Zdrav duh v zdravem telesu
Vse o športu in rekreaciji: zimski, poletni, dvoranski športi in še več. Odkrijte raznolike športne aktivnosti,
201 tem v kategoriji
-
- 103 odgovorov
- 13,6k ogledov
-
- sayo
-
-
- 17 odgovorov
- 2,6k ogledov
-
- sayo
-
- 54 odgovorov
- 5,6k ogledov
-
- DAMI34
-
- 45 odgovorov
- 3,4k ogledov
-
- motofrik
-
- 54 odgovorov
- 6,4k ogledov
-
- gregorius
-
- 6 odgovorov
- 1,2k ogledov
-
- maus
-
- 143 odgovorov
- 16,1k ogledov
-
- maus
-
- 0 odgovorov
- 688 ogledov
-
- BRUS-LI
-
- 109 odgovorov
- 38,4k ogledov
-
- dangerduck
-
- 147 odgovorov
- 10,8k ogledov
-
- Schumy
-
- 6 odgovorov
- 1,5k ogledov
-
- zaplota
-
- 4 odgovorov
- 4,7k ogledov
-
- XDR
-
- 202 odgovorov
- 15,8k ogledov
-
- Rude Boy
-
- 4 odgovorov
- 2,2k ogledov
-
- Agostini
-
- 11 odgovorov
- 1,5k ogledov
-
- tomazinjo
-
- 3 odgovorov
- 4,9k ogledov
-
- mihastopar
-
- 0 odgovorov
- 979 ogledov
-
- roman11
-
- 47 odgovorov
- 4,6k ogledov
-
- Dadi
-
- 2 odgovorov
- 1,4k ogledov
-
- GUMY
-
- 2 odgovorov
- 1,6k ogledov
-
- Orange
-
- 21 odgovorov
- 4,9k ogledov
-
- Tedybear
-
- 0 odgovorov
- 1k ogledov
-
- omahens
-
- 105 odgovorov
- 8,6k ogledov
-
- Brihta
-
- 3 odgovorov
- 5,8k ogledov
-
- ETV1000
-
- 17 odgovorov
- 2,1k ogledov
-
- m147
-
Zadnje objave
-
Avtor Snečer · Objavljeno
https://www.facebook.com/share/r/1EMp4Zx9dT/ @bladerunner malo, da te pozdravim -
Avtor franc · Objavljeno
Kje sta ta dva našla Kapetanovo jezero na Sinjajevini? Od kod se spuščata s Sinjajevine ali od Kapetanovega? Samo moraš biti kar "pacient" , da v Črni gori ne preveriš spusta, če ga ne poznaš. Bil oboje pa nič tako ekstremnega... lp -
Avtor DAMI34 · Objavljeno
ne, sam mal sem prcal. pa slučajno ujel posnetek zadeve kako je s 701 letel v maline. -
Avtor mladench · Objavljeno
sem ga lih prebral. Tale sekcija je kr diuja. Vsako zimo dodobra načne tole pot. Mi2 sva šla v začetku junija pa je bila še vedno kar težka. Dok crnogorci polako srede, je že julij -
Avtor motom · Objavljeno
Tole je zapis dveh Francozov na T7 iz TET MNE: Dneva 7 in 8 – TET Črna gora – Od raja do pekla Zbudila sva se ob 6. Prava noč, prijetna temperatura. Odpraviva se proti prostranim planotam Sinjajevine. Prvi prelaz je zjutraj zahteven: prodniki, suha strmina, a nič naju ne ustavi. Po tednu dni na pobočjih so najina telesa in refleksi izmučeni. Pokrajina tu zgoraj je nerealna. Mineralne gore, zasneženi vrhovi in obširna travnata območja, ki valovijo v vetru. Prečkava polje popolnoma novih, velikanskih vetrnic. Potem pa se prikaže mali biser: jezero Kapetanovo, mirno ogledalo sredi višav. Na GPS-sledi je naslednji spust označen. Na zemljevidu je to pešpot. Malo dvomiva, a po vsem, kar sva prestala, ne dvomiva več v nič. Gremo. Napaka. Zelo hitro se steza spremeni v past. Prebita, razrita, razžrta od vremena. Iz tal štrlijo ogromni kamni, pot je razpokana. In že sva pregloboko, da bi se lahko vrnila – pogoltnila sva 300 višinskih metrov, povratek z najinimi 200-kilogramskimi stroji, naloženimi kot mule, je nemogoč. In potem pride masaker: gigantski naliv je dobesedno odnesel pot. Štirje ovinki so izginili, ostal je le kaos nestabilnih skal in strmin. Srce razbija. Ustaviva se. Spuščava se peš. Vsak korak je opozorilo: strmina, spolzka tla, zahrbtni kamni. In tu pride sodba: motor zvoziti tukaj je norost. Dovolj je ena napaka in padec. In glede na naklon to ne bi bil samo zdrs – to bi bil konec avanture. Ali huje. Pregledujeva zaloge. Manj kot 48 ur hrane. Voda skoraj pošla. In potem – kot čudež – iz skale priteče mrežica čiste vode. Majhen slap, rešitelj življenja. Napolniva camelbacke, malo bolj pomirjena. A ne sproščena. Nazaj ni poti. Pot je v takem stanju, da je vzpon nemogoč, tudi prazna motorja ne bi šla gor. In sklopke bi pregorele že v prvem kilometru. Ostane le ena možnost: dol… ali pa tu pustiti motorje. Nesprejemljivo. Postaviva bivak kar na poti. Popoldne preživiva ob preučevanju spusta, kamen za kamnom, meter za metrom. Kopljeva, premikava skale, oblikujeva prehod po terenu, ki naju noče. Povsod je strah. Utrujenost briše treznost. Celo misel, da bi najina 700-kubična Téneréja pustila tukaj, v teh gorah, ne moreva prenesti. Laurent ostane miren: »Noč prinese nasvet.« Ima prav. Spim grozno, poln nočnih mor. In zjutraj ob 5:30 je misija jasna: ven od tod. Za vsako ceno. Začneva. En motor naenkrat. 200 kg kovine in plastike, ki ju dva človeka držita na zahrbtni strmini. Jaz spredaj – sprednja zavora in sklopka. Laurent zadaj – drži ali potiska, odvisno od naklona. Vsak meter je zmaga. Vsak ovinek – nevarnost. Prvi del je brutalen: strma klančina, preozki ovinki, pod škornji drsijo kamenčki. Drugi je krajši, a tik ob prepadnem robu. Tretji… tretji bi lahko končal vse. En napačen gib in motor – ali midva – bi končal v praznini. Stisneva zobe. Drživa se skupaj. Uspeva. Četrti gre mimo po travi, izven poti. Trd, a izvedljiv. Trajalo je štiri ure. Štiri ure popolnega napora. V napetosti. Prestrašena. A oba motorja sta spodaj. Cele. Tudi midva. Moraš se še enkrat povzpeti po prtljago. Adrenalin naju še vedno drži pokonci. Sva umazana, izčrpana, a zmagovalna. In globoko hvaležna tistemu majhnemu slapu, brez katerega bi bilo vse izgubljeno. 24 ur. 100 višinskih metrov. Dva 200-kilogramska motorja. Dva človeka. Nepremagljiva volja. Albanija? Drugič. Čas teče naprej. Prebijava se čez Črno goro, Bosno in Hercegovino. Tommy naju čaka tam zunaj s prikolico in vozilom. Zvest dogovoru.
-