod. Prizori, ki naju vedno očarajo. No, ne vsi! Saj videti je lepo, duh ni najbolj prijeten. Peljejo se proti novemu domu... Ali pa končajo na eni od takih miz... Možakarja v trgovini zmotiva med opoldanskim počitkom. V tem delu je zopet zelo razšijena izdelava furnirnih plošč. Zato se ustaviva in si ogledava proces izdelave... Zvečer so po celi vasi natovarjali čez dan na soncu posušene plošče. Ostanki "šiljenja" pa bodo verjetno ročaji za metle... Tole bo najina današnja namestitev... S pomočjo prevajalnika se zmenimo kaj nama bodo ponudili za večerjo. Jp, tehnika nam res poenostavi nekatera opravila. @SuNa pa raziskuje okolico... Js pa hitro za volan domačega "traktorja".... Spala pa bova v mercedes apartmaju... Posebnost: tu zares na veliko ograjah balkonov vidiš vkomponirane znake "Mercedesa". tekst za objavo.txt

Iskanje velikonočnega zajčka