Jump to content

Sardinija


superblackbird

Recommended Posts

Zvohite kakšno fejst oštarijo pa plažo pol pa ima da se tuki gor narišete in vse lepo pokomentirate,cene,kampi,hrana,kaj se splača pogledat itd,..pa kakšno fotko prlimat obvezno.SKRATKA SREČNO POT IN OBILO UŽITKOV.

p.s

če boste šli pogledat poševn stolp pa ga na ravnost nagnte,da ne bom dvakrat isto znamenitost gledala,pa nikar ne pejte tuki na pir al pa drink k je drago za popizdit

Link to comment
Share on other sites

če boste šli pogledat poševn stolp pa ga na ravnost nagnte,da ne bom dvakrat isto znamenitost gledala,pa nikar ne pejte tuki na pir al pa drink k je drago za popizdit

Imajo pa najboljš kavo v Italiji in fenomenalne slaščice. Kvaliteta se pa plača, a ne?

Link to comment
Share on other sites

Imajo pa najboljš kavo v Italiji in fenomenalne slaščice. Kvaliteta se pa plača, a ne?

malo :topic: : Obstajajo določene kvalitete po cenah, ki si jih ne more vsak privoščit!

Link to comment
Share on other sites

malo :topic: : Obstajajo določene kvalitete po cenah, ki si jih ne more vsak privoščit!

Res je. Obstaja pa tudi kvaliteta v izražanju.

Lepo se mejte. Odhajam v Toskano.

Ceco

Link to comment
Share on other sites

Hola!

Še sedem ur in enajst minut... motorčka sta že spokana v kombiju :) Ma sploh mi ni za spat... nč, se beremo cez 10 dni!

Pa kaj greste v s kombijem al z motorjem,zdej mi ni pa nič več jasno,no sam da ne boste motorje vozili po Sardiniji v kombiju :kva2: .

Srečno.

Link to comment
Share on other sites

  • 2 weeks later...

Hola!

Srečno nazaj v nedeljo zjutraj... Na kratko: precej hladno, le do 20 stopinj - kar je kakih 10 stopinj manj kot lani (in v hribih je to hitro padlo pod 10!), vsako popoldne plohe, predvsem v osrednjem, goratem delu - kjer je tudi najbolj fajn - a z malo sreče in iznajdljivosti se jih je ponavadi dalo obvoziti :D , le en dan (četrtek) je cel dan deževalo. Kljub temu 1701 čudovit km (no ja, zadnji 100+ po Elbi), dnevni izleti so bili... ma nimam besed... noro, noro... le večina gum nekako ni hotela nazaj domov z nami in je še vedno tam :cry: ; zdaj pa ne vem al jim je tam toliko všeč al majo pa tako hude ceste in asfalt, ki te zagrabi kot mrliški krč, pač svojo ceno...

@ Sanda7: tja in nazaj smo se peljali s kombijem, po Sardiniji (in jaz še po Elbi) pa z mototi - predvsem zaradi slabega vremena se je tole izkazalo za ful dobro odločitev.

Bolj podrobno - in tudi nekaj slikic - bo tule v poročilcu čez par dni...

Link to comment
Share on other sites

Tudi mi smo nazaj in zaenkrat samo na kratko:

v štirinajstih dneh dva dni dežja, drugače OK. Tudi mene je tisti "mrliški krč" stal cele zadnje gume.

Vsega skupaj nekaj malega manj kot 4K km (nismo še vsega sešteli).

Z enim stavkom: Sem zadovoljen kot ...

Link to comment
Share on other sites

Hola!

Evo mojega poročilca, upam da boste zadovoljni z njim. Nekaj slikc pa bom pripopal semle v naslednjih dneh, jih moram še pomanjšati za objavo tule.

Sardinija in Elba 2004

24.4. – 2.5.2004

Čeprav sem zelo natančno vedel v kaj se podajam - hja, al pa mogoče prav zato! - so se mi ob vsaki misli na prihajajoči prvomajski izlet na Sardinijo postavile kocine pokonci, spomini pa so mi odvandrali proti lanskem prvem maju, ko sem prvič spoznal lepote Sardinije (in takrat tudi Korzike)... proti norim ovinkom od Lanuseija do Dorgalija, pa tiste okoli Aritza, Seuija, Gaira... pa na čudovite sončne zahode na dolgih peščenih obalah pri Castelsardu... divje "živalske" skale pri Palau... Magdalenske otoke v bisernem morju... zeleno, v nulo obdelano dolino pod Bauneijem... čudovito rdečeskalnati kanjon južno od Muravere, malo naprej od San Gregoria (pa kako noro speljana cesta pelje skozi!!!)... kristalno morje, med skalnate rte ujete peščene plaže južne obale... stari nuraghiji, ponosno osamljeni na travnikih, poljih in rtih zahodne obale... neverjetno pisani odtenki svetle modrine morja pri Stintinu... pusta, samotna, pa vseeno čarobna lepota Capo Ferrata... ogromni kamnolomi marmorja pri Oroseiju... odštekana velika skala iz rdečega kamna z luknjo na plaži v Arbataxu... Veselje za dušo in radost za srce, tale kombinacija čudovite narave, noro speljanih cest in kvalitetnega asfalta, ki prime gumo z odločnostjo mrliškega krča... Vsemu temu je ime Sardinija.

Letošnje priprave so se vseeno kar precej razlikovale od lanskih. Čeprav je bil tudi tole SoloRiderski izlet nisem bil sam, ampak sta se mi pridružila še Dave in njegova Kim, zaradi skrajnožalostno dolgočasne ravnine severne Italje pa smo splanirali prevoz do Sardinije s kombijem, v katerem bosta spokana najina motorčka, moja Suzika (Katana 750) in Daveova Horneta 900, saj bova tako prihranila za kakih 1500 km oz približno četrt mehkih D207 RR radirk. Ta odločitev se nam je ZELO obrestovala tudi zato, ker je bila letos po dolgi, mrzli in sneženi zimi na vrsti še dolga, hladna in mokra pomlad.

Seveda priprave niso minile brez vročih trenutkov - g.Murphy nas vedno opazuje in pazi da stvari ne gredo prelahko ali pregladko, kajne? Namreč obljubljeni kombi (tovorni Fiat Ducato Turbo Diesel, trije sedeži, dolžina 451cm, višina 247 cm, širina 220 cm) je imel namesto od lastnika zagotovljenih "polno zank za privezat, pri strani in po tleh" le tri zanke v prednjem delu, a ko je možakar videl najina dolga obraza je kar sam predlagal, da bo izvrtal luknji v tla in naredil še eno dvojno zanko za privez zadaj, tako da sva bila z Daveom zadovoljna. Vmes je Kim našla namesto dokaj dragega trajekta iz Livorna (380 € za kombi in tri osebe) precej cenejšo varianto iz Piombina (enako za 255 €), tako da to pristanišče resnično priporočam vsem zaradi res ugodnih cen, še bolj ugodnih kot pri prevozu iz Civittavecchie na jugu, že blizu Rima (na Sardinijo vozijo (od S proti J) trajekti iz Genove, Livorna, Piombina in Civittavecchie, najbrž pa tudi iz La Spezie, a nisem preveril). Za primerjavo: za motor in eno osebo bi za povratno karto iz Livorna plačal 124 €.

Prvi dan, v soboto, smo zjutraj napokali naš kombi in planili proti Piombinu. Z Daveom sva bila malce zaskrbljena, saj še nikoli nisva pakirala motorčke v kombi. Vsaj moj strah je bil upravičen, saj me je moja ljubica že takoj po startu na Vrhniškem klancu pokarala, ker je nisem dobro privezal in se je v ovinku pred odcepom za Zaplano naslonila na Horneto, k sreči so bile posledice le drobni praskici na nosilcu luči in vilicah. No, ko sem namesto trakov uporabil za privezovanje glavo, smo imeli mir do konca potovanja (koti priveza delajo čudeže :-)). Na poti do trajekta nas je večkrat ujel dež, tako da smo se veselo smejali naši odločitvi o kombiju. Malo pred osmo zvečer smo se vkrcali na trajekt in se ob pristanku v Olbii zbudili v hladno in mokro nedeljsko in čisto prezgodnje jutro, tako da smo še na obali zaspali v kombiju do "normalnih, človeških" ur za vstajanje. Po zajtrku smo se še vedno v dežju odpeljali ob vzhodni obali na jug proti Arbataxu, ki sem ga izbral za bazo našega potikanja po Sardiniji.

Vmes smo se nekajkrat ustavili še v obalnih kampih, tistih redkih, ki so odprti ob tem času, če bi našli kakega prav posebej prisrčnega, a nam noben ni bil preveč všeč. Zaradi obilnih padavin so bili namreč vsi bolj podobno čolnarnam ali vsaj močvirjem, zato smo bazo postavili v kampu Telis v Arbataxu, kjer sem prespal že lani. Tam smo dobili prijeten in simpatičen apartma za štiri osebe za 60 €/dan. Če bi bili štirje, bi bilo to res zelo ugodno, a tudi tako še vedno v naših predvidenih finančnih mejah, saj nas šotori ne bi prišli bistveno manj, ker smo zaradi silne tehnične opremljenosti (vsi trije smo imeli Palme oz Pocket PCje, pa telefone, jaz tudi digitalca in notebook) potrebovali elektriko in čim bolj suhe prostore. Pa tudi kakšne posebne toplote ni bilo, po moji oceni približno deset stopinj hladneje kot lani ob istem času. Žal pa nisem vprašal za ostale cene, kogar zanima mu najbrž lahko pomaga Juddy, ki je s svojo jato v istem času prekampiral najprej celo Korziko in potem še Sardinijo, zato je zagotovo bolj na tekočem s cenami kampov.

Zvečer smo dobili sosede, tri domorodske (beri italijanske) motoriste, ki so se povabili na obisk in mi na zemljevidu pokazali še nekaj dobrih cest. Ful sem jim bil hvaležen, malo zato, ker sem že po naravi prijazen fant, predvsem pa zato, ker nisem niti slutil, da mi bo eden od teh pesjanov zjutraj ukradel na sedežu vespe lastnika kampa pozabljeni disklock (s priloženimi ključi), baraba ciganska!!!

Prav s strahom sem pokukal v ponedeljkovo jutro - in si oddahnil. Ni več deževalo!!! Sicer je bilo še malo oblačno, a ni kazalo na dež, zato smo se spokali na motote. Za prvi dan sem si izbral Veliki krog: Arbatax-Baunei-G. Silana (1017 m)-Passo Scala Manna (1012 m)-Cala Galuna-Dorgali-Orosei-Nuoro-Orani-Tiana-Tonara-Aritzo-Laconi-Isili-Serri-Seui-Gairo-Lanusei-Tortoli-Arbatax, skupaj 415 km.

Že po nekaj minutah smo se v Bauneiju v prav lepi SoloRiderski maniri "izgubili", Dave in Kim sta zavila po svoje, jaz pa sem nadaljeval pot po Velikem krogu. Od Bauneija do Dorgalija nora, nora, nora cesta... Kar pravzaprav velja tudi za veliko večino Velikega kroga. Celo Dolomiti se z lahkoto skrijejo pred temi čudovitimi, preglednimi, ritmičnimo zastavljenimi ovinki, z več kot odlično prijemajočim asfaltom brez kakršnihkoli lukenj, zaplat, vdrtin, bitumenskih črnih kač in skoraj povsod tudi z novimi cestnimi oznakami. Le na nekaterih mestih je deževno neurje prineslo na cesto nekaj kamenčkov (ne peska). In ker je hkrati posijalo tudi sonce sem se znašel v pravih motorističnih nebesih – vsaj kakor si jih jaz predstavljam :-))

Asfalt na Sardiniji je zelo pisan, od svetlo in temno sivega, zelenkastega, do rdečega in črnega. Vsi imajo eno skupno lastnost – gumo zagrabijo, kot sem že napisal, z odločnostjo mrliškega krča; ne glede na zaviranje, nagib in hitrost v ovinku nisem nikoli zdrsnil niti za najmanjši delček milimetrčka (res je pa tudi, da nisem preveč pretiraval). Najbrž zasluga primešanega obalnega kamna polnega delcev školjk in koral (kaj več lahko o tem najbrž pove naš vrli Klinbra). Tisti rdeči asfalt se mi je zdel še prav posebej blagohoten. Pa vendar nobena stvar žal ni samo dobra: žalostna posledica tako hudega oprijema je cefranje gume, dobro vidno po vsaki nekajstokilometrski dnevni vožnji...

Cesta od Bauneija do Dorgalija gre čez nekaj prelazov, dva sta celo tik čez 1000 m. Kot eni majhni Dolomiti :- )) Malo pred Dorgalijem sem zavil še na desno skozi tunel v Cala Galuno, majhno, ljubko obmorsko mestece, kjer smo se včeraj med iskanjem kampa ustavili na kosilu in ki razen po svoji ljubkosti slovi tudi po tem, da kakih 6 km dolgo cesto od tunela, ki je precej visoko nad morjem, do vasice radi zaprejo in spremenijo v tekmovalno stezo za razne dirke, od supermota (tam pravijo supermotard) do skuterskih in avtomobilističnih. Zadevo sem primerno odpeljal :-)) in se vrnil nazaj na glavno cesto, od tam pa do Oroseija, kjer se peljemo mimo ogromnih kamnolomov marmorja, na zahod proti mestecu Nuoro. Ne vem, kje so dobili to ime, sumim pa, da zaradi tamkajšnjih cest :-)) Posebej zadnji ovinki tik pred (oz pod mestom, ki je na hribu) so neverjetno zabavni... Ko pridem tja, vedno počivam na parkirišču nad cesto, kjer lahko spremljam prihod vsakega motorista globoko iz doline do mesta. Še posebej če je tako kot jaz opremljen z glasbenim instrumentom :-))

Po pavzi pa spet naprej po norih cestah skozi Gavoi, Ovoddo in Tiano do Tonare in čudovito pisanega Aritza, pa naprej skozi Laconi, Isili, Serri in Saddali, kjer je Suzika milostno zahtevala postanek na bencinski črpalki in kjer sem tudi jaz malce oddahnil in prigriznil. Hua... dobrih 200 km samih neznosno norih ovinkov... vsi tam nekje od 60 pa do 100 km/h. Nepozabno, a na srečo ponovljivo :-)) Na tem delu Velikega kroga vsaj kakih 20x prečkamo isto ozkotirno železniško progo, zato je dobro biti pozoren na oznake ki napovedujejo prehod, saj ga je treba prevoziti zelo počasi in previdno.

Popoldne so se nad hribi začeli zbirati temni oblaki... Pa ni bilo preveč hudo, saj se je moja pot obrnila že na vzhod, proti morju, kjer je bilo še najbolj sončno. Le ko sem prišel mimo Seuija do Gaira, sem zapeljal dobesedno skozi oblak - tak prav hecen občutek, ko voda ni padala ampak nekako lebdela povsod v zraku... pa hladno je postalo... No, te vlage in mraza je bilo le za kakih 20 km, kajti ko sem se spuščal proti Lanuseiju je bilo že spet suho in toplo, tako da sem z največjim veseljem brezhibno odpeljal tiste fantastične ovinke do Tortolija. Yesss!!! Ko sem prišel domov, sta me Dave in Kim že čakala z večerjo, ker sta si izbrala krajšo vožnjico in sta bila doma precej pred mano.

V torek sem se v čudovitem sončku odpravil na Južno turo: Arbatax-Tortoli-Barisardo-Muravera-Villagio Giuratti- Capo Ferrato-Vilasimius-Flumini-San Gregorio-Villagio Giuratti-Muravera-San Vito-Ballao (malce prej obrnil zaradi dežja, zato nazaj)-Muravera-Ponte du Santo-Perdasdefoglu-Ierzo-Gairo-Lanusei-Barisardo-Tortoli-Arbatax, skupaj 415 km (točno 300 m več kot včeraj :-))

Tudi to jutro smo z Daveom in Kim startali skupaj, a le do Tortolija, kjer sta onadva zavila proti zahodu, na južni del Velikega kroga, jaz pa na jug za Barisardo in naprej. Do Capo Ferrata se ni dogajalo nič prav posebnega, morda bi omenil le tista dva prepotentna domorodca v neki superduperGTImegaTwininšenekaj Alfi, ki sta mislila, da sta hitra po ovinkih, pa sem jima - mimogrede, ker smo šli v isto smer - pokazal, da nista tako zelo hitra kot mislita. Potem pa sem prišel na Capo Ferrato...

Pravzaprav ne vem, kaj me je tako presunilo: samota, mir in tišina, ali divja in zapuščena obala, ali noro pisan travnik pred njo, ali pomirjujoče pljuskanje valov... začutil sem tak mir, tako sprostitev, prav čutil sem, kako moje baterije srkajo energijo... feeling, ki ga že dolgo nisem čutil, zato sem daljši postanek pod drevesom na obali izkoristil za malico, pisanje dnevnika, pošiljanje SMS pozdravčkov in meditiranje... Še danes občutim nekakšen topel, prijazen občutek, ko se spomnim na Capo Ferrato, pa čeprav še vedno ne znam pokazati s prstom, zakaj...

A vse prehitro je bilo treba naprej, čakala me je še vsa južna obala Sardinije, od Vilasimiusa do Cagliarija, potem pa povratek domov po hriboviti notranjosti. Vožnja po slikoviti južni obali je bila prijetna tudi zaradi dobre ceste, čeprav je bil tu promet precej bolj gost kot v centralni Sardiniji (na Velikem krogu), kjer sem - razen v mestih - le redkokdaj srečal drugo vozilo na cesti. Ves čas sem se ustavljal in slikal, tako da sem le počasi napredoval. A se je splačalo: poslikal sem čudovite peščene plaže, strme rte (z obveznimi nuraghiji), razkošne, nizke hiše z velikimi vrtovi v stilu starih rimskih vil (no ja, vsaj meni so se zdele take), z največjim veseljem bi tudi jaz imel eno takšno :-)), pa tisti moderni cirkus v Flaminiju, pa seveda tisti več kot noro lep kanjon z rdečimi skalami za San Gregoriom... hua... sem moram še priti, definitivno!!! Sicer sem moral malce bežati pred črnimi oblaki – in jim tudi ušel – a kaj, ko se je pred mano že odpirala nova črnina... No, morda ji bom pa ušel, saj bom v Ballaou zavil spet na vzhod, v sonce, sem si rekel. No, tik pred Ballaom mi je nasproti priletel parček na nekem modrem nakedu, nisem niti dobro opazil kaj je bilo, ker sem bil na lepi cesti z dokaj odprtimi ovinki precej zaposlen z molzenjem pete prestave v enem dolgem dolgem levem ovinku, a sem avtomatsko pozdravil, parček je odzdravil, in ko smo švignili en mimo drugega je meni isti hip šinilo v glavo (tako kot muhi njena rit, ko prileti v vizir moje čelade) u madonca, a nista to Dave in Kim??? Spustim gas in zapeljem na desni rob, potegnem telefon iz tanktorbe, a v tem ko ju kličem ju že zagledam kako se peljeta proti meni. Povesta žalostno novico da bežita pred dežjem, ki se je jako usul prav v Ballaou, kjer sem imel namen zaviti na sever proti južnemu delu Velikega kroga in nato domov... Hja, nič, kaj čmo, skupaj obrnemo nazaj proti San Vitu in Muraveri, proti morju kjer se kaže sonce, tam pa spet na sever in proti domu.

Nekaj deset kmjev severno ostanejo najbolj črni oblaki za nami, zato se odločim še enkrat poskusiti srečo in zavijem na SZ, po divji gorski cesti proti Perdasdefoguju. Dave in Kim, ki imata za ta dan dovolj, pa se odločita za pot direktno domov. Le nekaj kmjev naprej me "usred ničega" sredi ceste pričaka postaven bik, ob cesti pa ga spodbuja harem njegovih krav. Meni je sicer malce neugodno, ko uletim izza ovinka in zabremzam takole pet metrov pred njim, pa z rdečo rutko okoli vratu... Ampak tapameten odneha pravijo, in bik se počasi in dostojanstveno umakne s ceste (dobro sem videl, kako se je zahahljal svojim bejbam v haremu češ "a ste ga videle, kako se je usral, ko me je zagledal"), jaz pa naprej, v vedno večjem mrazu preko dveh prelazov in mimo velike vojaške kasarne nad čudovito zeleno-obdelanimi dolinami pripeljem v zaspani Ierzu, kjer mi pogled v ne preveč črno nebo pove, da še ni treba zaviti domov proti zahodu in grem lahko mirno še naprej na sever, do Gaira. Tokrat ne pridem tja po glavni cesti (iz Seuija) kot včeraj ampak po mali, a hudi cestici z juga in vidim ogromno starih hiš, praznih, zapuščenih, z vdrtimi strehami in napol porušenimi stenami, poraslimi z raznimi plezalkami, ovijalkami in drugo zelenjavo... Saj nekje tam notri vem, da se vse živo rodi in umira, tudi vasi in mesta, a vseeno je bilo prav žalostno gledati umiranje kamenja... Tu je treba obrniti proti domu in hitro se razvedrim na norih ovinkih od Lanuseija do Tortolija, od koder je do našega campa v Arbataxu skoraj manj kot korak.

Za sredo sem splaniral Mali krog - vse male, maksimalno zavite, rumene cestice znotraj Velikega kroga. Ni blema, saj so samo tri. Na zemljevidu izgleda cela reč zelo hudo, zato se s kar največjim veseljem odpravim na pot: Arbatax-Tortoli-Villagrande-Villanova-Passo Corraboi (1246 m)-Passo di Caravai 1118 m)-Fonni-Desulo-Aritzo-Gadoni-Suelo-Serri-Seui-Gairo-Lanusei-Tortoli-Baunei-Dorgali-Baunei-Tortoli-Arbatax, skupaj 358 km.

Mali krog - veliko razočaranje! Namreč vse te male, zavite cestice so večinoma slabo vzdrževane, totalno "poživinjene" (beri: sprehajališča goveda, ovc, koz in (na pol divjih) prašičev...). Ampak ni blo druge, enkrat sem to moral poskusiti da sem izvedel, a ne... Sem pa bolj užival v lepi naravi! Vse tako lepo zeleno (poleti najbrž vse požgano od vročine). Cestice okoli Villagrande in Villanove so bile še prav fajne, čez oba prelaza pa že precej sesute - se vidi, da je poleg nova, lepa, moderna, široka - in skoraj čisto ravna (torej dokaj neuporabna) cesta...

Na dokaj zmahani cesti do prvega prelaza, Passo di Coraboi, mi je kar naenkrat zastala kri v žilah, ko sem se v tretji s kakimi osemdesetimi/uro previdno plazil proti vrhu prelaza in za nekim ovinkom zagledal ogromnega bika, kako se skozi lukno v ograji, le nekaj deset metrov pred mano počasi in dostojanstveno pripravlja na pohod po cesti – seveda prav po tisti, po kateri sem se moral jaz peljati mimo... shit... namreč to ni bil nek mali Ferdinand, ki bi rad duhal rožice ampak prava životinja tam od pol tone naprej... (res je, strah ima velike oči!)... prvič, da se mi moj karbonski Leo Vince, seveda Racing Oval, po domače tudi glasbeni inštrument, ni zazdel najboljša izbira pri zamenjavi serijskega dimnika. Povsod naokoli so krave zvedavo dvignile glavo, ker so slutile žur... jest pa v drugo in počasi, z minimalnimi obrati (in hrupom) počasi naprej, dokler se nisem ustavil le nekaj metrov pred mrcino... in le dober meter od njegovega še večjega brata/svaka/očeta/strica/deda, ki je do tedaj zakrit mojim očem ležal pri notranjem robu tega desnega ovinka... hua... in še enkrat hua... e suzuki moj, sem si mislil, šta te snadje na stare dane... čutil sem, kako mi kapljice mrzlega potu počasi in čisto neprizadeto tečejo po grabnu na sredini hrbta (prav po tistem, ki je nastal ko so mi – ko sem bil še zelo majhen – s karjolo vozili slamo v glavo)... Nad glavo/rogovi pošastno velikega bika zraven mene (oko je imel večje od gumba mojega zimskega plašča (saj sem že povedal, da ima strah velike oči, a ne?), obseg njegovega vratu pa je izgledal bistveno večji od obsega trebuha moje tadruge, bluzustokilske tete...). Zelo razločno sem videl napis iz velikih, fluorescentnih črk "sam ne me jebat ker ti bo žal..." Uh, jasno g. Bik, saj jest bi samo tule mimo, pa nobene vaše krave nisem pogledal v vime, prisežem... Kaj naj zdaj??? Obrnem??? Heh, preden bom obrnil bo kri na rogovih že čisto strjena, si rečem in se – med obema bikoma – previdno in počasi, res počasi odpeljem naprej, pripravljen na ful gas, če bo potrebno, a hkrati skrbno opazujoč reakcije obeh ogromnih živali, ki sta z vidnim zadovoljstvom spremljali moje nelagodje. Lahko bi prisegel, da sta se hahaljala še nekaj časa potem, ko sem se po drugi strani prelaza spuščal proti naslednjemu in z nestandardno počasno vožnjo miril razburkane živčke...

Drugi prelaz, Passo di Caravai (1118 m), sem prevozil skorajda brez "živalskih" težav, če odštejem nenehno sprehajanje krav, koz, ovc in prašičev, ki jih je očitno prav moj prihod spodbudil k razglabljanju o velikem in pomembnem filozofskem vprašanju, "le kaj je na drugi strani ceste???" Tu lahko omenim še prav zanimivo različno vedenje posameznih živali. Krave - in prav posebej še veliki biki - itaq že s svojo velikostjo (in maso) zasedejo toliko ceste, da jim pripada spoštovanje prednosti, s kozami nisem imel nikoli prav nobenih težav, kajti te živalice so vedno reagirale hitro in presenetljivo pametno; brez nepotrebnega tekanja so se mirno umaknile s ceste v najbližji smeri, če je bila sila pa tudi s hitrim in elegantnim skokom čez ograjo. Njihovo totalno nasprotje so ovce: ko so zaslišale kristalno čisti glas Suzikinega Leo Vinceja so začele panično bežati v vse smeri, pa čeprav sploh niso bile na cesti ampak tudi deset ali dvajset metrov stran, za ograjo svojega pašnika. Pa ne le to: ko so bežale vsaka v svojo smer sem imel občutek, da želi tudi vsaka posamezna ovca zbežati hkrati v več smereh, tako jih je metalo... (torej dekleta, če vam kdo (ki seveda ne sme biti sam oven!) reče da ste koze, vzemite to kot kompliment; če pa vam reče da ste ovce, je čas za zamero in morda, odvisno od situacije, celo še za kaj hujšega, npr tisti skrano neprijetni gib, ko se na enem mestu sreča preveč nog). Pujčeki pa so bili imitatorji; tamali so nihali med ovcami in kozami, veliki so oponašali bike. Upravičeno, bi rekel.

No, malo pred Fonnijem spet nekaj odličnih cestnih odsekov, da sva se s Suziko spet malce razmigala, potem pa pičim naprej proti Desulu, kjer mi simpatična prodajalka v marketu za ceno naših plastičnočrpalkarskih naredi odlične sendviče iz domačega sira in salame. Mmmm... Malo pred Aritzom sem spet prišel na odlično cesto Velikega kroga, a sem moral že čez nekaj deset kmjev spet zaviti z nje za Gadoni in Seulo, pa spet nazaj na Veliki krog mimo Seuija. Tu sem zaradi razočaranja nad Gadonijem in Seulo - saj ni bilo tako slabo ali narobe, ampak Veliki krog je TOLIKO boljši, da se res ne splača voziti tu - kar ostal na cesti za Gairo in Lanusei, užival vse do Tortolija, kjer sem opazil, da je pravzaprav šele pol štirih in da sem zaradi hudo ovinkastih cest danes naredil le malo kmjčkov. Pa še črni oblaki na zahodu so se tu pri morju umaknili toplemu sončku, zato sem sklenil, da grem namesto domov še na izlet proti severu, do Dorgalija (nič hudega, če sem že bil - to je taka cesta, po kateri bi lahko vozil vsak dan... samo če bi smel... :-))

Spet nora cesta, nora vožnja, nori občutki... Kako sem užival!!! Noben bubreg še ni bil v tako čudovitem loju!!! Ko le kak kilometer pred Dorgalijem (kjer je odcep/tunel za Cala Gonomo) obrnem na majhnem parkirišču, sta tam že parkirana dva domorodca s Hondama, en z 900 RRko, model 2002, drugi pa s Hornetko 600. Malce nazaupljiv zaradi nedavnega pesjanarstva njunih sonarodnjakov ju le pozdravim, onadva pa takoj (po angleško!) hej s kje pa si, kako pa kaj gre tale tvoja makina sportiva itd in že smo veselo čvekali. Povedala sta, da sta iz Arbataxa, in se takole vsak dan po službi malo popeljeta naokoli. Shit, kako sem jima zavidal!!! Ko bi imeli v SLO samo eno tako lepo/dobro cesto!!! Pa še malo čvekamo, potem pa se zmenimo, da gremo skupaj nazaj. Najprej sta spustila mene naprej, čez nekaj kmjev, ko sta videla da se splača ukvarjat z mano pa sta me na eni od redkih ravnin prehitela in... začeli smo leteti. Sicer zelo nizko, ampak leteti nevertheless... To je bila najbolj divja jaga mojega motoživljenja, fanta sta znala peljati, poznala sta vsak ovinek na cesti (saj bi rekel vsak kamen, če bi jih bilo kaj, lukenj, flik... pa itaq NI!!!), vedela za vsak bremzpunkt... oni z RRko velikokrat na prvem kolesu pred ovinkom... kakšne scene... ni za verjet, ni za verjet... nagibi v ovinkih so bili milo rečeno nenormalni, a na tem asfaltu (in skoraj čisto prazni cesti!) pač možni... Nisem gledal na števce, tako da ne vem niti s kakšnimi obrati sem vozil niti kako hitro, vse se je dogajalo direktno, brez razmišljanja, totalna koncentracija. Samo cesta, Suzika in jaz. In dve puščici pred mano, ki sta sekali vse leve pregledne ovinke, tako da sem imel še več dela, še težje ostajal z njima, ker tega ne počnem. Suzika je bila le podajšek mojega telesa: v prstih sem čutil oprijem prednje gume na asfaltu, v bicepsih so mi divjali konji motorja, ki so pospeševali Suziko iz enega ovinka proti naslednjemu, z ritjo sem čutil zadnje kolo, ki je pri zaviranju pred ovinki nekajkrat poplesovalo kot Rossiju ali McCoyu na MotoGPju... Sanjsko nora vožnja na praktično prazni cesti s čudovitim asfaltom... Hua... in še enkrat hua. Ma ne, HUA!!!

Ko smo po dobrih 60 km nizkega letenja prišli spet do civilizacije (izvozov Tortolija), smo CMM++ vožnjo spremenili v normalen tempo in si pomahali v slovo. V hipu izmozgan kot cunja sem se počasi (KK stil) le priplazil domov. Uboga Kim je prvi hip pomislila da sem padel, tako nikakvo sem menda izgledal. A za to sem bil preveč nasmejan... vseeno sem najmanj pol ure samo prihajal k sebi in sam sebi nisem mogel verjeti, kako huda vožnja je bila to.. Od premetavanja Suzike so me roke, še bolj pa ramena neznosno bolela in po večerji sem si želel le še masaže in spanja, spanja... Spanje sem dobil, masaža pa... kdaj drugič, upam :-)) ko sem končno le zaspal, sem sanjal o... no, to je pa že druga zgodba :-)) Ampak ta vožnja... ta vožnja... uau... uau... UAU... kakšna sreča da imam ušesa...

Naslednji dan je bil četrtek - najbolj žalosten dan na letošnji prvomajski Sardiniji. Tokrat so namreč vremenarji zadeli, kot napovedano je nebo začelo jokati že zjutraj in je jokalo še pozno v noč, vedno bolj... Dež... veter... hladno... blatno... skoraj vesoljni potop. Kaj bi, šli smo malo v mesto po nakupih, kartice, spominki, sicer pa sem izkoristil čas za urejanje dnevnika, branje, gledanje filma, pakiranje za jutrišnji odhod... In strah, kaj bo prinesel novi, zadnji dan na Sardiniji. Pa saj mora tudi onim tam gor enkrat zmanjkat vode, ni hudič!!! Edina svetla točka je bila ponudba Kim, da bo sama peljala kombi do Olbie, da bova midva z Daveom lahko uživala še v eni vožnjici, ko je že danes tak dež... Hvala Kim!!! Yesss!!!

V petek zjutraj sem najbrž z dokaj prestrašenim obrazom pokukal v nebo, a se mi je obraz v hipu razlezel v širok nasmeh: zunaj je sijalo sonce, sveže umito modro nebo, kristalno morje, pa ta duh v zraku!!! Severna tura, evo me!!! Hitro smo spakirali še zadnje zadeve in naložili kombi, potem pa sva jo z Daveom skupaj vžgala proti Olbii. Dave se je zaradi prehlada nekaj slabo počutil in je šel direktno, po najkrajši poti, jaz seveda po bližnjici ki je, kot nam je že pred mnogo leti povedal g. Murphy, najdaljša razdalja med dvema točkama :-))

Pot - severna tura: Arbatax-Tortoli- Baunei-Dorgali-Orosei-Nuoro-Bitti-Buduso-Ozieri-Oschirri-Tempio-Calangianus-Olbia, skupaj 332 km.

Vožnja se je začela zelo zabavno: le nekaj kmjev za Lotzoraijem, kjer se začnejo prvi lepi ovinki, me je ustavil resnično prijazen policaj; pogovor pa je bil približno takle:

P: "a veste da ste malo hitro peljali?"

jest (seveda): "a res, ja kako..." (ovinki, pa še izven naselja, bumbar!!! najbrž je kriv moj Leo Vince...)

P: "dokumente, prosim."

jest: (mu jih dam)

P: "ja iz kje pa ste?"

jest: "iz Slovenije, poglejte" (pokažen na velike črke SLO na prometnem dovoljenju)

P: "aha. kam pa greste?"

jest: "v Olbio, na trajekt... domov..."

P (v hipu zaskrbljen, me "razsvetli"): "pa vi veste, na kakšno cesto greste?"

jest (v mislih - jasno da vem, saj sem glih dva dni nazaj tule prav nizko lete!, naglas): "ne, kakšna pa?"

P: "grozna cesta, veste..."

jest: "uuu, a grozna? a res? a hudo?"

P: "ja, zelo grozna. sami ovinki, veste."

jest (komaj se zadržujem, da ne bruhnem v smeh): "uuu, pa res grozno... a mislite da bi bilo bolje da grem nazaj in po drugi cesti?"

P: (v smehu) "ah ne, ne, tako grozno spet ni... samo ne da se hitro peljat zaradi vseh teh ovinkov (tu jest spet komaj obdržim resen obraz)... itaq pa je to panoramska cesta... zelo lepa... vi kar počasi peljite, pa glejte naravo, pa bo OK."

jest: "ja prou, pol bom pa samo naravo gledal, ne ceste..."

P: (se nasmeji, vrne dokumente in doda): "pa srečno, in še vašemu prijatelju to povejte!" (Dave, ki je bil pred mano, a je že odpeljal naprej, op. prev.)

Štiri kilometre naprej tankam v Bauneiju, potem pa se zapodim proti Dorgaliju - seveda ne tako kot dva dni nazaj - pa vseeno hudo hudo prijetno :-)) Malce moram paziti, ker je cesta na nekaterih mestih še mokra od vesoljnega potopa prejšnji dan, pa tudi nekaj kamnov je spet na cesti, predvsem pod strmimi pobočji. Uživam kot bubreg v loju mimo Oroseija in Nuora, kjer zapustim Veliki krog in tokrat obrnem na sever, proti Bittiju in Buddusoju. Tudi tu lepe, ovinkaste ceste, dober asfalt, kar nekaj časa se vozim skozi čudovit gozd, za Bittijem eni hudi ovinki potem pa je tu že odcep za Ozieri, kjer se uživaški ovinki vse prekmalu poravnajo v dolgo ravno črto, a na srečo je kmalu tu Oschirri in odcep za Tempio. Po mali lokalni ovinkasti cestici se ob jezeru spet začnejo zbirati temni oblaki... Ja, nič ne bo z mojo skrito željo, obiskom Castelsarda in vožnji do Olbie po severni obali Sardinije... Tik pred Tempiom začne rahlo deževati, zato še enkrat skrajšam turo. Tokrat izpustim še St. Tereso in za Tempiom zavijem proti Calangianusu in sem direktno v smeri za Olbio. Ko se tako peljem proti vzhodu skoraj takoj neha deževati, cesta se posuši, pojavijo se lepi ovinki in spet lahko uživam. Vse prehitro se pojavim v pristanišču v Olbii, kjer na dogovorjenem mestu seveda ne najdem kombija, ker sta se Dave in Kim odpeljala v center, ker sta mislila, da bom prišel šele kasneje. Hja, jaz tudi...

Parkiram Suziko v pristanišču, se zleknem zraven, potegnem snedvič iz tanktorbe in pustim mislim da se mi prosto pasejo po dogodkih preteklih dni. Še enkrat se vozim po čudovitih ovinkih Velikega kroga... skozi lepote kanjona za San Gregoriom... še enkrat bežim pred biki preko prelazov, se izogibam ovcam, pujčekom... vozim skozi gozdove... po obalnih cestah nad čudovitimi peščenimi plažami... prisrčna Cala Gonoma z vrha hriba... Ja, lepo je bilo, čeprav kakih 10 stopinj hladneje kot lani in precej bolj deževno. Vmes začne rahlo deževati, a kmalu preneha. Sredi mojega sanjarjenja uletita Dave in Kim s kombijem, preoblečem se v "civilko", Suziko spokamo v kombi in se pripravimo na vkrcanje. Večji del noči spet prespimo na trajektu, jutro pa dočakamo na obali v Piombinu.

Ker nam je Kim rezervirala karte za povratek že za noč iz petka na soboto – takrat jih menda ni bilo za dobiti za noč iz sobote na nedeljo – imamo en dan "viška". Ker je škoda lepega dneva se odločim, da bom takoj zjutraj s Suziko skočil na Elbo, mali otoček le eno uro vožnje iz Piombina, Dave in Kim pa se odločita, da bosta šla raje s kombijem pogledat Piso.

Prvi zaplet je nastal, tako kot se za resno potovanje spodobi, že takoj ob osmi uri zjutraj, še pred zajtrkom. Trajekt na Elbo namreč vozi le vsako uro, karte so fiksne, le za določeno vožnjo. Hitro kupim karto za 8:30, povratek ob 17:00 (cena 34 €), da bom imel čimveč od dneva, kar hkrati pomeni, da imam le 25 minut časa da si kupim zajtrk, se preoblečem v motocote, spravim Suziko ven iz kombija in se pripeljem na Pomol 8, od koder starta moj trajekt.

Tu nastopi zaplet št. 2: čeprav mi uspe da pet minut pred odhodom že stojim zrinjen skoraj čisto spredaj, ko... ko kar naenkrat zaprejo nekakšna vrata na kolescih – konec vkrcavanja, trajekt je poln. Kako poln mamico vam spolno zlorabim... a ne prodajate karte samo za toliko vozil kot je prostora??? Skupina domorodcev totalno pošizi in se začnejo (v tipični, da ne rečem klasični italijanski intonaciji) glasno pritoževati ko slišijo razlago, zakaj ne morejo gor: noter so se nekako zrinili eni, ki so imeli karte za kasnejši trajekt in prostora za nas ni več. Počakati bo treba naslednji trajekt, čez eno uro... Slišalo se je pa kot obisk v živalskem vrtu med hranjenjem - skratka tipično italijanska zadeva :-))

Kar seveda ni fajn niti zame, sploh ni fajn, saj bom tako namesto ob pol desetih na Elbi šele ob pol enajstih. Shit, že itaq sem imel samo sedem ur na voljo za ogled celotne Elbe, sedaj bom imel pa še eno uro manj... a ni kaj, trajekt ima že zaprta vrata in počasi odpelje. Vsedem se na pomol in pojem na hitro kupljeni zajtrk – izkaže se, da so sendviči s pršutom naravnost odlični. ZA Life je pa itaq zakon! Takole s polnim želodčkom svet izgleda veliko lepši in prijaznejši, tudi urica čakanja mine res hitro, v pisanju dnevnika in odgovarjanju na SMSe. A ko pride trajekt sem prvi na krovu...

Tudi urica vožnje mine hitro in že sem v Portoferraiu, največjem in najbolj turističnem mestecu na otoku. Ker nisem planiral ogleda Elbe, ampak en dan več na Sardiniji, najprej poiščem zemljevid otoka, da vidim kje sploh sem in kam bi lahko šel. Bencinska črpalka v pristanišču je zaprta, zato zavijem kar v sosednjo izposojevalnico skuterjev (najboljši način za ogled otoka, definitivno!) in možakarja za pultom zaprosim za zemljevid. Prijazno mi ga podari in pokaže tudi najzanimivejše kraje. Res lepo od njega! Zahvalim se in odpeketam do prve odprte bencinske črpalke (avtomatska, na bankovce), natankam in že brzim proti prvemu cilju, Marciana Marini. A že v naslednjem križišču zagledam tablo za Capo d'Enfola. Ne vem kaj me prešine, a mi je ime toliko všeč, pa še na zemljvidu vidim, da je to dokaj v smeri, kamor itaq grem in le 11 km blizu... in že drvim tja. Ceste so za velikostne razrede slabše kot na Sardiniji, nekje Korziške kvalitete, se pravi tam nekje od P proti Ž klasi: ozke, zavite, zaflikane, luknjaste, asfalt tak lep svetleč (drseč), velikokrat posute s peskom... ampak drugih očitno nimajo. No, kmalu pridem v zanimiv zalivček, z lepo plažo, restavracijo. Enfola. Oko mi pritegne napis "Potapljaški center". Ker se z največjim veseljem tudi potapljam, grem pogledat kaj tule nudijo in za koliko denarja. Hja, ni glih poceni (25 € za potop), a huje je to, da nimajo nič extra zanimivih lokacij, nobenega wrecka (potopljene ladje), nič hudih sten, le dva plića... Imajo pa zato čudovit kamp, direktno na obali nad tauhcentrom, s parcelami za šotore na terasicah z norim razgledom na obalo in morje. Hudo kjut! Premorejo tudi nekaj čisto novih in lepo zrihtanih apartmajev. Prav škoda, da ne morem ostati kakšen dan ali dva!

Na poti proti Marciana Marini grem tudi skozi turistični, gosto naseljeni Procchio, promet na cesti je gost, ogromno avtobusov, cesta sicer boljša kot za Enfolo, široka, a z zavitimi in neopreglednimi ovinki, da komaj lahko prehitevam počasno gomazeče avtobuse. Vse tole me močno spominja na nekdanje vožnje po obalni cesti od Reke proti Labinu. V Marciana Marini zagledam na vrhovih bližnjih hribov dve čudoviti mesti na skalah. Uuu, to je treba videti od blizu!!! Pa zagotovo kakšni dobri ovinki peljejo tja gor! Ampak... hm... nad njima so čisto črni oblaki... ma vseeno, se odločim, bom pač malo moker, saj imam motocunje z Gore-Texom, ni blema. No, tja pelje res nekaj kar dobrih ovinkov, še bolj razveseljivo pa je, da tudi promet praktično izgine takoj ko zapustim mesto. Čez dobrih petnjast minut sem že pri prvem "gorskem" mestecu, Poggio. Ker rahlo dežuje, ne morem nič poslikat in grem naprej, do Marciane. Tudi tu še vedno dežuje, zato se iz hribov odpeljem na obalno cesto proti San Andrei. Na nekem ovinku uleti nasproti črna Multistrada, gor pa... a je res moj kletar s sopreprogo??? Ne da se mi takoj obrniti ker dežuje, pa saj ga lahko pokličem kasneje, do trajekta potrebuje itaq vsaj eno uro (no, ko ga kasneje pokličem ni dostopen, doma pa izvem, da sploh nista bila onadva).

Malo pred San Andreo (SZ rt Elbe), ko pridem nazaj na obalno cesto spet posije sonce, razsuta cesta pa se čudežno spremeni v lep, nov, grob asfalt in s Suziko začneva uživati tudi v vožnji, ne le v divjih pečinah, čudovitih skalnatih rtih, peščenih plažah, "nasadih" kaktusov ob cesti... Kar naprej se ustavljam in slikam. Slikovita obala se nadaljuje tudi na zahodni in južni strani Elbe, edino kar moti vzdušje je spet vedno več temnočrnih oblakov nad in pred mano. Po delu južne obale do Lacone vozim po mokri cesti, tam začne še deževati, pa še ura je že skoraj tri, zato tu zavijem nazaj na sever proti Portoferraiju, vzhodni del Elbe pa si bom ogledal enkrat drugič. Ob pol štirih sem v pristanišču, pred odhodom trajekta pa imam ravno prav časa da ubodem še odlično pizzo (capriccioso) v bližnji restavraciji. Ko se vkrcavamo na trajekt, začne padati dež tudi tukaj...

Na trajektu dobim od Davea in Kim SMS, da me čakata na počivališču Stagno na AC med Livornom in Piso, zato se po pristanku trajekta v Piombinu odpeljem tja. Naložimo Suziko spet v kombi, a namesto iskanja prenočišča mi predlagata, da bi šli kar domov, ker onadva nista nič utrujena in lahko vozita celo noč. Meni je vseeno, prijetno utrujen in poln vtisov z Elbe bom pač malce dremal, pa bo cool. Tako okoli osme ure zvečer startamo, na Vrhniki pa smo parkirali malo pred tretjo uro zjutraj. Ja prav fajn, si mislim, bom lahko še špansko MotoGP dirko ujel :-))

Hitro sem pospravil Suziko v garažo, kramo nazaj v omare, dal prat perilo in se ob štirih zavalil v posteljo do devetih, ko se je začel prenos dirk. Po končani dirki (tudi tam so mel FUL dež!) sem bil kar malce nervozen, ker je bilo zunaj tako lepo vreme, jaz pa se že skoraj 24 ur nisem nič peljal, pa sva s KTMaretom skočila še na vedno lep izletek do Mosta na Soči :-)) In takole so se v nedeljo zvečer končali moji letošnji prvomajski prazniki. Lepi, zanimivi, zabavni. Tako kot se za prvomajske praznike tudi spodobi.

Pot: Portoferraio-Enfola-Procchio-Marciana Marina-Poggio-Marciana-San Andrea-Zanca-Pomonte-Seccheto-Campo nel 'Elba-Lacona-Porotferraio...Piombino-Stagno, skupaj 177 km.

Vse skupaj: 1701 km (samo, žal vreme ni dopustilo kaj več).

Povprečna poraba Suzike: 5,4 l/100.

Zapravil: 405 € + okroglih sto za najem kombija.

Link to comment
Share on other sites

Vmes smo se nekajkrat ustavili še v obalnih kampih, tistih redkih, ki so odprti ob tem času, če bi našli kakega prav posebej prisrčnega, a nam noben ni bil preveč všeč.

Hej Suzuki prjatu ... a si mogoče v teh kampih opazil kakšne bungalovčke in kakšne so okvirne cene kampiranja ... tkole na uč ... tnx.

Link to comment
Share on other sites

Hola kletar moj!

Okvirno ~8-10 € osebo/šotor/motor (brez elektrike!), točno pa ne vem, ker nismo imeli čolna s seboj, plavat do recepcije se nam pa ni dalo po tolk umazani vodi :)

Mislim pa da vse to ve Juddy... sam da pride tolk k seb da bo lahko kaj napisal, javil se je že...

Link to comment
Share on other sites

Jaz tud nazaj.ŽAL.Mislim noro ni za povedat vreme super niti kaplje dežja nismo imeli če odštejem samo štart v sodri in nevihti.Ceste uhuhu pokrajna razgibana morje prelepo plaže peščene valovi visoki,voda mrzla in še vedno slana tako da sem jo na hitro mal okusila in počofotala plavat se pa itak ni dalo ker so bili preveliki valovi,ljudje prijazni,vse pa full drago.Skratka prefurali okol in okol ter mal po hribih.Ljudje so prijazni in počasni.Navdušena do kraja.

Bungalovi so skor v vseh kampih in so ceneje od šotorja po 3-5E

Se pravi bungalov za 4ljudi je bil od 48-55E

V gostilnah pa pivo tud do 1000sit,kepca sladoleda 360sit,dvoji kalamari en pomfri in dve pivi z pogrinkom pa 10.000sit,tako da smo kuhali večinoma sami.

Se pravi prevozili cca 2700km 9dni vse skup pa je za dva prišlo nekje 250,000sit s trajektom,bencinom,spanjem,ogledi,kakšno kavico in enim kosilom ter 2 pici,hrano in pijačo sva imela vso s seboj razen kruha pivca in kakšnega paradajza,to pa smo nabavli v trgovini kjer je bil pir isto kot pri nas v gostilni

Link to comment
Share on other sites

Bungalovi so skor v vseh kampih in so ceneje od šotorja po 3-5E

Se pravi bungalov za 4ljudi je bil od 48-55E

Tle si pa malček mimo usekala. Vsaj moje izkušnje so take. Šotor+oseba 8-10 EUR, bungalovček od 13 - 23 EUR / osebo.

Najdražje pivce 5 EUR - 2,5 dcl. Za tiste, ki imate v planu Korzika- Sardinija naj povem še to, da vas trajektna povezava Bonifacio - S. Teresa (vozi 45 minut) stane kar 33 EUR za motor in dve osebi.

Link to comment
Share on other sites

Hola Sanda!

Ej to ste imeli pa smolo! Jest resda nisem jedel lignjev, sem pa dobil veliko pizzo in veliko (4 dcl) pivo (in pogrinjek) v Cala Gonomi (prvi dan, ko smo še iskali camp) za 10,20 €, cene pizz in špagetov so se gibale tam od 5 do 12 €... npr šnicl in pomfri sem jedel po 12 do 15 €... očitno ste našli malo bolj drago gostilno...

Nasplošno so cene v gostilnah višje kot pri nas - a so tudi tu razlike; v marketih so cene dokaj podobne našim.

Link to comment
Share on other sites

Hola!

Ej kletar moj, ni blema - vedno pozorno poglej cenik, ki ga ima ponavadi pred vhodom v eni taki stekleni "ptičji hiški", leseni tabli ali pa kar na oknu/vratih obešena vsaka gostilna/restavracija, pa ne bo presenečenj.

Link to comment
Share on other sites

Tle si pa malček mimo usekala. Vsaj moje izkušnje so take. Šotor+oseba 8-10 EUR, bungalovček od 13 - 23 EUR / osebo.

Najdražje pivce 5 EUR - 2,5 dcl. Za tiste, ki imate v planu Korzika- Sardinija naj povem še to, da vas trajektna povezava Bonifacio - S. Teresa (vozi 45 minut) stane kar 33 EUR za motor in dve osebi.

Dobro poglej nič ni mim usekano cene so napisane za 4 ljudi se pravi v prvem kampu na sardiniji sva dala za bungalov 25E kar je na osebo12,5E

Ti pa si dal za 1 osebo in en šotor 8-10E(1-2E pride še motor nekje) če pa bi postavila šotor pa bi bilo cenejše do 5-8E poleg tega so imeli skoraj vsi bungalovi tuš in wc ter hladilnik in štedilnik,tako da bi blo brez veze postavljat šotor za tistga jurja al pa dva razlike.Glede na to da sipiš na toplem in udobnem,...

Potem je blo spanje za dve noči 51E naslednje 23E,nato 24E najdražje spanje pa je bilo v PISI kjer sva dala za bungalov(skor hotel)40E najcenejše pa je bilo zadnjo noč spanje v šotoru 2osebi,šotor in motor 17E z CCI popustom+2 žetona za tuširanje 2E.

Link to comment
Share on other sites

Bungalovi so skor v vseh kampih in so ceneje od šotorja po 3-5E

Ja,ja vidm, da si za štiri napisala. Ma mene še zmjri moti ta stavek. V ceni 8 Eur je namreč oseba + motor+ šotor+taksa. V bungalovih manj kot za 13 EUR nism dal na osebo, se pravi ne moreš pisat, da je bungalov cenejši od šotorja 3-5 EUR, prej obratno. Moje računice so zmeraj zajemale dve osebi, kot pr tebi verjetno. Bungalov me je v povprečju stal 4000 Sit na noč več kot šotor - za dve osebi. Blo pa nas je osem oseb, tako, da smo vedno vzeli dve baraki za štiri bojse. Kljub temu pa smo od 13 noči spali v šotorih sam 3.

Link to comment
Share on other sites

Hola!

Ne se kregat :) . IMHO je poanta načina spanja na Sardiniji in nasploh na potovanjih v glavnem ta, kaj si pravzaprav želiš, kako udobno želiš da ti je že med vožnjo in samo spanje. Če se že vnaprej odpoveš kampiranju (morda tudi kuhanju), prihraniš ogromno teže, še več pa volumsko. Na ta način motor ostane motor in ne le 50 kg lažji in 20cm ožji avto na dveh kolesih :rolleyes: . Pa še peljat se ga da še vedno prav lepo :) . Meni npr to največ pomeni, nekomu drugemu pa morda veliko več pomeni kampiranje... Ampak ker so razlike v cenah kampiranja in spanja v bungalovih dokaj majhne - še posebej če potrebuješ elektriko, ki jo moraš pri šotoru posebej doplačati - je izbira IMHO precej bolj odvisna od osebnih preferenc kot od denarja.

Link to comment
Share on other sites

ko je že govora o bungalovčkih. ALi imajo tile bungalovi ponavadi tudi kakšne priročne mini kuhinjice s posodo in umivalnikom ali je samo postelja, WC in tuš ... :hmm: :?

Link to comment
Share on other sites

Create an account or sign in to comment

You need to be a member in order to leave a comment

Create an account

Sign up for a new account in our community. It's easy!

Register a new account

Sign in

Already have an account? Sign in here.

Sign In Now
  • Recently Browsing   0 members

    No registered users viewing this page.

×
×
  • Create New...

Important Information

By using this site, you agree to our Privacy terms and use of cookies!